Vojna svetov

Okej, preden napademo Severno Korejo, ki razvija orožje za množično uničevanje in ki ga je nedavno tudi testirala, si poglejmo, kaj počne Bush. Še vedno je parkiran v Iraku, ki ga je napadel zato, ker da razvija orožje za množično orožje. Potem se je kakopak izkazalo, da je napadel državo, ki nima orožja za množično uničevanje. Ergo: napadel je Irak, ki nima orožja za množično uničevanje, ni pa napadel Pakistana, ki orožje za množično orožje preverjeno ima. Iraku je očital, da je povezan z al-Kajdo. Izkazalo se je, da ni, toda vsi dobro vemo, da je bil z al-Kajdo povezan Pakistan, navsezadnje, Pakistan je bil ena izmed redkih držav, ki so priznale talibanski Afganistan, gostitelja al-Kajde. Iraku je očital, da ga vodi diktator, Sadam Husein, ki je na oblast prišel s pučem in ki krši človekove pravice. Tudi Pakistan vodi diktator, Pervez Mušaraf, ki je na oblast prišel s pučem in ki krši človekove pravice. Njegova chamber of torture je tako nesprejemljiva, kot je bila nesprejemljiva Huseinova. Iraku je očital, da ogroža regijo, sosednje dežele, kar je bilo za lase privlečeno: Irak zadnjih 10 let ni imel nobenih problemov s sosedami. Nobeni ni težil. Na nobeno ni streljal. Za razliko od Pakistana, ki se že ves čas obstreljuje s sosednjo Indijo. To streljanje še dodatno zaplete dejstvo, da ima tudi Indija orožje za množično uničevanje - atomsko bombo. Bi nas moralo skrbeti, ker se brcata državi, ki imata atomsko bombo... ee, "nu-ku-larno orožje", kot bi rekel Bush? Ne, očitno ne. Bi ju morali napasti in okupirati? Ne, kje neki. In zakaj ne? Ker nimata nafte. Lepo prosim, vojna in okupacija sta orjaška investicija - le zakaj bi milijarde in milijarde zapravljali za države, ki nimajo nafte?

Kar nas pripelje do testa "nu-ku-larnega orožja", ki ga je v ponedeljek izvedla Severna Koreja. Kakšne so bile reakcije, ste videli. EU je izrazila zaskrbljenost, ogorčenje in take reči. Del mednarodne skupnosti ni verjel, da so Korejci v tistem rudniku zares detonirali atomsko bombo. Japonci so zagrozili z ekonomskimi sankcijami. Bush tudi. Je rekel, da bo napadel in okupiral Severno Korejo? Ne. Le zakaj? Severna Koreja nima nafte. Hej, boste rekli - pa saj jim je zagrozil z ekonomskimi sankcijami. Že, toda Korejci že leta in leta živijo tako, kot da so pod sankcijami, pod embargom - stalno so sredi revščine, akutne podhranjenosti in humanitarne katastrofe. Kako boš s sankcijami grozil naciji, ki ima tako nizek standard, kot ga imajo Severni Korejci? Kako boš s sankcijami grozil naciji, ki že leta ždi pod življenjskim minimumom? Še več, nacijo s tako praznim želodcem boš težko prodal kot grožnjo svetu. Nič, sankcije so le pesek v oči, le blef, le dimna zavesa, ki jo je Bush raztegnil, da mu ne bi kdo rekel: hej, napadel in okupiral si državo, ki nima orožja za množično uničevanje, pri miru pa pustiš državo, ki maha z atomsko bombo! Razumete, ne: Bush hoče ustvariti vtis, da je njegova zunanja politika konsistentna, načelna in logična. Pa je? Nehajte.

Spomnite se le 29. januarja 2002, ko je Bush v agresivnem, skrajno populističnem kongresnem govoru, prvem po 11. septembru, ki ga je prekinilo 77 aplavzov, naštel države, ki so na tem, da jih doleti usoda Afganistana oz. roka "neskončne pravice": Irak, Iran in Severna Koreja. In zakaj naj bi jih čakala usoda Afganistana? "Te države in njihovi teroristični zavezniki tvorijo os zla, ki ogroža svetovni mir." Zakaj Iran? Ker agresivno nabavlja orožje in izvaža teror, medtem ko neizvoljena manjšina zatira svobodo iranskega ljudstva. Zakaj Irak? Ker sovraži Ameriko, podpira terorizem, bojkotira inšpektorje ZN, kopiči atomsko in biokemično orožje. In zakaj Severna Koreja? Ker režim nabavlja orožje za množično uničevanje, ljudstvo pa strada. "Amerika ne bo dopustila, da bi jo najbolj nevarni režimi na svetu ogrožali z najbolj destruktivnimi orožji na svetu." Aha. "Nekatere vlade bodo do terorizma blage. A da se razumemo: Če ne bodo ukrepale one, bo ukrepala Amerika." Krogla je bila izstreljena. "Čas ni na naši strani. Ne bom čakal na dogodke, medtem ko se bodo nevarnosti kopičile." Bush je tako napovedal vojno "osi zla". Make no mistake! In kaj se je zgodilo dobra dva meseca kasneje? Tole: Bush je na začetku aprila 2002 Severni Koreji - sili z "osi zla" - odobril 95 milijonov dolarjev: za izgradnjo dveh novih jedrskih reaktorjev. Ameriki se je namreč zazdelo, da so stari jedrski reaktorji že preveč obrabljeni in zastareli. Vau! Bush je režimu, ki nabavlja orožje za množično uničevanje, financiral izgradnjo novih jedrskih reaktorjev.

Čudno, ne. Oh, absurdno. Še več - logično. Hja, to je Busheva logika. Logičen je le v svoji nelogičnosti. Konsistenten je le v svoji nekonsistentnosti. Načelen je le v svoji nenačelnosti. A po drugi strani, da je bila Severna Koreja le dimna zavesa, vam govori tudi to, da jo je stlačil med države, ki s svojimi "terorističnimi zavezniki" ogrožajo "mir na svetu". Da Severna Koreja ogroža "mir na svetu", je bilo za lase privlečeno, še bolj za lase privlečeno pa je bilo, da to počne s svojimi "terorističnimi zavezniki". Kateri pa so njeni "teroristični zavezniki"? Tega Bush ni povedal. Nikoli. In iskreno rečeno, nimamo pojma, kdo naj bi bili njeni "teroristični zavezniki". Še bolj iskreno rečeno: že to, da je Bush Severno Korejo postavil na "os zla", je bila le dimna zavesa. Na "os zla" jo je postavil le zato, ker je potreboval "os zla". Ker je potreboval analogijo z ono "osjo" iz časov II. svetovne vojne (Nemčija-Italija-Japonska). Ker je hotel "vojno proti terorju" zapakirati kot revizijo II. svetovne vojne - vojne za svobodo in demokracijo. Ergo: ker je hotel "vojno proti terorju" prodati kot rimejk II. svetovne vojne, je potreboval kostume in ikonografijo II. svetovne vojne. Odtod "os zla". In seveda - odtod Severna Koreja.

Da bi Bush ostal logičen v svoji nelogičnosti in konsistenten v svoji nekonsistentnosti, je Severni Koreji, ki je detonirala atomsko bombo (če verjamete, heh), zagrozil z ekonomskimi sankcijami, z vojno pa grozi Iranu. Iranu! Iranu? Je Iran detoniral atomsko bombo? Ne, Iran ima nafto. "Uradniki v zunanjem ministrstvu pravijo, da se bojijo, da je obračun z Iranom neizogiben," je nedavno poročala revija Time. Ta dikcija je kakopak prerokba, ki izpolnjuje samo sebe, ali bolje rečeno: ko bušiji enkrat rečejo, da se bojijo, da je vojna neizogibna, hočejo reči, da se vojni nimajo namena izogniti. Iran čaka vojna - Severno Korejo pa čakajo ekonomske sankcije in mednarodna osamitev. A kot rečeno, tudi to je le blef. Kako boš mednarodno osamil Severno Korejo? Bolj mednarodno osamljene države ni. In kako bo Bush uvedel ekonomske sankcije proti Severni Koreji, če pa z njo nima nič? Bush s Severno Korejo ne govori. Če bi hotel Severno Korejo kaznovati, bi moral začeti pogovor. Tudi z Iranom ne govori. In z Venezuelo tudi ne. In seveda - govoril ni niti z Irakom niti z Afganistanom. Govori le s tistimi, ki ga ubogajo. In dalje, to, da govori s tabo, je nagrada za to, ker ga ubogaš. Z diktatorjem Gadafijem, velikim sovražnikom demokracije in človekovih pravic, govori. Ker ga zdaj po novem uboga. Libijska chamber of torture zato ni več problem. In ker Bush s tistimi, ki ga ne ubogajo, ne govori, je do grožnje "bojimo se, da je vojna neizogibna", vedno le korak.

Novi blokovski red

In vendar boste rekli: če Severna Koreja nima nafte, zakaj potem Bush nanjo tako pritiska? Drži, Bush jo stiska - in zadnje čase jo vse bolj stiska. Toda to je le optična iluzija: Bush v resnici ne stiska Severne Koreje, ampak Kitajsko in to, kar Kitajska zbira okrog sebe, "azijski blok", ali natančneje - Šanghajsko organizacijo za sodelovanje (SCO). Ne, SCO ni nič novega. Ko je leta 1996 nastala, se ji je reklo Šanghajska peterica, v njej pa so se bile ob Kitajski še Rusija, Kazahstan, Kirgizija in Tadžikistan. Cilj tega novega "bloka": ustaviti ameriški vpliv v Srednji Aziji. Ko se je Šanghajski peterici leta 2001 pridružil še Uzbekistan, se je preimenovala v Šanghajsko organizacijo za sodelovanje. Cilj je ostal isti. Po 11. septembru so vse članice šanghajskega bloka podprle "vojno proti terorju", ker je bila od Boga poslana: vse članice azijskega bloka so namreč "vojno proti terorju" izkoristile kot pretvezo za obračun s svojimi separatisti in disidenti, hja, s svojimi "teroristi" in "ekstremisti". Recimo: Rusi s Čečeni, Kitajci z muslimani v provinci Xinjiang, srednjeazijski režimi pa z opozicijo. Tudi Američani so "vojno proti terorju" dobro izkoristili, ali bolje rečeno, pod pretvezo "vojne proti terorju" so srednjeazijske države prepredli s svojimi vojaškimi bazami in logističnimi centri, kar pomeni, da so svoj strateški vpliv in svoje interese razširili globoko v Azijo, v njeno srce, na teritorije, ki sta jih nekoč kontrolirali Sovjetska zveza in Kitajska. Da so ti teritoriji - takoimenovani "Kaspijski bazen" - bogati z nafto in zemeljskim plinom, ne preseneča. In seveda, Amerika je tudi podprla in "sponzorirala" vse tiste razvpite "barvne" revolucije, ki so v Gruziji, Ukrajini in Kirgiziji - bivših sovjetskih republikah - na oblast pripeljale proameriške vlade.

Toda to, da se je Amerika zasidrala na rusko-kitajskem dvorišču, je kmalu postalo moteče, heh, tako moteče, da je SCO lani junija, na vrhu v Kazahstanu, Ameriko pozvala, da naj svoje vojaške baze iz Srednje Azije umakne - da naj predloži urnik umika svojih vojaških baz. Bušiji so kakopak takoj oznanili, da je to izsiljevanje in da se iz Srednje Azije ne morejo umakniti, to pa zato, ker Afganistan in Irak še nista stabilizirana. Nič, bušiji so se še enkrat skrili za "vojno proti terorju". Uzbekistan je Ameriki določil celo rok: v 180 dneh spokajte! Kitajska in Rusija sta lani na Kitajskem priredili tudi skupne vojaške manevre, ki so bili pravi epos (alias "Mirovna misija 2005"). A to ni bilo še nič. Hočem reči, da to ni bilo še nič, je potrdil letošnji vrh Šanghajske organizacije za sodelovanje, ki se je odvrtel junija v Šanghaju in ki so se ga kot opazovalke udeležile tudi - glej, no, glej - Indija, Mongolija, Pakistan in Iran. Make no mistake: iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada so pričakali in pozdravili kot junaka. In da bi bila mera polna, se je šanghajskega vrha kot gost udeležil tudi Afganistan - predsednik Hamid Karzai osebno. Ergo: Rusiji in Kitajski na svojo stran, v svoj "blok", ni uspelo potegniti le srednjeazijskih držav, ki si jih je hotela pod dobitke vpisati Amerika, ampak tudi Indijo, ki jo skuša Amerika potegniti v svoj "blok", Pakistan, ki ga je Amerika potegnila v svoj "blok" ("Če ne vas bomo poslali v kameno dobo!"), Afganistan, ki ga je Amerika napadla in okupirala, in Iran, ki mu Amerika grozi z vojaškim napadom. To je kakopak več, kot lahko Bush prežveči, kaj šele požre, še toliko bolj, ker je ta vrh dokončno potrdil, da se SCO razvija v nov zgodovinski blok, v protiameriški blok, v novo velesilo, ki skuša zaščititi svoje interese in spodkopati ameriško dominacijo v Srednji Aziji in na Bližnjem vzhodu.

Zato ne čudi, da je ruski predsednik Putin, ki se je s kitajskim predsednikom Hu Jintaom v zadnjem letu sestal šestkrat, predlagal, da SCO ustanovi tudi svoj "energetski klub". Ne brez razloga: članice Šanghajske organizacije za sodelovanje in opazovalke kontrolirajo eno petino vseh svetovnih naftnih zalog in polovico vseh svetovnih zalog zemeljskega plina. Živo si lahko predstavljate, kako temu "azijskemu bloku", ki ni le papirnati tiger, zelo prav pride Iran, ki ima orjaške zaloge nafte in zemeljskega plina. In seveda, živo si lahko predstavljate, kako zelo prav pride "azijski blok" Iranu, nad katerim visijo ameriške grožnje. "Azijski blok" tudi zelo prav pride Rusiji, ki je izgubila vzhodno Evropo in status velesile - prav pa pride tudi Kitajski, ki se je prelevila v drugega največjega konzumenta nafte na svetu in ki je večinski lastnik največjega iranskega naftnega polja. Indija in Pakistan načrtujeta plinovod, ki naj bi štartal v Iranu, Kitajska in Rusija, ki ima največje zaloge zemeljskega plina na svetu, pa načrtujeta dva plinovoda, ki naj bi do leta 2011 povezala Sibirijo in Kitajsko (jasno, ti plinovodi bodo geopolitična kontra ameriškemu monumentalnemu plinovodu od azerbajdžanskega Bakuja do turškega Ceyhana). To, da se Rusija geostrateško in predvsem energetsko-izvozno preusmerja v Azijo, pa ni bil šok le za Busha, ampak tudi za Evropsko unijo, ki 70 % zemeljskega plina dobi iz Rusije. Da je Rusija nafto in zemeljski plin prelevila v orožje, ni več nobenega dvoma, navsezadnje, z zemeljskim plinom je že izsiljevala nekatere eks sovjetske proameriške države (Ukrajina, Gruzija, Armenija). Rusija ni več odvisna od evropskih trgov. Še več: Rusija je prišla do točke, ko Evropska unija njo potrebuje bolj kot ona Evropsko unijo. Kar pomeni, da Evropska unija postaja odvisna od Rusije - in Azija tudi.

Bušiji so takoj oznanili, da gre za "avtoritarni klub", čigar interesi niso le energetski. Šur, niso. Interesi "azijskega bloka" so geopolitični, gorivo št. 1 sodobne geopolitike pa je nafta. Vsi ti plinovodi in naftovodi bodo ožilje "azijskega bloka" - evrazijsko osrčje bodo povezali z arabskim morjem in južno Azijo. V tej luči postane tudi jasno, zakaj Američani niso pristali na dvostranska pogajanja s Severno Korejo, zakaj so zavrnili Severno Korejo, ki je v zameno za varnost in normalizacijo ekonomskih in diplomatskih odnosov ponujala zamrznitev nuklearnih programov, in zakaj so vztrajali na šeststranskih pogajanjih, ki ob Ameriki in Severni Koreji vključujejo tudi Kitajsko, Rusijo, Japonsko in Južno Korejo: prvič, da bi lahko stiskali Kitajsko in Rusijo (češ, pritisnite na Severno Korejo), in drugič, da bi lahko oba bloka, azijskega (Kitajska, Rusija) in ameriškega (Japonska, Južna Koreja, Avstralija), držali v stalni napetosti. Jasno postane tudi, zakaj se šeststranska pogajanja o zamrznitvi korejskega nuklearnega programa v teh letih niso nikamor premaknila: ker obema stranema ustreza status quo. Specifično: status quo "azijskemu bloku" omogoča krepitev, "ameriškemu bloku" pa obstoj. Brez severnokorejske "grožnje" tega "ameriškega bloka" namreč sploh ne bi bilo. Prav zato bušiji tako napihujejo in podžigajo severnokorejsko "grožnjo": da bi Japonsko in Južno Korejo, ki ju Severna Koreja "neposredno ogroža", obdržali na svoji strani, v svojem bloku, da bi torej ohranjali ravnotežje z "azijskim blokom". Bušiji potrebujejo "nevarno" Severno Korejo, da bi lažje upravičili svojo prisotnost v vzhodni Aziji.