Drni se umika

"V nedeljo bo letni občni zbor Gibanja. Prisrčno ste vabljeni. Ne bo sicer kakšne velike zanimivosti na sami seji, saj veste, zaključni račun in finančni načrt sta formalnosti, ki ju moramo obravnavati," je Drni svojim častilcem in drugim zainteresiranim napisal nekaj dni prej v redni spletni encikliki. Nato pa napovedal: "Odločali pa boste tudi o novem upravnem odboru. Nekateri člani bomo upravni odbor zapustili in dali priložnost novim - tistim, ki so bili najbolj aktivni v preteklem letu. Tudi sam se bom umaknil iz upravnega odbora in ne bom več njegov predsednik. Večkrat sem že pisal, da mi ni več do formalnih funkcij, in zdaj, ko je Gibanje za pravičnost in razvoj zaživelo, ni več potrebe, da še naprej vodim upravni odbor."

Glede na te žalostne, za marsikoga verjetno nič manj kot tragične besede smo lahko v nedeljo dopoldne v Rogaški Slatini pričakovali eno tako bolj komorno zadevo ... A mislim, da si tudi najokorelejši profesionalni metalec blata ni mogel predstavljati, za kakšno mrliško vežico bo v resnici šlo. Kje so zdaj časi (datumsko sploh ne tako zelo odmaknjeni), ko je Turjak preplavila partisočglava freak power množica in slovenskega Gandhija z zelenim vencem okronala kot nekakšno neopogansko božanstvo pomladi in sonca! V veliki dvorani termalnega hotela v Rogaški se je pod gromozanskimi kičastimi lestenci na prireditvi, ki je nosila uradni naziv Drugi redni občni zbor Gibanja, vsega skupaj zbralo recimo sto ljudi ... In še to samo, če mednje štejemo tudi čisto vse hotelsko osebje, organizatorje, upravni odbor in novinarje. Ki jih je bilo kar precej.

Kljub temu brutalno zevajočemu manku so si vsi nosilni stebri nadeli hrabre nasmeške, geometrično nekje na pol poti med bussiness as usual in the show must go on. Najhrabreje se je kremžil sam Drni, ko je uradno nagovoril zbrane: povedal jim je, da je bilo na začetku veliko nerazumevanja glede Gibanja in njegovih ciljev, saj je marsikdo očitno zmotno mislil, da je mogoče iz sodelovanja v njem potegniti kako osebno korist. Sam je menil, da bi bilo nadaljevati na položaju predsednika na tej točki za Gibanje bolj obremenilno kot koristno; iz podobnih vzgibov se umika tudi iz upravnega odbora. Pozitivno se mu zdi, da bo taka odločitev dokončno ovrgla vse špekulacije medijev o najrazličnejših politikantskih ozadjih. Mediji so sicer vedno vabljeni, če jih zanimajo dejavnosti Gibanja, drugače pa bo bolje, da ostanejo doma.

Miha Kozinc, ki je občni zbor vodil, je takoj na začetku zastavil, da bi bilo glede na lepoto dneva tam zunaj vse te nujne formalnosti pametno odpikati po najhitrejšem možnem postopku. In res so točke dnevnega reda mimo brzele kot mustangi z mevljo v riti. Drni naj bi v sklopu ene izmed točk recimo podal poročilo o preteklem delovanju Gibanja, a je Kozinc menil, da je to že storil s podaljšanim uvodnim nagovorom, iz česar težko sklepamo kaj drugega, kot da se je Gibanje v preteklem letu ukvarjalo predvsem z zablodami članov o ciljih in s prepričevanjem novinarskih špekulantov, naj ostanejo doma.

Gospa Silva, blagajnica, je predstavila nekaj temeljnih finančnih podatkov: Gibanje je imelo lani od članarine in sponzorjev vsega skupaj 5,8 milijona tolarjev prihodkov in 2,4 milijona odhodkov, od česar je bilo 1,8 milijona namenjeno za humanitarno pomoč. Drugo se prenese v tekoče leto, ko je samo iz članarine mogoče pričakovati 50.000-evrski priliv. Ko sem gospo Silvo kasneje pobaral, ali ni to glede na zevajoči parter vseeno nekoliko preoptimistična napoved, se je nasmehnila, da ne - saj so članarino po novem povišali na petdeset evrov in jo naredili obvezno (čeprav bodo imeli verjetno komisijo, ki bo odločala, katere socialno resnično ogrožene člane bi bilo smotrno plačila oprostiti).

Pod točko Razprava je mikrofon prvi poprijel gospod v najlepših letih in zbranim povedal, da imajo v Gibanju res veliko likovnih umetnikov (tudi sam gospod recimo zelo rad slika), zato vodstvo poziva, naj priredi kakšno razstavo del članov Gibanja. Vodstvo mu je povedalo, da to nima nobene zveze s točko Razprava, češ da se ta nanaša na debato o jasno definiranih projektih društva v preteklem letu, zato se je gospod malce poparjeno usedel, besede pa ni potem želel nihče drug. Po hitrem postopku in brez glasu proti so tako sprejeli program za prihodnje leto (obljubljajo recimo internetno televizijo) in novega predsednika, Stanislava Pejovnika.

Gospod Stane se je predstavil kot doktor znanosti in dekan ljubljanske fakultete za kemijo - kar pa je le njegova služba, saj z mislimi v celoti pripada Gibanju! Tisti, ki ima samo cilj - tako novi predsednik -, bo na koncu, ko ga doseže, prazen ...Ker Gibanje ne išče dnevnih ciljev, ga marsikdo ne razume - a Gibanje se posveča temu, da bi "našlo pot". V medijih beremo in slišimo o čisto vsaki nesreči in smrti - kar je seveda gotovo tragično -, ampak vmes pa vsako sekundo po svetu od lakote umirajo otroci! Zakaj se recimo o tem ne piše več? Kakorkoli že, za konec želi pozvati h gromkemu aplavzu za gospoda predsednika - torej za starega gospoda predsednika, ki bo za novega tako ali tako vedno gospod predsednik! -, saj je on tisti, ki jih je spravil skupaj in ki jih bo tudi še naprej povezoval!

Čeprav je aplavz sproduciralo razmeroma malo parov rok, je bil resnično gromek in dolg ..., in ko so člani čez dve minuti še enkrat zaploskali kar tako - samim sebi, ker pač so -, je bivši in hkrati večni predsednik nekaj sekund sprva skromnjakarsko kimal z glavo ter potem, ko je ugotovil, da salva tokrat ne velja neposredno njemu, celo vstal in dvakrat plosknil tudi sam. Nasploh je bil to en tak boder gladkokožni Drni, ki je še kar vestno opravljal svoje mesijanske dolžnosti - čeprav je res, da smo ga videli tudi že bolj neutrudnega, saj je tokrat recimo vsaj eno ponižno iztegnjeno roko naključnega oboževalca pustil viseti v zraku.

Goveja juhica

Pričakovanjem navkljub si je nekaj časa vzel celo za gozdiček novinarskih mikrofonov. Če se je pri tem kdaj zazdelo, da je za vsak posiljeni nasmešek potreboval toliko kilovatov, kot jih za letno proizvodnjo pokuri bližnja fabrika Štore Steel, ga je bilo vsaj delno mogoče razumeti. Ne le da so ga nekateri tudi po trikrat zapored spraševali stvari, na katere je že jasno in glasno odgovoril v svojem podaljšanem uvodu, ampak ga je ena izmed teh klenih tankovskih bab, ki mu je prej dobesedno prisegla, da ga ne bo spraševala o politiki, mirno začela nadlegovati s Sovo. Ko je neka druga kolegica navrgla misel, da ni tokrat, drugače kot na Turjaku, na spregled enega samega politika, so se mu oči razširile kot v kaki zmerno simpatični risanki: "Hja ... V redu!" Povedal je še, da gre v pokoj tudi njegova redna rubrika na Gibanje.org, da pa se namerava še vedno od časa do časa oglasiti - pač po potrebi. Tako kot namerava še naprej ostati "aktivni član Gibanja".

V Gibanje za pravičnost in razvoj se je na tisto sončno nedeljo po uradnih podatkih včlanilo šest novih članov, prav tako se je v košaro za prostovoljne prispevke za projekt sajenja dreves Darilo zemlji do dveh popoldne nakapljalo celih šest evrov. Posebej hecno je bilo, ko je dvorano prvič zapustil bivši predsednik in so se ljudje začeli ozirati, ali morda kje gori - saj so Drniju za petami histerično odtopotali vsi novinarji in PR-ovci, torej petina navzočih. Nadejali smo se seveda, da bomo dobili še kakšno uradno izjavo, a je predsednik relokacijo izpeljal zato, da je lahko pol ure sestankoval za mizico v baru, medtem ko so se na velikem sintetizatorju nekaj metrov stran igrivo menjavali različni priletni mojstri. Prav vsi so si za osnovno podlago izbrali bosso novo.

V pomanjkanju bivšega predsednika smo tako v avli z dvojno ihto napadli njegovo zamenjavo. Stanislav Pejovnik na prvo žogo zelo hitro naredi vtis, da gre za toplega, odprtega in resnično dobromislečega človeka, ki pa si je na glavo morda nakopal večjo zgago, kot si je bil mislil. Posebej mučno vprašanje, na katerega je moral odgovarjati, je bilo, ali lahko za preteklo leto našteje tri konkretne dosežke Gibanja, take, da bi jih lahko za dosežke označili tudi ljudje, ki niso člani. "Ee, Gibanje je postalo ... poleg manj vidnih akcij ... središče, okrog katerega je bilo opozarjano glede nekaterih reči pri nas v Sloveniji," se je glasila konkretna lista dosežkov (ko so kolegi isto vprašanje postavili naslednjemu funkcionarju, je ta odgovoril: "Glejte... vsa ta naša srečanja so bila zelo sproščena.").

Še v neprijetnejše vode pa je gospod Stane zabredel, ko nam je uspelo iz njega izvleči, da ni vegetarijanec. Še več - ob sobotah si precej redno kuha govejo župo! "Tako sem bil vzgojen!" mi je - ponosen, da je z mano tako odkrit, kar je potem tudi večkrat poudaril - odgovoril na vprašanje, kako se vrenje na grozljiv način zmasakriranih živih bitij sklada z višjo zavestjo in obračanjem sveta na bolje. "Ob tej hrani sem zrasel gor, govejo juho je redno kuhala moja babica ... In res ne vem, zakaj bi se moral odreči temu, kar je moja tradicija!" Ko sem z bližnje mizice privlekel pildek Gibanja in ga opozoril na sedmo od desetih osnovnih zapovedi (7. Gibanje si prizadeva tudi za prijaznejši odnos ljudi do živali. Ozavešča ljudi, da ne ubijajo in mučijo živali.), je dobronamerno vzrojil: "Ja, kako pa delajo s pšenico ali koruzo?! Mar se vam ne zdi, da so tudi to živa bitja? Zame so!"

Sami pri sebi so novinarji zaradi Drnijevega odstopa vili roke iz obupa, saj so bili prepričani, da bo po novem povsem nemogoče priti do njega v vlogi predsednika države: že doslej je bil en tak skrajno virtualen predsednik, totalen E-Drni ... Zdaj, ko bodo ugasnile še redne spletne enciklike, pa bo glede na njegovo pregovorno zadržanost do novinarjev pogosto nemogoče ugibati, kaj se mu plete po glavi. Iz čistega obupa nad "netelevizičnostjo" zgodbe tistega dne so potem s kamerami napadli celo fantiče, ki so v avli za laptopi pobirali prijave za kosila: kako oni čutijo ob tem, da se predsednik umika? Bi ga osebno podprli, če bi vnovič kandidiral za predsednika države? Mislijo, da bi ga podprlo tudi samo Gibanje?

Fantiči so bili malce v zadregi, a eden izmed njih se je izkazal za nenadejano terno, saj je bil to lastnik razvpitega ukradenega laptopa. Povedal je, da bi bil računalnik na črnem trgu vreden kakih sto evrov in da je treba policiji, če nekaj pravi, načeloma verjeti. Dodal je tudi, da v računalniku niti ni imel kakih bistvenih udarnih podatkov - razen nekaj elektronskih naslovov, ki bi jih bilo prav gotovo mogoče zlorabiti.

Glede kosila smo imeli udeleženci na voljo dve možnosti: vegetarijansko in vegi. Drni se je vmes vrnil s sestankovanja in se, simbolično, usedel na sam rob dvorane ter kot po novem zgolj navaden član naklonjeno poslušal, kako neki možak igra na harmoniko. Čez štiri minute ga je vseeno nekaj prešinilo, da je vstal in šel na drugi konec sedet zraven novega predsednika. Nasploh se je na prizorišču zadržal veliko dalj, kot so napovedovali realisti, saj ga je bilo mogoče tudi čez eno uro zaslediti, kako si v drugi vrsti parterja ob nastopu skupine 100 prašičkov poje z živahno rogovilo od nogice sproščeno daje takt ob tresočih se bravurah ravno pravšnje krasotice za trebušni ples.

Ko je enkrat vmes takole sam krožil med praznimi vrstami sedežev po dvorani, sem pristopil in ga sočutno pozval, naj vendarle prizna, da je malce razočaran nad udeležbo - da bi bilo to na tej točki bolj moško kot hliniti, da ni. "Ne, nikakor," mi je odgovoril. "Saj sem to tudi pričakoval in na neki način k temu prispeval prek spletne strani, ko sem naročil, naj vsi tisti, ki mislijo, da pomeni Gibanje neko politično konotacijo ali osebno korist, raje ostanejo doma." Seveda se mi je ob tem utrnilo vprašanje, ali torej misli, da od tri tisoč samo sedemdeset članov Gibanja ne išče politične konotacije ali osebne koristi, vendar je bil do takrat, ko je besedam uspelo zapustiti moje ustnice, Drni samo še štiri metre oddaljen hrbet.

Upajmo, da ne bo nihče povedal Brigitte Bardot.