italija / Izbrisani Romi

Novi italijanski minister za notranje zadeve Giuliano Amato se je odločil, da bo 15. avgusta poskrbel za presenečenje. Na dan, ko ima Italija oči uprte le v Vatikan, se je Amato odpeljal na obrobje Rima, v romski tabor na ulici Gordiani. Ministrovo luksuzno vozilo se je ustavilo pred železnimi rešetkami, ki obdajajo vrsto plastičnih kontejnerjev brez tekoče vode, v katerih živi približno 250 Romov, med katerimi so mnogi iz Srbije, iz Kragujevca. Romi iz tabora, ki ga nikoli niso obiskale niti lokalne avtoritete, so nejeverno poslušali ministrov govor, poln zvenečih zagotovil boljše prihodnosti: "Treba je priznati romske skupnosti," je dejal italijanski minister, "v našem interesu je, da se Romi vključijo v družbo. Med njimi so tudi mnogi otroci; v Rimu je več tisoč Romov in mislim, da je okoli 4000 otrok. Želimo udejanjati evropske normative, standarde ter slediti smernicam, na podlagi katerih bomo priznali vse manjšine".

V tistem trenutku je pred ministra, obdanega z množico novinarjev, stopil Zvonko Djordjević in ga nagovoril v tekoči italijanščini z izrazitim rimskim naglasom: "Gospod minister, kaj pa boste naredili z mano? Pred 19 leti sem se rodil v Italiji, tu sem hodil v šole, tu sem ves čas živel, a za italijansko državo ne obstajam. Mojo prošnjo za državljanstvo so zavrnili. Prisiljen sem živeti kot clandestino, ilegalec. V kampu nas je veliko, ki smo v taki situaciji: kaj naj naredimo? Brez dokumentov ne dobiš dela, ne dajo ti niti šolskega spričevala ..." Presenečeni minister je po nekaj sekundah molka Zvonku rekel: "Imaš prav."

Zvonkove besede, ki so jih takoj predvajali vsi osrednji italijanski dnevniki, so sprožile velik interes novinarjev: kako je mogoče, da so osebi, ki je rojena in živi v Italiji, zavrnili državljanstvo? Kako razumeti dejstvo, da je ta oseba prisiljena živeti brez dokumentov, kot "ilegalec"?

Odgovor se skriva v italijanskem zakonu o državljanstvu. Kljub temu da Mednarodni sporazum o civilnih in političnih pravicah zagotavlja, "da ima vsak otrok pravico pridobiti državljanstvo", obstaja v italijanskem zakonu pravna praznina, zaradi katere je na tisoče oseb, rojenih v Italiji, brez državljanstva. Če se namreč otrok rodi migrantom brez italijanskega državljanstva, morajo ti - če hočejo svojemu otroku pri 18 letih zagotoviti državljanstvo - zadostiti dvema pogojema. Ob rojstvu mora biti otrok takoj vpisan na matičnem uradu, oba starša pa morata imeti od rojstva otroka do njegovega 18. leta ves čas veljavno dovoljenje za bivanje. Glede na sedanjo italijansko migracijsko politiko je drugemu pogoju zelo težko zadostiti, saj je dovoljenje za bivanje neposredno povezano z delovnim razmerjem. Če tako eden od staršev ostane brez službe le za nekaj mesecev - kar je prej gotovost kot verjetnost - s tem izgubi dovoljenje za bivanje ter tako izniči možnost, da bodo njegovi otroci kot polnoletne osebe pridobile državljanstvo. Poleg tega velika večina italijanskih migrantov o teh zakonskih določilih ni informirana, zato je verjetnost, da pri "projektu" zagotavljanja državljanstva svojim otrokom kaj spodleti, toliko večja.

Osebe, kot je Zvonko Djordjević, ostajajo clandestini, "ilegalci", "italijanski izbrisani", ki se morajo skrivati pred policijo, da ne bi bili izgnani iz države, prisiljeni so delati na črno, živeti brez vsake socialne varnosti in zdravstvenega zavarovanja ter brez možnosti, da bi se poročili na matičnem uradu, uradno priznali svojega otroka ali imeli vozniški izpit ...

Ministrov obisk 15. avgusta je tako dal upanje vsem Romom iz tabora Gordiani in vsem ostalim, tisočim "nevidnim", ki so te dni spremljali italijanske dnevnike ali brali časopise.

Že šest dni pozneje, 21. avgusta, pa je italijansko ministrstvo za notranje zadeve ponovno priredilo presenečenje. V jutranjih urah so tabor Gordiani obkolile policijske patrulje, množica policistov je v imenu "nujne akcije" vsem osebam pregledala dokumente, devet Romov pa takoj zaprla v policijske avte in jih odpeljala na Centralni policijski urad. Po kratkem zaslišanju so jih zaprli v Center za tujce Ponte Galerija, kjer naj bi bili v nekaj dneh izgnani iz Italije. Na dokumentih, ki so jih na policijskem uradu izdali devetim Romom, je pisalo: "državljani Srbije, ki nelegalno prebivajo v Italiji".

Med temi devetimi osebami, ki so danes v Centru za tujce in čakajo na deportacijo v Srbijo, je tudi Zvonko Djordjević. Poleg Zvonka so tudi ostale osebe, večinoma rojene v Italiji in v tej državi živijo od rojstva - srbskega državljanstva nimajo, nikoli niso bili v Srbiji ali kakšni drugi državi bivše Jugoslavije.

Primeri tovrstnih izgonov, ki temeljijo na neresničnih podatkih o domnevnih vezeh z državami bivše Jugoslavije, niso redkost. Marca letos so v istem romskem taboru v Srbijo izgnali štiri osebe, rojene v Italiji, pod pretvezo, da gre za srbske državljane. Trije od njih so se morali ločiti od otrok, staršev in partnerjev, ki so ostali v Italiji. Podobnim dogodkom pa so priča številne romske družine, ki živijo v drugih delih Rima.

Na kontradiktorno vedenje italijanskega ministrstva za notranje zadeve so se takoj odzvale številne organizacije in gibanja, med njimi tudi slovenske, ki so italijanskega notranjega ministra pozvale: "Takoj izpustite vseh devet oseb, ki jih je pridržala policija, in prekinite postopke za njihovo deportacijo. Poleg tega zahtevamo, da takoj daste italijansko državljanstvo vsem mladim osebam, ki so bile rojene v Italiji, ter s tem ustavite ta absurdna preganjanja, ki so povsem v neskladju s človekovimi pravicami."

Minister Amato je italijanskim medijem - ki so te dni prvič obširno poročali o zakonski praznini, v kateri so sedanje in bodoče generacije migrantov - sporočil, da nikakor ni želel takega razpleta dogodkov. Javno je obtožil Centralni policijski urad, da deluje nekorektno, in zahteval preiskavo urada. Prihodnost Zvonka Djordjevića in drugih, zaprtih v rimskem centru za tujce, pa kljub temu še ni znana.