"terorizem" / Hotel sem razstreliti letalo, pa sem doma pozabil potni list!

Kot vidite, potniška letala panično pristajajo - predčasno, zasilno. Letalo, ki je letelo v Egipt... letalo, ki je letelo v Washington... letalo, ki je letelo v Zagreb... letalo, ki je letelo v Indijo. Pazite, na letalu je bomba! Ni je. Pazite, na letalu so potniki, ki so "linked to al-Qaeda". Niso. Pazite, na letalu so potniki, ki se "čudno obnašajo"? Kar mene zadeva, se vsi letalski potniki obnašajo čudno. Že od nekdaj. Vedno. To, da se ljudje na potniškem letalu obnašajo čudno, je povsem normalno. Ni pa normalno, da potniška letala zaradi tega panično, predčasno in zasilno pristajajo. Toda histerija ima mlade. Vse se je začelo 10. avgusta, ko je britanska vlada sporočila, da je rešila svet - jasno, pred novim velikim terorističnim napadom. Pred novo Apokalipso. Pred novim 11. septembrom. V resnici so rekli, da bi bilo to - sinhronizirani napad na serijo potniških letal - huje od 11. septembra. Na stotisoče mrtvih! In kot so poudarili, so teroristični napad preprečili v zadnjem trenutku. Tik pred zdajci! Teroristi so bili na tem, da udarijo! Šlo je za sekunde! In da o tem ne bi bilo nobene dileme, so ustavili letalski promet, blokirali letališča, pripeljali tanke in robocope, prijeli 24 zarotnikov - in poslali klovne. Cirkus, ki naj bi nas prepričal, da je "vojna proti terorju" nujna in neizogibna in da zahteva našo nesebično podporo, je tako odprl vrata. Ko so ljudje videli ustavljen letalski promet, blokirana letališča, robocope in paniko, so si rekli, hej, če so ustavili letalski promet, blokirali letališča, pripeljali robocope in zagnali tako paniko, potem je moralo biti res hudo, toda kača je včasih le kača. In tudi cirkus je včasih le cirkus. Zdaj, ko je od tistega "usodnega trenutka" minilo že kar nekaj povsem banalnih trenutkov, se zdi, da lahko vsem tistim teroristom in zadnjemu trenutku, v katerem je bil rešen svet (ee, na "stotisoče življenj"), mirno nataknete navednice.

Najprej se vprašajte: so bili "teroristi" res teroristi? Ali bolje rečeno: so bili res na tem, da s "tekočimi bombami" razstrelijo serijo potniških letal? Za začetek, "teroristi" niso imeli letalskih vozovnic - niso jih kupili. Kaj to pomeni? Da so hoteli na potniška letala priti brez vozovnic? Kar vas seveda spomni na tiste "miamijske teroriste", ki so jim junija v "zadnjem trenutku" preprečili razstrelitev slovitega čikaškega stolpa Sears, potem pa se je izkazalo, da niso imeli niti za avtobus do Chicaga. Ne, to, da "teroristi" niso kupili letalskih vozovnic, očitno pomeni nekaj drugega: da niso bili ravno na tem, da razstrelijo serijo potniških letal. Kako naj bo "terorist" brez letalske vozovnice na tem, da razstreli potniško letalo? In zakaj bi morali zaradi "terorista", ki še ni nabavil letalske vozovnice, ustaviti letalski promet, blokirati letališča in zagnati paniko takih dimenzij? Šit, hotel sem razstreliti potniško letalo, pa sem doma pozabil letalsko vozovnico! A to še ni vse - v pralnem prašku vas čaka tudi pralni stroj: kot se je namreč izkazalo, mnogi izmed prijetih "teroristov" niso imeli niti potnega lista. Kaj to pomeni? Glej zgoraj! Točno, to pomeni, da niso bili ravno na tem, da razstrelijo serijo potniških letal - če se hočeš vkrcati na potniško letalo, ki pelje iz Britanije v Ameriko, potrebuješ potni list. In točno, to pomeni, da ni bilo treba ustavljati letalskega prometa, blokirati letališč in zaganjati panike takih dimenzij. Terorist brez potnega lista je danes le "terorist". In seveda, zadnji trenutek, v katerem si preprečil apokaliptični napad, ki naj bi ga zagrešil terorist brez potnega lista, je le "zadnji trenutek". Navsezadnje: zakaj so "teroriste" prijeli in šele potem razglasili alarm? In dalje, zakaj so čakali na "zadnji trenutek", če so "teroriste" - in njihovo razvijanje apokaliptičnega načrta - nadzorovali več kot eno leto? Sploh pa: če so apokaliptične teroriste nadzorovali več kot eno leto in če so vedeli, kaj načrtujejo, zakaj potem Tony Blair, šef britanskih policijskih posebnih enot, britanski minister za transport in letalske družbe o tem niso nič vedele? Okej, in če so "teroriste" nadzorovali več kot eno leto, kakšna je možnost, da so - podobno kot v primeru "miamijske celice" - v njihove vrste infiltrirali tudi kakega svojega agenta, saj veste, provokatorja, ki je potem hlinil, da je "linked to al-Qaeda", jih vzpodbujal in jim omogočil, da so bolj ustrezali profilu terorista?

Toda hej - imeli so "tekočo bombo"! Zakaj potem z njo niso razstrelili kakega tunela? Za vožnjo skozi tunel ne potrebuješ niti letalske vozovnice niti potnega lista. So jo sploh imeli? Nič ne kaže, da bi jo imeli: policija je preiskala 46 lokacij, pa ni našla niti sledu o kemikalijah, iz katerih naj bi naredili "tekočo bombo". Tudi "tekočo bombo" lahko torej pustite v navednicah. Podobno kot smo leta 2002 v navednice postavili tisti britanski "ricin". Ampak "teroristi" so takoj priznali, da so teroristi! Že, toda kateri "teroristi" so to takoj priznali - hja, tisti, ki so jih prijeli v Pakistanu. V Pakistanu? Prvič, pakistanski kapo Parvez Mušaraf, general, ki je na oblast prišel s pučem in ki razvija orožje za množično uničevanje, noče pasti na spisek "malopridnih režimov", zato je voljan že ves čas storiti vse, kar mu rečejo. In drugič, če te dobijo v roke Mušarafovi fantje, priznani poznavalci vseh mučilnih tehnik, testiranih v Abu Grajbu in Guantanamu (Pakistan je tudi zelo priljubljena destinacija "izrednih pošiljk" CIE!), si pripravljen vse priznati - in to takoj. In če se ti zdi, da Mušarafovim fantom tvoje priznanje - da si bil brez potnega lista in brez letalske vozovnice tik pred razstrelitvijo serije potniških letal - še ni dovolj, v znak dobre volje hitro navržeš še priznanje, da si ubil tudi oba Kennedyja, da si bil "dvajseti ugrabitelj", da si "islamski fašist" in da si "linked to al-Qaeda". Za vsak primer, huh - v nasprotnem primeru te pošljejo v Uzbekistan, kjer iz prijetih osumljencev, kot pravi Craig Murray, nekdanji britanski ambasador v Uzbekistanu, "potegnejo najbolj nenavadne informacije. Da bi se izognili torturi, so pripravljeni zasliševalcem povedati tisto, kar hočejo slišati." Rašida Raufa, ki naj bi bil mastermind tega napada, so prijeli v Pakistanu - in takoj je priznal, da je bil "mastermind" in da je tik pred razglasitvijo alarma svojim fantom v Britaniji telefonsko ukazal, da naj izpeljejo akcijo: toda ironično, kot se je izkazalo, je bil Rašid tedaj že več kot mesec v zaporu. V Mušarafovi mučilnici očitno ni tako slabo - ne pustijo ti sicer, da pokličeš svojega odvetnika, toda pustijo ti, da pokličeš svoje prijatelje v Britaniji.

Z eno besedo: rdeči alarm, zaradi katerega so letalske družbe izgubile - in še vedno izgubljajo - maso denarja in kredibilnosti, je bil tako pretiran in tako nekredibilen, da zdaj letalske družbe a la Ryanair in Easyjet napovedujejo, da bodo britansko vlado tožile. Rdeči alarm pa je pokazal še nekaj:

* da je nadzorovanje civilnega prebivalstva vse hujše (ne, telefoni in internet niso več "svobodni"),

* da je vse hujše tudi rasno/etnično profiliranje ljudi (izmed vseh tistih mnogih muslimanov, ki so jih prijeli v britanskih protiterorističnih operacijah, so le proti peščici vložili obtožnico, izmed teh, proti katerim so jo vložili, pa ni bil obsojen skoraj nihče, kar pomeni, da je tu veliko brcanja nedolžnih),

* da smo prišli tako daleč, da se "grešenje v mislih" - četanje na netu ipd. - že kvalificira za zločin (ne, Orwellov roman 1984 in Dickovo Posebno poročilo nista bila le sci-fi),

* da se je evropska policija povsem spolitizirala (britanska policija, ki je razglasila rdeči alarm, je služila le političnim ambicijam Bush-Blairove koalicije),

* da so mediji vse bolj vodljivi (in vse bolj podkupljivi in vse bolj naivni),

* da skušajo histerijo preseliti v EU, z njo pa skušajo v EU razširiti tudi ameriške ideje o nacionalni varnosti (John Reid, britanski notranji minister, eks član britanske komunistične partije, v osemdesetih stalinistični preganjalec tistih, ki so odstopali od partijske linije, je že najavil, da bomo v EU "pravice posameznikov uravnotežili s kolektivno pravico do varnosti").

Vidite, premalo nas je strah.