alternativa / "Zakon o zdravilcih bo dober, ker bo krut!"

V Ljubljani ste pozneje postali magister znanosti s področja epidemiologije in klinične nevrofiziologije, a kmalu po tem, ko ste v Zagrebu diplomirali in dobili naziv doktor medicine, ste se odpravili na Kitajsko. Kako to?

Zelo me je skrbelo, kako bom lahko pomagal bolnikom, ne da bi razumel bolezni, ki jim danes pravimo idiopatske - to pomeni, da ne poznamo njihovega pravega vzroka. In takih bolezni je danes v ambulanti splošnega zdravnika večina. Ko sem bil še mlad zdravnik, sem imel resne bolečine v desnem zapestju, ker sem vsak dan napisal od 150 do 300 receptov. Ugotovil sem, da se za uspešno zdravnikovanje glava na ramenih ni štela za zares bistveno, temveč se je od tebe pričakovalo, da imaš predvsem zdrave in sposobne roke, saj je večina pacientov že vedela, kaj želi. Ljudje so bili vajeni zdravniku naročiti, katero od zdravil jim tekne in katero ne. Med študijem sem bil prav posebno pozornost naklonil farmakologiji in zelo zgodaj spoznal, da zdravila seveda potrebujemo in da brez njih preprosto ne bi šlo, a me je v praksi potem prizadelo, kako iracionalno se vsepovsod uporabljajo. Zaradi tega smo se zdravniki zdeli obsojeni na neke vrste strokovno otopelost: naše misli so postajale zelo zgodaj zakodirane v algoritme, na koncu katerih se je tako rekoč brez izjeme znašla taka ali drugačna tableta.