Tolarski bankovci letijo v nebo

Ste vedeli, da se je z ustanovitvijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1919 za Slovence končalo obdobje kronskega sistema, ki ga je z valutno reformo leta 1892 uvedel avstroogrski cesar Franc Jožef, in se je začelo obdobje dinarjev, ki je trajalo vse do osamosvojitve Slovenije? Ste vedeli, da je bankovec za 1000 dinarjev s pretiskom 4000 kron iz leta 1919 eden najredkejših primerkov jugoslovanske numizmatike, saj obstaja le okoli petdeset bankovcev različnih kvalitet, njegova ljubiteljska cena pa se začne pri 2.700 evrih? Ste vedeli, da je jugoslovanska vlada v izgnanstvu v Londonu pripravila in natisnila celotno naklado dolarjem podobnih bankovcev za primer prevzema oblasti po končani vojni, kar je šlo kasneje v franže zaradi zmage komunistične partije? Ste vedeli, da so bankovce Demokratične federativne Jugoslavije sprva tiskali v Rusiji, šele drugo serijo pa v osvobojenem Beogradu? Ste vedeli, da je bila leta 1949 v strahu pred rusko invazijo kot rezervni vojni denar natisnjena tako imenovana informbiro serija dinarjev, ki pa nikoli ni prišla v obtok? Ste vedeli, da je bila z istim namenom, se pravi kot vojna izdaja v primeru državnega udara po smrti ljubljenega maršala, leta 1981 natisnjena tako imenovana serija Tito, klišeje za to izdajo pa so kasneje brez Titovega obličja porabili za izdaje bankovcev iz let 1989 in 1990? Ste vedeli, da je konec februarja ali prve dni marca 1944 vodstvo Osvobodilne fronte Slovenije zbralo skupino arhitektov in slikarjev, ki naj bi pripravili osnutke za partizanski denar oziroma partizanske lire, zakonita plačilna sredstva na osvobojenem ozemlju, ki so prišla v obtok 29. julija 1944? Ste vedeli, da je leta 1989 skupina ljudi pod vodstvom Braneta Oblaka - Hamurabija na straneh Mladine pričela seznanjati javnost s projektom lipa, zasnovanim na principu valute brez inflacije, kar je v takratni Sloveniji pa i šire poželo precej pozornosti, Hamurabijeve lipe pa so v nekaterih trgovinah postale vzporedno plačilno sredstvo, čeprav Republika Slovenija po osamosvojitvi ni odkupila projekta, marveč je ustanovila svojo valuto, slovenski tolar? Ste vedeli, da je slovenski tolar od prihoda v obtok 15. januarja 1992 do 1. januarja 2007, ko se iz naših denarnic nepreklicno poslavlja, ostal v samem vrhu institucij, ki so jim državljani in državljanke Slovenije vedno najbolj zaupali? Okej, slednje ste bržčas vedeli, saj ste to pri vsakodnevnih nakupih osnovnih življenjskih potrebščin tako ali drugače občutili na lastnem žepu, vse ostalo pa od prejšnjega tedna lahko najdete dokumentirano v sliki in besedi v knjigi Denar na Slovenskem, ki sta jo napisala Andrej Potočnik in Stanislav Štiblar, izšla pa je v nakladi 800 izvodov (300 v trdi vezavi, 500 v mehki) pri numizmatičnem podjetju Masta Trade d.o.o. s sedežem na Slomškovi 8. Denar na Slovenskem je v bistvu katalog denarja na ozemlju Slovenije in, kot pravita avtorja, "podaja hiter vpogled na zgodovinsko pot, ki smo jo Slovenci prehodili, da smo si na koncu priborili lastno državo in lasten denar kot enega temeljev narodne suverenosti". In čeprav katalog odseva manj kot sto let zgodovine denarja na Slovenskem, je njegova vsebina zaradi burnih zgodovinskih pretresov precej obsežna, k njegovi presežni vrednosti pa bo zagotovo prispevala ukinitev nacionalne valute, ki ni dobila priložnosti, da bi postala polnoletna.

Poti do tolarja

"V Sloveniji kljub 16-letni samostojnosti še ni bil pripravljen katalog, ki bi celovito obravnaval tematiko denarja na slovenskem ozemlju," pišeta avtorja v predgovoru. "Naš katalog poskuša čimbolj podrobno opredeliti izdajanje denarja z namenom njegove splošne uporabe na slovenskem ozemlju od razpada Avstroogrske naprej, v starejših časovnih obdobjih pa se posveča le specialnim izdajam, namenjenim izključno uporabi na slovenskem ozemlju."

Kaj sedaj, se bomo po novem letu res dokončno poslovili od nacionalne valute in za zmeraj ostali brez domačega, slovenskega denarja? "No, tako dramatično ne bo. Dobili bomo evro, ki bo veljal na področju Slovenije, to pa ga avtomatično kvalificira za slovenski denar. Dejansko bo evro slovenski toliko, kot so bili slovenski jugoslovanski dinarji. Slovenija bo na evrskih bankovcih dobila prvo črko serijske številke, na kovancih pa nekaj nacionalnih motivov," razlaga Damjan Murko, numizmatik, zbiralec in strokovni sodelavec pri knjigi Denar na Slovenskem, ki se je specializiral za novejšo numizmatiko oziroma za denar, ki je bil na Slovenskem v veljavi po letu 1918, torej po koncu prve svetovne vojne. "Po tem letu so bile stvari na denarnem področju dokaj urejene, pa čeprav se je denar na našem ozemlju pogosto spreminjal. Ko pride do menjave motivov ali denarja nasploh, se v javnosti najprej pojavijo osnutki, ki pa se zaradi varnosti v določenih podrobnostih razlikujejo od bodočega denarja v obtoku. Pri uvedbi evra ni bilo nič drugače."

Najstarejši primerek, ki ga najdemo v katalogu Denar na Slovenskem, je bankovec za pet krajcarjev oziroma 'pet krajcar', kot piše na njem v slovenščini. Gre v tem primeru za prvi slovenski bankovec? "Težko je reči, kaj je prvi slovenski bankovec. Slovenija je bila denimo del Rimskega cesarstva, Avstroogrske, Kraljevine SHS, Jugoslovanske federacije. Po mojem mnenju so bili prvi pravi slovenski bankovci tolarski boni, ki so bili natisnjeni leta 1990. Bili so enostavno, a funkcionalno zasnovani, čeprav se takrat še ni natančno vedelo, kakšno bo ime slovenske valute. Natisnili so jih v Cetisu, brez posebne varnostne zaščite, kar so nepridipravi hitro izkoristili in naštancali ponaredke bonov za 1000 enot. Kljub temu so prvi slovenski bankovci v obtoku zdržali leto in pol. V primeru omenjenega kronološko najstarejšega bankovca, ki se pojavlja po katalogih, pa ni šlo za pravi bankovec, temveč za mestni denar. Ker je takrat primanjkovalo drobiža, kovine so očitno raje porabili za izdelavo granat, so avstrijske mestne občine izdale svoj denar v obliki majhnih kupončkov, ki še dandanes nimajo nobene posebne vrednosti, so pa zelo redki (drobiž Avstrijskih občin nima praktično nobene vrednosti, tistih nekaj slovenskih občin pa je naprecenljivih). Edini znani so tisti, ki jih vključuje tudi naš katalog. Vsi so grdi, prepognjeni, toda to je najboljše, kar je še ohranjeno. V Beogradu so svoj čas za drobiž veljale kar poštne znamke. V Ljubljani smo po prvi svetovni vojni za časa župana Ivana Tavčarja imeli vinarje, ljubkovalno imenovane tudi tavčarčki, katerih ime naj bi izhajalo iz vina, v resnici pa je šlo za poslovenjeno ime avstrijske prestolnice. To dejansko ni bil denar, ampak nadomestek denarja, kuponi za drobiž. Zato jaz tega ne bi smatral za prvi pravi slovenski denar," pojasni Murko in kot specifičen primer v zgodovini denarja na Slovenskem izpostavi projekt lipa, zasnovan na principu valute brez inflacije, saj je bila denarni standard lipe košarica drobnoprodajnih artiklov. Začetna teoretična vrednost lipe je bila 10.000 dinarjev na dan 31. decembra 1988 in se je v dinarjih povečevala z rastjo inflacije. Vrednost valute je bila zagotovljena s premoženjem izdajatelja, podjetja Lipa Holding, projekt pa je svoj največji razmah doživel v letu 1991 tik pred slovensko osamosvojitvijo. Velika večina lip z motivi Primicove Julije (1 lipa), Antona Janše (1/2 lipe), Primoža Trubarja (1 lipa), Jakoba Petelina Gallusa (2 lipi), Janeza Vajkarda Valvasorja (5 lip), Jurija Vege (10 lip), Antona Martina Slomška (20 lip), Jožeta Plečnika (50 lip) in Franceta Prešerna (upodobljenega na bankovcu za 1 in 100 lip) sploh ni bila dana v obtok. "Zlatarna Celje je leta 1991 kovanec za deset jugoslovanskih par po Hamurabijevem naročilu zbrusila in vanj vgravirala nominalno vrednost dve tisočini lipe. To je bil le eden od poskusov ustvarjanja slovenskega drobiža, zato tak kovanec zaradi svoje redkosti med zbiralci zdaj doseže vrednost med 400 in 500 evri. Prav v takih primerih pa je avtentičnost najtežje dokazljiva, saj lahko isti postopek uporabi vaš najljubši graver. Najboljša zaščita je to, da veš, od koga kupuješ tak numizmatični material. To je pač izjemen primer, postopek pa je tako enostaven kot pretisk na bankovcih. Stroge evidence takrat še ni bilo. Nekaj primerkov je znanih in nekaj zbiralcev je bilo pripravljenih ponuditi tako ceno, s čimer so oblikovali njegovo trenutno tržno vrednost, o realni pa bi težko govorili."

Katere bankovce shraniti?

Medtem ko sva z Damjanom debatirala o lipah, so prvi svežnji tolarskih bankovcev verjetno že romali na zadnjo pot do popolnega uničenja, ki poteka pod nadzorom Banke Slovenije. No, in katere tolarske bankovce moramo shraniti, da bomo čez sto let bajno obogateli z njihovo preprodajo zbiralcem? "Hm, na to bi morali misliti že prej," se nasmehne Murko. "Slovenski boni, ki jih lahko pri Banki Slovenije kadarkoli vnovčite po nominalni vrednosti, so pri zbiralcih vredni trikrat več. Vrednost odlično ohranjenih tolarskih bankovcev se bo kmalu po ukinitvi podvojila. Kar pa konec koncev ni neka velika investicija, če v desetih ali več letih vrednost podvojite ali potrojite. Po drugi strani je malo verjetno, da boste v kaki nogavici po naključju našli cel sveženj popolnoma ohranjenih tolarskih desttisočakov. Vsekakor pa boste imeli več, kot če bi našli kupe jugoslovanskih bankovcev iz obdobja po Titovi smrti, ki so vredni natanko nič. V primeru teh bankovcev gre za denar, ki ga niso uničili, ampak ga je požrla inflacija, medtem ko vrednost današnjih slovenskih tolarjev ne bo šla nikoli iz veljave in jih boste vedno lahko zamejali v evre, le v trgovinah jih ne bodo več jemali. Zadnje lepo ohranjene bankovce vsekakor velja dati na stran. Z njimi se ne bo dalo obogateti, jih bo pa moč nekoč dobro prodati."

Pri morebitnem preprodajanju se je pomembno zavedati, da vrednost numizmatičnih primerkov ni povezana z njihovo starostjo. Na vrednost nekega primerka vplivajo redkost, iskanost in ohranjenost, pri čemer je slednje še najpomembnejše. Še tako redek primerek v slabem stanju izgubi na vrednosti. V strokovni numizmatični terminologiji obstaja pet oznak ter nazivov kvalitete, in sicer: tiskovno nov ali UNC (iz angleške besede uncirculated) za bankovce, ki niso bili v obtoku; odličen ali XF (extremely fine), kar označuje bankovec iz obtoka brez očitnih sledov obrabe; zelo lep ali VF (very fine) za bankovce iz obtoka z manjšimi sledmi obrabe in prepogibanja; lep ali F (fine) za večkrat prepognjen bankovec z očitnimi znaki obrabe; in slabše ohranjen ali VG (very good) za zmečkan, poškodovan in za zbirko manj primeren bankovec. "Načeloma se zbira odlično ohranjene, brezhibne bankovce, ki niso bili niti enkrat prepognjeni in niso prišli v obtok. Bankovci slabše kvalitete pridejo v poštev takrat, ko je znano, da bolje ohranjeni ne obstajajo," pravi Murko, "pri tem pa velja eno samo pravilo: vsak primerek je vreden samo in natanko toliko, kolikor je nekdo zanj pripravljen plačati. Nič več, nič manj. Cene v katalogu Denar na Slovenskem so informativne. Noben zbiralec svojega najdražjega primerka ne bo prodal po taki ceni. Niti po dvakratni ali trikratni. Cene so nepredvidljive, kot je nepredvidljiv trg. Zbirke in posamezni primerki numizmatičnih zbirk pridejo na trg izključno v treh primerih: če zbiratelj preneha zbirati, če zapade v finančne težave ali če umre. Numizmatične zbirke so del družinske srebrnine in se načelno ne prodajajo."

Najvišja vsota, ki jo je Damjan do sedaj odštel za en sam bankovec, je bila 5.000 evrov. "Šlo je za izredno redek primerek. Najbrž sem ga preplačal, toda hotel sem ga imeti in če bi to priložnost izpustil, ga verjetno ne bi več videl. Ni mi bilo hudo, nisem imel slabe vesti. Težko mi je bilo denimo odšteti tretjino tega denarja za avto. Numizmatiki smo drugače zelo skrivnostni glede svojih zbirk. Kdaj je neka zbirka popolna, je odvisno od tega, kako se omejiš. Redkokdo je pripravljen pokazati svojo zbirko. Najprej iz varnostnih razlogov. Te stvari so namreč precej dragocene in vsi se po malem bojimo kakega nenapovedanega obiska. K zbiranju moraš biti gensko nagnjen. Tako kot so nekateri k nogometu. Ko imaš več kot tri primerke iste vrste, jih začneš nekako kvalificirati in urejati. Nekatere manije minejo po nekaj dneh, druge so doživljenjske. Numizmatična investicija ohranja vrednost in je primerljiva z investicijo v umetniška dela. Vrednejši primerki se hranijo izključno v bančnih trezorjih, albumi pa pod ključem. Drži, v primerjavi z numizmatiko lahko golf naenkrat postane zelo poceni hobi," zaključi Damjan Murko in doda, da je bil slovenski set evrov, za katerega so se ljudje 15. decembra drenjali po bankah, natisnjen v taki količini, da ne bo nikoli prav redek, čeprav bo lahko hitro razprodan.