Pisma iz Guantanama

Zdi se, kot da so k nezakoniti deportaciji vašega moža in preostalih petih bosanskih državljanov alžirskega rodu veliko pripomogli domači in tuji mediji.

Prva informacija o aretaciji mojega moža je bila objavljena v TV-dnevniku, in to v trenutku, ko so policisti preiskovali najin dom. Ko so pri poročilih dejali, da je aretiran še šesti terorist, sem se obrnila k policistom in jih vprašala: "Kako lahko dajete izjave, da ste ujeli šestega terorista, če pa ste še vedno v moji hiši in še vedno niste nič našli! Kje imate dokaze in kakšni so vaši ukazi?" Rekli so mi, da bo vse v redu, in odšli v moževo pisarno, kjer seveda prav tako niso nič našli, edino 'dokazno gradivo', ki so ga tam zaplenili, so bile iskrice, ki jih - pomislite - Sfor deli otrokom! Vzeli so še škatlo prve pomoči, ker je bila vojaška. Seveda je bila vojaška! Našla sem jo v srbski hiši, v kateri sem takrat živela, in zakaj bi jo vrgla stran?

Kakšen je bil vaš odziv na vse to? Sprašujem o času njihovega trimesečnega pripora v centralnem sarajevskem zaporu.

Poskušala sem se povezati z mediji, ki so trdili, da je bošnjaška policija aretirala šest teroristov. Hotela sem, da bi slišali še drugo plat zgodbe: proti mojemu možu, takrat sem se zavzemala izključno zanj, ni bilo nobenega dokaza. Vendar me ni nihče hotel poslušati, niti eden od medijev ni zapisal ene same moje besede in med preiskavo so novinarji vztrajno pisali o aretaciji šestih alžirskih teroristov, ki bodo poslani na Kubo v Guantanamo. Takrat sem bila noseča in morala bi že roditi, ko sem pri TV-dnevniku slišala poveljnika sil Sfor Johna Silvestra govoriti, da bo šesterica odpeljana v Guantanamo ne glede na odločitev bosanskega vrhovnega sodišča. Ves ta čas jim ni uspelo najti enega samega dokaza proti njim, vsi papirji, diskete, seznami telefonskih klicev, zapisi z računalnikov, vse, kar so pregledali, je bilo čisto. A v medijih so vsi še naprej vztrajali, da imajo proti vsaj enemu članu t. i. alžirske skupine dokaze, da je večkrat telefoniral v Afganistan nekemu Abu Zubajdahu, povezanemu z Al Kaido. Potem se je izkazalo, da ta človek sploh ne obstaja.

In potem je vrhovno sodišče BiH vseh šest po treh mesecih spoznalo za nedolžne.

Da, ovrglo je vse trditve o nekakšnem telefoniranju v Afganistan, na kar sem tudi sama opozarjala medije, a me niso poslušali. Še več, seznami njihovih telefonskih klicev so pokazali, da se niti med seboj niso vsi poznali in da niso bili z nikomer v stikih ... A nekdo je kljub temu očitno želel v medijih spodbujati špekulacije ... Po Silvestrovi napovedi sem pripravila demonstracijo pred sarajevskim centralnim zaporom, in čeprav sem vedela, da mi ne bo uspelo preprečiti deportacije, sem hotela vsaj ustaviti te zgodbe, da je moj mož terorist. Tudi zaradi sebe in najinih otrok. Vendar so novinarji iz ZDA, ki so takrat prišli v Bosno, ne glede na odločitev vrhovnega sodišča in vse drugo prišli sem z že napisanimi zgodbami o teroristih. Po vseh mojih bitkah ta leta in podpori institucij za človekove pravice se je zbistrila marsikatera glava, čeprav moram reči, da mediji še vedno prepogosto napišejo zgodbo o meni in mojem možu, ne da bi se z mano sploh kdaj pogovarjali. Novinarka New York Timesa je napisala, da sem ji v intervjuju razlagala, kako je bil moj mož v ZDA, da zna angleško in ima tam ne vem kakšne prijatelje ...

Koliko intervjujev ste že dali?

Ogromno. In moram vam povedati, da se za moj primer v glavnem zanimajo tuji mediji.

Zakaj?

Mislim, da bošnjaški mediji nimajo dovolj poguma, da bi govorili proti svoji državi, ki je edini krivec za to afero.

Toda menda so Američani na bošnjaško vlado močno pritiskali, naj jim izroči šesterico. Premier je celo izjavil, da si Bosna ne more privoščiti še enega obdobja nestabilnosti.

Dobro, verjetno so bili res kakšni pritiski, vendar se bošnjaška država zdaj ne more sklicevati na to iz nekega drugega razloga, ki sega v čas deportacije: država je trem iz t. i. alžirske skupine nelegalno odvzela državljanstvo. In navsezadnje tudi če jim ga je, so se imeli še vedno pravico sklicevati na azil. Če bi bili mimo tega deportirani v katero koli državo, bi bilo to kršenje njihovih človekovih pravic. Zato tu niso več pomembni zunanji pritiski, ker je bošnjaška oblast to delala na svojo roko. Pazite: državljanstvo jim je bilo odvzeto zaradi suma, da so pomislili na neko kaznivo dejanje. Poleg tega ZDA nikoli niso hotele imeti teh šestih ljudi.

Lahko to podrobneje razložite?

BiH jim je odvzela državljanstvo in potem enostavno ni vedela, kaj naj z njimi stori. Niso bili več bošnjaški državljani, v Alžirijo pa jih ni bilo mogoče deportirati, ker jih tam niso želeli sprejeti pod bošnjaškimi pogoji, namreč niso jih hoteli sprejeti kot zapornike, temveč kot svobodne ljudi. Hkrati so pomagali napihovati medijski balon, da so ujeli šest teroristov, ker so to morali z nečim upravičiti. Šele potem so se v igro vmešali Američani in jih prevzeli pod svoj nadzor, ampak ponavljam: ZDA že od samega začetka niso z njimi hotele imeti nikakršnega opravka. Bosna jih je ponudila ZDA! Pritisk bi torej bil, če bi jih Američani hoteli imeti že takoj in konec ... A če bi bilo tako, ne bi bilo niti trimesečne preiskave vrhovnega sodišča, razumete? Takoj bi jih odpeljali v Guantanamo, kakor so delali po vsem svetu, pač prišli so in odpeljali ljudi, med njimi kmete, taksiste, otroke ...

Razjasnimo torej primer domnevnega načrtovanja napadov na ameriško in britansko veleposlaništvo v Sarajevu.

V treh mesecih so jim v centralnem zaporu postavili tri vprašanja, ki bi jim vi rekli anketa. Veš, kje je ameriško veleposlaništvo? Veš, kdo je Osama bin Laden? Veš, kaj je Al Kaida? Torej ne, ali si član, temveč ali veš, kaj to je! V glavnem so vsi že kdaj šli mimo ameriškega veleposlaništva, kar pa se tiče bin Ladna in Al Kaide, sta bili to takrat dve glavni temi in vsi smo zanju slišali po televiziji. To so bila torej ta tri vprašanja. Vmes so navajali tudi obtožbe, da so prek humanitarnih organizacij v Bosni prali denar za teroristične dejavnosti, za kar nikoli ni bil predstavljen niti en sam dokaz. Moj mož je recimo delal za humanitarno ustanovo Human Apel iz Združenih arabskih emiratov. Da so jim lahko sploh kaj očitali, so jih morali najprej seveda očrniti. Številni novinarji so potem policijske postaje po Bosni spraševali za podatke v zvezi s pranjem denarja, a NIKOLI niso dobili odgovora! Kar pa zadeva sojenje v Guantanamu, jih tam nihče v petih letih ni vprašal, niti na nezakonitih vojaških sodiščih, česar koli v zvezi z ameriškim ali britanskim veleposlaništvom v Sarajevu. O tem se sploh ni govorilo. Američani vejo, da imajo z njimi težave. Edinih šest ljudi v Guantanamu, ki imajo že končan sodni postopek, je teh šest Alžircev. Zato Američani ne vejo, kaj naj z njimi.

Kdaj ste nazadnje govorili s svojim možem ali ga videli?

Tisto noč pred centralnim zaporom. Za cenzurirana pisma, ki prihajajo iz Guantanama, nisem niti več prepričana, da jih je napisal on. Vsako pismo, ki ga dobim, je staro okoli osem ali devet mesecev in potem ves čas živim v negotovosti; govorim si, moj Bog, da se mu vmes le ni kaj zgodilo. Po drugi strani pridejo ta pisma tako prečrtana in potem še kopirana, da ... Čeprav trezen človek ve, da ni mogel napisati nič pomembnega, ker ve, da ne bi šlo skozi, pa vseeno ... Enkrat sem dobila pismo, ki ga v enem delu niso dobro prečrtali. Bil je čas bajrama, ko ga je mož napisal, in v njem je voščil srečen bajram svojim otrokom. Evo, to so prečrtali, in potem sem videla, kako resnično bolni so in kako vedno hočejo zbujati skrb v človeku. Čeprav veš, da ni nič, se vedno sprašuješ, ali morda le ni kaj pomembnega pod tistim prečrtanim!

Kolikor slišim, si Američani v Guantanamu vsako leto izmislijo nove izgovore, zakaj imajo alžirsko šesterico za zapahi. Zdaj naj bi bila težava celo v tem, da eden obvlada karate, drugi pa računalništvo.

Vseh šest zastopa ista odvetniška skupina, prostovoljci, v glavnem iz ZDA. Gre za ljudi, ki so v medijih izvedeli za moj boj in so se na to odzvali. Od njih sem dobila prepise zapisnikov s sojenja in predstavljajte si - niti eno vprašanje ni v zvezi s terorizmom! Tožilci jih sprašujejo o družinah, koliko imajo otrok, pa kje so bili, kaj so delali, povsem neumna vprašanja. In nazadnje, pazite, zaključijo s tem, da je bil gospod Baudela El Hadži zelo iskren v svojih odgovorih, da je izkazal spoštovanje do sodišča, AMPAK za nas še vedno pomeni grožnjo, je sovražni borec. Brez dokazov! Kje je tu logika? Kar se pa tiče tega karateista, Mustafe Ait Idra - bošnjaška država mu je podelila številne nagrade za njegovo delo z mladimi, ki jih je učil ves ta čas. Dajali so mu diplome, potem pa ga poslali v Guantanamo, kjer so ga pazniki pogosto pretepali, da so pokazali premoč nad njim. Nekega dne so skakali po njem, druge pa prisilili, da so to gledali, in človek ima zdaj obrazno paralizo. Kaj bo torej, če ga izpustijo?

Kdo v Bosni vam grozi?

Takoj na začetku mojega boja, skratka, še preden so bili moj mož in drugi poslani v Guantanamo, so se začeli pritiski name. Najprej so grožnje prihajale po telefonu, to so bila v glavnem vprašanja: "Ali ti sploh veš, proti komu se boriš, mar ne veš, kako takšni kot ti končajo?" Celo v mojo hišo so prihajali. Štiri dni pred deportacijo v Guantanamo sta prišla dva človeka, ki sta se predstavila kot policista in mi rekla, da hočeta preiskati hišo. Vedela sem, da je nekaj narobe, ker je do tedaj ob vsakem pregledu prišla cela gruča policistov, ne pa le dva. Ko sem od njiju zahtevala nalog, sta mi odvrnila, da ta še pride, da bosta samo vstopila in počakala nanj ... Zaklenila sem se noter in klicala policijo, a niso prišli. To se je zgodilo večkrat. Štiri dni po deportaciji sem bila gostja na neki radijski postaji. Bilo je že zvečer, ko me je klicala svakinja, ki je doma pazila otroke, in jokala po telefonu, da so prišli neki ljudje, ki trdijo, da so policisti in da me hočejo videti, sicer bodo razbili vrata. Takoj sem poklicala šefa izmene bližnje policijske postaje in ga prosila, naj se nemudoma oglasi pri meni; šef me je miril, da bo vse v redu. Vmes je svakinja telefonirala vsem ljudem, ki jih pozna, sosedom in prijateljem, in ko sem prišla domov, je bilo pred mojo hišo kakih 30 ljudi. Policija sploh ni prišla.

In to še vedno traja?

Da, telefonske grožnje so se nadaljevale. Nabavila sem si posebno napravo, da bi izsledila telefonske številke in izvedela, kdo grozi meni in moji družini. Dogajalo se je recimo, da sem ob pol dvanajstih prišla domov in ob dvanajstih so me že klicali in ponavljale so se vedno iste zgodbe, 'pogoltnila te bo tema' in tako naprej. Potem sem imela shranjeno telefonsko številko, zato sem poklicala na informacije, da bi izvedela, čigava je, vendar so mi dejali, da mi tega ne smejo povedati. Zakaj ne? Pač ne smemo. Dobro. Odšla sem na pošto in tam vložila pisni zahtevek pri direktorju in spet: ne smemo. Iskala sem po imeniku in nič. Vendar sem bila vztrajna, ker sem hotela izvedeti, kdo je to, zato sem odšla še v ustanovo, ki skrbi za dostopnost informacij, tam izpolnila formular in potem so mi končno povedali. Veste, od kod so prihajale grožnje? S policijske postaje Ilidža. Klicali so me iz centrale policijske postaje Ilidža! Potem se je to nehalo, a še vedno imam težave. Zgodilo se je recimo, da so mi sredi belega dne, ko ni bilo nikogar doma, vdrli v hišo in vse razbili. Pa saj ne gre samo zame. Deset dni pred tem dogodkom je nekdo vdrl v parlament in odnesel vso dokumentacijo, povezano z alžirsko skupino, in do dandanes se ne ve, kdo je to storil.

Kako se lahko človek sploh navadi na takšno življenje?

Veste, meni se že zdi čudno, če se nič ne dogaja, če me nihče ne zasleduje ali kaj podobnega. Sicer pa so to zelo travmatične izkušnje, ki puščajo psihične posledice na mojih otrocih. Včasih se recimo zgodi, da zasledovalci poskušajo povzročiti prometno nesrečo. Pred približno sedmimi meseci so me tako zasledovali v belem golfu, ko sem se z otroki peljala k moji družini. Bil je že mrak, ko so me prehiteli in nekajkrat naglo zavrli, kot da poskušajo povzročiti nesrečo. Takrat sem videla, da se ne šalijo. V avtu so bili trije. Nato so iz golfa na moj avto vrgli velik kos gorečega kartona, a nas je, bogu hvala, zgrešil. Zapomnila sem si registrsko tablico, ampak zakaj naj telefoniram na policijo, če pa vem, da najverjetneje tudi za tem ustrahovanjem stojijo prav policisti.

Od kod črpate moč in voljo, da vztrajate v svojem boju? Bili ste namreč hospitalizirani zaradi gladovne stavke, imate rano na želodcu.

Veste kaj, vse te grožnje in tudi fizični napadi ... Absolutno in popolnoma vem, da me nikakor ne morejo ustaviti, ker če ne bi bilo teh pritiskov in vsega, potem tudi sama ne bi bila tako zelo prepričana, da imam prav, in moj boj ne bi imel toliko smisla. Dokler jih moja kampanja moti, pomeni, da sem na pravi poti. Naj ve ves svet, ki želi poslušati, da moj mož ni terorist. Tisto noč, ko so jih deportirali, sem si prisegla dve stvari. Prva je ta, da bom dokazala, da niso teroristi, in druga, da bo nekdo za to, kar so jim storili, odgovarjal. Nedvomno ne bom odnehala, pa četudi bom to plačala z življenjem. Ne poznajo oni Nadže Dizdarević!