Šiitska pravica

"Sta slišala?" je bilo prvo vprašanje Farisa Bave, ko je vstopil v hišo ugledne in premožne kurdske družine Bavar, da bi začeli praznovanje muslimanskega praznika eid al-adha. "Ubili so Sadama. Kar tako." Takoj je postalo jasno, da to ne bo ravno dan za oddih. Nobeden od prisotnih ni bil navdušen nad novico dneva, prej nasprotno, v zraku je bilo čutiti zaskrbljenost in nejevoljo. Govorim o družini, ki ji je Sadam pobil enajst članov. O družini, ki je bila vseskozi zelo vpletena v kurdske upore proti diktatorskemu režimu stranke Baas, še preden je Husein prišel na vodilni položaj v njej. In vendarle v njihovi hiši ta dan ni bilo veselja, kakor tudi ne v veliki večini drugih domov v iraškem Kurdistanu. Razlogi za to so zelo očitni, a so jih svetovni mediji grobo prezrli, v glavnem zaradi posnetkov nekaj ducatov Sadrovih privržencev, ki so v Nadžafu proslavljali smrt nekdanjega tirana. Vse zahodne medijske hiše, katerih programe smo tisti dan spremljali na TV-zaslonu, so na podlagi posnetkov sklepale enako: "Iračani praznujejo ob smrti Sadama Huseina."

"Kar se tiče nas Kurdov," je že zjutraj pojasnil Bavar, "smo praznovali, ko so ga prijeli pri Tikritu. Na ulicah je bilo veliko ljudi in bilo je veliko streljanja v zrak. To je bil za nas praznik, dočakali smo, kar smo si dolga leta želeli: videti Sadama za rešetkami. Ampak to, kar se je zgodilo zdaj..., to je narobe. In neumno. To bo imelo resne posledice." Na ulicah Erbila tistega dne res ni bilo opaziti proslavljanja.

Nemogoče je zapisati prav vsa mnenja, ki jih je bilo tistega dne slišati doma pri Bavarjevih. Največje je bilo seveda negodovanje zaradi tega, ker so Huseina obesili na prvi dan enega od glavnih muslimanskih praznikov. Tu ne gre zgolj za nauk, ki ga je po Koranu Bog namenil Ibrahimu, da je namreč prepovedano žrtvovati ljudi. S praktičnega vidika je veliko pomembnejše to, da si bodo muslimani, predvsem suniti, za res dolgo zapomnili prvi dan eid al-adhe kot dan, ko so ubili Sadama. Ko je iraški premier Al Maliki podpisal smrtno obsodbo, mu je v bistvu zgolj postavil spomenik. Sadam bo v očeh številnih sunitskih muslimanov postal mučenik in to bo v Iraku samo še povečalo sektaške napetosti med suniti in šiiti. V Iraku in nasploh v arabskem svetu se je uveljavilo prepričanje, da je pri usmrtitvi nekdanjega iraškega diktatorja šlo predvsem za šiitsko maščevanje sunitom. Ulice sunitskih mest je zasedlo na stotine oboroženih moških. Obljubljajo vojno.

Predsednik kurdskega parlamenta Kemal Kerkuki in kurdski zunanji minister Falah Mustafa Bakir sta na vprašanje o negativnih posledicah Sadamove smrti za Irak, odgovorila približno enako: ko bodo sunitski uporniki končno uvideli, da se njihov nekdanji vodja nikoli več ne bo vrnil na svoj prestol, bo samo še vprašanje časa, kdaj se bodo nehali upirati. Že zdavnaj pa ne gre več za Sadama. Gre za maščevanje in brezvestno ubijanje, ki z vsakim dnem očitneje prerašča v brezizhodno državljansko vojno. S tega vidika sramotna usmrtitev Sadama Huseina imenitno odslikava realno stanje v Iraku.

Kar se tiče sojenja in kazni, so se pri Bavarjevih strinjali, da ni šlo za pravico, temveč za šiitsko pravico; čeprav je bil glavni sodnik Kurd. Sadam je bil obsojen zgolj za pokol šiitov v vasi Dudžajl leta 1982. To ni nobena pravica. Ni je družine v Iraku, ki ne bi koga izgubila ali kako drugače trpela zaradi Sadamove diktature. Da ne bo pomote, Sadam je dal ubiti tudi svojega zeta. Kurdi se te dni, kamor koli se obrneš, sprašujejo, "zakaj mu niso sodili za vojaško operacijo Anfal, v kateri je umrlo ali izginilo okoli 180.000 naših ljudi? Zakaj mu niso sodili za pokol v Halabži, kjer je bilo ubitih veliko več ljudi kot v Dudžajlu?"

Vključili smo radio in čakali na odzive kurdskih politikov. "Upam, da ne bodo veseli in nepremišljeni v svojih izjavah," je pripomnil Bavar, medtem ko je po mobitelu klical prijatelje iz urada kurdskega predsednika Masuda Barzanija. Bili so nedosegljivi. "Zdaj imamo Kurdi priložnost, da pokažemo svetu, da nismo krvoločen narod, da nočemo takšne 'pravice'. Da nismo takšni, kot je bil Sadam. Tri hiše naprej živi vodja plemena Gardi, ki je bilo lojalno prejšnjemu režimu. Lahko bi ga kdo ubil, pa vendar živi v miru z nami." Iz Barzanijevega urada je kmalu zatem prišlo skopo sporočilo s poudarkom na besedah, da so Sadama prehitro obsodili. Kurdski poslanec v iraškem parlamentu Mahmud Osman je v intervjuju za BBC dejal, da so si Kurdi želeli, da bi Husein na sodišču odgovarjal za Anfal in Halabžo: "S tem bi prišlo na dan tudi, katera zahodna podjetja so mu prodala kemično orožje." Voditelj mu je odvrnil, da je morda zdaj čas za pogled v prihodnost, BBC pa je ves dan predvajal stare posnetke, ki so pričali o kruti naravi Sadamovega režima.

Drugi dan eid al-adhe je dan obrednega žrtvovanja živali, ko predvsem bogatejši kupijo kravo za zakol in njeno meso darujejo revnim družinam. Navsezgodaj zjutraj je Bavar odšel k zasebnemu mesarju, kjer je že čakala petstokilogramska krava. Pri zajtrku v mesarjevi hiši so nadaljevali pogovor o usmrtitvi Sadama Huseina. "Vesel sem, da so ga ubili, zaslužil si je! Umrl je tako, kot je živel," je razložil Soran, Bavarjev poslovni partner. Že, ampak na takšen praznik. "Ja in? Misliš, da on ljudi za praznike ni pošiljal v smrt? Poscal se je na vse zakone. Vsi v tej sobi smo zaradi njega koga izgubili. Prav mu bodi!"

Nekaj ur kasneje se je razvedelo za neuradni posnetek usmrtitve. "Ali že vesta, da je prišel na dan nov posnetek?" je začel Jahja Ahmed, fotograf in dopisnik agencije Associated Press, ki živi v Sulejmaniji: "Potrjeno je. Sadama so ubili šiiti, zraven so kričali: Moktada, Moktada, Moktada!" Ker so redukcije električne energije v Iraku pogoste, je bilo pred ogledom posnetka treba počakati, da je prišla elektrika. Ko smo na spletu končno videli posnetek, je Jahja zmajal z glavo: "To je zelo slabo. Ne razumita me narobe, sovražim Sadama, vedno sem ga, ampak to ni prav. Ne maram gledati takšnih prizorov, zdaj pa moramo to gledati za praznike. Sploh pa v tej državi velja zakon, da človeka ne smeš usmrtiti v času praznikov. In to z Moktado Al Sadrom! V kratkem naj bi stekla pogajanja med suniti in šiiti o koncu nasilja v državi. Kaj bo zdaj s tem? Nič! Kaj bo z Anfalom in Halabdžo? Nič!" "Imam informacijo," se je zasmejal Jahja, "da je glavni sodnik Rauf Mahmud za praznike z družino odpotoval v Združene države Amerike. In v Veliko Britanijo." Jahja je bil zaskrbljen za prihodnost svoje dežele: "Irak bo postal Iran. Al Maliki je proiranski politik, to vsi vemo. Moktada Al Sadr ni daleč zadaj. Šiiti so ravnokar dokazali, da nadzorujejo Irak, lahko počnejo, kar jih je volja. Ni jim treba upoštevati zakonov, tako kot jih včasih ni bilo treba Sadamu Huseinu. Večkrat sem bil v Bagdadu in povem vama, da šiiti iz mesta preganjajo sunite. Bagdad hočejo imeti zase. Suniti bežijo v Bakubo, Tikrit, Samaro, prihajajo tudi v Sulejmanijo."

Njegov prijatelj Dana je ob gledanju posnetka udaril po mizi in zarohnel. "Na Zahodu menda pravijo, da smo srečni zaradi tega," je s prstom pokazal na posnetek. "Nismo srečni! Sadam mi je dal leta 1994 ubiti očeta, vendar nisem hotel videti tega. Pojdi na ulice, vprašaj ljudi. Boš videl, nismo srečni!"

Potem je v Sulejmaniji spet zmanjkalo elektrike in posnetki so izginili z računalniških zaslonov.