fenomeni / Hvala, ker (še) kadite

Prekleti kadilci

Kako bi bil naš svet prijeten,
kako bi nam bilo lepo,
kako drugače bi živeli,
ko bi kadilcev ne bilo.

Kako svobodno bi zajeli
globoko v pljuča čisti zrak,
če ne bi več sveta zastrupljal
ta ubijalski gnus - tobak.

Blaginja bi se razcvetela
in mir in sreča vsepovsod
in v bratski se objem bi združil
trpinčeni človeški rod.

Zato pobijmo vse kadilce,
morilce, lopove, smrdljivce,
te puhajoče svinjske rilce,
ki uničujejo nam živce!

Kaj gledaš, deček, me debelo?
kadilec sem, izmeček smet,
življenje mi bo izpuhtelo
s strupenim dimom cigaret;

Zastrupljam zrak, ljudi in sebe,
zaradi mene ptice mro -
a ker sem lopov, se mi jebe,
kar je, kar b'lo je in kar bo.

Svetlana Makarovič, v knjigi Prekleti kadilci, Aleph, 2001

---

"Tako kot večina kadilcev mislim, da bi bilo treba uvesti gonjo tudi proti kakšnim drugim, zdravju škodljivim stvarem. V velemestih je zrak tako onesnažen, da so dokazali, da tam nekadilec vdihne toliko svinjarije, kot bi na dan pokadil 50 cigaret. Kadilci smo se že dovolj zdisciplinirani. Že zdaj ne kadimo v prostorih, kjer to ni dovoljeno in takšni prostori so v večini. V bistvu me moti samo prepoved kajenja v lokalih, kjer človek ob kavi ali po dobrem obroku ne bo mogel v miru popušiti svojega čika, temveč bo moral prezebati zunaj kot kak izmeček. To sem že doživela v tujini. Pa še nič manj nisem kadila zato, ker sem bila več zunaj kot notri in sploh kadilci kadimo več, kadar ne smemo, ker kadimo na zalogo, kadar lahko. Sicer pa, že zdaj nekadilski prostori v lokalih samevajo, medtem, ko so kadilski nabito polni. Potem bojo samevali celi lokali. Kjer smo kadilci, se namreč vedno nekaj dogaja."
Desa Muck

---

V Sloveniji so tobačni izdelki vse bolj polepljeni z opozorili o škodljivosti kajenja. Čeprav do sedaj še nismo bili priča kakemu prelomnemu sodnemu procesu proti s tobakom povezanimi podjetji - dvema precedenčnima se bomo posvetili v nadaljevanju - se lahko pohvalimo z enim najstrožjih zakonov o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki naj bi v kratkem postal še strožji. Kot vemo, je vsak zakon učinkovit toliko, kolikor so učinkoviti tisti, ki nadzirajo njegovo izvajanje. Tisti, ki nadzirajo izvajanje zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, so tako v letu 2005 kot v letu 2006 ugotovili samo petnajst kršitev, kar si je moč razlagati na dva načina. Prvič, Slovenci smo zelo disciplinirani kadilci, ki spoštujemo postave in dosledno sledimo črki zakona. In drugič, inšpektorji kampanjsko opravljajo svoje delo, ker jih je pač premalo, da bi svoje delo opravljali dobro. Resnica je kot vedno nekje vmes. Inšpektorji kršitve protikadilskega zakona ugotavljajo izključno na podlagi prijav, le teh pa je zaradi solidarnosti gostinskih delavcev dejansko zelo malo. Konec koncev jih je malo tudi zato, ker mora inšpektor nemarnega kadilskega kršitelja zalotiti na delu, se pravi s cigareto v roki, da lahko proti njemu ukrepa.

Konec marca je bil v normativni del programa vlade republike Slovenije za leto 2007 uvrščen predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. Osnovna razloga za sprejem novega zakona sta v prvi vrsti zmanjšanje možnosti izpostavljanja ljudi pasivnemu kajenju oziroma škodljivim vplivom tobačnega dima ter omejitev dostopa tobačnih izdelkov mladoletnim osebam. Predlagana sprememba zakona tako zvišuje starostno mejo za nakup tobačnih izdelkov z dosedanjih 15 let na 18 let ter uvaja starostno mejo 18 let tudi za tiste, ki prodajajo tobačne izdelke. Kar je dobro. Poleg zdravstvenih opozoril bo na podlagi novega zakona potrebno na tobačnih izdelkih natisniti še številko telefona za pomoč pri odvajanju kajenja. Kar je smotrno, saj naj bi bila kadilcem, ki bi se želeli odvaditi kajenja, na ta način dana možnost, da se hitro seznanijo s posameznimi programi odvajanja. Sprejemljivo je tudi to, da se uvaja popolna prepoved kajenja v vseh zaprtih delovnih in javnih prostorih, vprašanja in dileme pa se začnejo pri izjemah, ki jih sedaj veljavni zakon dopušča glede kajenja v za ta namen določenih prostorih, predlagane spremembe zakona pa jih ukinjajo. Predlagatelji smatrajo, da bo z njihovo ukinitvijo odpravljena nedoslednost sedanje ureditve, ki po eni strani daje zaposlenim pravico, da se jim omogoči delo v prostorih, kjer zrak ni onesnažen, po drugi pa dovoljuje kajenje v javnih prostorih, kjer so (če delajo na takšnem delovnem mestu) proti svoji volji izpostavljeni škodljivim vplivom tobačnega dima. Skratka, zakon po novem za zaščito delavcev uvaja kadilnice in jih definira kot "prostor, ki je fizično ločen od drugih zaprtih prostorov in ga lahko lastnik, najemnik ali upravitelj javnih in delovnih prostorov določi in posebej uredi izključno za kajenje".

Kadilnica bo morala izpolnjevati naslednje pogoje: prvič, urejena bo morala biti tako, da iz nje ne bo mogoč pretok s tobačnim dimom onesnaženega zraka v drug prostor. Drugič, ne bo smela biti namenjena prehodu v druge prostore in ne bo smela obsegati več kot 20 odstotkov skupne površine javnega oziroma delovnega prostora. Tretjič, namenjena bo izključno kajenju. In četrtič, vanjo se ne bo smelo nositi hrane in pijače. Aha. Kaj pa, če bo kadilec vstopil s sendvičem, ki ga bo pojedel potem, ko ugasne prvo in preden prižge naslednjo cigareto? Ga bo varnostnik ročno zabrisal iz kadilnice? Bo lastnik klical inšpekcijo, naj posreduje, ker nekdo je v kadilnici? Bo inšpekcija ukrepala? Kazni za vnašanje hrane v kadilnico predlog zakona namreč ne določa, tako kot ne določa, koliko časa se lahko oseba zadržuje v kadilnici. In hej, kaj če v kadilnico vstopi kadilec cigar, da bi z užitkom pokadil double corono, kar v idealnih razmerah vzame dobro urico časa? Bo moral medtem dehidrirati ali brez cigare v roki izmenično letati do šanka, kjer si bo suha usta osvežil s požirkom primerne tekočine? Jasno, predlagatelji sprememb in dopolnil zakona so znova pokazali ignorantski in diskriminatoren odnos do kadilcev pip in cigar, ki povečini zagovarjajo zmerno, selektivno, odgovorno ter kultivirano uživanje tobaka v temu primernih okoljih, kar že samo po sebi izključuje možnost zasvojenosti, značilne za kadilce cigaret. Zgleden primer na tem področju predstavlja Litva, ki si prizadeva, da bi naslednje leto postala država brez tobaka, edino izjemo pa naj bi predstavljali klubi za kadilce pip in cigar. K pripravi predlogov najnovejših sprememb in dopolnil slovenskega protitobačnega zakona sta bili preko svojih predstavnikov denimo povabljeni multinacionalki British American Tobacco (BAT) in Philip Morris, ne pa tudi Swedish Match, ki jo pri nas zastopa podjetje Cyan, edini pooblaščeni in certificirani uvoznik cigar in tobakov za pipo. Še več, pri sprejemanju sedaj veljavnega zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov je bilo sprva predlagano, da bi se ministrova opozorila o škodljivosti kajenja lepilo kar neposredno na vrhunske cigare, ki se povečini prodajajo posamezno, saj nekateri primerki stanejo tudi petnajst evrov in več, kar je približno tako, kot da bi prvovrstno buteljko vina najprej odprli, vanjo pomočili prst, jo lastnoročno zamašili in vrnili na polico vinoteke. Če je ročno izdelana cigara, ki prihaja s Kube ali iz Dominikanske republike, samo navaden tobačni izdelek, potem je tudi vrhunsko vino mednarodno priznanega slovenskega vinogradnika samo navadna alkoholna pijača. Predlog novega, zaostrenega protikadilskega zakona na take finese kratkomalo pozabi, ne pozabi pa dodati, da "podrobnejše pogoje, ki jih mora izpolnjevati kadilnica, določi minister, pristojen za zdravje", kar med vrsticami odpira vrata za možnosti novih monopolističnih dogovorov s proizvajalci 'ustreznih' kadilnic, ki bodo tako ali drugače najbolj povšeči aktualnemu ministrstvu za zdravje.

Milijarde za odškodnine

Američanka Rose Cipollone je začela kaditi leta 1942, ko je bila stara šestnajst let. Kadila je štirideset let in verjetno bi še dlje, če ne bi leta 1982 zbolela za rakom. Poslali so jo na operacijo in ji odstranili skoraj polovico pljuč. Kirurški poseg ji je življenje podaljšal za dve leti. Rose Cipollone, ki je umrla leta 1984, je takoj po uspešni operaciji vložila tožbo proti tobačnim podjetjem Philip Morris, Lorillard in Liggett Group, v kateri jih je obtožila, da so ji kot kadilki zamolčali oziroma prikrili škodljive posledice, ki jih lahko povzroči konzumiranje njihovih proizvodov.

Med odmevnim sodnim procesom so v javnost prišli izsledki raziskave, ki so jo leta 1972 za potrebe tobačne industrije opravili v laboratorijih Philip Morrisa in kjer je med drugim navedeno, da je vsaka cigareta v bistvu odmerek nikotinske droge. Sodnik, ki je vodil proces, je ta podatek razumel kot dokaz velike in v svojih namenih podle zarote tobačnih podjetij ter presodil, da morajo tožene stranke družini zavedene Rose Cipollone izplačati odškodnino v višini 400.000 dolarjev, kar je protikadilski lobi širom po svetu razglasil za prvi poraz tobačne industrije. Tožene stranke so se kakopak pritožile na razsodbo, nadaljevanje precedenčnega sodnega procesa proti tobačni industriji pa je bilo za nasprotnike kajenja že manj ugodno.

Pravni zastopniki toženih strank so opozorili, da se je na izdelkih podjetja Philip Morris in Lorillard že leta 1965 začel pojavljati napis o morebitni škodljivosti kajenja, leta 1969 pa je začel veljati zvezni zakon, ki je določal, da mora biti v ZDA vsak zavojček cigaret na vidnem mestu opremljen z opozorilom ministrstva za zdravje, ki v trdilni obliki nedvoumno opozarja, da kajenje cigaret ogroža zdravje, česar pa tožnica očitno ni jemala dovolj resno, zato bi morala tako kot proizvajalec tobačnih izdelkov prevzeti nase del odgovornosti za nastalo tragično situacijo. In Rose ga je. Za zmeraj.

Prvi natančno merjeni udarec, ki ga je tobačna industrija sprva občutila v obliki moralnega mačka epskih razsežnosti, je priletel slabih petnajst let kasneje, sprožilo pa ga je več kot pol milijona prebivalcev ameriške zvezne države Floride, organiziranih v gibanje za družbo brez tobaka. Primer sta prevzela odvetnika in zakonca Susan in Stanley Rosenblatt, ki sta leta 1998 eno največjih in najtežjih tožb v zgodovini vložila na sodišču v Miamiju, kjer se je naslednje leto odvijal spektakularen proces, med katerim je proti tobačni industriji pričalo skoraj 160 prič, ki jim je tobak tako ali drugače načel zdravje in usodno zaznamoval življenje. Izpovedi rakavih in neozdravljivo bolnih prič so globoko pretresle javnost in porotnike, Rosenblattova sta vidno triumfirala ter kot povračilo za petdeset let laži in prevar, ki naj bi bile odgovorne za prezgodnjo smrt stotin tisočev zaslepljenih kadilcev, zahtevala ekonomski ekvivalent smrtne kazni za ameriško tobačno industrijo: odškodnino v višini 144,8 milijarde dolarjev! Porota v sestavi štirih nekadilcev, enega bivšega kadilca in enega kadilca je odločitev o krivdi tobačne industrije enoglasno sprejela po dobrih štirih urah posveta. Strokovnjaki za množične odškodninske tožbe so si bili edini, da gre za svojevrsten presedan, politično motivirano akcijo in insceniran proces, v katerem so čustva in predsodki povozili tako pravico kot zdrav razum, saj je višina odškodninskega zahtevka za kar dvakrat presegala skupno tržno vrednost petih največjih ameriških tobačnih podjetij. Da sodba ne bo zdržala trezne presoje, sta se zavedala tudi Rosenblattova, ki sta obrnila ploščo in v izjavah za javnost zatrjevala, da pravzaprav nikoli ni šlo za denar, marveč za razkrinkanje metod, s katerimi velike tobačne družbe pridobivajo kadilce in jih spravljajo v sužnjelastniški odnos. Svoj lonček je pristavila tudi administracija takratnega predsednika Billa Clintona (da, tistega, ki se je moral kasneje zaradi cigare v napačni telesni odprtini mlade pripravnice posloviti od Bele hiše), ki je odlično izmerila temperaturo volilnega telesa in s predstavniki ameriške tobačne industrije podpisala sporazum, s katerim so se slednji zavezali, da bodo v naslednjih 25 letih v ameriški proračun prispevali približno 200 milijard dolarjev za omilitev škodljivih posledic kajenja.

Komentatorji in aktivisti, ki so ta podpis razglašali za zlom tobačne industrije, seveda niso bili sposobni videti niti prsta pred nosom. Prvič, navidez obscena vsota dvestotih milijard dolarjev, ki jo domnevno skesano plačuje tobačna industrija, kakopak ne najeda njenega dobička, marveč jo po zaslugi stalnih podražitev cigaret v omenjeni sklad plačujejo kadilci sami, s pridobljenimi finančnimi sredstvi pa predsednik George Bush mlajši ne zdravi rakavih kadilcev, marveč financira pobijanje ameriških vojakov v Iraku. In drugič, pod pretvezo skrbi za potrošnika se je tobačna industrija preusmerila na masovno proizvodnjo tako imenovanih manj škodljivih ali 'lahkih' cigaret z nižjimi vsebnostmi nikotina in katrana. Oznake kot mild, light, super light, ultra light in podobno so postale globalna uspešnica, ki so ji bila naklonjena takorekoč vsa ministrstva za zdravje v razvitem zahodnem svetu, češ, če že moramo kaditi, potem kadimo vsaj manj škodljive in manj strupene produkte. V resnici je šlo za spektakularni nateg, ki je podeseteril dobičke tobačnih multinaconalk, saj je denimo kadilec, ki je s tako imenovanih full flavor cigaret prešel na mild ali light, dokazano pokadil več, da je lahko zadostil potrebam organizma po nikotinu. Pokaditi več light cigaret pa ne pomeni kaditi 'zdravo', marveč pokaditi manj tobaka in posledično več aditivov in papirja. Gre za efekt, s katerim se srečujejo ljudje s povečano telesno težo, ki v želji po hitrem hujšanju z nezmanjšanim apetitom segajo po trendovskih mlečnih izdelkih brez maščobe in slaščicah z umetnimi sladili, na koncu pa ugotovijo, da so se kljub 'dieti' nemarno zredili. Razvpiti pisatelj in režiser Michael Moore se v eni od svojih knjig pohvali, da mu je uspelo shujšati za dvajset kilogramov, med razlogi za to pa navede dieto, med katero se je načrtno izogibal izdelkom brez maščob in sladkorja ter tistim, na katerih piše light ali kaj podobnega.

Dolgoletni kadilci, ki so jih 'lahki' trendi prikrajšali za cigarete polnega okusa, so že od samega začetka opozarjali na tisto, pred čimer si je strokovna javnost ves čas zatiskala oči in ušesa in kar se je potem tudi v resnici zgodilo: da se bo s pojavom lahkih cigaret povečalo število kadilcev med mladimi. Otroku namreč nikoli ne bo padlo na pamet, da poseže po cigari, pipi ali dedkovih gauloises brez filtra, ker dobro ve, da ga bo dim zadušil, medtem ko pri kakih finih, 'neškodljivih' ultra slim cigaretkah v lični damski škatlici tak strah odpade že v izhodišču.

Marca 2000, neposredno po senzacionalnem protikadilskem procesu v Miamiju, so na hollywoodskem Sunset Boulevardu po sedemnajstih letih odstranili orjaški pano z eno od avtentičnih ameriških ikon, Marlborovim kavbojem. Odstranitev panoja je dobila simbolični pomen, saj naj bi s kavbojem padel tudi neprobojni ščit okoli tobačnega lobija. A kakorkoli že, leto 2000 je bilo rekordno leto za tobačno industrijo. Število cigaret, ki se jih je po svetu pokadilo tistega leta, je preseglo 7000 milijard. To je bilo 4000 milijard več kot leta 1970, ko so bili že vsi tobačni izdelki v ZDA polepljeni z opozorili o škodljivosti kajenja.

Razlogi za strožji zakon

Pred letom 2004 ni v nobeni od držav Evropske unije veljala popolna prepoved kajenja na delovnih in javnih mestih, vključno z restavracijami in bari. Po uvedbi popolne prepovedi na Irskem (marec 2004) pa so prepoved kajenja v barih in restavracijah uzakonile še Italija (januar 2005), Malta (april 2005), Švedska (junij 2005), Škotska (marec 2006), Velika Britanija in Severna Irska ter Francija (november 2006). Med države, kjer veljajo delne prepovedi kajenja v restavracijah in barih, sodi ob Finski in Estoniji tudi Slovenija. Delne prepovedi in strožje zakonodaje so v zadnjih letih uvedle tudi tradicionalne zagovornice liberalne politike do kajenja, kot so Belgija, Španija, Nizozemska, Nemčija in Avstrija, kjer menda ugotavljajo, da delitev na kadilska in nekadilska področja zaradi mešanja zraka ne zagotavlja ustrezne zaščite zdravja nekadilcev, zato je treba prostore fizično ločiti.

Prepoved kajenja na javnih in delovnih mestih vključno z bari in restavracijami je junija 2004 sprejela tudi Norveška, ki pa dovoljuje kadilske sobe na delovnih mestih. Tudi italijanski zakon dovoljuje kadilnice, v katerih se ne strežeta hrana ali pijača, si ju pa stranka lahko sama prinese, če to želi. Zakaj bi morali biti slovenski kadilci za to prikrajšani? Predlagani ukrep je še posebej nelogičen zato, ker novi zakon med izjemami od splošne prepovedi določa tudi posebej za kadilce določene prostore nastanitvenih obratov. Se pravi, v hotelski sobi za kadilce, kamor vsako jutro vstopa sobarica, bomo lahko po želji kadili, jedli in pili, v fizično ločenem kadilskem prostoru restavracije, pivnice ali gostilne pa ne.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da v Evropski regiji zaradi posledic uživanja tobaka na leto umre 1.2 milijona ljudi, kar predstavlja 14 odstotkov vseh smrti na leto. Slovenija sodi med države, v katerih kadi manj kot 25 odstotkov odraslih prebivalcev, narašča pa delež kadilcev med mladostniki in ženskami. Število kadilcev se je zmanjšalo v preteklem desetletju, ko je bila leta 1996 uvedena v primerjavi z drugimi evropskimi državami razmeroma restriktivna zakonodaja na področju nadzora nad tobakom. Predlagatelji še restriktivnejših sprememb in dopolnil med drugim navajajo, da v Sloveniji prepoved kajenja v vseh zaprtih delovnih in javnih prostorih, vključno z gostinskimi obrati, v letu 2007 podpira 79,2 odstotka prebivalcev v starosti 15 let in več, po drugi strani pa predlagatelji trdijo, da delitev na kadilske in nekadilske lokale "ni skladna s cilji spremenjenega zakona oziroma izniči osnovni namen spremembe zakona", ker naj bi se potem vsi lastniki lokalov odločili za kadilsko inačico. Če drži statistični podatek o skoraj 80-odstotni podpori gostinskim obratom brez tobačnega dima, bi se zakajenim brez nadaljnjega slabo pisalo in bi se s časom sami spreobrnili.

V tem pogledu forsiranje zakonskih omejitev kajenja dejansko lahko razumemo kot obliko nadzora nad določeno skupino prebivalstva, ki se kljub vsemu neobremenjeno predaja svojim užitkom. In ko se vzpostavi nadzor nad užitkom, se vzpostavi političen nadzor nad ljudmi in njihovimi telesi, pri čemer so očitno dovoljene tudi manipulacije in zavajanja, ki jih nekadilski lobi očita tobačni industriji. Poglejmo samo obvezne opozorilne napise na tobačnih izdelkih. Pri sedmih od šestnajstih opozoril, torej pri vsakem drugem, gre za demagogijo. "Kajenje ubija. Kadilci umirajo mlajši. Kajenje maši žile in povzroča srčni infarkt in možgansko kap. Kajenje povzroča smrt zaradi pljučnega raka. Kajenje povzroča hudo zasvojenost, zato ne začnite kaditi. Kajenje povzroča staranje kože. Kajenje resno škoduje vam in ljudem okoli vas." Omenjenih sedem opozoril manipulira z dejstvi in čustvi, ker namerno opušča besedico 'lahko', prisotno v skupini opozoril, ki odgovarjajo znanstveno preverljivim dejstvom v naslednjih primerih: "Kajenje lahko povzroči počasno in boleče umiranje. Kajenje lahko zmanjša pretok krvi in povzroči impotenco. Kajenje lahko škoduje spermi in zmanjša plodnost." Preostala opozorila, ki ne manipulirajo, so še: "Kajenje med nosečnostjo škoduje vašemu otroku. Varujte otroke pred vdihavanjem vašega cigaretnega dima. Vaš zdravnik ali farmacevt vam lahko pomaga opustiti kajenje. Opustitev kajenja zmanjša tveganje za smrt zaradi bolezni srca in pljuč. Poiščite pomoč pri opuščanju kajenja: posvetujte se z zdravnikom. Cigaretni dim vsebuje benzen, nitrosamine, formaldehid in vodikov cianid." Razlika je torej očitna.

Vrnimo se k najbolj neposredni grožnji - kajenje ubija. Da to ne drži, bi zlahka dokazali s preprostim politično nekorektnim eksperimentom. Skupina ljudi bi pod zdravniškim nadzorom več let zaporedoma pokadila denimo dve cigari na teden ali pa tri cigarete na dan, eno po zajtrku, drugo po kosilu in tretjo po večerji. Predvidevam, da prostovoljcev za eksperiment ne bi manjkalo, z eksperimentom pa bi dokazali, da ubija NEZMERNO kajenje, tako kot ubija NEZMERNO ukvarjanje s športom. Iz grožnje, kako kajenje kar počez ubija, je cinično bril norce že nedavno preminuli stari pisateljski maček Kurt Vonnegut ml., ki je od dvanajstega leta pokadil po štiri zavojčke rdečih pall mall brez filtra na dan in tako delal samomor na obroke, ki pa očitno ni uspel, zato je nameraval tožiti proizvajalca cigaret za milijardno dolarsko odškodnino, ker mu na vsakem zavojčku laže v obraz. Kurt Vonnegut ml. je umrl zaradi posledic padca, star 84 let. Mimogrede, tudi če sklenete življenjsko zavarovanje in na morebitnem zdravniškem pregledu poveste, da pokadite na dan deset ali manj cigaret, vas bodo po vsej verjetnosti obravnavali kot nekadilca.

Druga pesem je pasivno kajenje, za katerega pri WHO ugotavljajo, da predstavlja javno zdravstveni problem, ki pa ga je mogoče v celoti preprečiti. Glede na izračune v 25 državah članicah EU letno zaradi pasivnega kajenja na delovnem mestu umre okoli 7.000 ljudi, zaradi pasivnega kajenja doma pa 72.000 ljudi letno. V Sloveniji po teh izračunih letno zaradi pasivnega kajenja na delovnem mestu umre okoli 15 ljudi, zaradi pasivnega kajenja doma pa 287 ljudi, od tega 100 pred 65. letom starosti. Skupina, ki jo pasivno kajenje najbolj ogroža, potemtakem niso delavci v gostinstvu, marveč otroci, ki jim nov protikadilski zakon dela medvedjo uslugo. Manj ko bodo njihovi starši smeli kaditi v javnosti, več bodo kadili doma. Take neodgovornosti staršev na žalost še ni mogoče ustrezno sankcionirati. Edina učinkovita rešitev bi bila nadzorovano in strogo namensko usmerjanje večinskega dela finančnih sredstev od prodaje tobačnih izdelkov v sklade za izvajanje preventivnih in kajpada tudi kurativnih programov za saniranje škodljivih posledic neodgovornega in nezmernega konzumiranja tobačnih izdelkov. Torej predvsem za zgodnje diagnosticiranje s tobakom povezanih bolezni ter za njihovo pravočasno, učinkovito in uspešno zdravljenje.

Če bi bilo našim ministrom za zdravje, ki na tobačne izdelke rutinsko lepijo grozilna opozorila, res mar za zdravje svojega volilnega telesa, bi nova pediatrična klinika že zdavnaj dostojno sprejemala male paciente, nov onkološki inštitut pa bi z najsodobnejšo tehnologijo učinkovito pomagal tistim, ki se tobačnemu dimu niso znali ali zmogli upreti. Tako pa so nova in nič kaj skromna samo službena vozila, v katerih se vrli ministri prevažajo po Sloveniji. Ministru za zdravje je na voljo Audi A6 3.0 TDI, letnik 2004, vreden kakih 40.000 evrov. Ne dvomim, da so za ministrovo varno in udobno vožnjo veliko prispevali prav nezmerni kupci bogato obdavčenih tobačnih izdelkov.