Šiitska pravica

"Sta slišala?" je bilo prvo vprašanje Farisa Bave, ko je vstopil v hišo ugledne in premožne kurdske družine Bavar, da bi začeli praznovanje muslimanskega praznika eid al-adha. "Ubili so Sadama. Kar tako." Takoj je postalo jasno, da to ne bo ravno dan za oddih. Nobeden od prisotnih ni bil navdušen nad novico dneva, prej nasprotno, v zraku je bilo čutiti zaskrbljenost in nejevoljo. Govorim o družini, ki ji je Sadam pobil enajst članov. O družini, ki je bila vseskozi zelo vpletena v kurdske upore proti diktatorskemu režimu stranke Baas, še preden je Husein prišel na vodilni položaj v njej. In vendarle v njihovi hiši ta dan ni bilo veselja, kakor tudi ne v veliki večini drugih domov v iraškem Kurdistanu. Razlogi za to so zelo očitni, a so jih svetovni mediji grobo prezrli, v glavnem zaradi posnetkov nekaj ducatov Sadrovih privržencev, ki so v Nadžafu proslavljali smrt nekdanjega tirana. Vse zahodne medijske hiše, katerih programe smo tisti dan spremljali na TV-zaslonu, so na podlagi posnetkov sklepale enako: "Iračani praznujejo ob smrti Sadama Huseina."