irak / Povabilo na večerjo z usmrtitvijo

Svetovni trgovinski center je zrušil Osama bin Laden - obesili so Sadama Huseina. To je morda največji paradoks Busheve "vojne proti terorju". Toda nepričakovano hitra eksekucija Sadama Huseina, ki se je odvrtela 30. decembra, je za sabo potegnila tudi veliko vprašanje: kaj v Iraku počne Evropa? Kaj v Iraku počne Evropska unija? In kaj v Iraku počne Slovenija? Zakaj asistirajo deželi, ki prakticira smrtno kazen? In zakaj asistirajo deželi, ki jo je okupirala dežela, ki prakticira smrtno kazen? Mar ni smrtna kazen proti evropskim standardom? Mar ni pod evropskim nivojem? Mar ni odprava smrtne kazni temelj združene Evrope? Paradoks, ne. Ostuden paradoks.

No, eksekucija Sadama Huseina pa je za sabo potegnila še en velik paradoks: vse novoletne številke revij in časopisov ter vse novoletne, pregledne televizijske oddaje informativnih programov lahko povsem mirno vržete v smeti. Zakaj? Iz očitnega razloga: v svoje preglede dogodkov leta niso vključili eksekucije Sadama Huseina. Vsi smo bili prehitri. Kar ni mala luknja: eksekucija Sadama Huseina je bila dogodek leta. Ali pa vsaj: najostudnejši spektakel leta. Da je šlo za spektakel, ni nobenega dvoma, navsezadnje, velikih, zloglasnih, diaboličnih diktatorjev - vsaj ne kalibrov, kakršen je bil Sadam - običajno ne usmrtijo. Če pa jih že ravno usmrtijo, potem tega ne posnamejo, še manj pokažejo. Če to že ravno posnamejo, potem tega ne pokažejo. In če to že ravno posnamejo in pokažejo (Ceausescu), potem to posnamejo in pokažejo z eno kamero. Eksekucijo Sadama Huseina so posneli z dvema kamerama! Vidite.

Toda produkcija je bila zelo slaba, amaterska, primitivna. Obe kameri sta begali in se tresli, kot da ne vesta, kaj bi snemali. Prostor, v katerem so postavili vešala, je bil majhen, tesen, nizkobudžeten - tipično garažna scenografija. In tudi kostumografija rabljev, očitno petih, je bila nizkobudžetna - bili so v civilu, zloženi vsak po svoje, uniformirani so bili le v glave, čez katere so imeli poveznjene črne kapuce. Izgledali so kot bančni roparji iz kakega B filma. Kot da so jih pobrali s ceste in jih vprašali: "Hej, imate pet minut? Bi obesili Sadama Huseina?" Šur! A vse to naj vas nikar ne zavede: vse to je prispevalo k večjemu realizmu. In realizem so potrebovali. Z vsem tem - s primitivnimi produkcijskimi vrednostmi - so definitivno locirali prizorišče eksekucije: hja, to je Irak! Saj veste, Irak je primitiven, razsut, reven, nizkobudžeten. Niti poštenih vislic si ne morejo privoščiti. In dalje, z vsem tem so dali jasno vedeti, da je človek, ki ga obešajo, res Sadam Husein. Kar je bilo bistveno: ljudi so morali prepričati, da res obešajo Sadama. Ergo: da bi ljudi prepričali, da je to res Sadam, so potrebovali realizem. In kaj je dandanes jamstvo realizma? Točno: nemirna, živčna, panična, defokusirana, potresavajoča kamera. Ne pozabite, kaj je Pentagon pred invazijo na Irak naročil TV snemalcem: da naj vse snemajo iz roke, da naj bo torej kamera čimbolj živčna, dekoncentrirana in dezorientirana, ker da bo to ustvarilo realizem. Hoteli so biti prepričljivi. Tako kot pri eksekuciji Sadama Huseina.

Samo pomislite, če bi eksekucijo posneli s filmsko kamero, če bi bila slika fina, elegantna in spolirana, če bi scenografijo - morišče, vešala - zdizajnirali tipi, ki so zdizajnirali ameriško vojaško tiskovno središče v Katarju, in če bi bila produkcija gladka in razkošna, bi imeli vsi občutek, da gledajo film. Fikcijo. Hja, vsi bi imeli občutek, da je vse skupaj le nateg, da je Sadam še vedno živ in da so v resnici obesili kakega njegovega dvojnika. Konspirologom bi prihajalo. A kot rečeno: eksekucija Sadama Huseina je morala biti prepričljiva, absolutna, totalna in neovrgljiva. Pri eksekuciji Sadama Huseina je šlo namreč več kot le za eksekucijo Sadama Huseina, ali bolje rečeno - šlo je za eksekucijo njegovega imidža, njegove karizme. Znebili so se ga lahko le tako, da so ubili njegov imidž. Odtod primitivna, ponižujoča eksekucija. Odtod garažna, ponižujoča scenografija. Odtod poulični, ponižujoči rablji. In odtod nizke, ponižujoče produkcijske vrednosti filmov o Sadamovem "zadnjem sprehodu". Morali so ponižati, razvrednotiti in ubiti njegov imidž - v nasprotnem primeru bi preživel. Hej, to je bil vendarle tip, ki je Irak držal skupaj - Američani so v Irak poslali 150.000 vojakov, štiri Slovence in milijarde dolarjev, pa jim to ne uspe.

Prerojevanje v krvi

Bush je po eksekuciji oznanil: "To, da so Sadama Huseina prepustili roki pravice, ne bo končalo nasilja v Iraku, toda predstavlja pomemben mejnik na iraški poti v demokracijo, ki se bo lahko sama obvladovala, vzdrževala in branila." Ali če naj vam to poezijo prevedem v prozo: ni demokracije brez eksekucije Sadama Huseina. Ni demokracije, ki se ne prerodi v krvi. Bush, teksaški kavboj, nam je še enkrat razložil, da je le nasilje tisto, ki omogoča regeneracijo upanja in revitalizacijo sna o boljšem življenju - regeneracijo in revitalizacijo, ki sta, kot veste, motor ameriške "kavbojske" mitologije. Šele odhod Amerike v divjino, na "divji zahod", in šele nasilni obračun s "sovražnikom" (Indijanci) sta samo Ameriko prerodila ter ustvarila nacijo, demokracijo in moralni red. Ko je v Ameriki divjine zmanjkalo, se je Amerika stegnila v svet, da bi lahko nadaljevala s svojim prerojevanjem v krvi - s prerojevanjem, ki je duša njene "manifestne usode". Demokracija lahko zraste le iz krvi. Sodeč po količini krvi, ki je stekla v Iraku, bi moral biti Irak že sedaj največja in najbolj bleščeča demokracija na svetu. Največja demokracija vseh časov. Demokracija demokracij. Superdemokracija. Pa ni. Iz preprostega razloga: ker je treba vsak dan pobiti še nekaj ljudi. Ker je treba pobiti vse tiste, ki nasprotujejo demokraciji. In demokraciji, ki jo širi Busheva administracija, je mogoče zlahka nasprotovati. Nič lažjega. In nič bolj samoumevnega.

Toda preroditev v Sadamovi krvi ni le pot do demokracije, ampak tudi "pomemben mejnik". Aha. Že spet. Ali bolje rečeno - še en "pomemben mejnik". Magična fraza. Problem je kakopak v tem, da so Bush in njegovi falangisti v zadnjih treh letih in pol videli že kopico "pomembnih mejnikov", ki naj bi situacijo v Iraku obrnili na bolje - v smeri odrešitve, stabilizacije, demokracije, svobode, pravne države. Mejniki se jim prikazujejo kot devica Marija. Še več, Bush je v teh "mejnikih" videl tudi "prelomnice v zgodovini Iraka, zgodovini Bližnjega vzhoda in zgodovini svobode". Naj vas le spomnim: mejnik je bil, ko so ubili Al Zarkavija ... ko so ubili Sadamova sinova ... ko je iraški premier sestavil nov kabinet ... ko je Irak dobil prehodno vlado ... ko je dobil stalno vlado ... ko so, kot je rekel Bush, "vladavino tirana zamenjali s pravno državo" ... ko je Bush stal na letalonosilki Abraham Lincoln in dahnil "misije je konec" ... ko so okrepili ofenzivo proti vojski Moktade Al Sadra ... ko so priredili prve parlamentarne volitve ... ko se je število ameriških žrtev v Iraku spomladi 2005 - le za nekaj trenutkov - zmanjšalo. Vse to so bili tudi, kot je poudaril tiskovni predstavnik Bele hiše Scott McClellan, hudi udarci za teroriste. Aja? Le zakaj bi bilo ustvarjanje demokracije udarec za teroriste? Teroristom najbolj ustreza prav demokracija, mar ne - v demokraciji se najbolje znajdejo. V demokraciji najlažje in najbolj nemoteno funkcionirajo. Šele v demokraciji lahko normalno zadihajo. V tiraniji ali pa diktaturi ne morejo. Daleč od tega. Tiranija jih paralizira. Ne, teroristov ne moti demokracija. McClellan se je očitno zmotil - razen če ni govoril s stališča terorista, heh. Kar je zelo verjetno. Morda je to celo fakt. Toda definitivni fakt je to, da je šlo po vseh teh "pomembnih mejnikih" v Iraku le še na slabše - in to progresivno. Kar verjetno ustreza Bushevi viziji zgodovine - viziji prerojevanja v krvi. In če oba momenta, mejnike in prerojevanje v krvi, povežete, dobite formulo, ki jo razume vsakdo: pohod demokracije v Iraku bo trajal toliko časa, dokler ne bodo vsi mrtvi.

Prezentacija eksekucije

Svetovni splet sta obkrožila dva posnetka Sadamove eksekucije: eden - tisti "cenzurirani", ki je trajal do natikanja zanke - je bil posnet od zgoraj, z nivoja morišča, očitno z digitalko, drugi - tisti "integralni", ki je pokazal tudi eksekucijo - pa je bil posnet od spodaj, izpod morišča, očitno z mobilnim telefonom. Problematičen je bil kakopak drugi posnetek: iraška vlada je namreč ponorela, ko je videla, da se po svetu rolajo posnetki Sadamove eksekucije - posnetki, ki so Sadamovo eksekucijo prelevili v medijski spektakel. V resnici je bil problematičen že prvi posnetek - posnetek priprav na eksekucijo, rabljeve debate s Sadamom in natikanja zanke okrog Sadamovega vratu. Že to je bilo ostudno - in proti standardom pravne države. Je kdo protestiral? Ne. Je kdo ponorel? Ne. Kdo je ta posnetek dostavil TV postajam? Iraška vlada. A po drugi strani, le zakaj bi se kdo razburjal? Prvi posnetek je razrajcal pričakovanja publike, ki jo formatirajo resničnostni šovi - drugi je ta pričakovanja izpolnil. Eksekucija - še zlasti eksekucija "zvezde" - je ultimativna verzija resničnostnega šova. Drugi posnetek - posnetek Sadamove eksekucije - je bil zato absolutno pričakovan, povsem sprejemljiv, nekaj "normalnega". Sadama ne bi niti usmrtili, če tega ne bi posneli. Ne bi ga usmrtili, če njegove usmrtitve ne bi mogli pokazati. Eksekucija Sadama Huseina ne bi imela smisla, če je ne bi bilo mogoče posneti in potem kazati. Podobno je bilo, ko so likvidirali Sadamova sinova - najprej so ju ubili, potem pa posnetke njunih trupel poslali v medije. In dobro vemo, da je bila ta prezentacija trupel ameriško maslo - da je bila to le še ena demonstracija ameriške moči. Tako kot je bila demonstracija ameriške moči Faludža - in tako kot je bil demonstracija ameriške moči posnetek eksekucije onega ranjenega, negibnega, zajetega iraškega gverilca v Faludži.

Da je bila eksekucija Sadama Huseina nekaj ameriškega, je jasno, kakor je tudi jasno, da je bila nekaj ameriškega prezentacija Sadamove eksekucije. Pa ne le zato, ker so ustanovitev sodišča, ki je sodilo Sadamu, financirali Američani, ker so sodnike, ki so mu sodili, urili Američani, ker so bili sodniki le marionete okupacijskih sil in ker so v Iraku smrtno kazen ponovno uzakonili leta 2004, v času ameriške okupacije, ampak tudi zato, ker so, kot so nam povedali, Sadama nekaj ur pred eksekucijo ameriške enote izročile iraškim oblastem oz. iraškim eksekutorjem in ker se je eksekucija odvrtela v ameriški "zeleni coni". In prav v tem je trik: Američani so dobro vedeli, komu so izročili Sadama. In komu so ga izročili? E, tu pa zdaj nastopi resnica o tem, zakaj je bil tisti drugi, mobilni, "integralni" posnetek Sadamove eksekucije tako problematičen: proti koncu posnetka - in eksekucije - je mogoče slišati vzklike "Moktada!", kar seveda pomeni, da so Sadama obešali šiiti, morda kar direktno pripadniki šiitske milice Moktade Al Sadra. Ergo: Američani so vedeli, da je bil Sadam sunit in da ga izročajo šiitom. Ni šlo za eksekucijo, ampak za linč - kot da smo v 19. stoletju, zahodno od Pecosa. Američani so torej pustili, da so se šiiti maščevali Sadamu Huseinu. Ironično, Sadama so na smrt obsodili prav zaradi pokola nad šiiti, ne pa zaradi pokola nad Kurdi. Za pokol nad Kurdi, ki je bil bistveno hujši od pokola nad šiiti (30.000 vs. 148), so mu začeli šele soditi, a so ga usmrtili, še preden se je samo sojenje sploh dobro začelo.

Američani so dali torej prednost šiitom. Zakaj? So hoteli narediti vtis? So hoteli še enkrat demonstrirati svojo moč? So se hoteli prikupiti šiitom, ker so jih leta 1991, med I. zalivsko vojno, pozvali k vstaji in potem izdali? So hoteli na svojo stran dobiti sunite, ki so lahko na lastne oči videli, kako so šiiti usmrtili njihovega firerja? Ali pa so hoteli le še dodatno poglobiti in zaostriti razkol med šiiti in suniti? Malo je verjetno, da so Sadama naključno usmrtili zaradi pokola nad šiiti, ne pa nad Kurdi. Malo je verjetno, da so Sadama naključno usmrtili šiiti. In malo je verjetno, da se Američani naključno niso zavedali, kaj vse to pomeni, hočem reči - malo je verjetno, da se Američani naključno niso zavedali konsekvenc tega, kar so storili. Ne, pri eksekuciji take ribe, kakršna je bil Sadam Husein, ni naključij. Zato se ne moremo znebiti vtisa, da so Američani eksekucijo Sadama Huseina namerno prepustili šiitom, to pa zato, da bi okrepili razkol med šiiti in suniti ... ee, "sektaško nasilje".

Kar nas spet pripelje do formule, ki jo lahko razume vsakdo: pohod demokracije v Iraku bo trajal toliko časa, dokler ne bodo vsi mrtvi. Ta formula pa je vendarle logična. Zakaj? Oh, iz preprostega razloga: ker je čudežna. Ali natančneje: ta formula že ves čas, tri leta in pol, skrbi, da je razmerje med mrtvimi Američani in mrtvimi Iračani "normalno", za Bushev PR in ameriško javnost sprejemljivo. Ne pozabite, da je do sedaj padlo že 3.000 ameriških vojakov. Predstavljajte si, da bi do sedaj padlo le 2.459 ali pa 2.999 Iračanov! Američani bi ponoreli: kako je lahko umrlo več Američanov kot Iračanov!?! To bi bil kulturni šok nepojmljivih dimenzij. In nič drugače ne bi bilo, če bi umrlo le 5.000 ali pa 10.000 Iračanov. Trik je torej v razmerju, ki mora biti umno in pravično, recimo takšno, kakršno je zdaj: 3.000 naših, 600.000 njihovih. 2.000 Iračanov za enega Američana. To je konzumno, sprejemljivo in opravičljivo. Še več, to je dobro za nacionalni PR. Bušiji lahko vedno rečejo: vidite, 3.000 naših, 600.000 njihovih - izplača se! Hja, vse je v tem magičnem razmerju smrti. In Američani bodo ostali v Iraku toliko časa, dokler bo to razmerje - razmerje med mrtvimi Američani in mrtvimi Iračani - ugodno. Več ko bo mrtvih Iračanov, dlje časa bodo lahko Američani ostali v Iraku. Treba je le poskrbeti, da bodo Iračani stalno umirali. In eksekucija Sadama Huseina - zapakirana in formatirana tako, kot je bila - je bila pravi božji dar. Če bi Sadam prej umrl, bi to prikrili in obesili njegovega dvojnika. Razen če seveda ne verjamete, da so bili Američani eksekucijo Sadama Huseina prisiljeni prepustiti šiitom - in da eksekucija Sadama Huseina ni bila demonstracija ameriške moči, ampak demonstracija ameriške nemoči.

Žalitev inteligence

V obeh primerih bo teza, da je eksekucija Sadama Huseina "pomemben mejnik na iraški poti v demokracijo", le še en ameriški mit, ki bo romal v kolekcijo, v kateri so recimo mit o tem, da lahko Američani iraško vojno še vedno dobijo, pa mit, da v Iraku ni državljanske vojne, pa mit, da je Irak osrednja fronta vojne proti terorju, pa mit, da ameriška okupacija Iraka nima nobene zveze z nafto, pa mit, da se v Iraku samorazstreljujejo zato, da bi vplivali na ameriško politiko in ameriške volitve, pa mit, da je treba džihadiste v Iraku poraziti, sicer bodo prišli v Ameriko in razstreljevali nebotičnike, pa mit, da gre v Iraku le za "sektaško nasilje" in da Američani skrbijo le za varnost, pa mit, da lahko Irak rešijo prijatelji Bushevega očeta (Iraq Study Group), ki v povprečju štejejo 100 let, in kakopak mit, da lahko Američani zmagajo le, če brezpogojno in z vsem srcem podprejo šiite. Ups? Je to, da lahko Američani zmagajo le, če brezpogojno in z vsem srcem podprejo šiite, mit, ki so mu Američani nasedli, ko so eksekucijo najslavnejšega sunita prepustili šiitom in ko so ga na smrt obsodili zaradi pokola nad šiiti, ne pa nad Kurdi? Kar vas pripelje do vprašanja: zakaj se je z eksekucijo tako mudilo? Zakaj niso počakali, da bi smrtni kazni dodali še pokol nad Kurdi? Odgovor je ostal v drobnem tisku: če bi mu sodili tudi za pokol nad Kurdi ("Anfal"), pri katerem je bil uporabljen smrtonosni plin, bi to hitro za sabo potegnilo tudi preiskavo o kontekstu, predvsem o tem, kdo je Sadamu dostavil komponente za biološko in kemično orožje - in sled bi hitro pripeljala do Amerike, ki je v času iraško-iranske vojne, ko se je to zgodilo, podpirala in servisirala Irak (še več, Amerika je Sadamu za vojno z Iranom prižgala celo zeleno luč, hej, vse, samo da bi zjebal šiite, islamsko revolucijo in Homeinija!). Zakaj so Američani vztrajali, da se mu raje sodi za pokol nad šiiti leta 1982, je na dlani: ker Američani vanj niso bili vpleteni!

In tako smo po strahopetnem, političnem, skrivnostnem, farsičnem sojenju dobili kengurujsko eksekucijo človeka, ki je zagrešil zločine proti človeštvu - in to sam, zunaj konteksta, brez zunanje pomoči in podpore, pa četudi fakti kažejo drugače. Sojenje za zločine proti človeštvu bi moralo biti vendarle malce bolj kompleksno, ne. Hočem reči, če so Sadamu sodili za zločine proti človeštvu, potem bi morali predsednike tistih vlad, ki so ga v vseh teh letih podpirale in servisirale (Reaganova Amerika je z njim vzpostavila diplomatske odnose PO zločinu v Dudžajlu, zaradi katerega so ga zdaj obesili!), vsaj zaslišati, če ne zapreti. In v zaporu - če ne že na vislicah - bi se jim morali pridružiti tudi vsi tisti politiki, ki so v treh letih in pol "pobili" več Iračanov kot Sadam Husein v vsej karieri. Ali kot je zapisal Patrick Cockburn: "Sadam je le eden izmed 4.000 Iračanov, ki bodo umrli ta mesec."

Sadam Husein je bil prasec, toda živel je v dobi prascev. In vendar je to, da so ga usmrtili, da so ga usmrtili na tak način in da je usmrtitev potekala v režiji želatine, kakršna je Bush, ki je med prvo predsedniško predvolilno kampanjo dahnil "Ampak ta človek je hotel ubiti mojega očeta", žalitev naše inteligence.