terorizem / Apokaliptične vizije

Spet se je torej obetal teroristični potres apokaliptičnih razsežnosti, le da je bil epicenter tokrat v Britaniji - na potniških letalih, ki naj bi poletela proti Ameriki in s katerimi nai bi teroristi odigrali simultanko. V zraku, med poletom, s "tekočimi kemičnimi bombami". Toda britanska policija je preprečila nekaj, kar bi bilo hujše od najhujše katastrofe, najhujšega pokola, Iraka, Libanona, 11. septembra, lanskega Londona, Balija, Madrida. Britanski oficiali so rekli, da so preprečili nekaj, kar bi bilo "brez primere" - unprecedented. Nekaj, kar bi bilo "nepredstavljivo" - unimaginable. Ameriški minister za domovinsko varnost pa je dodal, da bi umrlo "na stotisoče ljudi". Z eno besedo: bilo bi hudo kot še nikoli v zgodovini sveta. Zaprli so britanska letališča, ustavili letalski promet, alarm nabili do skrajne stopnje - bilo je tako hudo, da so z rdečim alarmom zasedli ves medijski prostor. Irak in Libanon sta bila le še nebistveni fusnoti. Šlo je za zgodovinske, tektonske reči! Za reči "brez primere"! Za reči, ki so "nepredstavljive"! Za reči, ki bi zgodovino dobesedno ustavile! Za nekaj, česar sploh ne moremo izreči - ker je "brez primere". In kaj je pri tem najbolj čudno? Tole: britanski premje Tony Blair je kljub vsemu mirno ostal na počitnicah. Kljub apokaliptični viziji, podobni oni iz šokerja Brez povratka, je ostal na Karibih. Z ženo, otroki in mamo. Ni se premaknil. Točno: če kaj, potem je bilo prav to "nepredstavljivo"! Usoda Britanije obvisi na nitki, njen prvi človek - njen voditelj, njen poveljnik - pa mirno podaljša počitnice! Britanija se zvija v smrtni grozi, kaosu, negotovosti in rdečem alarmu, Blair pa ostane na Barbadosu! Ne vrne se v domovino, ki je na tem, da izgine! Na stotisoče mrtvih! Nepredstavljivo! Brez primere!

Možnosti sta le dve:

* prvič, da se je Blairu tako poslabšalo, da zdaj že čisto v vsem imitira malega Busha (kot se spomnite, je bil Bush odsoten tako ob napadu na Svetovni trgovinski center kot ob hurikanskem napadu na New Orleans),

* in drugič, da vse skupaj v resnici ni bilo tako hudo, tako apokaliptično in tako "nepredstavljivo" - da so torej le "nepredstavljivo" pretiravali.

Vsekakor, logičen sklep bi bil: če je Blair ostal na Karibih, potem že ni bilo tako hudo. A po drugi strani: če res ni bilo tako hudo, kot so rekli, da je, če so torej pretiravali in reč le bombastično napihnili, potem jih to spet vrne k imitiranju Busha - hja, Bush to stalno počne. Že ves čas. Sistematično. Busheva administracija bi lahko bombastično napihovanje "terorističnih groženj" avtorsko zaščitila. To je njen trademark. Njen logo. Njen avtogram. Spomnite se le apokaliptične vizije, s katero so nas bušiji šokirali junija 2002, ko so prijeli in priprli 32-letnega Abdullaha Al Mujahirja, alias Joseja Padillo, člana al-Kajde, "islamskega ekstremista", sicer ameriškega državljana portoriškega rodu, ki naj bi v Ameriki pripravljal teroristični napad - in v ta namen naj bi si že tudi omislil "radioaktivno umazano bombo". Da bi bilo vse skupaj bolj prepričljivo, dramatično in spektakularno, je Ameriki in svetu to sporočil pravosodni minister John Ashcroft - in to kar direktno, prek satelitskega linka, kajti tedaj je bil ravno na turneji po Rusiji. Takoj zatem je sledil koncert bušijev, ki so medijsko pozornost dobesedno ugrabili: poslušali smo le še o tem, kako so preprečili epski teroristični napad na Ameriko - kako so preprečili nekaj apokaliptičnega. Vik in krik. Panika. Rdeči alarm. In seveda, stalno so ponavljali izraz "radiacija". Ashcroft je poudaril, da bi Jose s to bombo povzročil "množični pokol"... ee, mass death and injury. Z eno besedo: nepredstavljivo. Toda kot veste, se je kmalu izkazalo, da je bil Jose le neke sorte "skavt" ali pa "kurir", da ni imel "radioaktivne umazane bombe", da ni imel dostopa do materiala za izdelavo take bombe, da ni imel znanja za izdelavo take bombe in da sploh ni imel kakega resnega načrta za teroristični napad. Imel je le intenco - le neoblikovano, približno, začetno intenco. Surfal je po internetu in iskal načrte za "umazano bombo". In to je bilo vse. Ergo: tip je imel le intenco, bušiji pa so ustvarili vtis, da so ga zasačili z atomsko bombo. Jasno, ustvarili so tudi vtis, da je usoda Amerike obvisela na nitki - in da so jo rešili. Ne, Jose ni bil svetovna novica, kaj šele šokantna senzacija. Kar pomeni, da so bušiji hudo, bombastično in nepredstavljivo pretiravali. Vprašanje je bilo samoumevno: zakaj so bušiji tako blazno pretiravali? Še toliko bolj, ker se je izkazalo, da so Padillo prijeli že 8. maja. Zakaj tega niso sporočili maja? Zakaj so to oznanili šele junija - in to s takim pompom in s tako apokaliptično retoriko? Iz preprostega razloga: novica je bila politično tempirana. Specifično: novico o razbitju apokaliptičnega terorističnega načrta so lansirali po tistem prvem, prelomnem medijskem razkritju, da je Busheva administracija o načrtih al-Kajde pred 11. septembrom vedela bistveno več, kot je bila voljna priznati, in da bi lahko v zvezi s tem tudi kaj ukrenila. Nič, zgodba o preprečitvi apokaliptičnega terorističnega načrta je bila le dimna zavesa, le diverzija, s katero so skušali bušiji preusmeriti pozornost javnosti. Jasno, ta format - senzacionalistično, sfabricirano, propagandistično preprečitev teroristične "intence" kot diverzijo - so bušiji potem stalno reciklirali. In vedno so rekli, da so preprečili teroristični napad, ki bi bil hujši od 11. septembra. Spomnite se le miamijske "džihadistične celice", ki da je hotela letos junija razstreliti čikaški Sears, ali pa one druge "celice", ki da je hotela letos julija razstreliti newyorške tunele. Toda potem vse tiho je bilo.

Nepredstavljivo!

Vprašanje, kaj je bilo bolj "nepredstavljivo", intenca Joseja Padille ali diverzija Busheve administracije, je kakopak le retorično. Tako kot je verjetno le retorično vprašanje, kaj je bilo bolj "nepredstavljivo", intenca vseh tistih "British-born Muslims", ki so jih prijeli, ali zastraševalni spektakel, ki ga je uprizorila Blairova administracija. Blairova administracija je imela namreč dovolj razlogov za diverzijo - in dovolj veliko potrebo po preusmerjanju pozornosti javnosti. Spomnite se le libanonske kalvarije, izraelskega bombardiranja Bejruta, mrtvih civilistov in Blairovega fanatičnega kimanja Bushu, njegove apatije do porušenega, opustošenega, umirajočega Libanona, njegovega izogibanja zahtevi po pogajanjih, mirovnem sporazumu in prekinitvi ognja ter njegovega posledičnega padca v nemilost pri britanski in mednarodni javnosti - Blair se je s svojim prikimavanjem izraelski "pravici do obrambe" in izraelski verziji "vojne proti terorju" tako osmešil in zblamiral, da je potreboval diverzijo, pač nekaj, kar bi javnost zamotilo in dekoncentriralo.

Je naključje, da so hoteli teroristi udariti ravno tedaj, ko jih je Blair najbolj potreboval? Ali pa je naključje, da so jih prijeli ravno tedaj, ko jih je Blair najbolj potreboval? Navsezadnje, mar niso rekli, da so jih izsledili in pogruntali že davno prej, že mesece prej, da so že dolgo vedeli za njih, da torej za njihov načrt niso izvedeli šele dan pred njihovim pompoznim prijetjem? Bi jih lahko prijeli že prej - tedaj, ko jih Blair še ni potreboval tako kot zdaj? Je bil njihov načrt res apokaliptičen? So prišli s svojo "intenco" kaj dlje kot Jose Padilla ali pa miamijska "celica"? So prišli res tako daleč, da je bilo treba okupirati Heathrow in zalarmirati svet? So njihove "tekoče bombe" res le po naključju tako za lase privlečene kot Josejeva "umazana bomba"? Brez skrbi, to bo jasno že čez nekaj tednov, ko bomo videli, koliko prijetih "osumljencev" bo dejansko ostalo v priporu. Toda poglejmo na situacijo še z druge strani: Blair stalno kima Bushu. To vemo. Še več, Blair ga stalno imitira - in to tako rekoč v vsem? Kaj nam jamči, da ga ni imitiral tudi v tej točki? Ne pozabite namreč, da je šel Blair celo tako daleč, da je lani, po terorističnem napadu v Londonu, le repliciral interpretacijo, ki jo je Bush uporabil po 11. septembru, vključno z zagotavljanjem, da je Britanija zdaj v vojni z "ideologijo Zla", da pred serijo samorazstrelitev ni bilo nobenih "kredibilnih" svaril in da to, kar se je zgodilo v Londonu, nima nobene zveze s tem, kar se dogaja v Iraku, Afganistanu in Palestini - da torej britanska zunanja politika nima nobenih pogubnih povratnih učinkov. Tako kot po 11. septembru 2001 je bilo tudi po 7. juliju 2005 nesprejemljivo povezovanje terorističnih napadov in britanske zunanje politike oz. križarskega pohoda "koalicije voljnih". Nobene povezave? Lepo prosim - zakaj pa potem "teroristične zarote" proti Britaniji in Ameriki kujejo le muslimani, ne pa tudi Japonci, Kitajci, Kubanci in Venezuelci? Da ni bilo "kredibilnih" svaril? Lepo prosim - to, kar počneta Blair in Bush, je svarilo! Bolj "kredibilnega" svarila ne rabiš - bolj "kredibilnega" svarila ni.

Je kaj bolj ciničnega od tega, da administracija, ki je s svojo zunanjo politiko povsem očitno ogrozila varnost svojih državljanov (in ne le svojih), trdi, da ni nobenih razlogov za povračilne akcije? Oja, to, da se Blairova administracija zdaj junaško trka po prsih, češ glejte, preprečili smo apokaliptični teroristični napad! Rešili smo Britance! Administracija, ki je s svojo zunanjo politiko nepredstavljivo ogrozila varnost svojih državljanov (in ne le svojih), se zdaj hvali, da je Britance - in ne le Britance - rešila pred "nepredstavljivim" terorističnim napadom. Ker je Blair naredil vse, da ne bi rešil libanonskih civilistov in da ne bi preprečil izraelskih pokolov, je moral reševati Britance in preprečevati teroristične napade na Britanijo. To je povezano. Ali kot je poudaril Robert Fisk, legendarni britanski dopisnik iz Bejruta in vrhunska avtoriteta za Bližnji vzhod: "Da bi Britance - in Američane - zaščitili pred 'islamskim terorjem', potrebujemo ogromno dobro oboroženih policajev, vojakov in detektivov, neskončno veliko oddelkov za boj proti terorizmu, domovinsko varnost in ameriške mučitelje - in sadistične mučiteljice - v Abu Grajbu, Bagramu in Guantanamu. Toda pred pravim nasiljem, ki nas lahko doleti in ki nas verjetno tudi bo doletelo, se lahko zaščitimo le tako, da tragedije Libanona, 'Palestine', Iraka in Afganistana obravnavamo moralno, pogumno in pravično, česar pa ne storimo."

Z eno besedo: Blair bi lahko Britance rešil v Libanonu, Palestini, Iraku in Afganistanu. Če bi le hotel. Če bi le nehal forsirati neselektivno, rasistično, vse bolj pogubno in kontraproduktivno "vojno proti terorju", ki ne ogroža le Britanije in Amerike, ampak tudi Evropsko unijo (in s tem Slovenijo, kar me, iskreno rečeno, ne "dolgočasi"). Če bi le nehal forsirati brutalni, militaristični redizajn Bližnjega vzhoda in enosmerno okupacijo muslimanskega ozemlja (Palestina, Irak, Afganistan). Pa noče. Prej narobe - stalno dokazuje, da ima prav. Iz Iraka in Afganistana ni umika! Globalno "vojno proti terorju" bomo gnali naprej! Še več, Blair lahko zdaj - pač v skladu s svojo perverzno logiko - v preprečitvi apokaliptičnega terorističnega napada vidi potrditev pravilnosti svoje politike, svojega vztrajanja v Iraku in Afganistanu, svojega forsiranja "vojne proti terorju": hej, glejte, teroristi nas dejansko ogrožajo! Če se bomo iz Iraka in Afganistana umaknili, bomo še bolj ogroženi in še bolj ranljivi! Ironično: Blair je imel 1. avgusta v Los Angelesu odločni, agresivni, militantni govor o Bližnjem vzhodu, v katerem je še enkrat glorificiral "vojno proti terorju" in okupacijo Iraka. Potreboval je le še praktično potrditev, da ima prav. In res, teden kasneje jo je dobil - s prijetjem džihadistov, ki so kovali apokaliptični teroristični napad na potniška letala. Še bolj ironično: Bush je imel lani, 6. oktobra, odločni, agresivni, militantni govor, v katerem je oznanil, da hoče al-Kajda "ustvariti radikalni islamski imperij, ki se bo raztezal od Španije do Indonezije", da islamisti furajo "vojno proti človeštvu", da "besa teh morilcev nismo z ničemer izzvali", da pride v Iraku v poštev le brezpogojna zmaga, kajti v nasprotnem primeru bo "Irak padel v roke Zarkavija in bin Ladna", in da se bo Amerika "spopadla z smrtno nevarnostjo, ki preti vsemu človeštvu", le nekaj ur kasneje pa so v New Yorku razglasili rdeči alarm, ker da naj bi teroristi z daljinsko, telefonsko vodenimi bombami napadli metro. Točno, rdeči alarm je "potrdil", da ima Bush prav - rdeči alarm je legitimiral Bushev govor, Bushevo politiko. Ha! In spet smo tam, kjer smo že bili - pri Blairovem imitiranju Busha.

Problem je bil le v tem, da smo potem zaman čakali na dokaze, ki bi potrdili, da so teroristi res hoteli napasti newyorški metro. Nak, dokazov ni bilo na spregled. Ravno obratno: nekaj dni kasneje so tiho sporočili, da “grožnja” morda kljub vsemu ni bila tako “resna” in tako “kredibilna”, kot se je zdelo. Kaj nam jamči, da nas tudi v primeru britanskega rdečega alarma ne čaka antiklimaks? Toda Blair ima hujši problem: po eni strani nam zagotavlja, da je treba ostati v Iraku in Afganistanu, ker je to edini način, da preprečimo razmah al-Kajde, po drugi strani pa se vedno znova izkaže, da Britanijo ogrožajo britanski državljani, britanski muslimani, "British-born Muslims", ne pa džihadisti iz Iraka in Afganistana, kar seveda ne gre skupaj. Vse tisto, kar naj bi potrjevalo upravičenost in produktivnost "vojne proti terorju", v resnici potrjuje njeno neupravičenost in kontraproduktivnost. Toda Blair in Bush - vse bolj samomorilsko! - gonita svoj kurz, zato niti ne preseneča, da je Bush po britanskem rdečem alarmu oznanil, da smo v vojni z "islamskimi fašisti", ki sovražijo "našo svobodo", "našo demokracijo" in podobne reči.

* Da smo v vojni z islamskimi fašisti? Nič, Bush je hotel le reči, da je "vojna proti terorju" kot II. svetovna vojna - vojna proti fašizmu. Očitno je že tako obupan, da skuša na svojo stran - na stran "vojne proti terorju" - pridobiti komuniste.

* Da sovražijo "našo svobodo"? Kot rečeno: "vojna proti terorju" = II. svetovna vojna = boj za svobodo. Lepo prosim - zakaj "islamski fašisti" potem ne sovražijo švedske "svobode"? Ali pa finske?

* Da sovražijo "demokracijo"? Nehajte: v demokraciji vidijo svojo največjo priložnost! Ali kot je rekel veliki spletni reporter in komentator Patrick Cockburn: "Reakcionarni islam se ne boji volitev, ker jih dobiva." V Iraku (al-Sadr), Libanonu (Hezbolah) in Palestini (Hamas). Bush in Blair se na Bližnjem vzhodu ne bojita al-Kajde, ampak demokracije.

Okej, britanski rdeči alarm je vendarle prinesel tudi nekaj dobrega: na letalih se ne boste več gnetli s prtljago vaših sopotnikov. Vau, še včeraj je bilo to nepredstavljivo.