Drugi črni ponedeljek

Ponedeljek, 17. marca, je bil črn. Ameriška centralna banka (FED) je morala v petek čez noč zagotoviti 35 milijard dolarjev, da je rešila pred bankrotom peto največjo investicijsko banko v državi Bear Stearns. Posledice so bile vidne v ponedeljek. A to je šele začetek. Enako, s prevzemom rizikov, namerava FED pomagati tudi drugim bankam, ki bi zašle v podobne težave. Vodstvo banke Bear Stearns je še nekaj dni prej zatrjevalo, da zaradi slabih hipotek in posojil - banke so ljudem, ki niso izpolnjevali pogojev, dajale posojila in hipoteke za nakup hiš, ta slaba posojila in hipoteke pa nato zapakirale v nove finančne svežnje in jih prodajale naprej - banka nima težav. Toda ker ji nihče več ni hotel posoditi denarja, se je v nekaj dneh znašla pred bankrotom. Pred enim letom je bila njena delnica vredna 145 dolarjev, v petek samo še 30 dolarjev, v nedeljo zvečer so jo prisilno prodali banki JP Morgan Chase za vsega 2 dolarja za delnico. JP Morgan je zanjo odštel 230 milijonov dolarjev. Banka Bear Stearns je obstajala 85 let, bila je ena najuglednejših ameriških bank. Preživela je dva borzna zloma.

Borzni analitiki so v izjavah previdni. Ne morejo pa skriti zaskrbljenosti, negotovosti, nezaupanja. "Nikomur ne moremo več zaupati, komu naj še verjamemo, vsak nas sprašuje, kaj bo naslednje, imamo kak Bear Stearns tudi v Evropi," so se po pisanju Spiegla v ponedeljek spraševali borzni posredniki v Frankfurtu. Ekonomisti pa svarijo, da bo takšnih primerov, kot je Bear Stearns, še več, kmalu naj bi tej banki sledila še ena pomembna ameriška banka. Njeno vodstvo se je v ponedeljek nenapovedano vrnilo z dopusta. Nekateri izvedenci se bojijo celo učinka domin, saj ameriške banke niso prepakirale le slabih posojil za nepremičnine, ampak tudi za avtomobile, ki so jih državljani prav tako množično kupovali. Finančni izvedenec Jan Pieter Krahnen je za časnik Zeit povedal, da "imamo opraviti s krizo, ki vse bolj uhaja izpod nadzora". Ni več omejena le na slaba posojila in hipoteke za nepremičnine, ampak se širi tudi na druge naložbe, ki prav tako izgubljajo vrednost, zato se povečuje znesek odpisov v bankah. Dodal pa je še, da je banko Bear Stearns pobralo predvsem zato, ker je bila specializirana za investicije, za druge velike banke, recimo Citigroup, to ne velja.

Vpliv krize na finančnih trgih na druge dele gospodarstva je (še) zelo omejen. Erik Nielsen, glavni ekonomist pri finančni družbi Goldman Sachs, poudarja, da je za Evropo pomembna ločitev finančnega sektorja od preostalega gospodarstva, zato ni bilo okužbe, podjetja imajo še zmeraj na voljo posojila po "zdravih obrestnih merah".

Krugman kaže na Greenspana

Ker FED znižuje obrestno mero, s tem povzroča rast tečaja evra. Ker je evro v primerjavi z dolarjem vse dražji, so evropski izvozniki v vse večjih škripcih, saj za dolarje, ki jih dobijo za svoje blago, dobijo vse manj evrov. Hkrati se draži tudi nafta in enako kot zlato dosega rekordne cene. Evropska centralna banka lahko rast tečaja evra v primerjavi z dolarjem zavre tako, da enako kot FED zniža obrestno mero, to pa bi povzročilo še dodaten dvig inflacije, čeprav je ta v evroobmočju že krepko presegla ciljna 2 odstotka. Predsednik evroskupine in predsednik luksemburške vlade Jean-Claude Juncker je prejšnji teden zaradi tega prvič naravnost povedal, da ga močan evro skrbi, finančni ministri evroskupine pa so na zadnjem rednem zasedanju v začetku marca priznali, da bo ameriška finančna kriza trajala dalj, kot so pričakovali. Do zdaj so ponavljali le, da je evropsko gospodarstvo trdnejše od ameriškega in na krizo bolje pripravljeno, zaradi tega bo letošnja gospodarska rast nekoliko nižja od načrtovane. Dominique Strauss-Kahn, direktor Mednarodnega denarnega sklada (IMF), je v ponedeljek v Parizu odkrito dejal, da je kriza, ki se je začela v ZDA, zdaj resnejša in bolj globalna, kot je bila še pred nekaj tedni. "Tveganje za okužbo je zelo veliko," je opozoril.

Ekonomisti se strinjajo, da so centralne banke prezrle tveganje in se prepozno odzvale. Ugledni ameriški ekonomist Paul Krugman je v New York Timesu napisal, da je Washington spregledal opozorilna znamenja in ni pravočasno ukrepal zaradi napačnega prepričanja v politični areni - da ima trg vedno prav in da je regulacija vedno slaba. To prepričanje je širil nekdanji guverner FED Alan Greenspan s svojimi prijatelji v Bushevi administraciji. Posledica te napake so slaba posojila in zmešnjava na finančnih trgih, ki bo povzročila bilijone dolarjev izgub. Greenspan pa je za Financial Times zatrdil, da je bila sedanja kriza neizogibna, "neke vrste naravni pojav".

Velik del izgub bodo po Krugmanovem mnenju pretrpele finančne ustanove: komercialne banke, investicijske banke, hedge skladi in drugi. "Veliko ljudi pravi, naj vlada pusti odpadke pasti tja, kamor sodijo - kdor je dajal slaba posojila, naj sam nosi posledice. Toda to se ne bo zgodilo. Ko se pojavi pritisk, finančni uradniki - praviloma - niso pripravljeni prevzeti tveganja, zato bodo izgube zaradi slabih posojil ohromile finančni sistem in spravile na kolena tudi realno gospodarstvo," opozarja profesor Krugman.

Nihče ne pričakuje, da bo investicijska banka dobrodelna ustanova, ampak banka Bear Stearns ima posebej umazan sloves, pravi. Pogosto je delovala v sivih conah Wall Streeta in uporabljala agresivne metode lomljenja členkov. Bila je promotor najbolj vprašljivih hipotek. Zaslužila bi si, da bi padla - za kazen in kot poduk Wall Streetu, naj ne pričakuje, da bo nekdo drug počistil nesnago. Toda centralna banka je banki Bear Stearns kljub temu pomagala, da bi preprečila preplah na trgih in vihar v gospodarstvu nasploh. Uradniki v FED so vedeli, da ne delajo prav, bili pa so tudi prepričani, da bi bila druga možnost še slabša. Kar se je zgodilo banki Bear Stearns, bi se zgodilo tudi preostalemu finančnemu sistemu. In če izkušnje kaj veljajo, bodo takšna poroštva davkoplačevalce drago stala. Ameriška kriza v osemdesetih letih je davkoplačevalce stala 3,2 odstotka BDP, kar v današnjih razmerah znese 450 milijard dolarjev. Prisilna prodaja banke Bear Stearns banki JP Morgan je dobra rešitev za ta primer, ni pa model za veliko večjo reševalno akcijo, ki še pride. Če gledamo naprej, najbrž potrebujemo nekaj podobnega kot državno družbo za likvidnost, kakršno so ZDA že imele (Resolution Trust Corporation). Prevzemala je bankrotirane zavarovalnice in posojilne ustanove, z izkupičkom od podaje njihovega premoženja pa poplačala davkoplačevalce. In potrebujemo jo hitro, je prepričan Paul Krugman.

Tudi profesor ekonomije na newyorški univerzi Nouriel Roubini je prepričan, da bodo številne banke v ZDA propadle, če jih ne bodo podržavili. V pogovoru za časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung je dejal, da je le ogromna subvencija, če država samo odkupi slaba posojila, zato bi bilo bolje banke takoj kupiti in jih nato vnovič prodati. Številne banke bodo preprosto propadle, če jih ne bodo podržavili oziroma vlada njihovih slabih kreditov ne bo odkupila po cenah, ki so precej nad trenutnimi na trgu. Državo bi to ogromno stalo, opozarja Roubini, po njegovih podatkih so banke, ki so v težavah, vredne sedem odstotkov BDP. Ameriška centralna banka bi morala vedeti, da so njeni ukrepi precej neučinkoviti, saj lahko reši le likvidnostne težave, ne more pa rešiti težav s plačilno sposobnostjo, to je bilo videti pri banki Bear Stearns. Roubini enako kot Krugman opozarja, da je ta ustanova več let podcenjevala takšne težave, zdaj pa se lahko loti le zmanjševanja škode, ker recesije ne more več preprečiti.

Mrki obrazi bančnikov v Davosu

Nobelov nagrajenec Joseph Stiglitz je že na letošnjem gospodarskem forumu v Davosu iz mrkih obrazov bančnikov in predstavnikov centralnih bank razbral, da za težave na finančnem trgu nimajo rešitev. "Ne nepričakovano je bilo razpoloženje na letošnjem gospodarskem forumu mračno. Tisti, ki mislijo, da bodo globalizacija, tehnologija in tržno gospodarstvo rešili svetovne težave, so se počutili poražene," je februarja napisal v članku Alpine Schadenfreude v Project Syndicatu. Najbolj potrti so bili bančniki, bili so manj vsevedni kot še pred nekaj dnevi. Na psu so bili tudi regulatorji - predstavniki centralnih bank.

Bančniki in agencije za ocenjevanje bonitet so po Stiglitzevih besedah verjeli v finančno alkimijo. "Verjeli so, da bi bilo mogoče s finančnimi inovacijami slabe hipoteke spremeniti v dobra poroštva z boniteto AAA. Toda lekcija sodobne finančne teorije pravi, da na dobro delujočih finančnih trgih prepakiranje rizikov ne bi smelo prinesti veliko sprememb. Če vemo, kolikšna je cena smetane in koliko stane posneto mleko, lahko izračunamo ceno za mleko z 1 odstotkom smetane, z 2 odstotkoma smetane ali s 4 odstotki smetane. Nekaj denarja je s prepakiranjem mogoče dobiti, nikakor pa to niso milijarde; te so banke ustvarile tako, da so pakete napolnile z rezinami in s kockami hipotek, njihova vrednost pa je bila bistveno večja od vsebine," je slikovito pojasnil Stiglitz. Tudi on je prepričan, da so centralne banke prepozno ukrepale. Ker od sprejetja monetarne politike do njenega polnega učinkovanja traja eno leto, morajo centralne banke ukrepati preventivno, ne pa se odzivati na dogodke.

Dominique Strauss-Kahn je v ponedeljek vlade evropskih držav pozval, naj bo zdaj njihova glavna prednostna naloga na ekonomskem področju omejitev škode zaradi krize na finančnih trgih. "To je težko, saj smo v gospodarskem okolju, kjer sta inflacija in recesija potencialna problema," je dejal.

Po zadnjih ugotovitvah bodo morale banke, tudi v Evropi, zaradi slabih posojil in hipotek, ki so jih kupovale od ameriških bank, odpisati približno 200 milijard dolarjev. "Bistvo problema je padanje cen nepremičnin v ZDA. Dokler se bo to dogajalo, ni mogoče napovedati, koliko časa bo finančna kriza trajala," je po pisanju časopisa International Herald Tribune dejal izvedenec za obresti na Dresdner Kleinwortu v Frankfurtu Christoph Rieger. Anketa frankfurtskega Centra za finančne raziskave je pokazala, da banke napovedujejo, da se bo finančna kriza nadaljevala tudi leta 2009.