Na pragu šeste republike?

Pretekli petek, 13. aprila, torej le devet dni pred prvim krogom francoskih predsedniških volitev, je bivši socialistični premier v drugem Mitterrandovem mandatu, Michel Rocard (mandat je prevzel od Jacquesa Chiraca maja 1988 in ga maja 1991 predal Edith Cresson), v Le Mondu objavil poziv kandidatoma Francoisu Bayrouju in Segolene Royal, naj že pred prvim krogom volitev združita moči proti "koaliciji" Nicolasa Sarkozyja in Jeana-Maria Le Pena, saj "če bo 6. maja izvoljen Nicolas Sarkozy, ne bomo imeli nobenega opravičila. UMP (Zveza ljudskih gibanj, Sarkozyjeva stranka) bo zmagala še na parlamentarnih volitvah junija in Francija bo še pet let trpela". V pozivu ta evropski poslanec še pravi, da je od nekdaj proevropski levičar in da so stališča socialistične stranke (PS) Francoisa Hollanda s kandidatko Royalovo in Zveze za francosko demokracijo (UDF) kandidata Bayrouja v zvezi z zaposlitvijo, stanovanji, javnim dolgom, izobraževanjem, Evropo, sorodna. "Sami, ne mi ne oni nimamo nobene možnosti. Z roko v roki z Zelenimi, socialnodemokratsko levico in demokratsko socialno sredino, pa imamo večino v državi. To je edina priložnost za Francijo," je še dodal. Dan zatem se je njegovemu pozivu pridružil še socialist Bernard Kouchner, nekdanji posebni odposlanec generalnega sekretarja ZN na Kosovu in bivši minister v vladi Lionela Jospina. Videti je, da bolj kot drugi razumeta resnost položaja in da se bolj kot drugi bojita stavka "Ah, kako lep dan je danes!", ki ga je po polomiji socialističnega kandidata Lionela Jospina v prvem krogu predsedniških volitvev aprila 2002 v njegovem štabu in na njegovo veliko začudenje cinično izrekla žena bivšega predsednika Danielle Mitterrand, zaprisežena socialistka, ki je pred volitvami večkrat kritizirala poteze socialistične stranke in opozarjala, da se s takšno politiko Jospin ne bo uvrstil v drugi krog. Segolene Royal je možnost zavezništva PS-UDF pred prvim krogom zavrnila in se pošalila, češ, kaj vse mi bodo še pripravili v mojem štabu. Francoisu Bayrouju, ki je koalicijo prav tako zavrnil, ugodne javnomnenjske napovedi vlivajo upanje, da se bo uvrstil v drugi krog, a je kljub temu izrazil prepričanje, da razlike med stališči obeh kandidatov niso nepremostljive, in si tako že zagotavlja glasove za parlamentarne volitve.

44 milijonov volilnih upravičencev bo jutri izbiralo med dvanajstimi uradnimi kandidati, ki so si uspeli pridobiti 500 "botrstev" izvoljenih funkcionarjev in ki jih je potrdil ustavni svet, skladno z ustavo pete republike iz leta 1958 in njenimi poznejšimi dopolnitvami. Splošne neposredne volitve predsednika republike so bile uvedene leta 1962, leta 2000 pa so predsedniški mandat skrajšali s sedmih na pet let. Letošnji kandidati so poleg omenjenih še antiliberalni levičar Olivier Besancenot, komunistka Marie George Buffet, trockistka Arlette Laguiller (zanjo je ta kampanja že šesta), alterglobalist Jose Bove, Frederic Nihous, predstavnik gibanja lovcev, konservativni Philippe De Villiers, neodvisni Gerard Schivardi in predstavnica zelenih, Dominique Voynet. Vsi našteti se kajpak zavedajo, da za izvolitev nimajo nikakršnih možnosti, s svojo kandidaturo želijo le opozoriti na nekatere žgoče pojave v družbi, o katerih izbrana kandidata praviloma spregovorita šele pred drugim krogom. Zdi se, da letos kandidati niso bili prav uspešni v prepričevanju volilcev, saj analize kažejo, da je bilo teden dni pred volitvami še 42 odstotkov volilcev neodločenih (kar 18 milijonov!), letošnja udeležba pa naj bi bila, zaradi predvidene večje mobilizacije tradicionalno 'komodnega' levega dela volilnega telesa, vseeno precej višja kot na zadnjih volitvah, ko v prvem krogu 12 milijonov upravičencev ni prišlo k skrinjicam.

Neznatna persona

Nicolas Sarkozy ima po prepričanju nekaterih institucij za analizo javnega mnenja zadnje dni precejšnje težave s svojo javno podobo, ki naj bi mu zelo, morda celo usodno zagrenila drugi krog. Tudi pred svojim političnim komitejem je nedavno ugotovil, da bojda vzbuja strah. Nasprotniki ga obtožujejo "verbalnega nasilja" v govorih (kakršnega smo, mimogrede, od leta 2004 vajeni tudi pri nas), in tega, da je zašel na Le Penov vrt. Na to ga je ta nazadnje opozoril z besedami, naj si ne misli, da se svet vrti okrog njega, in da bi, če bi priseljevanje omejili prej, Sarkozy lahko morda kandidiral kvečjemu za madžarskega predsednika. Le Pen mu je še zabrusil, da ima Nacionalna fronta svoje volilce, ki ne preidejo zlahka k populistom in vetrnjakom njegovega kova. Tudi Royalova je večkrat opozorila, da so njegove predstave o družbi nevarne, da je Sarkozyjev besednjak žaljiv in da se mnogim ježi koža, ko državljane prepričuje, da o svojih vrednotah govori iz "dna srca", ko citira socialista Jauresa in Bluma ali ko ponavlja patetične floskule o tem, kako bo Francijo združil in preprečil nadaljevanje vseh vrst stratifikacije, obenem pa je jasno, da je prav sam generator velikih delitev med posameznimi družbenimi skupinami. Med manj privilegiranimi velja za kandidata, ki bo bogatejšim omogočil še več, reveže pustil na cedilu, priseljence pa izgnal ali šikaniral toliko časa, da si bodo našli prijaznejši prostor pod soncem. Je največji kritik 35-urnega delavnika (delo naj bi bilo v zadnjih 25 letih razvrednoteno in mu je treba vrniti ugled), absoluten nasprotnik vstopa Turčije v EU in nadaljnjega odpiranja proti vzhodu. "Če bom izvoljen, bom vztrajal pri doslednem spoštovanju republikanskih načel, enakosti med spoloma, laičnosti šolstva, enakih možnostih" pravi, komentatorji pa ugotavljajo, da Franciji z njim preti trda roka. Nicolas Paul Stephane Sarkozy de Nagy-Bocsa, [52-letni sin malomeščanskega madžarskega priseljenca in pokristjanjene hčere sefardskega solunskega Juda, se je v francoski politiki pojavil s komaj 22 leti, pri 34 je že postal župan, pri 38 poslanec, nato še evropski poslanec in nekajkratni minister za notranje zadeve, finance in gospodarstvo. Politični "sin" Jacquesa Chiraca se pogosto zapleta v dvomljiva zavezništva, nehigienska znanstva z režimskimi novinarji in šefi televizij, je brezkompromisni karierist, tiste, ki ne trobijo v njegov rog, kot časopis Liberation, označi za "usrane levičarje", občutljiva predmestna okolja pa bi očistil z vodnim curkom, kot bi čistil umazano dvorišče. Najbolj pogost očitek nasprotnikov je, da bi kot predsednik UMP in minister v zadnjih vladah lahko že začel z velikimi spremembami, ki jih napoveduje za svoj morebitni predsedniški mandat. Javnomnenjske raziskave v tujini kažejo, da ga najmanj Nemci, Belgijci in Španci ne bi hoteli za francoskega predsednika, večina Francozov pa meni, da bo to (žal) vseeno postal. Po zadnjih raziskavah naj bi v prvem krogu dobil med 27 in 29 odstotki glasov, proti 23 do 25 odstotkom protikandidatke Royalove, v drugem krogu pa bi, če se vanj uvrsti Royalova, zmagal, proti Francoisu Bayrouju pa bi izgubil za celih 9 odstotkov! Vsekakor se zdi, da je Sarkozy trenutno najslabša opcija, Francija bi mnogo bolj potrebovala spravljivega predsednika, človeka, ki bo združeval, ne pa "netil ogenj in prelival kri".

Pravičnejša Francija

Tudi 54-letna, v Senegalu rojena Marie-Segolene Royal, kot četrta od osmih otrok artilerijskega polkovnika in gospodinje, sicer pa odvetnica, mati štirih otrok in zunajzakonska sopotnica prvega sekretarja PS Francoisa Hollanda, je v politiko stopila že pri 25 letih, pri 39 je postala okoljska ministrica v vladi Pierra Bcrcgovoya, Mitterrandova svetovalka v Elizeju, nato še poslanka, ponovno ministrica in predsednica regionalnega sveta regije Poitou-Charentes ob Atlantiku. Zapriseženo socialistko, katere vzornik je Francois Mitterrand, je članstvo PS s 60 odstotki glasov izbralo za kandidatko na letošnjih volitvah, proti strankarskima kolegoma Dominiqu Strauss-Kahnu (v primeru njene zmage najbolj verjetnemu kandidatu za premiera) in Laurentu Fabiusu. Njen "predsedniški pakt", ki je nastajal na terenu v razgovoru z državljani o njihovih težavah in potrebah, sestavlja sto konkretnih točk in ga mnogi kritizirajo kot nerealnega. Od začetka februarja, ko ga je predstavila, pa tudi ni zabeležila dviga odstotka potencialnih glasov volilcev. Res je, da je PS s promocijsko akcijo v letu 2006 pridobila okoli 100 tisoč novih članov in znižala povprečno starost članstva s 55 na 43 let; res je tudi, da ji nekatere redke javnomnenjske raziskave kažejo gladko zmago predvsem zaradi tistih mladih, ki bodo letos volili prvič, in že omenjenih 42 odstotkov neodločenih, ki naj bi bili bolj "sego" kot "sarko", a mnogi se bojijo, da se ne bo uvrstila v drugi krog. "Kandidatka sprememb", kot se sama imenuje, se zavzema za vrednote, kot je pravica do dela, boljše možnosti za najbolj deprivilegirane, uspešno integracijo priseljencev, strožjo zakonodajo v zvezi z nasiljem v družini, povečanje gospodarske rasti in z njo povečanje števila delovnih mest, zmanjšanje in transparentnost porabe sredstev s strani Elizeja in ministrov, izboljšanje odnosov z Rusijo, Turčijo, večjo angažiranost za blaginjo držav v razvoju in še in še. Reforme naj bi bile tako korenite (tudi ustavne), da naj bi se rodila šesta republika. "Francija potrebuje tako velike spremembe, kot jih je doživela leta 1981. Novo Francijo si predstavljam kot Francijo ljudskih svoboščin. Čas je, da se konča državni monopol enega klana, moči denarja in lobijev vseh vrst. Izkoreniniti moramo klientelizem in favoriziranje, ki spodkopavata temelje republike. Te reforme bom izpeljala, ker sem svobodna ženska, ker nisem odvisna od lobijev, ker imam samo vas ..." Seveda tudi program Segolene Royal analitiki izdatno kritizirajo, a se vseeno zdi, da so bolj prizanesljivi tudi do njene pogosto vznesene retorike, ki ji kot ženski vsekakor mnogo bolj pristoji kot Sarkozyju. Slednji že odkar je uradna kandidatka, trdi, da nima pojma o ekonomiji in sociali, da improvizira in govori na pamet, da njeni predlogi ne temeljijo na ničemer, da je je torej sama demagogija. Vseeno pa si je pred svojim zadnjim zasukom na desno privoščil še kratek izlet na levo, si prisvojil nekaj njenih predlogov in si ponovno nalepil etiketo političnega oportunista. Ostareli Le Pen Royalove ne kritizira neposredno (to raje prepušča svoji hčeri Marine Le Pen), je pa seveda zelo kritičen do PS in njenega programa, ki ga je tudi kandidat UDF Bayrou označil za vrnitev v socializem z začetka 80. let, ki leta 2007 nima možnosti za uspeh in ga tudi v drugih evropskih državah noče nihče.

Tretji človek

Nedvomno se lahko zgodi, da bo največje presenečenje letošnjih volitev Francois Rene Jean Lucien Bayrou, 56-letni kandidat Zveze za francosko demokracijo, ki za predsedniški položaj kandidira drugič. Je poslanec iz departmaja Pyrenees-Atlantiques, bil je minister v vladah Edouarda Balladurja in Allaina Juppeja, njegova poslanska skupina je v parlamentu podpirala tako dobre zakonske predloge socialistov kot konservativne UMP. V predsedniški bitki leta 2002 se je med 16 kandidati s skoraj 7 odstotki glasov nepričakovano uvrstil na četrto mesto, letos mu napovedi v prvem krogu obetajo med 17 in 19 odstotkov. Njegova priljubljenost je hipoma narasla, ko se je izkazalo, da je edini sredinski republikanski kandidat, ki želi po volitvah ustanoviti novo demokratsko stranko, preseči delitve na levico in desnico in pripraviti teren za šesto republiko. "Moja protikandidata sta tu zato, da se ne bi nič spremenilo," je izjavil zadnji ponedeljek pred volitvami. Obljublja pogumen, prenoviteljski in radodaren družbeni projekt, da bo francoski model "sijal znotraj državnih meja in v svetu". Za Royalovo pravi, da pleše argentinski tango, saj dela en korak naprej in enega nazaj, ko ideje najprej lansira in jih kmalu zatem opusti, a namerava po volitvah v primeru zmage vseeno aktivno sodelovati s socialisti. Vlada Dominiqua De Villepina in posebej Nicolas Sarkozy sta se mu zaradi sodelovanja v raznih aferah in merjenjih moči uprla, kljub svoji rahli desni obarvanosti za Sarkozyja ne najde lepih besed in označuje njegov program kot "trd".

Francois Bayrou se tako tik pred zdajci zdi kandidat, ki bi znal prirezati krila tako arogantni desnici kot speljati zmago navidez neprepričljivim socialistom. V letošnji kampanji so inštituti izvedli že več kot tristo javnomnenjskih raziskav, kar je več kot kadarkoli prej, ker pa so se na zadnjih volitvah v napovedih tako zelo zmotili, ni nobeden od treh kandidatov več zares prepričan, da bo prišel v drugi krog. Mogoče je torej vse, malo verjetno je edino, da bi se vanj ponovno uvrstil Le Pen. Angela Merkel bi menda volila Segolene Royal, koliko Francozov bi se z njeno izbiro strinjalo, pa bomo vedeli že v nedeljo zvečer.