femina sceptica / Nečista kri

Že kar nekaj časa je minilo od takrat, ko so se v domovini na rednem letnem srečanju zbrali izseljenci. Bizarna prireditev, ki iz leta v leto ponavlja iste arhaične vzorce slovenstva z narodnimi nošami. Še najzabavnejši del prireditve je govorica izseljencev: ti zastareli slovenski dialekti, kot so jih govorile njihove ome, ki so se v minulih stoletjih izselile iz recimo cerkniških hribov v čezoceanijo. A na letošnjem, 13. taboru (v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani je bil) so zadonele besede predsednika društva Slovenci v svetu Boštjana Kocmurja. Govoril je o rodnosti, temi, ki še posebno tišči trenutno ablast: "Če bi slovenska družba dojela resnost tega vprašanja, bi razumela, da je vsak otrok dragocen dar, ki nam kot narodu zagotavlja prihodnost, vzpodbudo k večjemu optimizmu in večji odprtosti do življenja. Slovenija ni bila sposobna povabiti Slovencev po svetu k povratku v domovino, zato mora demografski problem reševati z neorganiziranim uvozom tuje delovne sile. Toda tujec se ne asimilira in se včasih le stežka integrira, medtem ko ob preselitvi slovenskega življa iz izseljenstva v domovino teh problemov ni, saj prihajajo z izoblikovano slovensko identiteto in večinoma z znanjem slovenskega jezika." Še posebno mi je bil citat všeč po tem, ko sem s klikom na stran SVS-ja ugotovila, da so ves mesec goreče zbirali denar za 14-člansko, sedaj že slavno pojočo družino argentinskih Slovencev, ki so se želeli vrniti v nedrje matere domovine. A razen ene izmed hčera nobeden od njih ni fluiden v slovenščini. Navedek je pravzaprav esenca slovenskega odnosa do tujcev: tujega nočemo, svoje sprejmemo, tudi če ni čisto naše.