Deset vztrajnih bojevnikov

Henry Allingham iz Claphama v Veliki Britaniji, Jakup Satar iz avtonomne Krimske republike v Ukrajini, Harry Patch iz grofije Somerset v Veliki Britaniji, Delfino Borroni iz severne Italije in Francesco Chiarello iz južne, John Campbell Ross iz države Victoria v Avstraliji, Franz Künstler iz dežele Baden-Würtenberg v Nemčiji, Sydney Lucas iz Leicestra v srednji Angliji, William Stone iz grofije Devon in Claude Choules iz grofije Worcestershire v Veliki Britaniji imajo skupni najmanj dve stvari: vsi so stari več kot 107 let in vsi so se borili v prvi svetovni vojni. Nekaj jih je tudi najstarejših ljudi svoje narodnosti; Sydney Lucas se je sicer rodil v Veliki Britaniji, danes pa je uradno najstarejši Avstralec. Henry Allingham, le sedem let mlajši od Hitlerja in štiri od Tita, je najstarejši še živeči borec iz velike vojne in hkrati uradno najstarejši Britanec. Desetim preživelim borcem je treba dodati še Kanadčanko Gladys Powers in Američana Johna F. Babcocka in Franka Bucklesa, ki so v vojni sicer sodelovali, a se nikoli niso borili. Seznam še živečih se krajša iz meseca v mesec, prejšnji teden je, osmi letos, v 111. letu starosti ugasnil Lazare Ponticelli, najstarejši "Francoz", rojen v Italiji daljnega 24. decembra 1897. Od januarja letos, ko je odšel predzadnji "bradač", kot Francozi zaradi neobritosti imenujejo svoje borce iz te vojne, Louis de Cazenave, je bil zadnji uradni francoski veteran. Italijanski predsednik Napolitano je Ponticellijevi hčeri Jeanine Desbaucheron poslal brzojavko, v kateri je zapisal, "da je Ponticelli sprva kot pripadnik francoske tujske legije, kasneje pa kot alpino v italijanski vojski občudovanja vreden primer vojaka z izraženim čutom za predanost domovini, krušni in rodni". Že Chirac se je pred leti zavzemal za to, da bi poslednji borec dobil pogreb z državnimi častmi in da bi ga pokopali v pariškem Panteonu k Voltairu, Rousseauju, Zolaju in drugim velikim Francozom. Ponticelli je to možnost vztrajno zavračal, po smrti De Cazenava je privolil v mašo za vse padle v prvi svetovni vojni v cerkvi Saint-Louis des Invalides zraven hrama francoskega vojaštva in na slovo z vojaškimi častmi, ki bi opomnilo mlajše rodove, naj "nikoli ne pozabijo grozljive in nepotrebne morije". Nikakor pa družinskega groba na pokopališču v mestecu Kremlin-Bicetre nedaleč od Pariza ni hotel zamenjati za bleščeči Panteon.

Edinstvena zgodba

Lazare, rojen kot Lazzaro Ponticelli se je leta 1907 pri devetih letih po smrti očeta in brata iz rojstne Bettole v Emiliji Romanji peš odpravil proti francoski meji, od tam pa z vlakom do Pariza, kjer naj bi se pridružil materi in bratom, ki so si v Franciji že iskali boljši kruh. Lazara, ki ni bil pismen in ni znal niti besede francosko, je sprejela neka italijanska družina, preživljal se je kot ulični prodajalec časopisov in dimnikar, bil je celo kurir Pierra in Marie Curie. Ob mobilizaciji leta 1914 se je zlagal o svoji starosti in se pridružil tujski legiji, saj se je želel Franciji oddolžiti, ker ga je bila sprejela. Medtem ko so potekali začetni boji v okolici Verduna, je maja 1915 v vojno vstopila tudi Italija in mobilizirala vse svoje rojake, zato je moral proti svoji volji sleči francosko uniformo in jo zamenjati za italijansko ter se pridružiti regimentom na Južnem Tirolskem. Zaradi prijateljskih odnosov z avstro-ogrskimi vojaki je bil premeščen na tršo linijo, v okolico Tolminskega Kuka, kjer je med 10. soško bitko spomladi 1917 okusil največje vojne grozote in brez maske preživel napade z bojnimi plini. Nekajkrat je bil ranjen in brez anestezije operiran, leta 1918 pa poslan na daljše okrevanje v Neapelj, od koder se je tik pred koncem vojne spet vrnil na fronto. Po vojni ni hotel biti demobiliziran kot italijanski vojak, vrnil se je v Francijo in tam ga je razrešila francoska vojska. Leta 1921 je z bratoma ustanovil podjetje za izdelavo dimnikov in kotlov in se dve leti pozneje poročil s Francozinjo. Ponticelli je francosko državljanstvo dobil leta 1939, ko se je ob prihajajoči drugi vojni ponovno prijavil v vojaške vrste in bil pri 42 letih zavrnjen, češ da je prestar. Aktivno je sodeloval v francoskem odporniškem gibanju, po vojni pa se posvetil podjetju, katerega vajeti je prepustil naslednikom šele v 60. letih. Danes, skoraj 90 let po ustanovitvi, je pri mednarodni skupini Ponticelli zaposlenih skoraj štiri tisoč ljudi, ima pa pol milijarde evrov letnega prometa.

Leta od upokojitve do smrti je posvetil obujanju spominov na soborce in na tragične dogodke, vabili so ga v šole, kjer je mladim predstavljal živo vez z njihovo zgodovino, s porumenelimi fotografijami in posnetki s kamero, na katerih so bili njihovi predniki v blatu strelskih jarkov. Četudi so se mnogi drugi veterani ovili v molk, je Ponticelli do konca, ko ga je bilo komaj še mogoče razumeti, vztrajal pri pričevanju, saj ga je skrbelo le to, da se takšne grozote ne bi nikoli več ponovile.

Zadnji "bradač" je odšel brez bolečin, pridružil se je prvemu, desetniku Julesu-Andréu Peugeotu, ki je pri enaindvajsetih letih umrl 2. avgusta 1914 kot prva francoska vojaška žrtev te vojne.

Borca, ki je živel v treh stoletjih, so na zadnjo pot pospremili pripadniki tujske legije in vseh tistih vojaških formacij, v katerih je kot tujec sodeloval in se z njihovimi pripadniki boril z ramo ob rami. Tudi pripadniki nekdanjih kolonialnih bataljonov, katerih imena so zaradi neprimernosti spremenili, senegalski strelci in "črnske" sile. Od njega se je poslovil ves državni vrh, v veliki dvorani vojaške nekropole, kjer so poleg Napoleona pokopani še maršali iz druge svetovne vojne, pa bo odslej na borce prve vojne spominjala spominska plošča. Zadnji slovenski veteran iz prve svetovne vojne Ivan Kovačič je odšel februarja 2001 v starosti 103 let, zadnji nemški, 107-letni Erich Kästner, pa 1. januarja letos, brez vojaških časti.