Zanikovalci raus!

Nemška pravosodna ministrica Brigitte Zypries je na shodu evropskih notranjih in pravosodnih ministrov v Dresdnu predlagala, da naj EU prepove zanikanje Holokavsta. In ne le prepove, ampak tudi kriminalizira. Kdor bo zanikoval Holokavst, naj bi fasal 3 leta. Lahko si živo predstavljate, kako je reagiral Bush, ko je to slišal. Vau, je dahnil, vidite, Nemci in EU podpirajo mein kampf, mojo "vojno proti terorju", moje rušenje "osi zla", Irana in iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada! EU mu bo zdaj zadala smrtni udarec! Če se bo prikazal v EU, ga bodo aretirali in zaprli! Saj veste, Ahmadinedžad je nedavno organiziral mednarodni posvet o Holokavstu, na katerem so se zbrali sami zanikovalci Holokavsta, pred tem pa je svet presenetil - oh, in šokiral - s tezo, da je Holokavst le mit in da v času nacističnega Holokavsta ni umrlo 6 milijonov Judov. Ahmadinedžad zanikovalskega posveta trenutno ne bi mogel organizirati le v petih evropskih državah, v Nemčiji, Avstriji, Belgiji, Franciji in Španiji, ker je tam zanikanje Holokavsta prepovedano in kaznivo.

Ni kaj, Bush se je nemške pobude gotovo razveselil. In lahko si kar mislite, kako se je šele razveselil, ko je izvedel, da tudi Estonija pripravlja zakon, ki bi izobčil zanikovalce Holokavsta (in predvsem - to je estonska posebnost - razkazovalce nacističnih in socialističnih simbolov, kar je traparija, če upoštevamo, da so Auschwitz pred dvainšestdesetimi leti osvobodili prav socialisti, Rdeča armada), da je tudi italijanska vlada najavila kriminalizacijo zanikanja Holokavsta, da je tudi Generalna skupščina Združenih narodov - dan pred drugim mednarodnim dnevom spomina na Holokavst in obenem dan pred dnevom osvoboditve nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz - sprejela resolucijo, s katero "brez zadržkov obsoja sleherno zanikanje Holokavsta", in da je resolucijo takoj podprlo kakih 100 držav. Bush si je rekel: zaljubljeni so vame! Nori so name! Razumejo me!

Hja, razveselil se je. Toda iz napačnih razlogov. Bush si lahko domišlja, da je EU s tem podprla njegova prizadevanja, lahko si domišlja, da je EU s tem napovedala vojno Ahmadinedžadu, lahko si domišlja, da je EU to storila zaradi tiste razvpite zanikovalske konference v Teheranu, lahko si domišlja, da je to storila zaradi Izraela, hej, lahko si celo domišlja, da je s tem Iranu postavila ultimat. Toda njegovo domišljanje naj vas nikar ne zavede - resnica je dejansko hujša. EU zanikanja Holokavsta ne bo sankcionirala zato, ker bi se skušala zaščititi pred Ahmadinedžadom, ampak zato, da bi samo sebe zaščitila pred sabo. Pa ne le zato, ker se je Holokavst zgodil v Evropi... ee, v prvi verziji Evropske unije, ampak zato, ker si sama EU vse bolj domišlja, da je Holokavst le mit, le urbana legenda, le pravljica za lahko noč, ker se torej EU vse bolj obnaša tako, kot da se Holokavst ni nikoli zgodil. V EU se je namreč zadnje čase zgodila kopica reči, ki izgledajo kot posmehovanje Holokavstu - reči, ki ga relativizirajo in trivializirajo.

Vse te neprebavljive usedline tretjega rajha

* Za začetek, že v samem ustanavljanju EU so mnogi videli klicanje vraga, ali bolje rečeno, mnogi so se bali, da bo ustanavljanje nove, velike, združene Evrope na dan potegnilo vse neprebavljene usedline Tretjega rajha. In res, zadnja širitev EU je te strahove le še potrdila in naelektrila. Kaj se je zgodilo, veste: v EU sta prišli Bolgarija in Romunija. In posledica: v EU parlament je s tem prišlo prgišče ekstremnih desničarjev. V EU parlamentu jih je bilo že prej 14 (iz Belgije, Avstrije, Britanije, Italije in Francije), toda ne toliko, da bi lahko ustanovili svoj poslanski klub. Zdaj, po prihodu novega, svežega kontingenta (6), jih je ravno dovolj (20), da so lahko ustanovili svoj blut-und-boden poslanski klub Identiteta-Tradicija-Suverenost. Kar seveda pomeni, da je EU omogočila legitimiranje ekstremne desnice, da je torej ekstremni desnici omogočila, da se je postavila kot blok, kot fronta, kot frakcija, kot gibanje. Ekstremna desnica je s tem bajno, prelomno, tektonsko, tako rekoč zgodovinsko profitirala. Prvič, to ji je dvignilo profil. Drugič, to ji je prineslo finance. Tretjič, to ji je prineslo večjo kredibilnost in boljše položaje v vitalnih komisijah EU parlamenta. In četrtič, to ji je povečalo čas, ki ga ima na voljo za nastopanje in razpravljanje v EU parlamentu. EU je ekstremni desnici omogočila okrepitev, formalizacijo in združitev na najvišji ravni. Točno, ekstremna desnica je dobila moč in besedo. Ali bolje rečeno: EU je dala besedo ekstremni desnici.... ee, svoji Identiteti, Tradiciji, Suverenosti. Zdaj obstaja tudi uradno. Fantje in punce, med katerimi je tudi Alessandra Mussolini, Ducejeva vnukinja ("ponosna, da sem fašistka"), in ki se imajo za branilce nacionalnih, krščanskih in družinskih vrednot, prisegajo na "Evropo očetnjav", na Europe of the Fatherlands, kar diši - okej, smrdi - po neprebavljenih usedlinah Tretjega rajha. Aha. Bruno Gollnisch, drugi človek francoske Nacionalne fronte in vodja poslanske skupine Identiteta-Tradicija-Suverenost, je poudaril, da je ta transnacionalna poslanska skupina le skupina poslovnežev, doktorjev, novinarjev, profesorjev in umetnikov, obenem pa retorično vprašal: "Kje so torej huligani?" Vsekakor, poslanci tega ekstremnega kluba ne izgledajo kot huligani. A po drugi strani - le zakaj bi izgledali kot huligani? Tudi nacisti niso izgledali kot huligani. Ali natančneje: tudi nacisti so bili le klub poslovnežev, doktorjev, novinarjev, profesorjev in umetnikov, saj veste, ljubiteljev klasične umetnosti in klasične glasbe. V Auschwitzu so jo vrteli v živo. Ko smo Gollnischa videli pred tem, je zanikoval Holokavst in obstoj nacističnih plinskih celic. Ko ga bomo videli naslednjič, bo morda sedel, kajti prav zdaj čaka na razglasitev sodbe - hja, zaradi zanikovanja Holokavsta. In seveda, če bo že ravno sedel, bo sedel s ponosom - tudi Hitler je namreč nekaj časa sedel. Poslanska skupina poslovnežev, doktorjev, novinarjev, profesorjev in umetnikov je v resnici poslanska skupina fašistoidnih lunatikov, šovinistov, nacionalistov, rasistov, belih supremacistov, etnocentristov, ksenofobov in kriptonacistov - Bolgarov a la Dimitar Stojanov, ki se šlepajo na protiromsko in protiturško retoriko, Romunov a la Corneliu Vadim Tudor, ki se šlepajo na antisemitsko, protiromsko in protimadžarsko retoriko, Avstrijcev a la Andreas Moelzer, ki se šlepajo na retoriko nacionalsocializma, in Francozov a la Jean Marie Le Pen, ki vedno rad poudari, da so plinske celice le "detajl" iz II. svetovne vojne. Čakajte, da se Identiteti-Tradiciji-Suverenost i, tej združbi hardcore nacionalistov, ki mislijo, da je treba Jude in Rome deportirati, in ki so prepričani, da s svojo antisemitsko in protiromsko retoriko prakticirajo svojo pravico "do drugačnega mnenja", pridruži še poljska ekstremistična klika, ki časti homofobijo, antisemitizem, družinske vrednote in španskega diktatorja Franca, pa boste imeli cast from Hell v predvojni gotici. Slovenske sile, ki skušajo Slovenijo zavrteti nazaj, v leto 1939, in ki dokazujejo, da je Slovenija nadaljevanje leta 1939, ne pa leta 1989, bodo lahko tu našle več kot le dobro inspiracijo.

* Dalje, vstajenje ekstremne desnice v EU in evropskem parlamentu je signal, da se Evropska unija spreminja na slabše, toda ta signal postane še bolj simptomatičen in srhljiv, če ga jemljete primerjalno, če se torej spomnite, kaj se je zgodilo, ko se je Jorg Haider s svojimi Svobodnjaki leta 1999 prebil v avstrijsko vlado: pol Avstrije je šlo na ceste, Evropa pa je Avstrijo politično osamila in ji zagrozila s sankcijami. Haider, občudovalec Hitlerjeve politike zaposlovanja in nacističnih enot Waffen-SS, se je bil prisiljen umakniti. Zdaj je drugače: ekstremna desnica, njegova dedinja, se je lahko v evropskem parlamentu združila in formalizirala. Lahko se je raztegnila. Postala je sprejemljiva. Generalni sekretar Identitete-Tradicije-Suverenost i bo itak Andreas Moelzer, nekdanji Haiderjev svetovalec, strateg in ideolog. Saj. Vprašanje, kaj bo storila EU, ko bo predsednik Evropske komisije postal kak dedič Jorga Haiderja, Andreasa Moelzerja, Bruna Gollnischa ali pa "mučeniško" padlega nizozemskega ultrapopulista Pima Fortuyna, je vprašanje, ki si ga danes zastavljajo le teoretiki zarot.

* Dalje, v EU vstajajo nacionalizem, nestrpnost, ksenofobija, antisemitizem, islamofobija, sovražni govor. In kaj so nacionalizem, nestrpnost, ksenofobija, antisemitizem, islamofobija in sovražni govor? Točno - ideologija. Ideologija, ki spodkopava, ruši in ubija demokracijo. Antidemokratična ideologija. Ideologija antidemokracije. Ideologija, ki demokracijo vidi kot nekaj nevarnega, kot nekaj, kar ogroža nacijo in narodno substanco, kot nekaj preživelega, kot permisivna vrata, skozi katera prihajajo tujci, imigranti, begunci, tuja delovna sila, ki jim krade službe in niža standard. Toda trik je v tem, da nacionalizem, nestrpnost, ksenofobija, antisemitizem, islamofobija in sovražni govor povsod po Evropi - tudi pri nas - vedno prikazujejo kot "ekscese", kot "osamljene primere", pa četudi nacionalizem, nestrpnost, ksenofobija, antisemitizem, islamofobija in sovražni govor že leta nastopajo v vse bolj organizirani, čutno otipljivi, strankarski obliki. Ne pozabite, da je nacionalistična, ksenofobična, antiimigrantska retorika delala volilne čudeže - za Nacionalno fronto v Franciji, za Ljudsko stranko na Danskem, za Nacionalno stranko v Britaniji, za Flamski blok v Belgiji, za Progresivno stranko na Norveškem, za Ljudsko stranko v Švici, za Volksunion v Nemčiji, za Finijevo Nacionalno alianso v Italiji, za Listo Pima Fortuyna na Nizozemskem, za Svobodnjake v Avstriji. Plus: Gianfranco Fini je postal italijanski zunanji minister. In seveda, Jean-Marie Le Pen, predsednik Nacionalne fronte, je skoraj postal francoski predsednik. Toda ironično: francoska Nacionalna fronta in avstrijski Svobodnjaki so bili ves čas - jasno, v spregi z vedno voljnimi, vodljivimi, "zakrbljenimi" populisti, zahodnimi mediji, mediji ksenofobije - ostro in militantno proti temu, da se Romunijo sprejme v EU. Brez Romunije ne bi bilo Identitete-Tradicije-Suverenosti.

* Dalje, kaj je sploh to Identiteta-Tradicija-Suverenost? Koalicija nacionalistov, ki sovražijo drug drugega? Koalicija zmede? Ne, prav narobe: ekstremna desnica dela vse po knjigi, v kateri so ugodni rezultati že od nekdaj vnaprej zagotovljeni in absolutno predvidljivi. Ali bolje rečeno, ekstremna desnica izkorišča evropski vrtinec, ki so ga sprožili in sformatirali različni momenti: prvič, postindustrijske spremembe, deregulacija trga, globalizacija, selitev delovnih mest v Tretji svet, migracije, širitev in združevanje Evrope, ki ljudi odtujujejo "modernizaciji", obenem pa jih dela bolj dovzetne za arhaične vsebine, med katere sodijo tudi neprebavljene usedline Tretjega rajha, drugič, deklasirani, brezposelni delavski razred in vse bolj ogroženi, vse bolj navzdol uperjeni nižji srednji razred, najlažji tarči ekstremne desnice, ki verjameta, da so za njuno agonijo krivi "tujci" (imigranti, etnične manjšine ipd.) in da je v EU preveč delovne sile, pa četudi fakti kažejo, da je delovne sile premalo, tretjič, apatične in upehane politične elite, ki jih zanima le še status quo in ki se na krizo in probleme postindustrijske Evrope - slabšanje delovnih pogojev, nižanje plač in življenjskega standarda, vse bolj stresna kompetitivnost, poglabljanje socialnih krivic, oženje socialnih pravic, negotovost, brezposelnost ipd. - slabo odzivajo (ali pa sploh ne), zaradi česar potem množice, ki imajo občutek, da so izključene iz sistema in modernizacije, ekstremno desnico lažje razumejo in "kupijo" kot protest proti "visoki" politiki, kot upor proti političnemu establišmentu, kot antipolitično gibanje, četrtič, levica, ki se - tudi v Sloveniji - "skriva", s čimer pušča, da razočarane, frustrirane, deklasirane, ogrožene množice alternativo desnici vidijo v ekstremni desnici, petič, iskanje nacionalnih identitet, ki v tem kaotičnem, turbulentnem, nervoznem preurejanju EU in nacionalnih držav zlahka koketira s ksenofobijo in retoriko izključevanja "tujcev" (ko začne nacionalno identiteto hraniti ekstremna desica, vedno mutira v pošast), in šestič, postkomunistično ideološko preurejanje Evrope, ki za sabo vleče neprebavljeno 20. stoletje, neprebavljeno vojno, neprebavljeno povojno obdobje, neprebavljene zgodovinske manipulacije in neprebavljeno reaktiviranje starih mitov, pa tudi revizionizem, ki išče alternativo dosedanji interpretaciji zgodovine in jo potem - logično! - najde pri Hitlerju, in popravljanje preteklih krivic, ki se potem - spet logično! - konča z legitimiranjem kolaboracije in drugih neprebavljenih usedlin Tretjega rajha.

* Dalje, denacifikacija Evrope, ki se je začela po II. svetovni vojni, ni nikoli zares uspela. In to iz preprostega razloga: takoj po koncu II. svetovne vojne se je začela hladna vojna. Nacistične vojne zločince so v hipu nehali preganjati in kriminalizirati, še več, omogočili so jim, da so - tudi s pomočjo katoliške cerkve - zbežali v Argentino, Simona Wiesenthala so leta 1947 ustavili, nekdanje esesovce in gestapovce pa so na hitro rehabilitirali in integrirali v varnostno-obveščevalne službe obeh blokov. Nič, nacistom so vrnili čine. In Iran ni imel nič s tem.

* In končno, ob koncu lanskega leta so iz avstrijskega zapora spustili razvpitega britanskega zgodovinarja Davida Irvinga - in to predčasno. Ni sedel tri leta, ampak le 13 mesecev. Irvinga, poklicnega zanikovalca Holokavsta, so zaprli zaradi dveh predavanj, ki jih je imel v Avstriji leta 1989. Nacistične plinske celice je razglasil za "pravljice" in obenem podvomil v obstoj nacističnih koncentracijskih taborišč, rekoč: “74.000 Judov je umrlo naravne smrti v delovnih taboriščih, ostale pa so po vojni skrili v sprejemne centre, od koder so jih kasneje prepeljali v Palestino, kjer danes živijo pod novimi imeni.” Irving je zdaj svoje stališče revidiral, tako da se glasi nekako takole: prvič, v času Holokavsta je umrlo 2,7 milijona Judov, toda večina jih je umrla zaradi bolezni, drugič, plinske celice so obstajale, toda ne v Auschwitzu, ampak zunaj samega taborišča, tretjič, pravi ubijalski center ni bil Auschwitz, ampak Reinhardt, za katerim so nacisti še pravočasno zabrisali vse sledi, in četrtič, Auschwitz so si izmislili za potrebe turizma. Irving, ki je že leta 2000 izgubil tožbo ameriške zgodovinarke in razkrinkovalke zanikovalcev Holokavsta Deborah Lipstadt (in bankrotiral, tako finančno kot strokovno, moralno), je torej svoje stališče "omilil" in ga "prilagodil" novim časom, toda že zdavnaj se je priključil najbolj fanatičnim zanikovalcem Holokavsta, ki trdijo, da je pod nacizmom umrlo le 200.000 Judov, da je bil Holokavst le kolektivna halucinacija Judov, da je večina nemških Judov vojno preživela, da Rajhu ni šlo za eksterminacijo, ampak le za selitev Judov, s čimer so hoteli le priskočiti na pomoč sionistom a la Theodor Herzl, ki so itak sami sanjarili o tem, da bi se morali vsi Judje preseliti v Ugando, da je največ Judov umrlo pod ruskim škornjem, da so zavezniki s svojimi uničevalnimi akcijami in sabotažami Nemcem ves čas onemogočali, da bi normalno skrbeli za internirance, da so bila taborišča smrti v resnici hoteli, da je bil največji prijatelj Judov v Tretjem rajhu Hitler, da so bila trupla jetnikov, ki jih običajno vidimo na dokumentarnih posnetkih iz taborišč smrti, v resnici trupla Nemcev, ubitih med zavezniškimi bombardiranji, da je bil zločin Nemčije le v tem, da ni zmagala, da so nacistična taborišča zgradili skrivaj po vojni. In tako dalje. Zanikovalci Holokavsta se bodo zdaj verjetno “prilagodili”, tako da nas čaka nov trend. Recimo: napišeš knjigo o življenju v nacističnih taboriščih, pri čemer se posvetiš le temu, kako so Judje umirali zaradi bolezni in kako so zavezniki Nemcem z bombardiranji in blokadami onemogočali skrb za internirance, češ da so ostale aspekte umiranja v nacističnih taboriščih že popisale druge knjige. Deset takih knjig in ustvaril se bo vtis, da so bila nacistična taborišča le letovišča, ki so jih zavezniki prelevili v pokopališča. Revizija zanikanja Holokavsta utegne biti podobna reviziji slovenske “polpretekle zgodovine”: saj veste, govori se le še o povojnih pobojih, ne pa tudi o tem, kaj se je v Sloveniji dogajalo pred temi poboji, med II. svetovno vojno (hej, to je bilo popisano že v drugih knjigah), tako da se že počasi ustvarja vtis, da so Slovenijo okupirali partizani, ne pa Nemci in Italijani, da so povojni poboji edina travma slovenske “polpretekle zgodovine” in da so se zgodili med II. svetovno vojno. Lepo prosim, kot da vaški stražarji, belogardisti in domobranci niso sodelovali z nacisti in s fašisti, ki so Slovence streljali, razseljevali, preseljevali in internirali, tudi v taborišča smrti, hja, tudi v žrelo Holokavsta. Morebitna vseevropska prepoved in kriminalizacija zanikanja Holokavsta bi hudo zmotila sodobno revizijo slovenske “polpretekle zgodovine”. Tendenciozno izpuščanje tega, kar se je v Sloveniji dogajalo med II. svetovno vojno, bi namreč utegnil kdo razumeti kot relativiziranje in trivializiranje Holokavsta.

Primer Davida Irvinga je odprl mnoga zoprna vprašanja, tudi vprašanje: ali je treba zanikovalce Holokavsta zapirati? Zapiranje zanikovalcev Holokavsta je namreč po svoje absurdno: po eni strani zato, ker se s tem iz njih po nepotrebnem dela “mučenike” in “žrtve”, po drugi strani pa zato, ker se zaradi takih lunatičnih pacientov, kot so zanikovalci Holokavsta, krši pravico do svobodnega izražanja. Vprašanje je, če so tega vredni. Zanikovalcem Holokavsta je treba reči le, da naj to dokažejo na sodišču: če dokažejo, da Holokavst ni obstajal, potem so prosti - če tega ne dokažejo, potem naj se tožnik odsmeje do banke. Kot Deborah Lipstadt. Ali pa kot kdorkoli drug. Navsezadnje, zanikovalce Holokavsta lahko toži vsakdo - in s tem zajamčeno obogati. A po drugi strani, mar ni dovolj absurdno že, da je treba to, da je Holokavst obstajal, dokazovati na sodišču?