Prenosnik v vsaki šolski torbici

Letos bodo prvi šolarji v Mehiki, Peruju, Urugvaju in še kje začeli uporabljati male prenosnike XO-1, razvite v sklopu projekta Prenosnik za vsakega otroka. Podobne prenosnike Classmate PC so razvili pri Intelu, cenovno tako rekoč vsakomur dostopne Asusove prenosnike Eee pa že lahko kupimo tudi v naših trgovinah.

Pred tremi leti je Nicholas Negroponte, takrat predsednik inštituta Media Lab slovite ameriške univerze MIT, sicer pa sloviti glasnik digitalne dobe, v javnosti znan predvsem po kolumnah v reviji Wired in knjigi Biti digitalen (Being Digital), na Svetovnem gospodarskem forumu v švicarskem Davosu predstavil projekt Prenosnik za vsakega otroka (OLPC - One Laptop per Child). S sodelavci si je zamislil prenosnik, ki bi bil dovolj poceni, da bi ga lahko dobil vsak otrok oziroma šolar, tudi tisti v manj razvitih delih sveta. Pripomogel naj bi k zmanjšanju razlik v splošni izobrazbi in računalniški pismenosti med razvitimi in nerazvitimi deli sveta, ki občutno zavira hitrejši razvoj slednjih.

Nizko ceno - merili so na 100 dolarjev - naj bi dosegli s skrbnim načrtovanjem in izbiro sestavnih delov, ki bi omogočali izdelavo čim cenejših, a še vedno dovolj zmogljivih prenosnikov, ter z velikoserijsko izdelavo. Prenosnike naj bi namreč, po več sto tisoč hkrati, kupovale države in različne vladne in nevladne organizacije oziroma izobraževalne ustanove ter z njimi opremljale šolarje.

Pri snovanju šolskega prenosnika so se opirali na spoznanja teorije konstruktivističnega učenja, ki jo je razvijal švicarski filozof in psiholog Jean Piaget (1896-1980) in ki, če zelo poenostavimo, poudarja pomen dejavnega sodelovanja otrok pri pouku, pri čemer se lahko računalnik zaradi interaktivnosti izkaže za izjemno koristen pripomoček. Eden od Negropontovih sodelavcev pri razvoju računalnika je bil Piagetov naslednik pri razvoju teorije konstruktivističnega učenja, južnoafriški matematik in računalniški strokovnjak Seymour Papert, ki je med drugim na univerzi MIT razvil učenju namenjeni računalniški jezik Logo in sodeloval z danskim izdelovalcem igrač Lego pri razvoju robotskega sistema Mindstorms.

Prve prototipe prenosnika za šolarje so pokazali že konec leta 2005, a se je nato razvoj zavlekel nekoliko dlje, kot so sprva načrtovali, in šele novembra lani je na Tajvanu končno stekla serijska izdelava prenosnika z oznako XO-1. Medtem je tudi cena nekoliko zrasla, na 188 dolarjev, a predvsem zato, ker še niso zagotovili dovolj naročil.

Zanimanje za šolski prenosnik je med državami v razvoju sicer precejšnje, a ko je treba odpreti državno blagajno in prenosnike tudi zares naročiti (in plačati), navdušenje hitro uplahne. Namesto predvidenih naročil več milijonov prenosnikov je doslej recimo Peru kupil 260.000 prenosnikov, Urugvaj 100.000 in mehiški milijarder Carlos Slim 50.000. Vendar naj bi bil to šele začetek in pri projektu Prenosnik za vsakega otroka se pogajajo še z več drugimi državami, zaradi česar predvidevajo, da se bo že do konca letošnjega leta cena prenosnika znižala do načrtovanega dolarskega stotaka.

Šolskega prenosnika XO-1 v prosti prodaji vsaj za zdaj ne nameravajo ponuditi, so pa konec lanskega leta v Združenih državah to omogočili v sklopu časovno omejene akcije "enega podariš, enega dobiš". Prenosnike so prodajali po 400 dolarjev in za ta denar je kupec en prenosnik dobil, drugega pa podaril otrokom v manj razvitih državah.

Vsaj dva tako kupljena prenosnika sta prišla v naše kraje in po zaslugi računalničarjev Marka Samasturja in Jureta Korena smo si ju lahko tudi mi od blizu ogledali. Kot zanimivost omenimo, da je lonček hitro pristavila še država, kajti ko sta Marko in Jure svoja prenosnika dobila po pošti, sta morala plačati DDV za vse štiri, torej tudi za oba podarjena, ki Slovenije ne bosta nikoli videla.

XO-1

Prenosnik XO-1 je na prvi pogled videti zelo igračast, kot bi ga naredili pri Tomyju ali Mattelu, a je vse prej kot igrača in tako rekoč vsaka njegova značilnost je skrbno domišljena. Njegovi snovalci niso poskušali narediti samo čim cenejšega prenosnika, ampak so pri načrtovanju pazili predvsem na to, da se bo dobro izkazal pri nalogi, ki so mu jo namenili, namreč pri izobraževanju otrok v manj razvitih delih sveta.

Ena od njegovih posebnosti je sicer razmeroma majhen 19-centimetrski zaslon, ki lahko deluje v barvnem ali črno-belem načinu. Ko deluje v barvah, ima ločljivost 800 x 600 pik, v črno-belem načinu delovanja pa ima vrsto nadvse uporabnih lastnosti. Ima večjo ločljivost (1200 x 900 pik), primernejšo za udobno branje besedila, odlično je viden na prostem, v sončni svetlobi, za povrhu pa porabi še precej manj elektrike.

Druga računalnikova posebnost je brezžični omrežni vmesnik z dvema značilnima antenama, ki se ju je hitro oprijel vzdevek zajčja ušesa. Omogoča napredno omrežno povezovanje, pri katerem vsak prenosnik deluje tudi kot usmerjevalnik. Zaradi tega se znajo prenosniki med seboj povezati v računalniško omrežje brez strežnika oziroma kakršnekoli druge opreme. Tako lahko tudi zelo povečamo doseg šolskega brezžičnega omrežja (in s tem dostop do spleta), saj je dovolj, da je v dosegu šolskega strežnika en sam prenosnik, drugi pa si potem spletne podatke "podajajo" med seboj. Tako lahko na primer zelo preprosto računalniško omrežimo vso vas. Za povrhu je vgrajeni omrežni vmesnik zelo zmogljiv, in ko so XO-1 preizkušali v Avstraliji, sta se v idealnih razmerah, torej brez kakršnihkoli ovir, med seboj povezala dva kilometra oddaljena prenosnika.

Posebno pozornost so namenili električni varčnosti. Sprva so celo nameravali v vsak prenosnik vgraditi mehanizem, ki bi omogočal ročno polnjenje akumulatorja z navijanjem, a so se nazadnje odločili, da bodo to ponudili le kot dodatno opremo.

Zaradi varčevanja pri ceni, teži in porabi elektrike, pa tudi zato, da bi bilo čim manj možnosti, da se kaj pokvari, XO-1 nima vgrajenega diska in pogona DVD. Vse dodatne naprave je mogoče priključiti z vmesnikom USB, enagigabajtni vgrajeni pomnilnik za shranjevanje podatkov in za dodatne programe pa je mogoče razširiti tudi s pomnilniškimi karticami. V prenosnik so vgrajeni še majhna kamera, mikrofon in zvočniki. Načrtovalci niso zanemarili niti trpežnosti in mali šolski prenosnik je narejen tako, da bo preživel tudi nekoliko manj nežno ravnanje ter veliko vlažnost in visoko temperaturo tropskih dežel.

Računalnik je brez programske opreme seveda nemočen in pri projektu Prenosnik za vsakega otroka so posebno skrb namenili programom, saj so jih prilagodili ali celo posebej razvili prav za šolski prenosnik. Operacijski sistem je različica Linuxa, nameščeni pa so tudi tako rekoč vsi osnovni programi od urejevalnika besedil in spletnega brskalnika do predvajalnika zvočnih datotek in videa ter vrsta zanimivih, izobraževanju namenjenih programov. Seveda lahko posamezna država poskrbi tudi za prevedeno in njej prilagojeno programsko opremo.

Intel Classmate PC

Pri projektu Prenosnik za vsakega otroka je nekaj časa sodeloval največji izdelovalec računalniških procesorjev Intel, a ker so se pojavila nesoglasja z vodstvom projekta, so se pri Intelu posvetili svoji različici cenovno dostopnega prenosnika za šolarje. Poimenovali so ga Classmate PC, po naše PC sošolec.

Intel se je pri razvoju šolskega prenosnika odločil za tradicionalnejši pristop, to pa ima prednosti in slabosti. Tehnično Classmate PC ni tako napreden kot XO-1 in ima recimo navaden, na prostem slabše viden zaslon LCD, manj zmogljiv brezžični vmesnik, pa tudi električno je potratnejši. Ima pa zmogljivejši procesor in namesto brezplačnega Linuxa omogoča tudi namestitev Microsoftovih Oken. Pri Intelu so namreč prepričani, da se bo marsikateri naročnik raje odločil za prenosnike, ki se vedejo kot klasični peceji in jih je zato lažje vključiti v računalniško opremo, ki jo šole že imajo, pa tudi izobraževanje in privajanje učiteljev bo cenejše in preprostejše.

Kateri od obeh prenosnikov bo prepričal več velikih naročnikov, je za zdaj sicer nemogoče reči, trenutno pa Classmate PC preizkušajo v Mehiki, Braziliji, Libiji, Vietnamu in še nekaterih drugih državah.

Asus Eee

XO-1 in Classmate PC sta dokazala, da je mogoče narediti cenovno tako rekoč vsakomur dostopen prenosnik, ki ni dovolj zmogljiv le za osnovnošolsko rabo, ampak pravzaprav za večino opravil, za katera sicer uporabljamo osebni računalnik oziroma prenosnik. Zato ni bilo treba dolgo čakati na povsem tržno usmerjene tekmece. Asusov mali cenovno dostopni prenosnik Eee so začeli prodajati oktobra lani in ga je že nekaj časa za vsega 300 evrov mogoče kupiti tudi pri nas. Eee v imenu pomeni "e-nostaven za učenje, e-nostaven za delo, e-nostaven za igro" (oziroma easy v angleščini). Ima 18-centimetrski zaslon, namesto klasičnega diska pa štiri gigabajte pomnilnika, ki ga je mogoče razširiti s pomnilniškimi karticami ali s priklopom zunanjega diska. Nameščen je operacijski sistem Linux, odločimo pa se lahko tudi za Okna XP. Tehta manj kot kilogram in je kot nalašč za vse, ki bi radi imeli prenosnik ves čas pri roki.

Eee je postal prava prodajna uspešnica, zato ni nikogar presenetilo, da je hitro dobil prvega neposrednega tekmeca. V Združenih državah so ravno te dni začeli prodajati Everexov mali prenosnik CloudBook, ki stane 400 dolarjev in je po tehničnih lastnostih celo nekoliko zmogljivejši, saj ima recimo vgrajen 30-gigabajtni disk. Male cenene prenosnike že napovedujejo tudi pri Acerju, Gigabytu in še nekaterih drugih predvsem tajvanskih izdelovalcih prenosnikov.

Tekmeca bosta morda dobila tudi oba šolska prenosnika. Mary Lou Jepsen, ena od vodilnih razvijalk prenosnika XO-1, zaslužna predvsem za njegov inovativni zaslon, je nedavno ustanovila podjetje Pixel Qi, kjer nameravajo narediti šolarjem namenjen prenosnik, ki naj bi stal samo 75 dolarjev.

Računalniki v izobraževanju

Prenosnik v vsaki šolski torbici se sicer sliši imenitno, a marsikdo se sprašuje, ali je z njimi res smiselno opremljati šolarje v manj razvitih delih sveta, če jih še v najbolj razvitih državah nimajo. Pomislek vsekakor ni odveč, a zagovorniki šolskega prenosnika imajo na zalogi vrsto odgovorov.

Poleg samih prednosti pri pouku se lahko strošek za nakup takšnega prenosnika državi povrne z manjšimi stroški za tisk učbenikov, saj bo lahko s prenosnikom opremljen šolar vso osnovno šolo uporabljal učbenike v digitalni obliki. Poleg tega je zlasti v manjših šolah ceneje vsakemu šolarju dati poceni prenosnik kot z dovolj navadnimi računalniki opremiti računalniško učilnico. Pozabiti ne smemo niti na to, da otroci v razvitih državah sicer v šolah res nimajo vsak svojega prenosnika, zato pa ima večina računalnik doma.

Seveda je računalnik samo orodje, ki je brez primernega zaledja, torej e-učbenikov, izobraževalnih programov in spletne podpore ter ustrezno izobraženih učiteljev bolj ali manj neuporabno. To je verjetno tudi eden od razlogov, da zanimanje držav v razvoju za cenene šolske prenosnike ni tako veliko, kot so pri projektu Prenosnik za vsakega otroka sprva upali. Nakup prenosnikov namreč pomeni le del stroškov, verjetno niti ne največji.

Zaradi tega tudi ni tako zelo malo takih, ki menijo, da je vse skupaj pravzaprav samo še en primer globalizacije in da niso prenosniki tisto, kar šolarji v manj razvitih državah, kjer pogosto niti čiste pitne vode nimajo, najbolj potrebujejo, ampak bi bil denar smotrneje porabljen za gradnjo šol in opremo knjižnic.

A najsi bo tako ali drugače, ceneni prenosniki so tu in slej ko prej bo tak prenosnik v šolski torbici imela večina šolarjev, tudi pri nas.