terorizem / Baza Orel

Konec oktobra je nemški Stern poročal, da je nemška vlada vedela, da so v Bosni zapori CIE, v katerih so bili tudi nemški državljani. Leta 2001 naj bi Eagle Base v Tuzli obiskala dva nemška agenta in prevajalec. Videli naj bi mučenje zapornikov. O vsem tem je bila obveščena tudi nemška vlada, ki pa še vedno zanika, da bi bila kakorkoli vmešana v delovanje tajnih ameriških zaporov.

Bosna se redno pojavlja na seznamu držav, ki jih Američani povezujejo s terorizmom. V veliki meri je za to kriva vojna v Bosni. Na ozemlje, ki ga je nadzorovala Armada BiH, so začeli prihajati islamski prostovoljci iz različnih arabskih držav, najpogosteje pod krinko humanitarne dejavnosti. Do konca vojne naj bi prišlo dva do tri tisoč islamskih borcev iz arabskih držav. Islamski prostovoljci so za vojaške zasluge dobili bosansko-hercegovsko državljanstvo, se naselili v različnih delih države in tam nadaljevali med vojno začeto prevzgojo oziroma reislamizacijo bosanskih muslimanov. Ustanovili so številne islamske organizacije, naraslo pa je tudi število pripadnikov tako imenovanega vahabitskega islama, versko ortodoksnega, nestrpnega in izključujočega - ne le do nemuslimanov, ampak tudi do drugih muslimanov. In kakšno zvezo ima vse to s tajnimi ameriškimi oziroma Cijinimi zapori v BiH? Zaradi vsega navedenega se je BiH znašla na seznamu držav, kjer delujejo "speči" pripadniki Al Kaide, islamski skrajneži, povezani s to organizacijo in samim Bin Ladnom, za katerega so nekaj časa celo trdili, da je med vojno živel v Bosni in da ima bosanski potni list. To zadnje ni bilo nikoli dokazano, državne oblasti pa so se seveda vključile v mednarodni boj proti terorizmu.

Nihad Karšić je takoj po terorističnem napadu na WTC končal v Cijinem tajnem zaporu v Tuzli. Tam so ga sedem dni fizično in psihično mučili, da bi priznal, da je povezan z militantnimi islamisti v BiH in po svetu. Nihadovo zgodbo je konec lanskega leta razkril sarajevski tednik Dani, potem ko je organizacija Amnesty International objavila poročilo, v katerem je Cio obtožila, da ima tajne zapore tudi v vzhodni Evropi. Ameriška vojaška baza Eagle v bližini Tuzle je najbolj znana po tem, da se je v njej na poti iz beograjskega pripora za kratek čas ustavil Slobodan Milošević, preden je nadaljeval polet proti Haagu. Seveda ni mogoče s popolno gotovostjo trditi, da je bil Nihad Karšić res zaprt v ameriški vojaški bazi Eagle, toda doslej predstavljena dejstva in tudi njegova izpoved kažejo, da so ga na skrivaj prepeljali prav tja in ga tam zasliševali. Karšić še dodaja, da je takoj po izpustitvi iz zapora, leta 2001, svojo zgodbo ponujal novinarjem, pa so ga vsi zavrnili.

Karšić je pol leta pred aretacijo delal na Oddelku za sirote Visokega savdskega komiteja in študiral na Gozdarski fakulteti v Sarajevu. Štirinajst dni po napadu na WTC so ga, ko je med odmorom za kosilo odhajal iz službe, prestregli trije oboroženi moški, ga vklenili in strpali v avto. Pokazali so dokumente pripadnikov Sforja, in sicer italijanskih karabinjerjev. Ko je izstopil iz avtomobila, so ga pričakali njihovi nadrejeni in ga začeli zasliševati, kje so teroristi in razstrelivo. "Rekli so mi, da bom, če bom sodeloval, lahko študiral v eni od zahodnih držav. Odgovarjal sem jim, da ne morem sodelovati, ker nimam pojma, kje so teroristi, nič pa ne vem niti o ničemer drugem, kar me sprašujejo!" Po dveh ali treh urah zasliševanja so mu rekli: "Poskušali smo zlepa, ker pa nočeš sodelovati, te moramo izročiti Američanom."

Nihad je dobil papir, na katerem je pisalo "človek, ki je morda član teroristične skupine", na glavo so mu nataknili vrečo in ga z lisicami na rokah odpeljali v kletko, ki je stala v hangarju. Obstopili so ga oboroženi vojaki. Prišel je zasliševalec s prevajalcem za arabščino, vendar je bilo to nepotrebno, ker Nihad ne govori arabsko, zato so pripeljali prevajalca za bosanski jezik, postavljali enaka vprašanja in mu nazadnje zaradi nesodelovanja zagrozili s Tuzlo. Zgodaj zjutraj so ga s kletko vred strpali v helikopter ...

Nihad je takole opisal, kako je bilo potem v "Tuzli": "V samici je bila samo postelja, vendar me niso pustili spati, prihajali so vsaki dve minuti in me spraševali, ali moram morda v kopalnico. Vsakič, ko so vstopili, sem moral takoj vstati in se s hrbtom obrniti proti vratom. Spraševali so me tisoč stvari - kaj jem, koga poznam, kje so teroristi. Spraševali smo me, kdo je moj šejk, duhovni in verski vodja skupine muslimanov. Odgovarjal sem, da nimam šejka, ker nisem sufi. Potem so me vprašali, ali sem vahabit, pa sem odgovoril, da sem hanafit, pripadnik najliberalnejše in najbolj množične od štirih smeri v islamu; večina muslimanov v BiH je pripadnikov te smeri. Kazali so mi fotografije tujcev in me spraševali, ali jih poznam ..." Opisal je še, kako sta ga zasliševala dva preiskovalca. Prvi ga je zasliševal vljudno, govoril je bosansko, "hudobni" pa je kričal nanj, ga žalil, po treh dneh pa ga je začel tudi tepsti. Enkrat mu je na glavo poveznil kanto in nato tolkel po njej s palico ... "Dobri " ga je vprašal, ali ve, kje je. Ko je Nihad odgovoril, da ve, da je v Tuzli, se je zasliševalec vznemiril: "Ne morem verjeti, da so izblebetali."

Sedmi dan je prišel k njemu, mu rekel, da so se zmotili, dali so mu 500 dolarjev, s podpisom pa se je moral zavezati, da bo o vsem molčal. Če bi obljubo prelomil, so mu zagrozili, da bodo znova prišli ponj ... Vse, kar je Nihad storil, ko se je spet znašel na svobodi - to, da je najel odvetnika, da se je obrnil na lokalne oblasti in na Helsinški komite za človekove pravice za BiH, ta pa je izdal sporočilo o "grobih kršitvah človekovih pravic" -, je bilo zaman.

Uradno stališče Ministrstva za varnost BiH, Agencije za varnost in zaščito BiH in Ministrstva za notranje zadeve Federacije BiH je, da nimajo podatkov o obstoju tajnih zaporov na državnem ozemlju. Tudi Cia seveda zavrača vse trditve o obstoju takšnih zaporov in poročila organizacije Amnesty International, medijsko poročanje o tem pa označuje za "absurdno". Čeprav si ne smemo zatiskati oči pred tem, da je BiH zaradi vojne res primerna baza za morebitne "speče" pripadnike različnih terorističnih skupin, ne bi pa smeli pozabiti niti, da prav v tej državi ali v njeni najbližji soseščini na vzhodu zadnjih deset let nemoteno živita dva najbolj iskana evropska vojna zločinca. Zakaj ne bi rekli kar terorista? Radovan Karadžić in Ratko Mladić.