NATO in državni udar v Italiji

V Veliki Britaniji imajo zakon, po katerem po 30 letih tajni dokumenti postanejo javni. Tako je italijanski raziskovalec v arhivu v Kewu, Surrey, našel dokumente britanskega zunanjega ministrstva, ki potrjujejo, kar je bilo sicer že dolgo znano: britanske in druge tajne službe članic zveze Nato so leta 1976 kot skrajno možnost načrtovale državni udar v Italiji. Z njim bi preprečili prihod komunistov (KPI) na oblast. Gre za vrsto dokumentov in dopisovanj britanskega zunanjega ministrstva s svojimi diplomati, ameriškim zunanjim ministrom Henryjem Kissingerjem, Brusljem in Vatikanom.

Do tedaj je v Italiji celih 30 let vladala Krščanska demokracija. Tudi zaradi vse bolj pogostih razkritij korupcijskih škandalov so ljudje želeli spremembe. Zdelo se je, da ima največ možnosti za zmago Komunistična partija, ki jo je vodil zmerni "evrokomunist" Enrico Berlinguer. KPI je bila pred tem že uspešna na lokalnih volitvah, tako da je bila verjetnost njene zmage na parlamentarnih volitvah realna. A v tem času je bila hladna vojna na vrhuncu, Italija pa je imela pomembno mesto na južnem krilu Nata. V takih razmerah Nato ni mogel dovoliti, da bi na oblast prišli komunisti. Čeprav je veljal za "reformista", so voditelja italijanske komunistične partije Berlinguerja še vedno šteli za človeka, ki je blizu Moskvi.

Vzpon italijanskih komunistov je pri zahodnih politikih zbujal resne skrbi. Če pridejo na oblast komunisti - ali bo Italija še vedno zanesljiv partner v zvezi Nato, ali bodo skrivnosti pakta varne in - kaj bo z jedrskim arsenalom, ki ga je imel Nato v Italiji? Vsekakor so računali na to, da bi vsi občutljivi dokumenti prišli v roke sovjetskih voditeljev. John Killick, tedanji britanski veleposlanik pri Natu, je ministrstvu v London pisal: "Komunistični ministri v italijanski vladi bi pomenili velik varnostni problem za zvezo ... Vsaka informacija, ki bi jo dobili komunisti, bi bila ogrožena." Killick je zato predlagal, da bi bila "čista amputacija boljša od notranje paralize". Januarja 1976 je ameriški državni sekretar Henry Kissinger napisal nekdanjemu zahodnonemškemu kanclerju in voditelju socialistične internacionale Willyju Brandtu, da se razvoja situacije v Italiji "boji". Če bi komunisti prišli na oblast v članici Nata, bi se politična narava pakta po mnenju Kissingerja spremenila. Kissinger je menil, da so italijanski protikomunistični politiki zaradi uspehov Komunistične partije hipnotizirani in ne vedo, kako jo ustaviti. Tako so menili tudi drugi voditelji članic pakta, med njimi tudi sir Guy Millard, ki je bil med letoma 1974 in 1976 britanski veleposlanik v Italiji. V enem izmed javnosti odprtih dokumentov tako sir Millard ocenjuje, da v Italiji "vlada ozračje obupa, če ne že kar panike".

Kaj storiti? Če bi zmagali komunisti, so imeli pripravljene različne možnosti. Dokument britanskega zunanjega ministrstva, napisan 6. maja 1976, ki ima naslov: "Italija in komunisti, možnosti Zahoda", tako zagovarja "dejanja v podporo državnega udara ali druge subverzivne akcije", čeprav, kot navajajo avtorji dokumenta, "so lahko posledice državnega udara nepredvidljive". Pri tem so računali na podporo in aktivno sodelovanje italijanske desnice, policije in vojske. "Druge subverzivne akcije" so vsebovale predvsem propagandno delovanje, financiranje "demokratičnih sil" ter sredinskih in desnih političnih strank, medijsko gonjo proti komunistom. Eden izmed zdaj javnih dokumentov navaja: "Opcija št. 4: subverzivna ali vojaška akcija proti KPI", ki predvideva finančno podporo "demokratičnim silam" in "neposreden poseg v podporo državnemu udaru, ki bi ga spodbudili od zunaj". Ob tem so ugotavljali, da bo državni udar težko ostal tajen, če bo načrt zanj prišel v javnost, pa to lahko celo povzroči mednarodni škandal in lahko KPI okrepi. "Opcija št. 5" je predvidevala izključitev Italije iz Nata, kar bi po eni strani preprečilo pretok skrivnosti Sovjetom, po drugi pa bi to privedlo do zaprtja baz v Italiji.

Zdaj 90-letni sir Guy Millard sicer zanika, da bi karkoli vedel o pripravah na državni udar. "Nikoli nisem verjel, da bi komunisti lahko zmagali na volitvah, saj se Italijani hudo bojijo, da bi jih to ločilo od Američanov ... Če je že kdo načrtoval državni udar, me o tem zunanje ministrstvo ni nikoli obvestilo." Sam naj bi italijanske komuniste imel za "civilizirane", s čimer pa se zunanje ministrstvo ni strinjalo in je ocenjevalo, da bi komunistična prisotnost v italijanski vladi "imela katastrofalne posledice" za tedanjo Evropsko gospodarsko skupnost (EGS) in še posebej za Nato.

Na koncu KPI na volitvah ni zmagala, s 34,3 odstotka glasov je dosegla drugo mesto. Zmagala je seveda ponovno Krščanska demokracija, z 38,7 odstotka glasov. Tesno, a vendarle. Voditelj krščanskih demokratov Aldo Moro je po volitvah želel sodelovati s komunisti in je vodil politiko t. i. zgodovinskega kompromisa, ki pa so jo ustavile Rdeče brigade, potem ko so Alda Mora ugrabile in ubile.