10 minut do Teherana

Naj vas le spomnim, kaj je Bush rekel 12. septembra 2002: "Irak prav zdaj razširja in izpopolnjuje kapacitete za proizvodnjo biološkega orožja." Ali pa naj vas spomnim, kaj je rekel 7. oktobra 2002: "Iraški režim poseduje in proizvaja kemično in biološko orožje. In priti skuša do jedrskega orožja... Vemo, da je ta režim proizvedel na tone kemičnih agentov... Naše obveščevalne službe so odkrile, da Irak razvija zračna plovila, s katerimi bi lahko kemično in biološko orožje razpršil daleč naokrog. Skrbi nas, da Irak preiskuje načine, kako bi s temi plovili zadel Ameriko.... Obstajajo dokazi, da Irak obnavlja svoje jedrske programe." Ali pa naj vas spomnim, kaj je rekel 17. marca 2003: "Zaupni podatki, ki jih je zbrala ta vlada, pa tudi druge vlade, ne puščajo nobenega dvoma, da Irak poseduje in skriva nekatera najbolj smrtonosna orožja vseh časov." In seveda, naj vas spomnim, kaj je rekel 24. aprila 2003: "In orožje za množično uničevanje bomo našli."

Jasno, niso ga našli. Nikoli. In to je fakt. Zakaj ga niso našli? Ker ga ni bilo. Tudi to je fakt. Vsi - od Hansa Blixa, šefa inšpektorjev ZN, do Mohameda El Baradeja, šefa Mednarodne agencije za atomsko energijo - so ves čas trdili ravno obratno. Da namreč Irak nima orožja za množično uničevanje. Toda Bush in bušiji so gnali svojo. Podpredsednik Dick Cheney je rekel, da ni "nobenega dvoma, da Sadam Husein poseduje orožje za množično uničevanje", zunanji minister Colin Powell je rekel, da "hoče Sadam Husein obdržati svoje orožje za množično uničevanje in da ga hoče proizvesti še več", kar sta vztrajno ponavljala tudi obrambni minister Donald Rumsfeld in general Tommy Franks, tiskovni predstavnik Bele hiše Ari Fleischer pa je pribil: "Vemo, da ima Irak orožje za množično uničevanje - in to je fakt." To ni bil fakt. Toda bušiji so to laž ponavljali in ponavljali in ponavljali in ponavljali - ad nauseum. Pri tem so se držali znanega Hitlerjevega priporočila: laž ponavljaj toliko časa, da postane resnica. Pika. To laž so formatirali in lansirali kot novi produkt - in trg so potem preplavili in zasičili s tem novim produktom. Rinili so ga toliko časa, dokler niso kontraši postali nanj imuni - dokler se kontrašem preprosto ni več ljubilo oporekati in dokazovati, da to ni res. Kontraše so utrudili - do apatije. In do anestezije. Toda to je bil argument št. 1 za invazijo na Irak. Ko potem iraškega orožja za množično uničevanje niso našli, so kontraši vzkliknili: vidite, kaj smo vam rekli - nimajo ga! Dobili smo vas na laži! Prepozno: Irak je bil tedaj že v kaosu, kombinacija klavnice & mučilnice. In Američani so še vedno tam - zdaj utrujajo Irak. Ad nauseum. In kot kaže, ga kanijo utruditi do apatije.

Toda ironija je v tem, da se bušiji obnašajo tako, kot da se ni nič zgodilo - kot da so iraško orožje za množično uničevanje našli. Zdaj namreč ponavljajo in ponavljajo in ponavljajo in ponavljajo, da orožje za množično uničevanje razvija Iran. Da torej Iran razvija nuklearno orožje, saj veste, Bombo. Tako kot prej Irak. In tako kot prej so tudi zdaj ta slogan spremenili v produkt, s katerim so zasičili trg, toda spet - tako kot pri Iraku - nimajo nobenih dokazov, da je to fakt. Še več, inšpekcije, ki jih tja že tri leta pošilja Mednarodna agencija za atomsko energijo, niso našle nobenih sledi o kakem nuklearnem orožju. Vedno lahko rečejo le, ja, Iran razvija nuklearne programe, do katerih ima po Sporazumu o neširjenju jedrskega orožja pravico, in ne, Irak ne razvija jedrskega orožja. Toda bušiji vztrajajo - ad nauseum. In to laž kanijo očitno ponavljati toliko časa, da bo postala resnica - in izgovor za napad na Iran. Ne da bo to edini izgovor za napad na Iran. In da bi bila ironija še večja, skušajo bušiji Iran zarolati skozi isti scenarij kot Irak.

Čakajte, kaj je bil že drugi veliki izgovor za napad na Irak? Točno: Irak je povezan z al-Kajdo. Jasno, ni bil. Fakti so kazali povsem drugače, toda bušiji so vztrajali - in to ponavljali in ponavljali in ponavljali. In kaj zdaj ponavljajo? Da je z al-Kajdo povezan Iran. Saj veste: da Iran pomaga iraškim upornikom, da jim lifra orožje, da podpira oborožene napade na ameriško vojsko, da skuša destabilizirati Irak. In seveda, da bi bila retorika bolj prepričljiva, se uradna propagandna fraza glasi, da Iran nudi "smrtonosno podporo" ("Iranian lethal support"). Kot smo lahko zadnjič brali, so pri nekem sunitskem uporniku našli iransko brzostrelko. Vau! Če bi malce bolje pogledali, bi pri ostalih našli ameriške brzostrelke. In dobro veste, kaj so iraški uporniki - le podaljšana roka al-Kajde. Vsaj tako pravijo bušiji. Razumete, ne: ko Iran pomaga iraškim upornikom, pomaga al-Kajdi. Problem je le v tem, da ni nobenih faktov, nobenih dokazov, ki bi to potrjevali. Prej narobe: obstaja le množica dokazov, da je Irak destabilizirala Amerika. Sploh pa, v Iranu so našli več ameriškega orožja kot iranskega v Iraku, kar seveda potrjuje, da so Američani tisti, ki skrivaj oborožujejo upornike v Iranu (recimo v Kuzistanu).

Kaj je bil tretji veliki izgovor za napad na Irak, veste: da Irak ogroža Ameriko. Tudi tokrat Bush in bušiji poudarjajo, da Iran ogroža Ameriko, to pa zato, ker iraškim upornikom lifra orožje, s katerim pobijajo ameriške vojake. Šur, iranski šiiti lifrajo orožje sunitom, da bi lažje pobijali iraške šiite. Obstajal pa je tudi četrti izgovor: da je iraški režim protidemokratičen in da krši človekove pravice. Točno, to slišimo tudi zdaj, ko bušiji pakirajo izgovore za veliki obračun z Iranom: iranski režim je protidemokratičen, antisemitski in genociden, krši človekove pravice, zatira manjšine ipd.

Vse gre torej po scenariju:

* prvič, Iran razvija orožje za množično uničevanje (pa kaj, če bi ga - Amerika je itak rekorderka med imetnicami orožja za množično uničevanje),

* drugič, Iran je povezan s teroristi (jasno, da bi bila aluzija na povezanost z al-Kajdo bolj prepričljiva, poudarijo še, da Iran podpira "teroristični" organizaciji Hezbollah in Hamas, kot da sta Hezbollah in Hamas isto kot al-Kajda),

* tretjič, Iran ogroža Ameriko (o tem, da sunitskim upornikom orožje preverjeno lifrajo iz Savdske Arabije, Jordanije in Kuvajta, bušiji taktično molčijo, kakor taktično molčijo tudi o tem, da ni Iran še nikoli nikogar napadel),

* in četrtič, Iran krši človekove pravice (da je človekove pravice brutalno kršil tudi prejšnji, predteokratski režim šaha Reze Pahlavija, ki ga je inštalirala Amerika, bušiji ne omenjajo, kakor tudi ne omenjajo tega, da je bila Amerika tedaj v Iranu proti vzpostavitvi demokracije).

A to še ni vse. Ker so sklenili, da bodo le prekopirali iraški načrt, so pod dežnikom ministrstva za zunanje zadeve ustanovili tako Urad za iranske zadeve, ki naj bi skrbel za financiranje iranskih "prodemokratičnih" opozicijskih skupin, hja, skupin, ki se zavzemajo za "zamenjavo režima" (da bi bilo vse pod kontrolo, Urad vodi kar Elizabeth Cheney, hči podpredsednika Cheneyja), mešano politično-operativno skupino (Iran Syria Policy and Operations Group), ki naj bi ob sponzoriranju iranskih disidentov skrbela še za ekonomsko destabilizacijo Irana, in Direktorat za Iran, ki naj bi - po zgledu Urada za specialne načrte - skrbel za širjenje dezinformacij (o Iranu, orožju za množično uničevanje, povezanosti s "teroristi" ipd.). Vse to so "organi", ki jih poznamo še iz časov pakiranja invazije na Irak - vse to so torej klasična orožja za množično laganje. Vem, kaj ste si rekli: še malo, pa se bo Condoleezza Rice v Združenih narodih pojavila z "dosjejem" - z "goro dokazov", kot je svojemu dosjeju o Iraku rekel njen predhodnik, Colin Powell.

Je kdo rekel "gora dokazov"? Je kdo rekel "dosje"? Bušiji so res najavili, da bo Zalmay Khalilzad, ameriški ambasador v Iraku, 31. januarja na veliki tiskovni konferenci predstavil "dosje" o Iranu, toda potem so si v zadnjem trenutku premislili. In velika prezentacija je odpadla - ee, prestavili so jo. Že drugič, heh. Toda puščali niso nobenega dvoma, da "dosje" imajo - le nekatere reči še niso "potrjene", kot so rekli. Kaj še ni "potrjeno", niso povedali, toda če bi malce špekulirali, bi lahko rekli, da ni "potrjeno" prav to, da Iran razvija orožje za množično uničevanje, da ogroža Ameriko in da je povezan z iraškimi "teroristi", okej, z iraškimi "insurgents", "militantnimi šiiti" in "protiameriškimi milicami". Da bi bilo vse skupaj še bolj smešno in že kar patetično, je Stephen Hadley, svetovalec za nacionalno varnost, nekaj dni kasneje razkril, da je bil dosje "pretiran", da ga je treba "zožiti" in "osredotočiti na dejstva". In res, deset dni kasneje so v Bagdadu res pripravili dokaj komično prezentacijo "dosjeja", ki pa je ni vodil ambasador Khalilzad, ampak tercet anonimnih, namerno neimenovanih ameriških oficirjev, ki je skrbno izbrani novinarski publiki razkazoval rakete in granate, bojda made in Iran (z napisi v angleščini!) in bojda krive za smrt več kot 170 ameriških vojakov. Že to, da so bušiji prezentacijo velikega "dosjeja", kronskega dokaza, prepustili trem anonymusom, ki so hoteli na vsak način - in za vsak primer! - ostati neimenovani, pove vse o tem, koliko sami verjamejo temu, o čemer govorijo.

Deja vu

Z eno besedo: na mizi so spet vse stare retorične finte in vse stare opcije, vključno s frazama "zamenjava režima" in "na mizi so vse opcije". Hu! Dodajte še ameriško vohunsko preletavanje iransko-iraške meje, aretacijo - tehnično ugrabitev - petih iranskih uradnikov, ki so jih obtožili vohunstva in vpletenosti v "sektaško nasilje" (dva izmed njih sta bila iranska diplomata, ki ju je na pogovore povabil iraški predsednik Talibani!), bušije, ki stalno ponavljajo, da se Iran vmešava v Irak (hej, glede na to, da je njegov sosed, bi bilo čudno, če se ne bi!), demonizacijo Irana, iskanje iranske "provokacije", ki bi lahko postala povod za akcijo (zgodba o tem, da so pri napadu na ameriške enote v Karbali sodelovali tudi "iranski agenti", se je očitno tudi bušijem zdela preveč za lase privlečena), identificiranje potencialnih "tarč" v Iranu (ki jih je zdaj okoli 1.500), še drugo letalonosilko, USS John C. Stennis, ki jo je Bush napotil v Perzijski zaliv, nameščanje "patriotskih" protiraketnih sistemov v Perzijskem zalivu, žurnalistične ekspozeje o tem, da bi utegnila Amerika pri napadu na Iran - na iranske nuklearne kapacitete - uporabiti tudi taktično jedrsko orožje in da je Ameriška strateška komanda, bazirana pri Omahi (Nebraska), že v popolni pripravljenosti, in seveda, ameriške izsiljevalske poskuse, da bi Iran ekonomsko osamili in ga ločili od njegovih največjih kreditno-investicijsko-trgovinskih partnerjev (EU, Kitajska, Rusija, Japonska). Ti poskusi so le kopija ameriških poskusov, da bi ekonomsko osamili Irak in ga ločili od njegovih največjih kreditno-investicijsko-trgovinskih partnerjev. Amerika za razliko od nekaterih evropskih in azijskih dežel, ki so imele v Iraku vpliv in bogate profitne centre, v Iraku ni imela niti vpliva niti profitnih centrov. Irak je lahko v svoj profitni center in v svoje vplivno območje spremenila le tako, da ga je napadla in okupirala - s tem je kakopak pregnala tudi evropske in azijske dežele, ki so prej "kontrolirale" Irak. Podobno je zdaj v Iranu: nekatere evropske in azijske dežele imajo tam vpliv in bogate profitne centre, ki jih gradijo že 10 let (od prihoda Hatamija, prejšnjega iranskega predsednika), Amerika pa v Iranu ne obstaja - nima niti vpliva niti profitnih centrov. Ali natančneje, nima jih že vse tja od šaha Pahlavija, ki je v zameno za nafto kupoval ameriško orožje, in to tako ubogljivo, da se je prelevil v največjega uvoznika ameriškega orožja (predsednik Gerald Ford je Iranu že leta 1976 ponujal tudi nuklearno tehnologijo). In spet smo pri že videnem: Amerika lahko Iran, ki ima druge največje zaloge zemeljskega plina in tretje največje zaloge nafte na svetu, prelevi v svoj profitni center le tako, da ga napade, udari, zlomi, spametuje - in da prežene ostale tekmece, EU, Kitajsko, Rusijo in Japonsko. In kaj počnejo te sile, ki so na tem, da spet vse izgubijo? Natanko to, kar so počele pred invazijo na Irak: cincajo, taktizirajo in tuhtajo, kako bi fafale obema hkrati, Ameriki in Iranu, da ne bi izgubile vsega. Pred Invazijo na Irak so šle celo tako daleč, da so v Združenih narodih podprle sprejem resolucije o Iraku, ki je potem postala peti ameriški izgovor za napad na Irak. Tokrat, lani decembra, so v Združenih narodih podprle sprejem resolucije o Iranu, ki bo postal peti ameriški izgovor za napad na Iran.

Po iraškem scenariju dišijo še nekatere druge reči, predvsem Busheva shizo-retorika: po eni strani tako kot pred invazijo na Irak zagotavlja, da Irana ne bo napadel, po drugi strani pa - tako rekoč še v isti sapi in tako kot pred invazijo na Irak - dodaja, da je vojna "skrajni izhod". In kar je povezano s tem: stalno ponavlja, da skušajo "problem rešiti po diplomatski poti". Natanko to je počel pred invazijo na Irak: stalno je ponavljal, da skušajo problem rešiti po diplomatski poti, s pogajanji. Kar je bil le blef. In kar je blef tudi zdaj. Bušiji delajo vse, da se z diplomacijo ne bi nič rešilo. Diplomacijo blokirajo. Vse diplomatske pobude Irana, ki se je bil voljan pogajati o vsem, tudi o nuklearnih programih, priznanju Izraela in sodelovanju pri stabilizaciji Iraka, so zavrnili. Z Iranom se nočejo pogajati. Bush že v času, ko je bil zunanji minister Colin Powell, ni hotel slišati za obnovitev diplomatskih stikov. Iranu - tako kot prej Iraku - le grozijo in postavljajo brezpogojne ultimate v smislu: pristanite na naše pogoje, potem se bomo pogajali. Kar je noro - in antidiplomatsko. Iraku so postavljali pogoje, ki jih ni mogel izpolniti: Irak naj se razoroži! Ni se mogel - ker ni bil oborožen. Ker ni imel orožja za množično uničevanje. Iranu zdaj postavljajo isto zahtevo: Iran naj se razoroži! Iraška študijska skupina (Iraq Study Group), ki jo je vodil nekdanji zunanji minister James Baker, je Bushu svetovala predvsem eno: da naj se ne pogovarja in pogaja le s prijatelji, z zavezniki, ampak tudi s sovražniki. In to direktno. Če se Američani v času hladne vojne ne bi direktno pogovarjali in pogajali s Sovjeti, bi bilo sveta kmalu konec. In kaj počnejo bušiji? Natanko to, kar so počeli pred invazijo na Irak: pogovarjajo in pogajajo se le s prijatelji in z zavezniki, ne pa tudi z Iranom. Tipično: obrambni minister Robert Gates in zunanja ministrica Condoleezza Rice sta "diplomatsko" obletela vse dežele v regiji, od Egipta in Savdske Arabije do Jordanije - le v Iran nista šla.

Pred invazijo na Irak so bušiji poudarjali, da bo "osvoboditev" Iraka odločilno pripomogla k stabilizaciji Bližnjega vzhoda. Ergo: če hočejo stabilizirati Bližnji vzhod, morajo stabilizirati Irak. Zdaj so enačbo podaljšali: če hočejo stabilizirati Bližnji vzhod, morajo stabilizirati Irak - če pa hočejo stabilizirati Irak, morajo stabilizirati Iran. Iran je kriv za katastrofo v Iraku! Iran je kriv, da vojno v Iraku izgubljamo! Če si pokorimo Iran, bo konec tudi vojne v Iraku! Ima Iran orožje za množično uničevanje? Ne. Toda ob taki ameriški lunatično-eskalacijski logiki mu ne bo preostalo drugega, kot da ga bo razvil. Sadam Husein je naredil hudo napako, ker se je orožja za množično uničevanje znebil. Američani so ga napadli prav zato, ker so vedeli, da nima orožja za množično uničevanje.