Vi!

Dobrodošli v svojem svetu! Končno ste zmagali! Revija Time je namreč razglasila osebnost leta 2006 - in osebnost leta 2006 ste VI! YOU! Ja, prav VI. VI, ki to zdajle berete. Pa ne zato, ker to berete, ampak zato, ker "kontrolirate informacijsko dobo". VI, uporabniki interneta. VI, ki na svetovnem spletu delate kot nori, energično in strastno. VI, ki s svojimi prispevki ustvarjate kozmične kompendije a la Wikipedia, multikanalske mreže a la YouTube in online metropolise a la MySpace. VI, ki blogirate. VI, ki kamkordirate. VI, ki za Facebook pišete profile. VI, ki na Amazonu recenzirate knjige, filme in plošče. VI, ki rolate podcaste. VI, ki s tem, kar spravite na YouTube, o svetu poveste več kot 1.000 ur TV programa. VI, ki s svojimi surovimi informacijami iz Bagdada, Bostona in Pekinga uravnotežujete informacijsko dieto klasičnih medijev. VI, ki ste na svetovnem spletu poskrbeli za eksplozijo produktivnosti, kreativnosti in inovativnosti. VI, ki ste se vključili v globalno intelektualno ekonomijo. VI, ki - namesto, da bi gledali kako TV serijo - raje na svetovni splet pošljete film, v katerem nastopa vaš legvan. VI, ki - namesto da bi šli v lajf - raje vokal 50 Centa podlagate z instrumentali benda Queen. VI, ki s tem, ko pomagate drug drugemu, ne spreminjate le sveta, ampak tudi način, kako se ta svet spreminja. VI, ki ste se naučili delati skupaj. VI, ki ste svetovni splet spremenili v skupnost. VI, ki ste sodelovanje na svetovnem spletu dvignili na raven, kakršne svet do sedaj ni poznal. VI, ki ste na svetovnem spletu naredili revolucijo. VI, ki ste prevzeli vajeti globalnih medijev. VI, ki ste ustanovili in oblikovali novo digitalno demokracijo. VI, ki delate brezplačno in potem profije povozite na njihovem terenu. VI, ki ste svetovni splet - okej, novo verzijo svetovnega spleta, Web 2.0, kot jo imenujejo junaki Silicijeve doline, da bi jo ločili od dotcomske verzije - prelevili v masivni socialni eksperiment. VI, ki ste svetovni splet prelevili v novo obliko mednarodnega razumevanja - ne razumevanja med politiki ali pa med velikimi ljudmi, ampak med državljani, med ljudmi. VI, ki gledate monitor in nikoli ne veste, kdo je na drugi strani. Ja, VI ste osebnost leta 2006!

Tako nekako je revija Time argumentirala svojo odločitev, da za osebnost leta 2006 razglasi VAS. Toda ta argumentacija vsebuje tudi drobni tisk. Ali bolje rečeno: argumentacija revije Time je en sam drobni tisk, ki mu je treba nujno povečati fonte, če hočemo dojeti sporočilo. Za začetek, revija Time, ki že od nekdaj - tako kot škotski filozof Thomas Carlyle ali pa ruski mislec Plehanov - verjame, da zgodovina človeštva ni zgodovina razrednih bojev, ampak biografija velikih, močnih, vplivnih ljudi, ki določajo usodo človeštva, je imela tudi druge opcije, recimo Donalda Rumsfelda, Dicka Cheneyja in Georgea Busha, ki so ubili Irak in ogrozili varnost sveta, severnokorejskega diktatorja Kima Džonga Ila, ki se je spremenil v dr. Strangelovea, ali pa iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada, ki se hoče na vsak način spremeniti v Sadama Huseina. Rekli boste: so to lahko osebnosti leta? Mar niso to bad guys? Že, toda revija Time že od nekdaj za osebnost leta razglaša osebe, ki so najbolj zaznamovale dogodke minulega leta - in to "v dobrem ali slabem". Poudarjam: v dobrem ali slabem. In da ne bo kakega nesporazuma: revija Time je za osebnost leta že razglašala bad guys, in to ultimativne bad guys: Hitlerja, Stalina celo dvakrat, Harryja Trumana - originalnega dr. Strangelovea - tudi dvakrat. Oh, Richarda Nixona in malega Busha prav tako dvakrat. Zakaj ni torej revija Time upoštevala svojih pravil - zakaj ni za osebnost leta 2006 razglasila Ahmadinedžada, ki je bil, kot so povedali, prva opcija? Iz preprostega razloga: ker so se bali, da bodo ljudje to težko požrli. Podobno se je zgodilo leta 2001, ko so hoteli za osebnost leta razglasiti Osamo bin Ladna, pa so si potem v zadnjem trenutku premislili: hja, bali so se, da bodo ljudje to težko požrli. Spomnili so se pač, da ljudje leta 1979 niso mogli požreti tega, da je Time za osebnost leta razglasil ajatolo Homeinija. Letos so se očitno spet spomnili na Homeinija: in tako se Hitlerju, Stalinu in drugim osebnostim leta ni pridružil Ahmadinedžad, ampak ste se jim pridružili VI.

Time je tipični klasični, nekontroverzni, aseptični, patriotski medij. Embedded medij. Medij, ki se boji svoje publike. Medij, ki svojim bralcem daje le to, kar hočejo. Medij, ki potrebuje svetovni splet, da ga uravnoteži. In če rečemo, da je tipični ameriški medij Busheve dobe, potem je treba to vzeti dobesedno: da obstaja svetovni splet, ki prši od kreativnosti, produktivnosti in inovativnosti in ki "uravnotežuje informacijsko dieto klasičnih medijev", je ugotovil šele zdaj. Kar pa ne čudi: Time in drugi ameriški klasični mediji so se prej itak obnašali tako, kot da spletni, neodvisni, vzpodbudno objektivni sistem informiranja, alternativa "informacijski dieti klasičnih medijev", ne obstaja. Samo pomislite, koliko vitalnih, urgentnih, prelomnih informacij, zgodb in ekspozejev o Bushu, Bushevi administraciji, Iraku, iraški vojni in "vojni proti terorju" je v vseh teh letih krožilo po svetovnem spletu, pa se jih klasični mediji niso niti dotaknili. Ignorirali so jih. In to sistematično. Kot da jih ni. Kot da so stekli. Klasični mediji so te informacije v najboljšem primeru "našli" šele leto ali pa dve leti po svetovnem spletu. Spomnite se zgodbe o Bushevem nečastnem služenju vojaškega roka - ali pa zgodbe o iraškem orožju za množično uničevanje. Svetovni splet se je v vseh teh letih kar šibil od informacij, zgodb in ekspozejev, ki bi jih morali klasični mediji objavljati na naslovnicah. Rečeno naravnost: svetovni splet bi moral biti za osebnost leta razglašen že leta 2001, pa leta 2002, pa leta 2003, pa leta 2004 in leta 2005. Ali pa že pred desetimi leti.

A glej, no - Time je revolucijo na svetovnem spletu opazil šele zdaj. Klasični medij, ki je resnico in prave informacije prikrival, zdaj pokroviteljsko hvali "digitalno demokracijo". Klasični medij, ki se samocenzuirira, da ne bi razjezil svojih oglaševalcev in korporativnih lastnikov, zdaj pokroviteljsko slavi "surove informacije iz Bagdada, Bostona in Pekinga". Klasični medij, ki je v lasti in službi velikih globalizacijskih korporacij, zdaj časti spletno globalizacijo, ki funkcionira. Klasični medij, ki misli le na dobiček, zdaj slavi solidarnost med uporabniki svetovnega spleta, ki delajo brezplačno. Klasični medij, ki je spal z Bushem in njegovimi vojnami (in prej z Reaganovimi), zdaj hvali to "novo obliko mednarodnega razumevanja" - ne, na svetovnem spletu resda ni vojn, če seveda odštejete vojne korporacij, ki se borijo za prevzem kontrole nad svetovnim spletom. Nad VAMI.