italija / Don in tovariš

Konec maja bodo v italijanski Gorici lokalne volitve. Ljudje bodo izbirali nove lokalne zastopnike in novega župana. To zagotovo ne bo Vittorio Brancati, ki smo ga v družbi župana Nove Gorice Mirka Brulca in drugih slovenskih, italijanskih ter evropskih politikov zadnja leta večkrat videli predvsem na skupnem trgu obeh Goric. Tudi takrat, ko se je Slovenija tam simbolično pridružila Evropski uniji. Njegova koalicija leve sredine ga ni kandidirala. Glede na to, da je le nekaj mesecev pred volitvami uvedel nadzorne kamere na več semaforjih po mestu in v središču - zaradi onesnaženosti - omejil vožnjo s `par-nepar' preverjanjem in kaznovanjem, je to razumljivo. Volivci navadno takšnih ukrepov ne nagradijo.

Čeprav zdajšnji župan ne bo kandidiral, pa goriške lokalne volitve postajajo vse zanimivejše. In to predvsem zaradi enega županskega kandidata. Duhovnika v suspenzu, namreč. Ime mu je Andrea Bellavite, svoje duhovništvo pa je pri oseminštiridesetih postavil na hladno, ker bi rad postal župan Gorice. Sicer bi zanj težko rekli, da je čisto navaden duhovnik. Ob omembi njegovega imena in profesije se skoraj vedno pojavijo še pridevniki `rdeči', `no-global' in podobni. Katoliškega duhovnika v suspenzu in nekdanjega urednika cerkvenega časopisa Voce Isontina (Posoški glas) so pri kandidaturi sprva podpirali predvsem radikalni levičarji, komunisti in zeleni. Sedaj pa se ob njegovem imenu pojavlja vedno več civilnih gibanj, menda pa tudi del Marjetice in Levih demokratov, zdaj dveh največjih strank vladajoče koalicije v Italiji. Zanimivo je še, da sta se kar dve županski kandidatki odpovedali svoji kandidaturi in sedaj podpirata Bellaviteja. Nasprotno, seveda, marsikomu kandidatura `rdečega župnika' ni prav nič všeč. Na krajšem sprehodu po Gorici ob našem srečanju ga je pozdravil in ustavil starejši gospod. Zdelo se mu je nedopustno, da se duhovnik lahko odreče nazivu in poslanstvu, ki mu ga je podelil bog, in se spusti v politiko. Bellavite mu je prijazno odvrnil, da bo tudi skozi politiko opravljal svoje poslanstvo in pomagal ljudem. Kontroverznega duhovnika so na ulici in v baru, kjer smo se pogovarjali, pozdravljali številni mimoidoči. To nedvomno priča, da je v slabem mesecu postal prava celebrity. In to ne več samo lokalna. Odkar se je odločil, da postane del lokalnega političnega big brotherja, se z njim ukvarjajo domala vsi italijanski in tudi drugi mediji.

Za odgovor na vprašanje, ali naj ga nagovarjamo z don Bellavite ali s tovariš Bellavite, je potreboval krajši premislek: "Hmm ... samo Bellavite. Če pa že, potem brat Bellavite." Njegovi dnevi, pravi, so bili vedno zelo delovni, res pa je, da je zadnje čase vseeno malo drugače. Vsak dan, od sedmih zjutraj do polnoči, je polno zaposlen s predvolilno kampanjo. Zase tudi pravi, da ni le kandidat zgolj levih strank: "Liste, ki so se nam pridružile kasneje, so vse 'zmerne' in tudi blizu katoliškim krogom. Mislim, da gre pri tem za to, da so tudi tisti, ki so bili na začetku zmedeni zaradi moje kandidature, kasneje ugotovili, da nismo tako narazen, kot je bilo videti, in sedaj v bistvu po svoje dokazujejo, da me ne kandidira samo politična levica, temveč da sem človek, v katerem lahko meščani različnih pogledov vidijo neko zagotovilo." Njegova kandidatura za župana Gorice naj bi bila zgolj naključje, nekakšen slepilni manever, da bi si levica pridobila čas in našla pravega kandidata. Pravzaprav niti ni povsem jasno, kdo točno ga je prvi predlagal. "Prvič sem slišal za ta predlog nekega popoldneva pred mesecem dni, ko me je novinar Primorskega dnevnika poklical in mi povedal, da bodo zjutraj v časopisu objavili moje ime kot ime kandidata za župana, ker naj bi me bil nekdo predlagal. Ob tem sem se samo nasmejal ... in seveda kandidature niti slučajno nisem vzel resno. Ko je bila novica objavljena, pa so me prijatelji začeli opozarjati, da so v različnih krogih levice mojo kandidaturo vzeli resno. Ob tem so me prosili, naj se v javnosti zato še ne odrečem kandidaturi, saj jim bom tako omogočil poenotenje levice, nato pa bodo lahko izbrali skupnega kandidata. Na začetku je bil mišljen Giorgio Brandolin, nekdanji predsednik goriške pokrajine. Vendar pa je nato - ni povsem jasno, zakaj - odstopil, tako da je bila levica spet v težavah. Sam sem se znašel v situaciji, ko so name vse bolj pritiskali, naj kandidiram. Ugotovil sem, da so ljudje z levice, pa tudi iz katoliškega sveta hoteli promovirati nov način političnega delovanja, ki bi odpiralo inovativne možnosti. To naj bi bila politika za človeka, za mesto, participativna demokracija, kot pravimo danes. Ko sem ugotovil, da me podpira tudi velik del leve sredine iz Marjetice in Levih demokratov ter velika večina katoliških intelektualcev, nisem imel več poguma, da bi blokiral ta politični projekt, saj razen mene niso imeli nikogar. Zato sem privolil. Začel je pač krožiti glas, ki je počasi postajal vse močnejši, tako da sem nazadnje vstopil v politični boj." Glede na to, da je bil več kot dvajset let duhovnik, se ni bilo mogoče izogniti njegovi komunikaciji z bogom. Na vprašanje, ali je kakšen namig za kandidaturo dobil tudi 'od zgoraj', je odgovoril popolnoma resno: "Da. Čeprav znakov od zgoraj seveda ni vedno preprosto zaznati. Vendar mislim, da je edino mesto, kjer jih lahko zaznamo, naša vest. Svojo vest sem dodobra izprašal in si postavil vprašanje, ali obstaja kakšen odnos med bogom in to odločitvijo. Seveda, če bi bil odgovor 'ne', sedaj ne bi tu govoril z vami. Prepričan sem, da je moja vest odgovorila na to vprašanje. Notranji mir, ki sem ga začutil, potem ko sem se odločil, pa mi to potrjuje." In če bo nekega dne ugotovil, da je bila njegova odločitev za kandidaturo napačna, tega ne bo pripisoval bogu.

Mirovnik

Andrea Bellavite rad hodi. Je pohodnik na dolge proge. Prehodil je tudi 800 kilometrov po severni Španiji. Ja, Camino del Santiago. Hodi pa predvsem zato, ker mu je všeč ekološki turizem. In hodi tudi, kadar protestira. V Gradišču ob Soči je protestiral proti zapiranju imigrantov, ki niso nič zagrešili, v centre za tujce. V Avianu je pred ameriško bazo protestiral proti jedrskemu orožju. Za mir in proti bombardiranju je protestiral tudi v Bagdadu. Povsod se je srečeval z 'no-global' gibanji. In si pridobival somišljenike, ki ga podpirajo tudi pri kandidaturi za župana. Ravno tako kakor pred triindvajsetimi leti, ko se je odločil postati duhovnik, ga tudi pri političnem delovanju vodita 'ljubezen do bližnjega' in nenasilje. "Moje poslanstvo ni bilo postati duhovnik, temveč živeti evangelij. Sicer sem ga potem živel kot duhovnik, delal sem izjemne stvari, imel sem se super, učil sem teologijo, delal z reveži, delal sem tisoč stvari ... Na neki točki življenja pa se mi je zazdelo, da to poslanstvo od mene zahteva, da naredim korak naprej. Ne vidim protislovja v tem, da živiš evangelij, si duhovnik in služiš skupni blaginji s političnim delovanjem. Gandhi je bil hindujske vere in je s svojim političnim delovanjem ustvaril državo, Martin Luther King je bil protestantski duhovnik, človek iz cerkve, in je umrl zato, da je politično uveljavil pravice temnopoltih Američanov. A danes tega ni več mogoče narediti skupaj. Če hočem biti duhovnik, ne morem biti politik in nasprotno."

To, da je zamrznil duhovniško službo, je njegova osebna odločitev. Ko se je odločil za politiko, v to enostavno ni hotel vpletati cerkve. Po njegovem se duhovnik ne sme iti politike kar s prižnice. Duhovnika ljudem določi cerkev. Če pa se kdo hoče iti politiko, mora kandidirati na volitvah.

Bellavite je bil v katoliški cerkvi zelo dejaven. Skrbel je za stike z različnimi družbenimi skupinami, poučeval teologijo, skrbel za stike z mediji ter na regionalni in mednarodni ravni sodeloval pri oblikovanju mirovniških zakonov. Zato je logično, da cerkev ob njegovi odločitvi o vstopu v politiko ni bila najbolj navdušena: "Za škofijo je bil hud udarec, da se je eden od njenih vidnejših predstavnikov nenadoma oddaljil in zamrznil svojo duhovniško dejavnost. Zato lahko razumem bolečino škofa, drugih duhovnikov in vernikov, ki težko razumejo, kako je mogoče preiti od enega poslanstva, kakršno je duhovniško, k tako kompleksnemu poslanstvu, kot je politika. Tudi zame je to bila težka odločitev, saj je pomenila pretrgati stike, tako rekoč, s svojo družino ...

Škof mi je sicer povsem jasno povedal, da moja odločitev ne more biti pozitivno sprejeta znotraj cerkve, vendar je to naredil zelo tenkočutno, pa tudi drugi so, večinoma po telefonu, jasno izrazili nestrinjanje, vendar so hkrati povedali, da mi stojijo ob strani. To se mi zdi zelo pozitivno."

Kar pa se tiče kritik politične desnice, se 'rdečemu' duhovniku zdijo politično nekaj povsem normalnega. Ne more pa razumeti, da lahko danes kdo še vedno trdi, da komunisti žrejo otroke ali da hočejo pošiljati duhovnike v taborišča: "Mislim, da so komunisti, s katerimi danes delam, isti, s katerimi sem sodeloval in protestiral v Gradišču proti zapiranju oseb, ki niso storile kaznivih dejanj. To so isti komunisti, s katerimi smo v Avianu skupaj demonstrirali proti atomskim bombam, isti, s katerimi sem v Iraku manifestiral za mir."

Bellavite se v marsičem ne strinja s cerkvijo. Vmešavanje cerkve v politiko v Italiji pa pripisuje temu, da je nekdaj močna Krščanska demokracija razpadla na več manjših strank, ki niso enotne in nimajo več moči kot nekdaj. Tisto, kar je cerkev nekdaj lahko storila skozi svojo stranko v parlamentu, dela danes drugače. V Italiji se vmešava v zasebno življenje državljanov tudi z nasprotovanjem zakonu o izvenzakonskih skupnostih: "Namesto da bi cerkev zagovarjala velike ideale in vrednote iz svoje tradicije, je začela soditi o posameznih zakonih. Če gre pri tem za zakone, ki govorijo o tako temeljnih etičnih vprašanjih, kot je vprašanje prekinitve življenja in podobno, stvari še lahko razumemo, glede zakona o izvenzakonskih skupnostih pa mislim, da so prekoračili vse dopustne meje. Zakon je minimalen kompromis, ki so ga po neskončnih razpravah dosegle politične stranke najrazličnejših verskih in laičnih usmeritev in katerega edini namen je zagotoviti minimalno zakonsko ureditev izvenzakonskega življenja. Zares ne razumem, zakaj je cerkev posredovala tako ostro. S tem je povzročila težave tudi vernim poslancem, ki bi se ji morali upreti ali pa glasovati v nasprotju s svojo vestjo."

S cerkvijo se ne strinja niti glede odnosa do homoseksualnosti: "Gre za to, da sem, tako kot že drugi pred mano, izpeljal logičen sklep: če je bog ljubezen in se ljubezen boga manifestira v vseh oblikah človeške ljubezni, v prijateljstvu, ljubezni para, celibatu - nekdo se ne poroči, ker hoče svojo ljubezen posvečati bogu, se ljubezen boga manifestira tudi v homoseksualni ljubezni. Pri tem nisem govoril o poroki homoseksualnih parov, temveč je šlo za širšo, teološko razpravo."

Čeprav se Andrea Bellavite rad vozi s kolesom in pravi, da to gotovo ni edina skupna lastnost, ki jo ima z italijanskim premierom Romanom Prodijem, je hoja njegova prva ljubezen. V štiridesetih letih, odkar živi v Gorici, je s starši in sam prehodil Posočje in veliko slovenskih gora. Čeprav ve, da je v glavah nekaterih meja med Goricama še vedno živa, si v bodoče mesti predstavlja kot območje miru, kjer bi se lahko srečevale delegacije držav, ki so v vojnah, in sklepale mirovne sporazume. Gorica je namreč večetnična in večjezikovna skupnost, zato mora sobivanje postati njeno temeljno vodilo. Bellavite, sicer Verončan, ki se je v Gorico s starši priselil pri osmih letih, razume slovensko in zna povedati tudi nekaj besed. Teh so ga naučili prijatelji, kajti v Gorici ni našel jezikovne šole, kjer bi se lahko učil slovenščine. In če bo župan, pravi, namerava svoje znanje slovenščine povsem izpiliti.

Čez dober mesec bo jasno, kako so se odločili volivci. Do takrat pa bo moral Bellavite, ki ne nosi kravate in hodi naokrog z razpeto srajco, poslušati tudi obtožbe, da je 'rdeči' duhovnik, 'no-global', 'ženskar', 'oče več otrok' in podobno: "Če bo šlo tako naprej, je zame, s strateškega vidika, to vse lahko le dobro. Če bodo moji protikandidati celotno volilno kampanjo gradili le na tem, kakšen sem ali kakšen naj bi bil, potem je to samo dobrodošlo. Glede teh namigovanj pa sem v enem od časopisov že odgovoril, da 'nastavljam še drugo lice'."

In če ne boste izvoljeni? "Dela mi zagotovo ne bo zmanjkalo. V okviru deželnega kulturnega odbora že tri leta delam kot svetovalec za politiko miru." Se boste vrnili v duhovniški poklic? "Ne vem, tega sedaj res ne vem."