Vohuni so se prebudili

Zdi se, da bo letošnje leto 007 res leto Jamesa Bonda. V Milanu sodijo agentom Cie (sicer "in absentia"), evropsko-ameriške odnose kalijo preleti Cijinih letal in tajni zapori, ki jih je Cia imela (jih ima?) v Evropi, rusko-britanske odnose slabša umor nekdanjega podpolkovnika ruske tajne službe Litvinenka, Britanci so podelili visoko odlikovanje Olegu Gordijevskemu, nekdanjemu polkovniku sovjetske tajne službe KGB, ki je leta 1985 kot britanski agent prebegnil v Anglijo, Švedi so razkrili, da je njihova 34-letna stotnica srbski obveščevalni službi izročila na tisoče strani tajnih dokumentov o dejavnostih Nata in EU na Balkanu ... v Sloveniji je izbruhnila afera Sova, ki je v zgodovini obveščevalnih služb po marsičem brez primere. Joel F. Brenner, vodja ameriškega Oncixa (The Office of the National Counterintelligence Executive - Urad za nacionalno protiobveščevalno dejavnost, deluje v okviru Urada direktorja za obveščevalno dejavnost in ima nalogo izdelovati ocene ogroženosti od tujih obveščevalnih služb, analizirati protiobveščevalne podatke, izdelovati letne protiobveščevalne strategije za ameriško vlado itd.), je pred kratkim dejal, da je dejavnost ruskih obveščevalnih služb v ZDA dosegla raven, kakršno je imela v času hladne vojne. Pri tem je sicer takoj dodal, da je to "normalno" in da ne bo vplivalo na dvostranske odnose. Hkrati je tudi vodja ruske varnostne službe FSB Nikolaj Patrušev povedal, da tuje obveščevalne službe kažejo povečano zanimanje za ruske vojaške skrivnosti (posebej je omenil strateške jedrske sile, reorganizacijo ruske vojske in razvoj novega orožja). V zadnjih petih letih je tako samo vojaška varnostna služba odkrila 28 tujcev in devet ruskih državljanov, ki so se v Rusiji ukvarjali z vohunstvom.

Sredi tega meseca je obveščevalna afera izbruhnila tudi v sosednji Avstriji. Mediji so objavili, da je avstrijska varnostna služba v Gmundnu pod obtožbo vohunstva aretirala častnika avstrijske vojske in državljana Ruske federacije, ki je v Avstrijo prišel zaradi sodelovanja na srečanju komiteja OZN o miroljubnem izkoriščanju vesolja. Kmalu za tem je tudi nemška varnostna služba aretirala tehnika iz podjetja Eurocopter, ki proizvaja helikopterje vrste Tiger (helikopter sta razvila nemško podjetje Messerschmitt-Boelkow-Blohm in francoska družba Aerospatiale, kasneje pa je bil ustanovljen konzorcij Eurocopter s sedežem v Parizu). Identitete aretiranih "zaradi interesa preiskave" niso razkrili, vendar je kmalu prišlo na dan, da gre za uslužbenca ruske vesoljske agencije Roskosmos Vladimirja Vožova in nižjega častnika avstrijskega vojnega letalstva, ki je kot letalski tehnik skrbel za bojne helikopterje v tretjem letalskem polku v okolici Linza. Vožov naj bi bil namestnik vodje službe za mednarodno sodelovanje Roskosmosa, med letoma 1994 in 1999 pa je delal na ruskem veleposlaništvu na Dunaju. Po ugotovitvah avstrijskih varnostnih organov naj bi bil ves čas sodelavec ruske vojaške obveščevalne službe GRU. Avstrijec naj bi bil Vožovu poslal podatke o dosežkih na področju elektronike, motiv za izdajo pa naj bi bil povsem prozaičen - denar. Za podatke naj bi bil dobil 20.000 evrov. Rusom je menda izročil tudi tajne podatke o zračnem nadzoru, zanimali pa so jih še vsi podatki o helikopterju vrste Tiger. Teoretično je možno, da je priskrbel tudi podatke o avstrijskih letalskih patruljah, bojni pripravljenosti prestreznih letal F5 in Saab 105OE, sistemih prepoznavanja letal "svoj-tuj", lokacijah skladišč streliva, goriva itd. Letala Saab so švedske izdelave, pri čemer je zanimivo, da je Švedska že novembra 2002 izgnala ruska diplomata zaradi obtožbe, da sta hotela pridobiti tajne podatke o britansko-švedskih vojaških letalih vrste Gripen. Avstrijski častnik naj bi bil zdaj zaprt na Dunaju, grozi pa mu do deset let zaporne kazni.

Avstrijsko tožilstvo je napovedalo, da bi Vožova lahko izročili Nemčiji, saj obstaja možnost, da se je z obveščevalno dejavnostjo ukvarjal tudi tam. Kmalu je prišlo na dan še to, da je avstrijska policija aretacije opravila na podlagi evropske tiralice, ki jo je izdalo nemško tožilstvo iz Karlsruheja. Dejstvo je, da je avstrijski častnik sodeloval tudi z nekaterimi nemškimi podjetji, pri čemer obstaja možnost, da je pridobil tajne podatke o nekaterih elektronskih sklopih, ki jih razvijajo v Nemčiji. Zato ne preseneča, da so Vožova, preden so ga premestili v dunajski zapor Josefstadt, sprva imeli zaprtega v okolici Salzburga, ki je razmeroma blizu nemške obveščevalne centrale v okolici Muenchna. Rusko veleposlaništvo je avstrijskemu ministrstvu za zunanje zadeve takoj poslalo protestno noto, v kateri je med drugim opozorilo na kršenje mednarodnih diplomatskih konvencij. Ruska stran meni, da imajo člani delegacij na takšnih srečanjih diplomatsko imuniteto, pri čemer se sklicuje na konvencijo OZN iz leta 1946 o privilegijih in imuniteti. Z ruskega zunanjega ministrstva so poklicali na pogovor avstrijskega veleposlanika v Moskvi Martina Vukovića in zahtevali, da Avstrija Vožova nemudoma izroči Rusiji. Zadeva se je končala tako, da so Avstrijci 21. junija Vožova le poslali v domovino.

Ta avstrijsko-ruska vohunska afera pa ni edina v zadnjem času. Pred kratkim so zaradi obtožbe o sodelovanju z rusko obveščevalno službo v Innsbrucku začeli sojenje univerzitetnemu profesorju, sodelavcu inštituta za mineralogijo in petrografijo, nekdanjemu sodelavcu podjetja Plansee. Gre za podjetje, ki se ukvarja s kovinami in posebnimi materiali. Profesorja so aretirali julija lani na letališču v Innsbrucku.

Oba primera pričata, da je ruska obveščevalna služba še vedno, tako kot prej sovjetska, usmerjena v krajo industrijskih skrivnosti, s čimer želi "po bližnjici" zmanjšati prepad med Rusijo in tehnološko razvitim Zahodom.

Z Avstrijo je deloma povezana tudi afera s poljskimi diplomati, ki naj bi bili sodelavci lani reformirane (razpuščene) poljske vojaške obveščevalne službe WSI in ki naj bi bili delali (tudi) za ruske obveščevalne službe, s katerimi so menda ohranili stik še po padcu komunizma na Poljskem. Zaradi tega so bili v Varšavo "na posvetovanje" poklicani poljski veleposlaniki na Kitajskem, v Turčiji in Kuvajtu, že februarja pa tudi Marek Edris, tedanji poljski veleposlanik na Dunaju.

Poleg tega so maja letos iz Avstrije izgnali skupino agentov kazahstanske obveščevalne službe KNB (Komite za nacionalno varnost), ki naj bi se bili na ozemlju Avstrije ukvarjali z nedovoljeno obveščevalno dejavnostjo, kar so avstrijski organi označili za "grobo kršenje diplomatskih protokolov". V skupini izgnanih "diplomatov" so bili tudi predstavniki KNB-ja v Angliji in Nemčiji. Pri tem se postavlja vprašanje, kakšne podatke so zbirali kazahstanski obveščevalci in ali so delali le zase ali še za kako drugo državo, mogoče za Rusijo. Zanimivo je, da se tudi tukaj (posredno) pojavlja Nemčija. Ali gre za to, da so Avstrijci opravili posel za Nemce, ki se pač ne želijo zameriti Rusiji (če so častniki KNB-ja delali tudi za Ruse)? Avstrijska državna varnost je sicer dolgo temeljila na vojaški obveščevalni službi HNA (Heeresnachrichtenamt), vojaški varnostni službi HAA (Heeresabwehramt) in Državni policiji Stapo (Staatspolizei), ki je bila v pristojnosti ministra za notranje zadeve. Julija 2000 je avstrijski parlament odobril reformo varnostno-obveščevalnega sistema. Nalogo so zaupali pripadniku HNA-ja Gertu Polliju, politologu, ki je v letih 1991-92 služboval v mirovnem kontingentu OZN na Cipru, ravno v času, ko naj bi se bil ukvarjal z reformo avstrijskih tajnih služb, pa naj bi bil tudi na šolanju na Naval Postgraduate School v Kaliforniji. Julija 2002 so namesto Stapa ustanovili BVT, Zvezni urad za zaščito ustave in zatiranje terorizma (Bundesamtes fuer Verfassungsschutz und Terrorismusbekumpfung). Drugače od Stapa, ki je imel sedež na dunajskem Minoritenplatzu, ima BVT sedež na Ringstreetu. BVT, ki ima 450 zaposlenih, je razdeljen na tele oddelke: boj proti ekstremizmu, protiobveščevalna dejavnost, nezakonita trgovina z orožjem in radioaktivnimi snovmi, zaščita pomembnih oseb in objektov. Že samo ime in naloge službe, ki jih razberemo iz imen oddelkov, zelo spominjajo na nemški sistem, kjer v sklopu ministrstva za notranje zadeve deluje Zvezni urad za zaščito ustave. Namesto prejšnjih 20 regionalnih uradov jih je zdaj devet, delujejo pa v poslopjih policijskih uprav v glavnih mestih provinc. BVT ima, tako kot že njegov predhodnik Stapo, zelo široka pooblastila. Ne le da menda lahko prisluškuje tujim komunikacijam brez odredbe sodišča (če gre za "višji interes države" - hm, kdo pa ga določa in presoja?), ampak ima BVT tudi policijska pooblastila, kar je v današnji Evropi dokaj redko. Avstrijska tajna služba je tako pooblaščena ne le, da pridobiva, vrednoti in analizira tajne in druge podatke, temveč lahko osumljence tudi aretira, jim preišče stanovanje itd. Seveda je to precej nenavadno, posebej v luči nacistične preteklosti te države. Socialdemokrati in "zeleni" so zaman opozarjali, da se Avstrija lahko spremeni v policijsko državo, Barbara Helige, predsednica združenja sodnikov, pa je to označila za "javno kršenje človekovih pravic - pravic, na katere je avstrijska republika tako ponosna". Vse zaman. "Višji interes države" pač.