Berlusconi se vrača

Nove italijanske vlade so skoraj tako pogoste kot pomladi; v 60 letih obstoja italijanske republike jih je bilo kar 56 in nobeni, razen drugi Berlusconijevi, ni uspelo izpeljati mandata do konca, trem z najkrajšim časom delovanja ni uspelo obstati niti štirinajst dni. Tudi uradnih francoskih vlad je bilo v istem obdobju spričo edinstvenega volilnega urnika kar 54, dejanskih pa skoraj polovico manj, Španija jih je doživela kakih 40, Velika Britanija le 14 vlad z 12 prvimi ministri in Nemčija 21 z le 8 ministrskimi predsedniki. Italijanske vlade so padale iz najrazličnejših razlogov, med katerimi je bil najpogostejši izguba podpore, v zadnjih desetih letih pa precejšnja izenačenost med levico in desnico (Romano Prodi je na volitvah aprila 2006 Berlusconija premagal z nekaj deset tisoč glasovi prednosti), zaradi katere morata obe pri sestavljanju vlad računati na skoraj vsak posamezen glas. Tudi Prodijeva vlada v odstopu je po tem, ko je bila imenovana maja 2006, lani februarja enkrat že ponudila odstop, a je nato dobila podporo v poslanski zbornici in tudi v senatu ter nadaljevala delo. To vlado si bodo Italijani zapomnili predvsem po vojni, ki jo je napovedala neplačevanju davkov in delu na črno; s tem je hotel Prodi v proračun preusmeriti denar, ki sicer polni žepe lastnikov srednje velikih in manjših podjetij, gostinskih lokalov in tistih, ki opravljajo nekatere svobodne poklice, da bi ga namenil za znižanje davkov in povečanje prihodkov tistim, ki težko povežejo konec s koncem. A sledil je samovžig znotraj vlade, zato bo ta do volitev 13. in 14. aprila tako kot razpuščeni parlament opravljala le tekoče posle. Oba akterja prihodnjih volitev pa nakazujeta, da se bo položaj v Italiji za vedno spremenil: tokrat menda Berlusconijevo desnosredinsko Ljudstvo svobode (Popolo della Libertá, PDL) in Veltronijeva levosredinska Demokratska stranka (Partito Democratico, PD) ne bosta sklepala raznovrstnih predvolilnih zavezništev z nikomer, stranke, ki se jima bodo po volitvah pridružile v koaliciji, bodo morale bolj ali manj plesati tako, kot bo godel "gospodar". Oba, Berlusconi in Veltroni, namreč verjameta, da so njuni rojaki siti prenašanja odgovornosti za neuspehe znotraj koalicij, oba obljubljata po vsej Evropi priljubljeno "novo politiko", a zdi se, da politika Italijane komaj še zanima. Programa leve in desne sredine se tako rekoč ne razlikujeta, obe obljubljata, da bosta zmanjšali javno porabo, povečali kupno moč in opravili s preživetimi delitvami.

Ostareli ljubimec

Analitiki menijo, da so aduti Silvia Berlusconija na aprilskih volitvah predvsem predčasni padec Prodijeve vlade, ugodni izidi javnomnenjskih raziskav in priprave na volitve brez nepriljubljenih koalicijskih partnerjev. Sam v svojem znanem vzvišenem slogu ponovno obljublja velike premike, novo moralnost, izboljšanje življenjskih razmer Italijanov, znižanje davkov in dvig plač, ustvarjanje ugodnega okolja za vnovični zagon podjetništva in še kaj. Volivce poziva, naj se množično udeležijo volitev in naj mu namenijo svoj glas, saj je v preteklosti že ustvaril dva milijona delovnih mest, znižal stopnjo brezposelnosti na rekordno nizkih 6,4 odstotka in izpolnil 85 odstotkov predvolilnih obljub; za neizpolnjene obljube krivi koalicijske partnerje in zagotavlja, da bo tokrat drugače. Ker namerava po Sarkozyjevem zgledu povečati kupno moč tudi z odpravo obdavčitve nadur in 13. ter 14. plače, kar bi proračun po izračunih ekonomistov olajšalo za slabih 12 milijard evrov, bo v svoji ekipi zaposlil nekdanjega vodilnega v korporaciji IBM, ki naj bi mu jih na drugih področjih pomagal privarčevati kar 15. V bitki, ki se te dni bije okoli letalske družbe Alitalia, populistično zavrača možnost, da bi jo kupila družba Air France, in prigovarja, naj deleže pokupijo domača podjetja, a ta za zdaj ne kažejo posebnega zanimanja za nakup.

Enainsedemdesetletni Berlusconi, ki ga je nekdanji predsednik republike Giovanni Leone leta 1977 imenoval za viteza reda zaslug za delo in ga Italijani zato pogosto imenujejo kar Cavaliere, je vodil tri vlade, prvo leta 1994 in drugi dve od junija 2001 do Prodijeve izvolitve maja 2006. Ker je v politiki šele 14 let in ker ima, kot pravi, drugače od levičarjev, ki so politiki po poklicu, bogate izkušnje iz gospodarstva, se sam sebi zdi najprimernejši kandidat za desnosredinskega predsednika vlade, saj naj desnica ne bi imela nikogar sposobnejšega od njega. Če bi že imel političnega naslednika, bi se menda z veseljem upokojil, a po njegovem ta hip za to še ni čas, saj je zdaj "najpomembneje rešiti domovino, ki jo je dveletna katastrofalna vladavina Prodijeve leve sredine spravila na kolena". Pogorel naj bi Prodi, z njim tudi vsa levica, četudi naj bi jim bil ponujal roko, a so jo arogantno zavrnili, zato se mu ne zdi verjetno, da bi levo sredino, četudi z novim obrazom nekdanjega rimskega župana Walterja Veltronija, sploh lahko kdorkoli volil. Prepričan je, da bo rojake prepričal z novo, veliko desnosredinsko stranko zmernih liberalov. Na očitke, da je svoje vlade vodil avtokratsko in da ga niso zanimale potrebe državljanov, temveč zgolj interesi lastnega kapitala, odgovarja, da je nekaj zakonov res sprejel na podlagi svojih "izkušenj", da pa jih ni spisal zase in, predvsem, da jih ni izrabil. Ostro zavrača tudi številne očitke o navzkrižju interesov, saj naj bi bil svoje televizijske hiše, zbrane v imperiju Mediaset, uporabljal za promocijo svoje politike in za diskreditacijo političnih nasprotnikov; trdi, da ni nikoli napadal levice, niti na svojih niti na javnih televizijah. Vsi vedo, da to ni res, mnogi so tudi prepričani, da če ne bi imel takšnega bogastva, ne bi bil deležen takšne podpore. Poosebljal naj bi sanje povprečnega Italijana srednjega sloja, ki ga zanima le troje: mama, lepe ženske in nogomet. Morda še avto. Iz medijev naj bi mu bilo uspelo perfidno odstraniti politiko in jo zamenjati s tračem, odlično naj bi bil ugotovil, kaj zanima povprečnega državljana, in mu to tudi serviral: napol gola ženska telesa, ljubezenske spletke med estradniki, nogometaši. To je postal njegov vsakdanji kruh, v biznisu in politiki. Njegova volilna baza naj bi bili danes tisti, ki te prevare niso doumeli, predstavniki revnejših slojev, ki se, namesto da bi se ga sramovali, z njim identificirajo. Ker se Italijani na splošno ne zanimajo več tako intenzivno za politiko, lahko Berlusconi počne pravzaprav karkoli: pod svojim dežnikom združuje Severno ligo, ki v dogodkih na Kosovu vidi model za odcepitev Padanije od "južne" Italije, hkrati z njo pa južnjaško desničarsko Narodno zavezništvo.

Po načinu vodenja države bolj kot na desnosredinskega demokratskega voditelja spominja na južnoameriške voditelje iz osemdesetih let. Zagrizeni zagovornik ameriškega republikanskega predsedniškega kandidata Johna McCaina naj bi z banalizacijo predvolilne kampanje poskušal volitve spet spremeniti v referendum za Berlusconija ali proti njemu, v drugem delu kampanje pa predvsem izstopajo njegove neprimerne in pogosto žaljive izjave o levici in njenih volivcih, ki jih obtožuje nekredibilnosti. Stranke levice in leve sredine po njegovem še nikoli niso izpolnile niti ene same obljube. Prav neokusen je tudi njegov odnos do žensk, o katerih v javnosti pogosto govori vulgarno, kot da bi bil pri svojih letih še vedno najboljši med ljubimci. Četudi za Sarkozyja pravi, da je njegov prijatelj, se zdi, da mu ni preveč pogodu, da je temu uspelo soj žarometov odvrniti od sebe: "Francijo imam rad in jo bom vedno imel: dovolj je, da preštejem vse ljubice, ki sem jih tam imel." Starejša politična komentatorka časnika Repubblica meni, da je Berlusconijeva največja slabost - on sam. Bil naj bi namreč ostareli magnat, za zastarele ima tudi njegove ideje, drugi pa so prepričani, da je njegova šibkost v tem, da se bo spoprijel z nekom, ki je v politiki sicer že več kot 30 let, a je na državni ravni vseeno nov obraz.

Priljubljenost narašča

Četudi malokdo verjame, da bi Walterju Veltroniju uspelo prepričati večino, se leva sredina pripravlja na veliki met. Ker so strategi demokratske stranke prepričani, da bo šlo tokrat za volitve stranke in liderja, ne pa koalicije strank, na njenih listah kandidira veliko novih, mladih obrazov iz vrst delavcev, podjetnikov in znanstvenikov. Dvainpetdesetletni Veltroni je vse levosredinske "stare mačke" pospravil pod preprogo; čeprav je še nedavno podpiral Prodijevo vlado, se je od nekaterih njenih odločitev ogradil. Sin nekdanjega političnega direktorja javne televizije RAI in Slovenke Ivanke Kotnik, hčere veleposlanika Kraljevine Jugoslavije pri Svetem sedežu, je očeta izgubil že pri enem letu starosti. Pravi, da je tudi zato bolj občutljiv za stisko bližnjih, zato se z njimi srečuje in pogovarja. Odločen je, da bo pred volitvami obredel vseh 110 italijanskih provinc, na trgih in v parkih pa med množico čuti, da si ljudje tokrat bolj kot prej res želijo sprememb. Njegova retorika je veliko treznejša od Berlusconijeve, s 55 odstotki glasov je tudi najbolj priljubljen vodja politične stranke v Italiji. Berlusconi, ki je šele četrti, ga med drugim obtožuje, da programa sploh nima, da mu krade zamisli in da se vede, kot da bi padel z neba. Veltroni namreč poleg znižanja davkov in izboljšanja kupne moči rojakov ter zaradi tega povečanja domačega povpraševanja obljublja še zmanjšanje števila parlamentarcev, ki jih je kar tisoč, odpravo dvodomnega parlamenta in predvsem pospešek zaspanemu državnemu aparatu ter zadušitev sive ekonomije. Zavzema se, da bi v državno blagajno plačevali manj, a vsi. V nasprotju z Berlusconijem je zelo jasno poudaril, da na njegovih kandidatnih listah ne bo nikogar, ki je bil obsojen ali zoper njega potekajo sodne preiskave. Zdi se, da bi lahko bila njegova prednost v enostavnosti predlogov, tudi tistega, da se mora država za vsako ceno izkopati iz položaja, ki traja že 15 let in v katerem se v politiki govori samo o Berlusconiju in o levici. Na obtožbe svojega nasprotnika se sistematično ne odziva, vseeno pa se je pripravljen z njim pred volitvami srečati na televizijskem soočenju - Berlusconi za zdaj o tem noče niti slišati. Nekateri menijo, da tudi zato, ker bi ga Veltroni utegnil speljati k razpravi o zakonu o splavu in cerkvi; povsem jasno pa je, da se cerkve nobeden od kandidatov ne upa dotakniti, saj bi to vnaprej pomenilo gotovo pogubo.

Veltroni se dobro zaveda, da bo težko prepričal severnoitalijanske volivce, ki tradicionalno volijo desnico, zato namerava svoja romanja k njim še intenzivirati. Prepričan je, da so filma, ki ga gledajo že 15 let, siti, da so ugotovili, da je država okorela, pretirano konservativna in da torej njegove odločenosti, da jo posodobi, ne bodo razumeli kot zločin. Med kandidati na ameriških volitvah je naklonjen demokratu Obami, ki ga je spoznal in celo spisal spremno besedo k njegovi knjigi.

Javnomnenjske raziskave štirinajst dni pred volitvami sicer nakazujejo kar 8 odstotnih točk prednosti Berlusconiju, Veltroni pa ne more računati na slabo udeležbo volivcev, saj so Italijani disciplinirani, ko jih država pozove k skrinjicam; na parlamentarnih volitvah leta 2006 jih je volilo kar 84 odstotkov. Glede na predvideno razmerje moči drugih strank še ni povsem izključeno, da ne bo moral predsednik Giorgio Napolitano mandat za sestavo 57. vlade podeliti Veltroniju. A ker se je ta proti premierskemu stolčku zavihtel dokaj pozno, je verjetneje, da bo moral še malo počakati. Če bo mandat vnovič dobil Berlusconi, bodo Italijani nekaj časa spet lahko zbijali šale na račun svojega Presidente del Consiglio, Slovenci pa bomo v soseščino spet dobili populista, ki si bo z "izkušnjami" menda poskušal zakon prirediti tako, da bi naposled postal naslednji italijanski predsednik in osvojil še Kvirinal. Ker so italijanske vlade kratke sape, pa ni rečeno, da bo imel dovolj časa.