Kdor ne seksa, ni vohun

Vodilna koalicijska stranka postaja neizčrpen vir modrih misli. Kako tudi ne, saj je njen predsednik osebno pri enem od slovenskih uravnoteženih dnevnikov nedavno pobral umetelno oblikovano stročnico za iskrico leta, definitivno največjo bučko meseca aprila pa je v javnost privalil njegov vidni pribočnik, poslanec Miro Petek, ki je nekoč opravljal dela in naloge raziskovalnega novinarja. Poslanec Petek je na urgentni tiskovni konferenci pred naperjenimi mikrofoni triumfiral z razkritjem, da se na tajnih lokacijah slovenske varnostno-obveščevalne agencije niso šli samo ogrožanja demokracije in tajne politične policije, marveč naj bi se tam vršila tudi pestra seksualna dejavnost.

V skladu z ugledom poslanca Petka, ki ga je nekdaj užival kot raziskovalni novinar, smo pričakovali, da bo na tiskovki dramatično razprl zajeten fascikel in postregel s klipingi, magnetogrami, obremenjujočim fotografskim ter avdiovizualnim materialom, ki bo vkup zbobnano novinarsko gmajno utrdil v veri, da ga je prejšnja garnitura deset let (na petdeset let podlage) prav res neokusno biksala.

Toda napeta pričakovanja glede dokumentacije o operativcih in morebitnih zunanjih upravičencih do pestrega spolnega življenja (in o oblikah le-tega) so se razblinila, še preden utegneš reči moč preživetja. Poslanec Petek je dal vedeti, da s konkretnimi dokazi ne razpolaga. Rekel je, da samo izraža svoj dvom. Aha. Ponazorimo tale antiklimaks s hipotetičnim primerom iz šovbiznisa. Vzemimo Elvisa Presleyja, ki je bil svoj čas tesno povezan z varnostno obveščevalnimi službami. V obdobju, ko se je njegova krivulja slave in priljubljenosti obračala proti jugu, on pa je bil že popolnoma zatabletan, se je namreč prostovoljno javil, da bi kot agent FBI malce vohunil in pomagal loviti preprodajalce drog, ki vse bolj zastrupljajo ameriško mladino. Saj razumete, mladim je vzor, radi ga imajo in zaupajo mu, zato mu bodo zaupali tudi imena svojih dilerjev, ki jih bo on nato ročno dostavil na FBI. No, letos je Elvisovo leto - avgusta bomo obhajali 30. obletnico njegove smrti - in predstavljajte si, da ugledna založba skliče urgentno tiskovko, kjer pol ure predavajo o novih pesmih, ki naj bi jih Elvis ves ta čas ustvarjal daleč od oči javnosti. In ko do maksimuma našpičite ušesa, da boste pesmi slišali, in si s svežim robčkom temeljito otrete očala, da boste Kralja naposled uzrli - vsaj na fotki, če že ne osebno - organizatorji skomignejo z rameni, dajo vedeti, da s konkretnimi dokazi ne razpolagajo, in povejo, da so samo izrazili svoj dvom, da je mrtev. Hočem reči, dokler Elvisa srečujejo tabloidi, je vse lepo in prav. Kriza nastopi, ko ga začnejo videvati institucije, ki v javnosti veljajo za resne in kredibilne.

Seks v službi domovine

Težko bi rekli, da je poslanec Petek razkril državno skrivnost, ko je namigoval, da se je v tajnih prostorih Slovenske obveščevalno-varnostne agencije med drugim tudi nadpovprečno fukalo, lahko pa izrazimo svoj dvom, da je poslanec Petek vedel, da pestro spolno življenje spada v opis del in nalog vsakega vsestransko usposobljenega operativca državne obveščevalno-varnostne službe, ki med terenskim delom nikoli ne more vedeti, na kakšen način in v kakšni situaciji bo moral pridobivati koristne informacije. Verjetno je vsem jasno, da operativec, ki uspešno poglobi stike s kakšno vplivno piarovko, poslanko, aktivistko, menedžerko ali podjetnico, izmenjave energij ne more opraviti kar v najeti hotelski sobi sredi Ljubljane. To namreč strogo prepovedujeta narava njegovega poklica in njena medijska prepoznavnost. Potrebuje pač varno hišo, kjer lahko nemoteno razdela svoj načrt.

Bralci vohunske literature - mednje bi navsezadnje moral spadati tudi poslanec Petek, ker se komisijsko ukvarja s tajnimi službami - se verjetno spomnijo Kena Folletta, ki je v svojih romanih precizno razdelal funkcijo ljubezenskega trikotnika in spolnosti nasploh v prelomnih zgodovinskih obdobjih. Ken Follett, filozof po izobrazbi, ki se je na začetku ukvarjal z raziskovalnim novinarstvom, je zaslovel z delom Vohun, imenovan Šivanka (ekraniziran leta 1982), enako uspešni in nič manj napeti pa so tudi njegovi romani Mož iz Sankt Petersburga, Lezi z levi, Bomba in Ključ za Rebeko, ki kar prši od strastnih razmerij, ključni vlogi pa imata nemški vohun Wolff in trebušna plesalka Sonja, ki se je v mladosti redno samozadovoljevala, medtem ko je poslušala, kako starša v sosednji sobi ponoči fukata. Na enem od vročih zmenkov se Wolff loti britja Sonjinih sramnih dlak, to pa opravi tako čutno in brezhibno, da začne Sonjo razganjati od orgazmičnega ugodja, s čimer trebušno plesalko dobesedno uroči, ona pa mu v zameno za ta užitek pomaga priti do skrivnih dokumentov. Podobne arhetipske primerke vsestransko usposobljenih vohunov lahko najdemo tudi v obsežnih literarnih opusih Roberta Ludluma, Lena Deightona, Johna Le Carreja in seveda Iana Fleminga, očeta Jamesa Bonda, ki mu je uspelo v bravurozno žanrsko formulo združiti pet S-jev: seks, slog, sadizem, snobizem in sintezo, pri čemer slednje pomeni skupek vseh do tedaj znanih temeljnih principov vohunskega žanra v literaturi, ki so leta 1962 s pojavom filmskega Bonda v podobi Seana Conneryja postali čisti zakon. Do Flemingovega Bonda (z izbiro Daniela Craiga so producenti utrdili že rahlo zbledeli sadizem in snobizem bondovske karizme - spomnite se le na ognjevito verbalno predigro na vlaku med Bondom in Vesper Lynd v Casinu Royale; si predstavljate, kako potem zgleda šele njun seks?) so se morali opredeliti vsi, tako resnični kot imaginarni vohuni, presegel pa ga jasno ni še nihče. Ne v našem ne v virtualnem vesolju.

Seksualna črna magija

V igri pridobivanja informacij, kjer so dovoljena vsa sredstva, so patriarhalnemu ustroju navkljub lahko vloge glavnih akterjev tudi zamenjane. Ni tako malo predstavnic nežnejšega spola, ki se ne vprašajo, koliko udarcev moram prenesti, da bom postala zvezda, marveč se raje vprašajo, koliko medijsko izpostavljenih osebnosti moram pofukati, da bom postala raziskovalna novinarka, v raziskovalnem novinarstvu pa črno vdovo od črne magije pogosto loči le barva papirja, na katerem so natisnjeni izsledki njenih konspirativnih operacij. Mlada, perspektivna novinarka si denimo reče, da, res je, fukam, toda ... mar počnem kaj prepovedanega, kaj kaznivega? Seveda ne. Če ji prija, lahko to naredi s tremi moškimi. Naenkrat. V hotelski sobi. Recimo. Ali pa na kakem Malem trgu. V varni hiši. Recimo. Od varne hiše te včasih loči le korak. Recimo korak v smeri ministrstva za notranje zadeve. Ne morete si predstavljati, kaj vse lahko izveste, če fukate s pravimi viri. Si predstavljate, kaj vse lahko izveste šele, če fukate z `nepravimi' viri, ki so pofukljivi zgolj v smislu paradigme sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj. In če ima operativka pri tem v torbici strokovno všit mikrofonček, ji lahko v trajno last ostane za dve do tri knjige memoarov za lepo in dostojno starost. Ostrostrelni operativec Mark Wahlberg v trilerju Strelec na primer izve, da se niti ena sama stvar, ki količkaj diši po konspiraciji, ne zgodi brez odobritve določenega predstavnika vlade, a ker je vsestrasko izurjen operativec, preživi. V bistvu preživi zato, ker ve, da je vsaka situacija, ki se pripeti operativcu, past. Vprašanje je le, za koga.

No, ko že omenjamo memoare za lepo in dostojno starost, se spomnimo bivšega ameriškega predsednika Billa Clintona (in morda moža bodoče ameriške predsednice Hillary Rodham Clinton), ki ga je - še preden se je njegova sperma `magično' pojavila na skrbno shranjeni modri obleki okroglolične pripravnice Monice Lewinsky - fino biksal z mlado kabaretsko popevkarico Gennifer Flowers, ki je bila občasno tudi perspektivna televizijska novinarka. In se je nato v javnosti pohvalila, da sta imela z Bubbo Clintonom pestro seksualno življenje celih dvanajst let. Gospodična Flowers je svojo dramatično zgodbo zaupala tabloidu Star in v zameno prejela nadomestilo v obliki dolarske cifre, ki ji je sledilo še pet ničel. Toda v dvanajstih letih se nabere kar nekaj vtisov, toliko, da jih časopisi niso mogli objaviti, zato je Flowersova napisala še dve knjigi, Strast in izdaja (Passion And Betrayal) ter V postelji s predsednikom (Sleeping With The President), in za vsako v zameno prejela nadomestilo v obliki dolarske cifre, ki ji je sledilo še pet ničel. Ko je tok spominov in tovarištva naposled presahnil, je Gennifer Flowers pokazala še tisto, kar je videl Bill Clinton: slekla se je za seksualno eksplicitni mesečnik Penthouse in v zameno prejela še zadnje, tokrat najnižje nadomestilo v obliki dolarske cifre, ki ji je sledilo še pet ničel. Konkretno, 200.000 dolarjev. Za Penthouse se je nato slekla tudi uslužbenka Paula Jones, ki je Clintona tožila - ne boste verjeli - zaradi spolnega nadlegovanja.

V tržnem smislu nič kaj presunljive usode razrvane Monice Lewinsky, ki je pred `raziskovalno' nalogo v Beli hiši delala kot prodajalka moških spodnjic, bržčas nima smisla pogrevati, lahko pa omenimo njeno mamo Marcio Lewinsky, ki je hčerkino popularnost izkoristila za dramatično razkritje svoje intime, in sicer domnevnega pestrega spolnega življenja s Placidom Domingom, podrobneje razčlenjenega v knjigi Zasebna življenja Treh tenorjev (The Private Lives of the Three Tenors). Placido Domingo je vsakršno razmerje z gospo Lewinsky javno demantiral.

(Tudi) bog vse vidi

V letih, ki tvorijo prej omenjeno tkivo kontinuitetne podlage, se pravi v tistih letih, ko je tudi sedanji predsednik vlade verjel v enopartijskega boga in to vero oznanjal z romanjem v Jajce, rojstni kraj Socialistične federativne republike Jugoslavije, so bila božanska pooblastila pač skoncentrirana v liku in delu dosmrtnega predsednika, maršala Josipa Broza - Tita, ki ni užival samo v Diorjevem perilu, dizajnerskih oblekah, gastronomskih dosežkih, eksotičnih potovanjih, kubanskih cigarah, vrhunskih vinih, razkošnih avtomobilih in glamurju, marveč je slovel tudi po pestrem seksualnem življenju, ki so ga kakopak diskretno nadzirale varnostno obveščevalne službe. Britanski zgodovinar Jasper Ridley v biografiji z naslovom Tito omenja Brozovo ljubezen do žensk in njegove nadpovprečno izražene seksualne potrebe, ki so močno zaznamovale maršalovo zasebnost. Ridley piše, da so bile recept za uspeh Titove neubranljivo modre oči ter njegov dominantno moški in hkrati galanten odnos do žensk, ki se jim pač ni mogel upreti tudi zato, ker nikoli ni bil povsem prepričan, da ženska, s katero si je v tistem trenutku delil posteljo, ni bila zadnja v njegovem razburkanem življenju. Vladimir Dedijer v svoji znameniti politično korektni biografiji sicer omenja samo štiri Titove ženske, Rusinjo Pelagijo Belousovo, Slovenko Herto Haas, študentko Davorjanko Paunović in partizansko majorko Jovanko Budisavljević, ki so jo Brozovi operativci, podobno kot mnoge druge, strateško zaposlili na izpostavljenih položajih v maršalovem delokrogu, da bi, kot se je izrazil takratni notranji minister Aleksandar Ranković, “narava naredila svoje”. V obveščevalnih krogih so bili mnenja, da Tito potrebuje privlačno in zaupanja vredno soprogo, zato najverjetneje ne bo nikoli povsem jasno, koliko je bila za Josipovo poroko z Jovanko zaslužna narava, koliko pa jugoslovanska varnostno obveščevalna služba. Črnogorski disident Milovan Đilas je Tita opisal kot “mojstra improvizacije, umetnika življenja, ki je razvil nadpovprečen občutek za nevarnost, da bi ohranil orjaško voljo po življenju in nič manjši pohlep po oblasti”. Hm, bi tako na prvi pogled v tem opisu prepoznali še koga iz aktualne slovenske politične garniture?

Da tudi tisto pravo božje namestništvo na zemlji potrebuje varnostno obveščevalne službe, ki jim pestrost spolnega življenja ne sme biti tuja, dokazuje afera s konca leta 2005, povezana z vatikanskim dokumentom o Cerkvi in homoseksualnosti, ki je bil zaradi strogo zaupnih napotkov sprva namenjen samo za interno uporabo, vendar so nadpovprečno živahna seksualna razmerja katoliških duhovnikov širom po svetu pospešila njegovo javno objavo. Samo brazilski mediji so takrat pisali o vatikanski preiskavi in okoli 1.700 tamkajšnjih duhovnikih, ki so bili vpletenih v primere pestrega spolnega življenja, od pederastije in poligamije vse do pedofilije. Cerkev, ki je homoseksualce vseskozi zaničevala kot nezaželeno suho vejo na drevesu človeštva, je naenkrat sestavila posebnen dokument za izganjanje potencialnih homoseksualnih duhovnikov iz semenišč. Kako hudiča so prišli tja? Pri detektiranju tako potencialnih kot aktivnih homoseksualcev v svojih vrstah pa niso apelirali samo na njihovo poštenost, kot je predvideval dokument, temveč naj bi v tajnosti organizirali še posebno vohunsko mrežo, vanjo pa naj bi vključili nekatere duhovnike, za katere so njihovi predstojniki že dolgo vedeli, da so istospolno usmerjeni. Skratka, dali so jim ponudbo, ki je niso mogli zavrniti: pustijo jim ostati pod okriljem Cerkve, tudi njihove homoseksualnosti ne bodo preganjali, če jo bodo koristno uporabljali zgolj na bogu všečen način, se pravi za razkrivanje in cinkarjenje drugih istospolno usmerjenih duhovnikov. Saj razumete, homoseksualno vedenje ne odgovarja duhu resnice in ni v skladu z osebo, ki veruje, da je poklicana za služenje Kristusu in njegovi Cerkvi. V semenišča in cerkvene redove prav tako nimajo vstopa tisti, ki so del gejevske kulture ali pa jo kakorkoli podpirajo. Z interno homoseksualno varnostno-obveščevalno službo naj bi bilo izločanje takih izrodkov precej olajšano. Cerkev, ki tovrstnih ukrepov ni hotela komentirati, se je kljub vsemu želela izogniti javnim napadom zaradi svojih stališč do homoseksualcev, zato je v dokumentu med drugim zapisano, da istospolnih oseb ne sme nihče napadati in da se je treba izogniti njihovi diskriminaciji. In še cukrček za konec: Cerkvi pa lahko vendarle služi tisti, ki je imel homoseksualne tendence, vendar je minilo najmanj tri leta, odkar jih je uspešno premagal.