fenomeni / Made in Serbia

Polemični dokumentarec o srbski pornografski produkciji v vlogi socialnega korektiva viden tudi v Sloveniji

Max Modic
MLADINA, št. 33, 19. 8. 2006

Slovenska filmska produkcija res ni nekaj, s čimer bi se filmsko razgledan človek lahko hvalil, se pa lahko pohvalimo z zavidljivim kontingentom akademsko izobraženih filmskih strokovnjakov, armado kinotečnih ekspertov in varuhov filmske zapuščine, legijo nenadkriljivih režiserjev ter bogato bero filmskih festivalov, katerih število se bo kmalu izenačilo s številom gledalcev povprečnega slovenskega filma. Med filmskimi zleti, ki tako v programskem kot v konceptualnem smislu prestopajo konvencionalne parametre dolgočasnega festivalskega ekshibicionizma, se pospešeno uveljavlja ljutomerski Grossmannov festival žanrskega filma, tako imenovani Festival filma in vina. Letošnja druga izdaja Grossmannovega festa (prva se je odvrtela lani kot posvetilo stoti obletnici prvih slovenskih filmskih zapisov, ki so nastali prav v teh krajih) je med 7. in 12. avgustom ponudila kakih petdeset filmov, ki jih povečini družita digitalnost in drugačnost. "Želimo opozoriti na dejstvo, da je žanrski film po svoji eksploatacijski naravi idealen za območje domače filmske produkcije, ki se zaradi geografske omejenosti nikoli ne bo mogla otresti nizkoproračunskega predznaka," pravijo organizatorji, združeni v Prleški razvojni agenciji in Filmski praksi PLAN 9. "Dr. Karol Grossmann (konsenzualni pionir slovenskega filma, op.p.) ni bil institucija, ki bi komercialno izkoriščala svoje kinematografske dosežke, temveč drzen ljubitelj fotografije in gibljivih slik, pripravljen na eksperimentiranje s takratnimi novimi tehnologijami. Sto let pozneje podobno revolucijo za kinematografijo pripravlja digitalna tehnika snemanja in montaže, ki na nek način spet vrača film in eksperimentiranje z njim v roke pravih ljubiteljev filma."

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal, Apple Pay ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Max Modic
MLADINA, št. 33, 19. 8. 2006

Slovenska filmska produkcija res ni nekaj, s čimer bi se filmsko razgledan človek lahko hvalil, se pa lahko pohvalimo z zavidljivim kontingentom akademsko izobraženih filmskih strokovnjakov, armado kinotečnih ekspertov in varuhov filmske zapuščine, legijo nenadkriljivih režiserjev ter bogato bero filmskih festivalov, katerih število se bo kmalu izenačilo s številom gledalcev povprečnega slovenskega filma. Med filmskimi zleti, ki tako v programskem kot v konceptualnem smislu prestopajo konvencionalne parametre dolgočasnega festivalskega ekshibicionizma, se pospešeno uveljavlja ljutomerski Grossmannov festival žanrskega filma, tako imenovani Festival filma in vina. Letošnja druga izdaja Grossmannovega festa (prva se je odvrtela lani kot posvetilo stoti obletnici prvih slovenskih filmskih zapisov, ki so nastali prav v teh krajih) je med 7. in 12. avgustom ponudila kakih petdeset filmov, ki jih povečini družita digitalnost in drugačnost. "Želimo opozoriti na dejstvo, da je žanrski film po svoji eksploatacijski naravi idealen za območje domače filmske produkcije, ki se zaradi geografske omejenosti nikoli ne bo mogla otresti nizkoproračunskega predznaka," pravijo organizatorji, združeni v Prleški razvojni agenciji in Filmski praksi PLAN 9. "Dr. Karol Grossmann (konsenzualni pionir slovenskega filma, op.p.) ni bil institucija, ki bi komercialno izkoriščala svoje kinematografske dosežke, temveč drzen ljubitelj fotografije in gibljivih slik, pripravljen na eksperimentiranje s takratnimi novimi tehnologijami. Sto let pozneje podobno revolucijo za kinematografijo pripravlja digitalna tehnika snemanja in montaže, ki na nek način spet vrača film in eksperimentiranje z njim v roke pravih ljubiteljev filma."

V digitalno sekcijo festivala je bil letos naposled vključen razvpiti diplomski film 28-letnega režiserja Mladena Đorđevića, intrigantni dokumentarec Made in Serbia, ki je bil lani premierno prikazan na beograjskem Festu, komercialno uspešno pot po srbsko oziroma hrvaško govorečih trgih nekdanje skupne domovine pa so mu v en glas tlakovale kritiške hvalnice in ovacije občinstva. Do Slovenije mu, z izjemo ene same projekcije pred drugim Grossmanovim festivalom, kajpada še ni uspelo prištopati. Ko se je Made in Serbia pojavil na DVD formatu, se je še enkrat izkazalo, da gre za resnično nadpovprečen filmski izdelek. Prodana naklada je kljub razvejani piratski industriji samo v Srbiji krepko presegla 7.000 izvodov.

Porno gverila

Glavni junak, pripovedovalec in komentator zakulisnega dogajanja je Nenad Bekvalac, voditelj kultne oddaje Šok koridor na beograjskem Art Kanalu, ki ga je zapustila punca, po poklicu striptizeta, s katero sta načrtovala srečno prihodnost in hišico v cvetju. Ne, ni mu pobegnila z drugim, kot se to običajno dogaja. Sklenila je, da zamenja poklic. Javila se je na oglas v specializiranem tisku in odšla snemat filme. Da, pornografske filme. Od takrat dalje Nenadu porniči ne pustijo spati in ga dobesedno obsedajo. Gleda pa samo profesionalne tuje izdelke, misleč da bo v njih uzrl tudi svojo bivšo ljubezen. Domače porno produkcije ne gleda. Ga ne zanima. Zanimati ga začne šele, ko v lokalni videoteki sliši, da domače pornjake vsi počez kritizirajo. Kar pomeni, da jih vsi gledajo, ne.

Nenad z namenom širjenja splošne izobrazbe nabere polno naročje videokaset in v eni sami noči pregleda celotno srbsko porno zapuščino, kar po njegovih besedah predstavlja neponovljivo izkušnjo. Pa ne zato, ker bi v prečuti noči prisostvoval nadpovprečnim klimaksom žanrskega onegavljenja, marveč zato, ker se po njegovem vsa izvirnost, inventivnost ter zanimivost domače pornjave začne in konča pri naslovih kot Jebe lud zbunjenog, Preko kurca do zvezda in Električni orgazam. Ali pa Ko to tamo jebe in Pršti, pršti bela staza, evo jebu deda Mraza. V zgodnjih jutranjih urah ima Nenad rešitev na dlani: posneti je treba kakovosten domač porno film, ki bo upošteval visoke profesionalne standarde ter navrgel slavo in dobiček, režiserja pa povzdignil v glavno faco. In ko bo enkrat car v tej panogi, se bo njegova draga lahko vrnila iz tujine in snemala zanj, če bo tako hotela.

Nenadov prvi korak na poti k vrhu trdoerotičnega Olimpa je kajpada utrditev znanja o razmerah, ki vladajo domači porno produkciji, človek, ki mu lahko najbolj otipljivo predoči situacijo, pa je znameniti Slobodan Stanković, fotograf, režiser, snemalec, producent, montažer ter novinar, urednik, založnik in ustanovitelj zabavno informativnega, seksualno eksplicitnega mesečnika Striptiz, ki pravi, da mu že malce preseda, ker ga vsi sprašujejo samo o pornografiji, čeprav se s fotografijo profesionalno ukvarja že sedemnajst let in praktično ni srbskega tiskanega medija, ki ne bi objavil njegove fotke. Hrani namreč več kot 25.000 fotografij političnih manifestacij, kulturnih dogodkov in naravnih znamenitosti. Že, toda tisto, kar šteje, je podatek, da naj bi Stanković tako ali drugače stal za 99 odstotki srbske porno produkcije, kar je še dandanes poglavitni vzrok za lokalno cehovsko zavist.

Nenad se v procesu žanrskega usposabljanja in poglabljanja izkušenj na snemalnih lokacijah osebno seznani s pitoreskno peščico akterjev, ki naj bi predstavljali jedro tako imenovane Stankovićeve porno gverile in nekatere izmed najbolj markantnih likov srbske trdoerotične filmoteke z nezamenljivim amaterskim predznakom. Prvi je tršati, zgovorni in optimistični Dino Dinoni, zdaj 26-letni mladenič, ki je razčistil sam s sabo in postal poklicni porno igralec, s čimer je vzel v zakup tesnobo pred čakanjem na rezultate testov HIV, muzanje mimoidočih v javnosti in jezo staršev, ki so se mu odpovedali ter ga nagnali iz stanovanja, tako da je moral kondicijske treninge za vsakodnevno erekcijo, se pravi samozadovoljevanje ob gledanju filmov z Roccom Siffredijem, opravljati kar v separeju bližnje videoteke. "En del Dina je praktično že vstopil v Evropsko unijo," pravi Stanković, ko se z Dinom vrneta s snemanja na Madžarskem, Dino pa ne more prehvaliti madžarskih starlet, ki so v primerjavi z domačimi tako "urejene, nadišavljene in naličene."

Tudi Đurica Stankov, drugi "porno gverilec", ki naj bi zdaj živel v Avstriji, ni skrival, s čim si služi kruh. Po načelu "rupa je rupa" snema hetero in gej scene. Nekoč je bil sprevodnik, ki je na izboru talentov zaslovel s pesmijo Semafor nas rastavio. Pel je na svatbah, delal na vročih linijah. Pogosto se vrača v rodni Vršac, da prižge sveči za pokojnega enoletnega sina in mamo, ki se do smrti ni mogla sprijazniti z Đuričino biseksualnostjo. "Raje bi videl, da se s pornografijo ne bi več ukvarjal, toda človek mora od nečesa živeti." Verjame v boga, bog mora obstajati in bog ga bo zaščitil na njegovi poti. V boga in domovino zaupa tudi Simeon Daždea, "porno kmet, čistokrvni Romun, vendar Srb po duši". Zvezda južnega Banata. Zjutraj zidar, popoldne porno igralec. Čeprav sta se s punco odlično ujela, je pobegnila, takoj ko je slišala, da se peča s pornjaki. In ostal je sam. S porno filmi.

Edina gverilka, ki si je upala nastopiti v Đorđevićevem dokumentarcu in brez zadrege spregovoriti o svojih razgaljenih dejavnostih, je bila popularna Eržika s pravim imenom Eržebet Petrović iz Pančeva, s 47 leti najstarejša srbska porno igralka, drugače pa dvakrat ločena in trikrat poročena mati petih otrok, treh sinov in dveh hčera. "Fotke v Pan Erotiki so pokazali moji najmlajši hčerki, češ glej, kaj počne tvoja mama, in ona je odvrnila, pa kaj, še vedno je moja mama," pravi Eržika in dodaja, da je edino, kar si želi, da bi bilo več snemanj, ker gre za lep denar. "Ljudje bi morali pokazati več razumevanja za ta posel, saj je denar pošteno zaslužen. Bolje to, kot pa da mora človek krasti, lagati in s prevaro priti do zaslužka," razlaga Eržika v okolju, ki bi ga Stankoviću zavidal celo Emir Kusturica. "Imam pridno ženo, ki polni družinski proračun," pove mož Goran, ki ga poskuša Eržika po navodilih Slobodana Stankovića uvesti v posel, vendar njegova erekcija prehitro izgubi bitko s tremo. Medtem ko ekipa zunaj čaka, Stanković komentira: "Naših deklet in žena nihče ni naučil, da je moški zelo hvaležna domača žival, ki jo je enostavno vzdrževati. Daš mu, da je in jebe, in z njim lahko počneš, kar hočeš."

Eržika z družino živi na vasi v razpadajoči hišici brez kopalnice in tople vode, za kar plačuje 600 din mesečne najemnine. Življenja v mestu si pač niso mogli več privoščiti. V enem od intervjujev je povedala, da jo je njen najstarejši sin pred kratkim vprašal, zakaj se z njegovim krušnim očetom za majhen denar sramotita v porničih. “Odgovorila sem mu, da je sramotno krasti in ubijati ter da ne delam nič nezakonitega. Pred mlajšimi otroki ne govorimo o pornografiji. Nekoč bodo zvedeli, upam, da jim bom lahko razložila in da bodo razumeli. Imam 47 let in pet let delovne dobe. Dela ni, otroci pa morajo jesti. Z možem delava na polju, paziva na živino, včasih čistim po domovih, za kar dobim 70 din na uro. V desetih urah tako zaslužim 700 din, v treh urah snemanja pa sto evrov in več." Za lažje preračunavanje povejmo, da za sto evrov po trenutnem menjalniškem tečaju dobite približno 8.500 srbskih dinarjev, povprečna srbska plača pa znaša dobrih 150 evrov.

Zakulisje in zadrege

Po besedah režiserja Mladena Đorđevića se je ideja za film Made in Serbia porodila že leta 1999, a je njen razvoj na krut način prekinilo Natovo bombardiranje Beograda. Pred realizacijo je leta 2002 zaključil kratkometražni nizkoproračunski horor z naslovom Glad (Lakota), ki je v žanrskem jeziku pripovedoval o kanibalizmu v Srbiji in povzročil nemalo zgražanja. "Moj cilj je bil iz neobičajnega zornega kota, skozi prizmo porno industrije, poustvariti družbeno situacijo v sodobni Srbiji," je v številnih intervjujih po uspešni in odmevni premieri filma Made in Serbia poudarjal Đorđević. "V Srbiji vsa industrija funkcionira kot porno industrija. In čeprav gre za ekstrem, je naravnost idealna za prikaz tega stanja. Moj namen ni bil politično motiviran. Fascinirali so me ljudje, ki živijo na dnu. Fascinirala me je bizarnost, temna stran življenja, s katero se bom ukvarjal tudi v bodoče. Film je zelo odprt, šokanten in pretresljiv, ker prodira globoko v intimo porno igralcev. Priznam, da tudi meni ni bilo lahko, ko sem med snemanjem prisostvoval tem prizorom, toda po prvem šoku je vse ostalo gladko steklo. Upam, da ljudje mojega filma ne bodo gledali kot pornič, ker ne gre za to."

Đorđević je med promocijo veliko poudarjal naravnost zgledno sodelovanje s Slobodanom Stankovićem, ki mu je omogočil prisostvovanje na snemalnih setih in s svojimi zvezami veliko pomagal v labirintu srbske pornografske produkcije, v kateri naj bi se v skladu s predsodki in priljubljenim ljudskim vraževerjem obračale bajne vsote, v resnici pa honorar v znesku dvesto evrov predstavlja malodane sanjsko vsoto. Tudi Stanković sam je potrdil, da so bili fantje med nastajanjem dokumentarca profesionalni in korektni. Na straneh magazina Striptiz je objavil tudi intervju z Đorđevićem, kjer le ta hvali Stankovićevo prijaznost in ugotavlja, da filmski strokovnjaki po nepravičnem zapostavljajo ta žanr, srbske porno filme, ki po njegovem med svetovno produkcijo zavzemajo posebno mesto, pa naj bi prežemal "močan, avtentičen in neponovljiv duh". Stankovićeve še posebej.

Nič čudnega, da je Stanković začudeno dvignil obrv, ko mu je njegov fen po SMS-u sporočil, da je bil na premieri filma Made in Serbia, kjer je na tiskovni konferenci pogrešal porno gverilce in njihovega vodjo. Stankovićevo začudenje je bilo toliko večje, ker mu je režiser pred premiero filma zatrdil, da tiskovne konference ne bo, tako kot ne bo gratis vstopnic zanj in za Dina. "Počutil sem se izigranega in upravičeno sem bil užaljen zaradi takega odnosa ekipe, ki sem ji omogočil snemanje dokumentarca, v katerem tako jaz kot moji sodelavci delujemo kot karikature," je povedal Stanković. "Seveda sem bil vesel, da se je nekdo odločil na nov in nekonvencionalen način prikazati srbsko pornografsko sceno, vseeno pa sem pričakoval bolj korekten pristop. Ne gre za pravi dokumentarec, temveč za igrani dokumentarec, ki je narejen po vnaprej določenem scenariju, zato sem tudi posnel določene prizore, vključno s porno gverilo, ki jih v nasprotnem primeru ne bi. Film v resnici osvetli samo en segment srbske porno produkcije, ki ne funkcionira samo na dnu. Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj se avtorjem filma ni zdelo vredno omeniti, da sodelujem tudi z vrhunskimi zvezdami svetovnega porno biznisa in da sem snemal na profesionalnih lokacijah v Budimpešti. Zakaj me niso povabili na tiskovno konferenco? Ne vem, predvidevam, da fantje sprva niso pričakovali, da bodo reakcije na film tako ugodne, po vsej verjetnosti pa gre za klasično poklicno ljubosumje. Bali so se, da bi jih jaz in moja ekipa na tiskovki zasenčili in jim ukradli šov."

Mimogrede, trenutno največja srbska uspešnica je gonzo pornič Ispuni mi usta (Napolni mi usta), ki se je na DVD-ju prodal v naravnost neverjetnih 11.000 izvodih. Pred dobrim letom ga je pod psevdonimom X-Man režiral lastnik beograjske videoteke Climax, vse skupaj pa je kajpada potekalo pod strokovnim vodstvom Slobodana Stankovića.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

»Kardelj je bil prepričan, da ima misijo«

IZJAVA DNEVA

V središču

Generacija, ki je delala, a je sistem ne vidi

Spregledana anomalija v slovenski pokojninski zakonodaji

V središču

Koncesije za Crystal

Zasebna klinika davčnega strokovnjaka Ivana Simiča vsa leta posluje z izgubo