Skupinski povratek

Redakcijski kolegi se začnejo ob navržbi pojma 'regresija' sicer vzvišeno hihitati in duhovičiti o regresu, a v svetu neoezoterike, ki čedalje glasneje buta po durih ne zares udobnega potrošniškega nihilizma, je vračanje v pretekla življenja izjemno propulzivna veja terapije in širjenja mej samozavedanja. Ob vseh neposrednih pričevanjih, ki sem jih na to temo prebral, se mi je nekako vedno zdelo, da bi bilo med vsem mnoštvom newagerske navlake - če že - bolj smiselno kot kje drugje kopati ravno tu.

Ko sem se pred dvema letoma za Mladino prvič podal v te čudne in za laika malce strašljive vode, je poskus klavrno zamrl. Inteligentni in strašansko prijazni skandinavski gospod, ki je kot vodnik v življenju opravil prek 3000 uspešnih ekspedicij v posameznikovo osebno prazgodovino, si je dal v svoji domačni primorski hišici z mano ničkoliko opravka. Več kot tri ure skupaj sva z močjo misli izklapljala imaginarna stikala na različnih delih mojega telesa, se posluževala simbolne moči najpomembnejših dvigal mojega otroštva ter za pomoč prosila celo pletoro po mojem okusu izbranih duševnih vodnikov, ki so se potem itak vsi po vrsti izkazali za lažne malike - celo, travma je še vedno nepremostljiva, Zagor!!!

Kolikor se je skandinavski gospod s hipnotičnim glasom Ivana Lotriča na sedmo potenco zaradi tega sekiral ter ni in ni hotel odnehati, me je sčasoma prijelo, da bi si iz gole vljudnosti kako tako bolj medlo preteklo življenjce posebej zanj kar izmislil: na jeziku sem že imel povest o okrog ognja posedlih vojakih in ranjenem jetiju, a je vljudnost raje pljusknila v drugo smer, tako da sem nazadnje ostal tiho. Prijazni skandinavski gospod je potem poskusil rešiti, kar se je rešiti dalo, in mi vsaj nekoliko olajšati tuzemsko funkcioniranje - a ko je mojega Pegaza (utelešenje vse moči in dobrote) poslal nad v deževne oblake zbran kompletni gravž notranjega kozmosa, sem lahko samo kolcnil, da gre za strašansko mikroskopskega Pegaza in precej makroskopske nimbuse.

Predavanje

Padla je strokovna sodba, da žal sodim med deset odstotkov ljudi, katerih prenabuhli ratio ni sposoben prepustiti volana takim bolj intuitivnim šoferjem, da pa bi bilo čez kakega pol leta smiselno zopet poskusiti. To se potem žal ni nikoli zgodilo, je pa v režiji revije Karma Plus našo prestolnico te dni obiskal magister Stephen Russel Poplin, mednarodni direktor Inštituta Michaela Newtona. Slednji velja za enega pionirjev na kombinaciji psihologije, metafizike in mistike utemeljenih znanstvenih raziskav preteklih življenj, hkrati pa je tudi avtor dveh velikih uspešnic s tega področja, Potovanja duš in Usode duš. Dr. Newton, ki je pod klobuk spravil že prek 7000 študijskih analiz hipnotično spodbujenih regresij, je danes sicer upokojen, njegove nauke pa po svetu širijo najtesnejši sodelavci, med njimi tudi tokratni eminentni gost.

Poleg nekaj individualnih seans za plačujoče posameznike si je kot vrhunec obiska zastavil spektakularno hipnotično simultanko, kjer naj bi skoraj petdeset ljudi hkrati poslal v objem njihovih preteklih jazov! Ker je to vsekakor podvig, kakršnega naša zaplatica ne pomni, je dan pred tem v kleno socialističnem ambientu viške občine priredil predavanje splošnega tipa, da malce razrahlja jerino osnovne teorije.

Med publiko so prevladovale igrive gospe poznejših srednjih let, vse zvezdooke ob brbotanju misli, da je smrt zgolj ena slalomska zastavica na veliki smiselni avanturi po imenu Življenje. Magister Poplin je visok bradat možak, ki bi bil v mlajših letih morda lahko igral Robina Hooda. Znaten del njegove takojšnje popularnosti bi bilo mogoče pripisati dejstvu, da se tako veliko smeje in daje na vse strani tako darežljivo vedeti, da je on okej, da ste vi okej in da vesolje, vesolje je pa itak okej.

Zanimivo je pribeležiti, kako informirano slovensko publiko je v petek nagovoril. Na njegova vprašanja, ali so prebrali to-in-to klasiko karmičnega kolesa, je v potrditev praviloma dvigala roke vsaj polovica dvorane - posamezniki pa so mu na koncu celo postregli z vprašanji, ki so se opirala na avtorje, za katere je moral priznati, da jih ne pozna. Tako so bili nekateri iz publike po predavanju kar malce žalostni, češ da so pričakovali kaj bolj konkretnega in poglobljenega.

Res je, da je potreboval predavatelj skoraj celo uro, da se je mimo tistih najbolj bazičnih izhodišč in ziheraških šal ("Whoever believes in telekinesis, please raise my hand!", "Please God give me patience and give it to me NOW!!!") ogrel do točke, ko je spregovoril o svojih osebnih astralnih potovanjih. A tu je bilo kaj slišati! Spregovoril je o posebnih pomladitvenih prostorih, kjer sončni žarki prečistijo in napolnijo dušo: tisti, ki ga je videl on, je bil zgrajen v obliki panja z napajalnimi celicami. Tja je zašel po življenju bojevnika, katerega smrt je bila še posebej emocionalna in počasna: "Moj duh si je tako slekel dušo, kot bi si slekel skafander in jo položil v eno od celic, naj si odpočije. Tam notri je bila potem osem let - a meni se je zdelo, kot bi bilo to le osem minut. Ko je bila spet polna, sem jo vzel ven, si jo ogledal kot svetleče čisto obleko ter si jo zopet oblekel in odbrzel naprej."

Med mnogimi drugimi rečmi je magister Poplin razodel tudi, da imajo naše duše mnoštvo različnih barv in odtenkov, ki kažejo njihovo zrelost. Homoseksualne duše so recimo pogosto zelo napredne duše, saj se morajo spoprijemati z zahtevno dinamiko družbenega zavračanja ter v tem procesu svojo okolico učiti sočutja in odprtosti duha. Je pa res, da to ne pomeni, da so kar vse homoseksualne duše po vrsti napredne, saj so med njimi tudi take, ki plačujejo za slabo karmo prejšnjih življenj, v katerih so homoseksualce zatirale in se tako torej zdaj srečujejo same s sabo. Tuzemska bolečina nasploh ni kazen, saj si jo duša pred reinkarnacijo praviloma izbere sama kot orodje, s katerim se bo prečistila. Magister Poplin je recimo opisal primer izrazito debele ženske, ki ji nista pomagali nobena muja in dieta: z regresijo sta iz njene preteklosti izkopala kar dve življenji, v katerih se je kot mišičast moški atlet izrazito norčevala iz okoliških bajsijev. Ko je govornik takrat njeno dušo povprašal, ali bo zdaj, ko je prišla do tega ključnega samospoznanja, telo lažje shujšalo, je duša odgovorila: "No. You know, I don't think we're quite there yet."

Simultanka

Simultana regresija za skoraj petdeset posameznikov hkrati je dan kasneje potekala v prostorih šišenskega M Hotela, in sicer v kletni dvorani Jasmin - levo od Irisa in lučaj od Hortenzije. Med strankami so še malce bolj prevladovale igrive dame poznejših srednjih let, poleg njih pa igrive dame kakega drugega življenjskega obdobja, par družinskih očetov in neverjetno motiviran mladenič v majici Manowar, ki mu je na hrbtu nad velikanskim kupom okrvavljenih lobanj z velikimi črkami pisalo AGONY & ECSTASY. Vzdušje je bilo zelo sproščeno in kolegialno: tudi gospe, ki so prišle same, so s sosedami že čez nekaj minut žuborele, kot bi se poznale tisoč let - kar so se, konec koncev, morda tudi res!

Magister Poplin je zopet začel z več kot uro trajajočim teoretskim uvodom, v katerem je razčlenil tiste res najosnovnejše pojme lahke hipnoze in katerega osnovni namen bi lahko bil, da se navadimo na njegov sijajno modulirani glas. Ne da bi varčeval z besedami, je našteval običajne načine prejemanja informacij o preteklih življenjih ter jih zabelil z nekaj praktičnimi nasveti: če nas kaj zares zanima, pogosto zelo pomaga, če si vprašanje napišemo na list papirja in si ga pred spanjem položimo pod blazino. Še več možnosti za uspeh bomo imeli, če bomo imeli tik ob postelji zgledno pripravljen blok ali rekorderček, saj s tem svojemu višjemu duhu jasno sporočamo, da smo kadarkoli pripravljeni za pribeleženje njegovih modrosti.

Za samo hipnozo smo stole v dvoranici nagomilali ob stene ter polegli po tleh na armaflekse, ki smo jih prinesli s sabo. O uspehu uro in pol trajajočega doživetja lahko žal napišem le: ni šlo. Niti malo. Niti za promil. Na grobu še nerojenih otrok prisežem, da sem prišel solidno motiviran in da sem se vsaj prve pol ure zelo vestno trudil izpolnjevati hipnotizerjeva navodila: globoko sem dihal, se dvigal sam nadse, vizualiziral svoj um kot ogromno žarečo kroglo in jo pošiljal, naj se odkotali stran, dum-dum-dum, daleč daleč stran.

Razlogov za poraz je gotovo več: najprej bi šlo omeniti, da organizatorjem v dvorani z daljincem ni uspelo zrihtati zaželene zatemnitve luči, osebno pa sem pogrešal tudi ustrezno kozmično sproščujočo muziko, za katero bi si laično predstavljal, da je terapevtu v taki situaciji nujno potrebna nekako toliko kot cirkuškemu krotilcu levov bič. Deloma lahko nemara krivim baburo tik ob sebi, ki je ravno v trenutku, ko sem se na vizualizirani zlati livadi trudil odpreti fizično stezo v preteklost, začela na veliko štefnati po svojem rekorderčku - klikala in škrtala ter ne in ne nehala. A najbolj pošteno bo verjetno strniti, da nisva ne jaz ne moja mama, ki je bila tam z menoj, take vrste človeka, da bi nama kdo počasi štel do deset, pa bi bila kar takoj viteza ali pilota ali zgodovinska krvnika svoje strine.

Ko si enkrat zamudil ta vlak, ga ne moreš več ujeti. Nekaj časa sem se sicer herojsko naprezal: ko je magister Poplin, ki je ves čas zlagoma stopal med nami, kot asociacijo v prostor vrgel: "Music!!!", so mi v ušesih v trenutku zadoneli Black Sabbath in Iron Man, še posebej pa je oko mojega uma zaokupirala resnobno solirajoča podoba Tonyja Iommija, a kaj več kot to si nisem znal naplesti (razen seveda globinske hvaležnosti svojemu višjemu jazu, da mi ni postregel s kakim Justinom Timberlakom).

Magister Poplin se je z nami vnaprej dogovoril, da bo imel na voljo poseben trigger: ko bo pokleknil h komu od nas in se z dvema prstoma nalahno dotaknil njegovega čela, bo to signal, naj se še posebej fokusira na trenutne mentalne podobe. K meni je počepnil, ko je bila asociacija "Laughter", ob čemer se mi je utrnil Pera Detlić, tako da sem potem zaradi dogovorjenega triggerja naslednjih pet minut strašno fokusirano razmišljal o njem: sčasoma sem iz čiste prizadevnosti znova vklopil še Iron Mana, a ker si s podobo žolne, ki po deblu besno tolče v ritmu Black Sabbath, preprosto nisem znal pol kurca pomagati, me je kmalu minilo vse veselje.

Ko se je magister Poplin z nami dogovarjal za trigger, je dejal, da je drugi pomen tega signala lahko tudi: "Stop snoring!" Ker smo se bili ob tem takrat vsi zahehetali, sem si bil mislil, da gre za simpatično šalo, a očitno ni bilo tako: nekje na dveh tretjinah kolektivne tišine je prav pošteno zasmrčal fant v majici Manowar, drugi so mi kasneje povedali, da so vmes slišali hrkati še nekoga drugega. Mene je na tej točki že itak vse minilo in sem samo čakal, da bo konec, a z usten našega vodnika so prihajale nove in nove sugestije: "Ljubezen! ... Rojstvo! ... Izguba! ... Potovanje! ..." Kar na lepem se je zopet prebudila moja desna soseda z rekorderčkom, škrtala in klikala in štefnala in škrtala - tako dolgo, da je začela vidno motiti tudi druge dame, in ker nisem imel nobenega pametnejšega dela, sem jo vprašal, ali je slučajno prifuknjena, ob čemer je do konca regresije otrpnila kot miška. Kasneje, po seansi, je k meni prišla ena od organizatork in mi dala vedeti, da je bila moja znerviranost sicer razumljiva, da pa "oba veva", da vse skupaj "ni naključje".

V bistvu je bila precejšnja muka negibno ležati tam in čakati, da bo konec in da bo vodja začel od deset šteti nazaj do ena. Prav neverjetno: v času njegovega uvodnega predavanja me je dejansko preplavila precej netipična in totalno patološka zehavica - nekaj prav res tako močnega, da sem posumil, da mi skuša višji jaz sporočiti, da sem bil nekoč kot Viking na kaki čeri izdihnil od izčrpanosti. In tudi, ko smo delali krajši test in si z zaprtimi očmi predstavljali, da imamo na desno zapestje obešeno utež, levega pa nam proti soncu vleče helijev balon, mi je šlo presenetljivo odlično in sem imel roki nazadnje tako narazen kot da bi plaval kravl. Takrat, ko je bilo zares pomembno, pa je bil moj um prožen in ostudno sfokusiran kot kobra, da bi lahko igrivo rezal skozi algebro, ki je drugače niti približno ne razume.

Takih, kot sem jaz, je bilo v prostoru še nekaj in magister Poplin nam je na koncu vedro razložil, da je dejavnikov lahko več: nemara nam ni ustrezal sam prostor, nemara del dneva, morda se pač ne znamo zares sprostiti v skupini. Velika možnost je tudi, da bi bilo tisto, česar bi se lahko tistega dne tam spomnili, za nas slabo, vsaj takrat in tam. Ali nekaj takega.

Bili pa smo v manjšini: prvi je svoja popotovanja s skupino delil mladenič, katerega poprejšnje smrčanje je bilo očitno posledica totalne izžetosti, saj je bil pred tem mučen na križu in imel "na nekem gradu" ljubezensko razmerje, zaradi katerega se je nazadnje ustrelil v glavo. Poleg tega pa je bil tudi pilot, kar je bilo super. Neka druga gospa je videla "ogromno cerkva" in dobila odgovor na to, zakaj ima že od desetega leta hudo revmo, zaradi katere je morala že na sedem operacij - in sicer zato, ker je v prejšnjih življenjih "zaničevala reveže" in jim ni nič dala. Tretja gospa je bila padla s konja, morda je bila ustreljena. Četrta je imela v glavi ves čas regresije čuden pritisk, ki ga preprosto ni znala pojasniti, potem pa je povsem izginil. Peta je bila - saj v resnici niti ne ve, ampak tako se je zdelo - na drugem planetu, kjer je plavala po zraku, ki je bil v bistvu morje, a mehkejši.

Neki gospod je bil s prijateljem, ki je umrl pred petnajstimi leti, njegova soseda pa je bila mati svoje lastne matere, ki se je bila v tisti inkarnaciji potem utopila, kar totalno pojasnjuje strah, ki ga je njena zdajšnja mati vedno čutila pred vodo. Spet naslednji gospe so ohromeli vsi udi, tako da se sploh ni mogla premakniti - v levi roki pa je v trenutku, ko je magister Poplin preštel do tri, začutila "živi ogenj". Črnolasi deklič je pokazal črno-belo fotografijo znanca, ki jo je prinesel s sabo. Do njega je vedno čutila posebno čustveno vez in danes je vedela, da bo stopila v stik z njim, kar se je tudi zgodilo: prva podoba, ki jo je uzrla, je bila njuna poroka. Naslednja gospa je ves čas čutila strahotno fizično bolečino v srcu, spet naslednji se je iz očesa bolečina razširila po vsej hrbtenici in jo je še po seansi nekoliko čutila. Še ena je poročala, da je imela celo uro in pol v glavi jasen občutek, da ji sploh ni treba dihati.

Ob vsem tem impresivnem feedbacku si je magister Poplin samo zrelo gladil brado in benigno kimal. Ob omembi različnih fizičnih tegob je modro brundal, da imamo nekatere spomine shranjene neposredno v našem telesu in da je bolečina način, na katerega se reaktivirajo. Deklici, ki se je tudi, ko je bilo transa konec, pritoževala, da jo še vedno boli, je obljubil, da ji bo nazadnje naredil posebno terapijo, da jo bo nehalo. Ko ga je nekaj gospa vprašalo: "But don't you think it could be the mind that could be ... bringing these images?", se je samo poznavalsko zasmejal in odstrelil: "Yes, yes ... That's the mind again!" ter dal s tem zelo jasno vedeti, kako zelo sicer drugače potrebujemo mind in kako zelo ga na tovrstnih pustolovščinah ne potrebujemo.

V Ljubljano se bo z identičnim programom zopet vrnil v začetku novembra, in kako se tudi ne bi: lepo je iščočim dušam pomagati pri odpiranju vrat kozmične harmonije, še lepše, če lahko to počneš za fenomenalen zaslužek. Če vemo, da je petdeset popotnikov za opisano izkušnjo plačalo vsak po šestnajst jurjev, potem nam pred dvema tisočletjema ni bilo treba biti Pitagora, da bi izračunali, kako je zase in za organizatorje v teh bruto štiri urah vknjižil bruto osemsto jurjev plusa: ob tej številki se zazdi, da je predavanje prejšnji dan, ki ga je bil računal po dva čuka in pol na glavo, in individualne seanse, ki stanejo sto evrov na uro, opravil maltene pro bono.

Ob tem pa moramo biti pošteni in dodati dve stvari, in sicer da: zgolj to, da meni dvakrat zapored ni uspelo kontaktirati svojega notranjega Vikinga, še niti približno ne pomeni, da je karmično kolo totalen nateg, je šestnajst čukov za tovrstno razodetje seveda prava bagatela. Sam bi bil komurkoli, ki bi se mu posrečilo, da bi mi dokazal, da je smrt le postojanka in da smo vsi skupaj delček čudovite tapiserije vsemirja luči, v hipu pripravljen na roko vreči milijon tolarjev. Ampak seveda po tem - upon delivery.