Madame je trpežna

Včasih si je dobro predstavljati, kaj bi bilo, če Evropske unije ne bi bilo.

Nekaj odgovorov se zdi jasnih: celina bi se razdelila na nekaj blokov okoli Nemčije, Anglije, Francije ..., ki bi se mikastili za čim večji vpliv, se šli trgovinske vojne, netili in gasili vsakovrstne medsebojne napetosti. Neizbežno bi se znova začela evropska oboroževalna tekma. Ameriški vpliv bi se povečal, enako strah pred Rusijo, zlasti na vzhodu celine. Vloga Evrope v svetu bi bila zanemarljiva, v povprečju bi se razvijala slabše. Majhne države bi postale sateliti velikih ali pa bi krčevito lovile ravnotežje med njimi (Slovenija npr. med Nemčijo in Italijo, hrvaške topnjače pa bi utegnile zanjo postati resen problem).

Unija k sreči obstaja, je živahna in se kljub občasnim krizam razvija naprej - v kaj, sicer ni povsem jasno. V svetovnem merilu je unikatna tvorba; zveza držav, ki so del suverenosti prostovoljno odstopile skupnosti, ostale načeloma enakopravne (v praksi ni čisto tako), odprle medsebojne meje, si postavile skupna pravila in uvedle enoten denar. EU ni superdržava ali federacija, a vendar je več kot samo skupni trg. Prav zaradi te narave dvoživke ima vse polno težav, a je hkrati trpežna.

Strah, interesi in idealizem

Unija, ki šteje zdaj pol milijarde prebivalcev, se je v svojem polstoletnem življenju v grobem širila v dveh fazah. V prvi so se, pod skrbnim tutorstvom Amerike, združevale razvite zahodne države. Glavno lepilo te faze sta bila strah pred novo vseevropsko vojno in grožnja sovjetskega imperija. Temu se je kmalu pridružilo pričakovanje ekonomskih in drugih koristi zaradi nadaljnjega povezovanja in fizične rasti - ideja je zaživela svoje lastno življenje.

Drugo fazo širjenja Unije na evropski vzhod je spodbudil razpad SZ, deloma pa tudi jugoslovanska kriza. Tako je postal član ekskluzivnega zahodnega kluba še dobršen del vzhodne Evrope, bistveno manj razvite in obremenjene s komunistično preteklostjo. Pomislekov o vsrkanju revnih vzhodnih bratrancev je bilo presenetljivo malo. Svoje so naredili interesi (novi trgi in večja stabilnost tega dela Evrope), pa tudi moč "evropske ideje", tega prepleta otipljivih interesov in idealizma. V to smer je delovala tudi zavest, da bi lahko velika, združena Evropa postala pomemben globalni igralec na mednarodnem prizorišču.

Širjenje EU je teklo v marsičem po inerciji, pač kot nasledek starega ideala o enotni, zemljepisno zaokroženi Evropi. Nekaj resnice je tudi v ciničnem reku, da se EU razširi takrat, ko ne ve, kaj bi. Velikost in zaokroženost jo v perspektivi krepita, naglica širjenja pa ji prinaša tudi težave. Večajo se razvojne razlike in s tem množijo nasprotujoči si interesi, pripadnost tako pisani in veliki druščini se manjša, iskanje ureditve, v kateri bi tako velika in pisana Unija dobro delovala, ne da bi se unificirala, je čedalje zahtevnejše (od tod npr. težnja po novi ustavi, pa tudi vedno nove zahteve po Evropi več hitrosti).

To dogajanje spremlja zadnja leta negativni kulturni prelom, izražen v razraščanju ksenofobije, nacionalizma, populizma, ekstremističnih strank itd. Evropska družba se spreminja, je zato negotova in dojemljivejša za take impulze. Nelagodje, značilno za revne in bogate članice, je posledica različnih vplivov: pritiskov neoliberalnega kapitalizma, priseljevanja, staranja celine, pa tudi manipuliranja z vsem tem. Mnenja o globini kulturnega preloma so različna, malo pa je dvoma, da slabo vpliva tudi na strnjenost Unije; negotove množice se nagonsko zapirajo v svoje osnovne (nacionalne) skupnosti.

Pritisk neoliberalcev

Nelagodje je tesno povezano tudi z globalizacijo. Unija je vanjo globoko vpletena. Pri tem se že kaže, da ima Evropa enako kot ves Zahod z njo poleg koristi tudi resne težave. Tu so nova svetovna konkurenca (Kitajska, Indija, Brazilija ...), naraščajoči pritisk migracij, tekma za surovine, tempirana bomba segrevanja ozračja itd. Unija je za vse te grožnje posebej občutljiva zaradi staranja prebivalstva in energetske revščine. Zato se po malem spogleduje s protekcionizmom in se skuša hkrati reformirati.

Toda te reforme so marsikje v EU (tudi v Sloveniji) ne samo izraz nesporno objektivne globalizacijske nuje, ampak tudi poskusov uvajanja trdega neoliberalizma. Globalizacija je za neoliberalce postala dobrodošel izgovor za odpravljanje socialne države. Močne neoliberalistične impulze oddaja tudi Barossova komisija. To je z njenega stališča neumno.

Neoliberalizem veča socialne razlike, načenja srednji razred, tradicionalnega nosilca stabilnosti, in stopnjuje napetosti v družbi, vse to pa širi prostor levim in desnim populistom, nacionalistom in skrajnežem. To spodjeda demokracijo in stabilnost v nacionalnih državah, članicah EU, skrajna posledica pa je, da se obrača tudi proti Uniji in jo rahlja; populistična in nacionalistična politika nanjo rada kaže kot na krivca za domače težave. To se dogaja na vzhodu in zahodu EU. Neoliberalistične skušnjave v Evropi se bodo nadaljevale, čeprav se zdi jasno, da je neoliberalizem že dosegel svoj zgodovinski zenit.

Kažejo se še druge težave. Dobršen del Unije je dalj časa doživljal gospodarski zastoj, iz katerega leze šele zadnje leto. Zveza Berlin-Pariz, tradicionalni motor skupnosti, se je zrahljala in postala manj evropsko zavzeta. Solidarnost se zmanjšuje. Velike članice pogosto ne izpolnjujejo skupnih obveznosti in tako načenjajo avtoriteto Barossove komisije. Padla je tudi v mukah sestavljena ustava. EU deluje naprej po starih pravilih, toda francoski in nizozemski referendum sta bila psihološka prelomnica, ki je potrdila, da je proces intenzivnega širjenja in poglabljanja (povezovanja) Unije za nekaj časa končan.

Odziv mnogih članic Unije na preplet teh zunanjih in notranjih težav se kaže v novi veljavi nacionalne države in valu zahtev po protekcionizmu kot varstvu pred globalizacijo, pa tudi pred evropsko konkurenco. O Uniji ima dobro mnenje še vedno polovica Eujevcev, vendar ni dvoma, da se je odnos do nje poslabšal. Včasih je bila samoumevna proevropska retorika, zdaj se kar naprej govori o nacionalnih interesih, slabostih prenaglega širjenja, oblastiželjnem Bruslju; celo evro ni več monetarno božanstvo. Množice Unijo čedalje manj čutijo kot branik pred zunanjimi pretresi, včasih jo dojemajo celo kot grožnjo, temu pa se deloma prilagaja tudi politika, ki je sicer tradicionalno poganjala razvoj evropske skupnosti. Tožbe o pomanjkljivi demokratičnosti Unije imajo tudi drugo plat: če bi o širjenju EU od samega začetka odločali na nacionalnih referendumih, bi bila danes bistveno manjša, kot je. Tudi Slovenije ne bi bilo v njej.

Gospodarski velikan, politični pritlikavec

Evropa je zdaj, pravi ameriški poznavalec evropskega dogajanja Andrew Moravcsik, v stanju nekakšne nestabilne stabilnosti. To je dosegla brez izrecnega dogovora, pod pritiskom razmer. Dogovor o svoji dokončni obliki (t. i. finaliteti) je razumno odložila, saj se o njej ne bi mogla dogovoriti.

Američanovo mnenje potrjuje dogajanje na več ravneh.

Poglabljanje (tesnejše povezovanje) Unije je za lep čas doseglo vrhunec - nacionalne države sedanje pristojnosti ljubosumno varujejo zase. Isto velja za širjenje; t. i. širitvena utrujenost ga je znatno upočasnila in v EU bo lahko v doglednem času smuknila samo še Hrvaška. Uniji zaradi nove zaprtosti grozi, da bo izgubila pozitiven vpliv na tisto soseščino, ki se je nadejala skorajšnjega vstopa (Balkan), zato si bo za take kandidate morda morala izmisliti nekakšno privilegirano partnerstvo in tako ublažiti ozko izbiro članica/nečlanica.

Fluiden je tudi mednarodni položaj Unije. Nekaj vpliva na svetovno dogajanje ima, vendar bistveno manj, kot bi lahko sodili po njeni gospodarski moči (slabi tretjini svetovnega BDP). EU je mednarodni politični pritlikavec predvsem iz dveh razlogov. Je "introvertirana", ker se zdi, da še vedno ni prebolela travm evropskega kolonializma in vojne, ki jo je dvakrat razširila na ves svet. Čas te zadržke odpravlja. Pomembnejše so razlike v Uniji sami; Francija npr. se zavzema za Evropo kot protiutež Ameriki, Anglija je zvest privrženec atlantizma, Nemčija je za trdneje povezano, Anglija za ohlapno EU. Skratka, Unija se tudi o svoji vlogi v svetu ne more dogovoriti. Gospodarsko moč ima, manjkajo ji ambicije, enotna zunanja politika in vojska. Pot do tega vodi prek tesnejšega notranjega povezovanja, to pa je zdaj ustavljeno.

Ali bo Unija kdaj pomemben globalni igralec, je odvisno tudi od njenih odnosov z Ameriko. Ti se spreminjajo. Težišče ameriške pozornosti se obrača od Atlantika k Pacifiku, Evropa pa kljub vsemu postaja samozavestnejša in mednarodno dejavnejša. Celini polagoma drsita narazen. Bolj bushistična ko bo Amerika, bolj bo Evropa težila k samostojnosti, enotni zunanji politiki in skupni vojski. V to smer jo žene tudi mednarodni razvoj: protagonisti globalizacije in novega multipolarnega sveta (ameriški, ruski, kitajski, indijski ...) so interesno in identitetno jasno zamejene celote. Če se raznorodna Evropa ne bo sporazumela, da postane tudi navzven enotneje delujoča tvorba, bo v mednarodni tekmi za trge, surovine, vodo ... na slabšem. Tipičen zgled za to je energetika. EU je zelo odvisna od uvoza nafte in plina, pa vendar nima skupne energetske politike. Če bi jo imela, bi se Putin iz demona spremenil v trgovca, je zapisal komentator Sueddeutsche Zeitunga.

Večinoma umišljeni strahovi

Pol stoletja po rojstvu je mogoče scela brez pomislekov reči, da je EU zgodba o uspehu. Povezala je skoraj vso celino in ji, najkrajše rečeno, prinesla več varnosti, demokracije, blaginje in bistveno večjo težo v svetu, kot bi jo imela razdrobljena. Kljub občasnim krizam ni članice, ki bi razmišljala o izstopu ali resno trdila, da ji članstvo prinaša več škode kot koristi. Dobra stara Evropa se rada vdaja pesimizmu, vendar si je težko zamisliti, da bi degradacija skupnosti dosegla stopnjo, ko bi Uniji resno grozil razpad. Tedaj bi se sprožili različni obrambni mehanizmi, zlasti preplet interesov, a tudi spomini na Evropo, ki je bila tako razdrobljena in sprta, da se je spustila v dve morilski vojni in rodila dva totalitarizma. Seveda pa razpad EU načeloma ni nemogoč. Toda vsaj iz sedanjega zornega kota bi bila to neumnost celinskih razsežnosti.

Tudi v sedanjem zastoju, ki pa je, kot rečeno, predvsem predah po naglem širjenju in reakcija na težavno prilagajanje globalizaciji, Unija kar zadovoljivo opravlja svoje temeljne naloge: zagotavlja mir, daje članicam temeljno varstvo pred globalnimi pretresi in s svojo sinergijo krepi njihov individualni razvoj in kolektivno težo v svetu. Evropa je ranljiva, a tudi trpežna; o tem po svoje priča tudi to, da je proti terorizmu psihološko bolj odporna kot Amerika. Glede na svojo zapletenost ima pravzaprav presenetljivo malo težav. Skrivnost te uspešnosti je predvsem visoka umetnost notranjega dogovarjanja z motom - nekaj daš, nekaj dobiš; dolgoročno se ta daj-dam splača vsem.

Tudi pol stoletja po rojstvu lahko Unija svetu še vedno kaj ponudi. Najprej sam model sobivanja izjemno različnih držav. Drugič socialno državo, ki je ogrožena, a bo v Evropi v tej ali drugačni obliki preživela. Tretjič svoj neoptimalni, a primerjalno boljši odnos do okolja kot drugi deli sveta. Nedavni dogovor o zmanjšanju toplogrednih plinov se utegne kljub težavam, ki ga čakajo, izkazati kot prelomen na svetovni ravni. Seveda je Unija daleč od idealne skupnosti. Njen srk je tudi negativen; zloglasni Bruselj članice pogosto po nepotrebnem omejuje ali pa jim vsiljuje neumnosti. Toda velika večina strahov pred skupnostjo je neupravičena. Unija ni nevarna za narodno identiteto - če je ne ogrožaš sam. Unija ti ne more vsiliti neoliberalizma in uničiti socialne države - če tega ne počneš sam. Ne omejuje ti demokratičnosti, če je ne dušiš sam. Ne more ti ukazati, naj zgradiš novo nuklearko, namesto da bi začel sistematično varčevati z energijo. Skratka, EU je predvsem ojačevalec tvojega lastnega dobrega ali slabega ravnanja.