nogomet / Golgeter se rodi

Ima trener v Sloveniji težko kako vizijo nogometa, igre? Ni niti časa za vizijo in ta nima smisla, če te nihče ne čaka?

Če prideš v klub, ko je ekipa že sestavljena, iščeš le še rešitve. Ne pravim, da je to prednost ali slabost. Ustaviš se, spoznaš igralce in narediš strategijo. Ob tem je pomembna trenerjeva lucidnost. Vendar ni več možnosti za eksperimentiranje. In trener, ki ve, da ni možnosti za eksperimentiranje, ve, da je treba samo delati. Najlepše je govoriti, da potrebuješ štiri leta, da z igralci narediš to in ono. Vendar nimaš časa. Tisti, ki se tega zaveda in ki bo znal, tistemu bo uspelo.

Očitno se je od takrat, ko si igral ti, vse spremenilo. Bil si igralec, ki je v nogometu eksperimentiral.

Takrat je bilo popolnoma drugače, zato o tem nima smisla govoriti. Takrat do osemindvajsetega leta igralci niso smeli v tujino, časa je bilo na pretek.

Gledali smo srečanje med Mariborom in Domžalami. Videti je bilo, da je bilo moštvo Maribora takrat izjemno slabo. Lahko s tem moštvom narediš kaj boljšega? Je lahko Maribor recimo drugi na prvenstvu?

Zagotovo.

Kaj boš spremenil?

Tisto z Domžalami je bila tekma kot tekma. Treba je vedeti, da so igralci Maribora mladi in da jih je izdala psiha. V trenutku, ko so imeli dva igralca več, so se prestrašili. Morali bi igrati, kot da imajo igralca manj, in počakati nasprotnika. Pomembno bi bilo, da ne bi igrali, kot da se jim kam mudi.

Če pogledamo, kakšno je bilo moštvo Maribora pred enim letom, vidimo, koliko igralcev so zamenjali. V klubih, kakršna sta na primer Milan in Manchester, se menjajo predvsem starejši igralci, ki so bolje pripravljeni, dobro plačani in tudi psihično stabilnejši. Pri nas gre za mlade igralce, ki morajo znati sprejeti odgovornost. Zato je pomembno, kako ti uspe igralce psihično pripraviti na igro in na to, da se v kritičnih trenutkih znajdejo. Uspeh je torej odvisen od pripravljenosti igralcev na različne možnosti, kako tekma lahko poteka.

Torej moraš čim prej priti do rezultata, saj te direktor, uprava in navijači ne bodo dolgo čakali. Kje vidiš možnosti, da se moštvo Maribora ne bo več sramotilo in da bo v bodoče lahko zmagalo tudi na kakšni tekmi v gosteh?

Rekli smo, da je Maribor največji klub v Sloveniji. Biti trener Maribora, je čast in velika odgovornost ...

... v Mariboru se vsi mešajo v nogomet, v trenerja.

To ni pomembno, ker vem, kaj mislim in kaj delam ter kako mislim nadgraditi igro Maribora. Kaj mislim spremeniti? Vedno, ko sem vzel na primer Dravo in Nafto ali pa ko sem vzel Bistrico, je bil moj prvi cilj, da igralce dvignem na kakovostnejšo raven, vsaj za deset odstotkov. Hočem reči, da iz že sestavljenega moštva ne moreš narediti popolnoma novega moštva, ampak poskušaš potencirati kvalitete posameznih igralcev. To pomeni, če se je igralo počasneje in če so žogo nabijali, skušam doseči, da se žoga spusti na tla in se začne igrati. To je uspeh. Vse drugo je že odvisno od sreče in okoliščin. Moj namen je torej igralce naučiti igre. Zame je nogomet igra, ki jo igra deset igralcev proti desetim igralcem, in kjer je vprašanje, kdo koga nadigra. Naučiti jih je treba nekaterih stvari kot na primer, da so v trenutkih, ko je potrebna hitra reakcija, res hitri. Da stojijo, ko je treba stati, in ko se je treba valjati, naj se valjajo, če vodimo v zadnjih minutah. V nadgradnji igre igralci pridobijo čas in kakovost. Zame je nogomet kolektivna igra, preprosta igra, in če igraš preprosto, stvari hitreje potekajo in tudi hitreje prideš do zadetka.

V petek je konec prestopnega roka. Boste kakšnega igralca kupili?

O tem nismo govorili. Sam sem se osredotočil na sedanje moštvo in nisem želel nobenega novega igralca. V ekipi je nekaj dobrih igralcev in s to ekipo bom delal. Vsi igralci znajo igrati, zdaj potrebujejo le še več spodbude, samozavesti in svobode. Svoboda je izjemno pomembna. Vedno rečem, da se v 60 odstotkih držimo discipline in postavitve, 40 odstotkov pa je v igri svobode.

Koliko svobode si imel ti, ko si igral?

Toliko, kolikor sem je hotel. Smo profesionalci. In najpomembnejša stvar je, to vedno rečem tudi svojim igralcem, da se pogledaš v ogledalo in si rečeš: "Ali sem igralec, ki zna z levo nogo?" Najprej moraš sam pri sebi vedeti, koliko si kot igralec vreden, in tako lahko pri sebi izkoristiš največ. Bil sem igralec, ki je imel petmetrski šprint in nisem se vračal. Če bi tekel levo in desno, bi se takoj utrudil. Do sebe moraš biti realen in izkoristiti tisto, v čemer si najmočnejši. Tisti, ki je lahko veliko tekel, je v igri tekel. Tisti, ki je znal preigravati, je preigraval. Realno predstavo o sebi kot igralcu moraš imeti. Vedeti moraš, kaj znaš.

Ko si igral, si vedno ustvarjal občutek, da je zabiti gol nekaj najlažjega na svetu. Lahko igralce naučiš, kako zabiti gol?

S tem se rodiš. To je ta nadgradnja. Saj sem to vedno skušal učiti in učim še danes. Igralcu poskušaš opisati situacije in ga nanje opozoriti. Pomembno je, da ve, da mora spremljati igro in priložnosti za zadetek. Povem, kaj naj igralec naredi, ko je izid 1 : 0. Samo naučiti ga občutka za gole ... to je težko.

Je tebe kdo naučil?

Verjetno ne. Sam sem veliko spraševal in poslušal, kaj govorijo. Ampak saj se ve - golgeter se rodi.

Ti si bil golgeter in za golgeterja nogometna tekma nikoli ne traja 90 minut, temveč samo trenutek.

To je to in tukaj se zadeve razlikujejo. Po tem se, ko sem v vlogi trenerja, razlikujem od drugih. Špic igralca vedno čakam do konca. Potrpežljivo. Čakam ga in ga pustim do zadnje minute.

Tisto škandalozno leto, ko si prestopil k Partizanu, je k Partizanu prestopil tudi Srečko Katanec. Bil je tvoje nasprotje. Bil je delavec in zanj je tekma trajala 90 minut.

Srečko je vedel, kaj zna, in to je počel. V tem se je tudi neprestano izpopolnjeval. Treniral je in delal in delal. Zato je tudi postal velik igralec.

Bil si v Sloveniji in poznal si slovenski nogomet v času, ko je slovenska reprezentanca nenadoma eksplodirala in šla na svetovno prvenstvo. Kako si si to razlagal?

Slovenija je takrat opravila vrhunsko delo. Ekipa je bila uigrana in fantje so vedeli, kaj mora kdo delati in igrati. To je bila izjemno uigrana ekipa in skoraj vsi so bili izkušeni igralci in so delali tako, kot se mora delati.

Trenerjem si vedno nasprotoval. Kaj narediš z neposlušnim igralcem, ki ti nasprotuje?

To moramo razčistiti. Nikoli nisem razumel tega, kot da sem nasprotoval trenerjem. Ni šlo za nasprotovanje. Zato tudi pri igralcih tega ne razumem na način, kot da mi nasprotujejo. Gre za to, da igralec igra zase in za ekipo. Teh enajst igralcev na terenu najprej igra zase, in če igrajo dobro in zmagujejo, je to njihova zasluga. Sam jim pri tem le pomagam. Jim svetujem in pojasnjujem, kaj je bolje in kaj slabše ter kje, kako odigrati ali ne odigrati. Tudi ko sem igral, nisem nasprotoval. Nikoli se nisem sprl z nobenim trenerjem. Vedeli so, kakšen sem. Nisem trmoglav, vendar sem vedno iskal pozicije, ki so mi ustrezale. Tisti, ki mi je dal svobodo, mi jo je dal. Trener je tisti, ki mora prepoznati igralca. A rad imam igralce, ki mi nasprotujejo.

Bi lahko igralec, kakršen si bil ti, danes obstal in preživel na sedanjem nogometnem trgu? Igralec, ki si je vzel svobodo, igralec, ki se ni veliko gibal med tekmo, igralec, za katerega se nikoli ni vedelo, kako bo odigral, saj je bila vsaka igra vedno nekaj samosvojega.

Pogosto so govorili, da nisem treniral. Vendar je treba vedeti, da sem od dvanajstega do devetnajstega leta garal kot črnec. To pomeni, da smo veliko trenirali, tudi kot otrok sem, dokler nisem prišel do prvega moštva, veliko delal. Mislite, da bi zamenjal Duleta Savića, največjega ljubljenca Zvezdinih navijačev, če ne bi bil dobro pripravljen?

Seveda so bili primeri, ko nisem mogel na trening. A ko postaneš Ronaldinho, potem ga ni trenerja, ki bi ti lahko rekel, da pridi trenirat. In tudi pri nas, če kdaj nisi treniral, ti nihče ni mogel reči, da zato ne boš igral na tekmi.

O tebi so nastajali miti. Zasledila sva šest različic prestopa iz Crvene zvezde v Partizana. Po eni izmed zgodb si k Partizanu prestopil zaradi denarja, po drugi zaradi stanovanja, po tretji, ker naj bi ti bil po neki izključitvi s tekme nekdo rekel, da si sramota za Zvezdo, po četrti različici, ker naj bi bil hotel demantirati direktorja kluba Dragana Džajića, ki naj bi bil rekel, da nihče nima poguma prestopiti k Partizani, peta pravi, da je šlo za maščevanje Partizana Zvezdi, ker je Partizan leto prej izgubil na prvenstvu zaradi posla med nogometno zvezo in Crveno zvezdo. Po šesti različici, ker si hotel, kot si sam rekel, narediti nekaj, o čemer bodo vsi govorili. Kaj je bilo res?

Bilo je res, da sem od Partizana dobil stanovanje, in tudi to je res, da mi je takratni predsednik izvršnega odbora Zvezde Cerović po tekmi, na kateri sem dobil rdeči karton, rekel, da sramotim klub. Ampak to ni bilo odločilno. Vedno se je sicer razumelo, da sem Zvezdin otrok. Čeprav mi Zvezda nikoli ni dala nikakršne štipendije. In tudi, ko sem imel že dva otroka, od Zvezde še vedno nisem dobil stanovanja. A vedno sem govoril, da bo prišlo mojih pet minut. Nikoli niti nisem zahteval povišanja plače, saj sem verjel, da ima vsak svojih pet minut. Samo da jih nekateri dočakajo prej, drugi kasneje. Tako se je vse po malem seštelo in odločil sem se za prestop.

Menda si po tekmah rad šel na pijačo z navijači?

Nisem maral sedenja na večerjah v Intercontinentalu. Rad sem šel v kafiče, kjer so bili navijači, in z njimi kaj popil. Tudi na treninge sem šel raje z avtobusom kot z avtom. Vedno sem bil ljudski tip nogometaša. Vedno sem vedel, kaj navijači želijo. Želijo se te dotakniti in želijo, da si dostopen. Nikoli nisem zavrnil, ko so me prosili, alio se lahko fotografiram z njimi. Ko so me vabili na različne proslave, sem tudi prišel in igral mali nogomet. Navijači radi vidijo, da si z njimi.

Danes so navijači klubov nekdanje Jugoslavije, na primer navijači Partizana in Zvezde, zelo žalostni kolektivi, saj nimajo nikogar, na kogar bi se lahko navezali.

Težava je v tem, da danes ni idolov. In idole navijači potrebujejo. Navijači prihajajo zaradi Zlatka, zaradi mene in zaradi drugih. Želijo videti lepe poteze. Tudi če je to rdeči karton in potem temu sledi ploskanje. To imajo radi.

Si zato kdaj tvegal tudi rdeči karton?

Tega ne tvegaš.

Imel si kar nekaj rdečih kartonov: je bilo to zrežirano ali se je zgodilo v žaru boja?

V žaru boja. Nisem maral izgubljati. In ko smo izgubljali, sem bil živčen in vse me je spravljalo iz tira. Tak sem bil že od malega. Od nekdaj sem bil trmoglav in sem mislil, da lahko kaj naredim. To je verjetno razlog za te reakcije. Najbrž je šlo za vse to in potem mi je počil film. Saj smo vsi samo ljudje. Vedno sem govoril, da so trenutki, ko se tako odzoveš. Zato ves čas poudarjam, da morajo sodniki imeti razumevanje za take stvari. Izgubljaš tekmo, udariš soigralca ... kot je Zidane udaril Materazija. Tu gre za trenutke.

Si ob prestopu k Partizanu potreboval varnostnike?

Nisem. Z navijači nikoli nisem imel težav. Tudi ko sem šel v mesto in sem jih srečeval. Zvezdini navijači so me imeli radi. Partizanovi navijači pa so me vzljubili iz kljubovanja Zvezdinim navijačem. Potem sem jim to vrnil tudi z dobrimi igrami. Pa tudi, če te sovražijo, pomeni, da si dober. Če si nepomemben, te niti sovražijo ne. Mene so sovražili in imeli radi. Tudi ko sem v mestu srečeval Zvezdine navijače, so me še vedno objemali in spraševali, zakaj sem odšel iz Zvezde.

O kateri izpuščeni priložnosti za zadetek še vedno sanjaš?

Ne sanjam, se pa spominjam. Priština, streljal sem tako rekoč z gol črte, žoga je šla visoko na prečko, se peljala po njej in padla za gol ...

Največje umazanije branilcev v tvojem času?

Nikoli ni bilo nič. Nikoli nisem imel težav s kakšnim igralcem, nič nisem imel proti igralcem. Za grobega je veljal Banković iz Vardarja. Mogoče še kdo, ampak v mojem času so igrali kar čist nogomet.

Bil si prvi igralec v Jugoslaviji, ki je zelo pazil na svoj imidž. Ko je bilo hladno, si recimo nosil pajkice z vzorcem in rokavice.

To je bilo dobro zaradi cirkulacije, za ohranjanje toplote v telesu. Malo pa je šlo tudi za to, da bi bil drugačen.

Za Sportske novosti si izjavil, da bi v soncu nosil plastična sončna očala, če bi ti pustili ...

Niso mi pustili...

Ko si igral za Partizana, pa si se začel ukvarjati tudi z glasbo.

Izdal sem malo ploščo, posneli smo tudi nekaj stvari za veliko ploščo, a jih nismo nikoli izdali. Imeli smo nekaj materiala, ki smo ga naredili v nekem studiu. Bilo je obdobje, ko sem razmišljal, da bi počel kaj takega, a se za to nazadnje nisem odločil.

Je bilo to obdobje, ko si koketiral s tem, da postaneš prvi turbonogometaš?

Ne. O tem nisem nikoli razmišljal. Imel sem priložnost, ko je Raka Marić začel z Lepo Breno in s podobnimi in je želel, da bi tudi jaz vstopil v to ekipo. V času, ko sem prišel iz Zvezde v Partizana, sem bil zelo priljubljen. Ampak nisem človek, ki bi želel delati reklamo. To sem delal predvsem za zabavo. Mala plošča je bila nekaj tednov prva na lestvicah, v tem času sem prodal tudi 30.000 majic s svojo sliko, napisali so knjigo o meni in Bošku. Ampak potem mi je bilo tega dovolj, nekje se moraš ustaviti.