Ekologija: življenjski slog in velik posel

Nekoč so bili hipiji tisti, ki so zagovarjali življenje, prijazno do narave, Zemlje. Danes to počne vse več politikov. Zaradi tega to izkorišča vse več podjetnih ljudi. Ekopotrošnja je hit. Današnji človek lahko živi v ekohiši, opremljeni z biolinijo pohištva, se greje z bioplinom in organskimi oblačili, se neguje z biokozmetiko, otroke z ekoavtom na biogorivo vozi v ekošolo in se seveda prehranjuje z biohrano. Vse je lahko bio-, eko- ali organsko. In zato tudi dražje. Da na hitro razčistimo še s tem, kakšna je razlika med eko-, bio- in organskim ... Ni je. Organsko (organic) je pridevnik, ki se za ekološke izdelke uporablja pretežno v angleško govorečem svetu, biološki izdelki prevladujejo v romanskih deželah in se pojavljajo tudi v nemško govorečih. Tam sobivajo s pridevnikom ekološki, ki je najbolj razširjen v Skandinaviji. Evropska unija za zdaj uporablja organsko govorico. V Sloveniji je uradno sprejeta oznaka za živila "ekološki", čeprav zlahka najdemo tudi druga dva izraza. Predvsem zato, ker večino ekoloških izdelkov uvozimo od vsepovsod.

Da končnemu izdelku upravičeno rečemo "ekološki", mora biti brez umetnih aditivov (tako imenovanih E-jev), ekološko pridelanih pa mora biti najmanj 95 odstotkov sestavin. Ekološka pridelava surovin pomeni, da morajo biti, ko govorimo o poljedelstvu, sadjarstvu in vinogradništvu, vzgojene brez uporabe pesticidov, mineralnih gnojil in razkuženih semen. Odpadejo tudi vsi gensko spremenjeni organizmi. Nujno je kolobarjenje. Reja živali pa je "eko-", če jim prizanesemo z različnimi hormoni, jih hranimo z ekokrmo in jim omogočamo dovolj prostega gibanja po ekopašniku. Standard, ki ni obvezen, je pa za res ekološko potrošnjo zelo zaželen, je tudi bližina proizvodnje, saj transport ekoizdelkov iz drugih držav, sploh pa na primer iz Kitajske, ni nič kaj do okolja prijazen. Vsekakor naj bi bili učinki ekološkega kmetovanja blagodejni za naše okolje, saj pomenijo manj zastrupljanja zemlje in omogočajo lažje ohranjanje biotske raznovrstnosti, prav tako pa ekološki kmet porabi manj energije in proizvede manj odpadkov na enoto proizvoda. Ekološko kmetovanje naj bi sicer v normalnih razmerah pomenilo od 20 do 50 odstotkov manjši pridelek (odvisno od posevka), naj bi se pa zato neprimerljivo bolje izkazalo v sušnih obdobjih. Ni jih malo, ki menijo, da bi moralo biti vse kmetijstvo na svetu ekološko. Eden največjih kritikov takih pobud je ameriški agronom Norman Borlaug, oče tako imenovane "zelene revolucije", ki naj bi bila najbolj zaslužna za to, da je svetovni proizvodnji hrane zadnjih 50 let uspelo dohajati rast svetovnega prebivalstva. Borlaug je prepričan, da bi lahko z ekološkim kmetovanjem nahranili največ 4 milijarde ljudi, pa še to ob občutni deforestaciji zaradi pridobivanja novih obdelovalnih površin.

Ekobiznis

Po zadnjih podatkih je na svetu 31 milijonov hektarjev ekozemljišč, največ, kar 12 milijonov, v Avstraliji. V EU je pri tem največja Italija z 1,1 milijona hektarjev, Slovenija zmore približno 30 tisoč hektarjev oziroma približno 6 odstotkov vseh obdelovalnih površin. Država si je z Akcijskim načrtom ekološkega kmetijstva (ANEK) zastavila cilj, da bo do leta 2015 ta delež 20-odstoten, ena ambicioznejših pa je želja, da bi do takrat 10 odstotkov vse prodane hrane v Sloveniji sestavljala ekološka živila slovenskega izvora. O tem, da bo čez nekaj let delež ekološke hrane v ponudbi supermarketov dosegel vsaj 10 odstotkov, skoraj ne moremo dvomiti, uresničitev načrta, da bi bila ta hrana slovenskega izvora, pa je nekoliko bolj oddaljena, sploh glede na današnje razmere.

Svetovna ekoprehranska trgovina, danes vredna več kot 30 milijard evrov, raste povprečno za 20 odstotkov na leto. Da je ekopotrošnja dober biznis, se vsekakor začenjajo zavedati tudi naše velike trgovske verige. V Sloveniji z rahlo zamudo doživljamo pravi "boom", saj je letna rast panoge približno 50-odstotna. V Mercatorju, Sparu in Tušu ugotavljajo, da se zanimanje za ekološke izdelke iz leta v leto povečuje. Iz Spara so natančneje sporočili, da se je prodaja njihove ekolinije lani v primerjavi z letom prej povečala za več kot 2,5-krat. Hkrati so sporočili, da v tej liniji za zdaj še nimajo slovenskih izdelkov, jih bodo pa kmalu vpeljali. Druga dva trgovca svoje ekolinije (še) nimata, imata pa v ponudbi nerazkrit delež izdelkov slovenskega izvora. Pred kratkim smo v Sloveniji dobili prvi ekosupermarket, ampak tudi v njem večina izdelkov ni slovenskega izvora.

V Sloveniji imamo približno 2000 ekoloških kmetij z ustreznim certifikatom, a le 50 certificiranih predelovalcev in distributerjev, trgovcev in uvoznikov. Prav zato gre večina slovenskih ekoloških živil še vedno v promet na tržnicah in s prodajo na domu. "Temeljni problem v Sloveniji je, da tudi kmetje, ki se odločijo za ekološko pridelavo, to navadno naredijo z namenom pridobiti več subvencij," je razložil dr. Emil Erjavec z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Subvencije za ekološko pridelavo so namreč najvišje od vseh, ki jih je mogoče dobiti. Za hektar ekozemljišča je mogoče dobiti skoraj 600 evrov, s kombinacijo različnih ukrepov pa kar 900 evrov na leto. "Manjka naslednji korak," je nadaljeval Erjavec, "ko bi nastala tudi posebna predelava in bi se razvil trgovski sistem." "Laže nam je v Slovenijo pripeljati različne tuje blagovne znamke," je razočarano ugotovila Valentina Aleksič, vodja kontrole predelave ekoloških živil na mariborskem Inštitutu za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu (KON-CERT), ki je daleč največji od treh registriranih slovenskih certifikacijskih organov. "Ali pa raje dajemo v tujino izdelovat ekološke sirne namaze in jogurte in jih potem nazaj vlačimo v slovenskih lončkih," je še dodala. Kar 94 odstotkov slovenskih ekopovršin je travnikov, zato velja živinoreja pri nas za najobetavnejšo ekopanogo. Vendar imamo zgolj dve mlekarni, ki odkupujeta ekomleko, in le dva mesnopredelovalna obrata. "Skoraj 80 odstotkov živali, vzgojenih na ekoloških kmetijah, kmetje prodajo kot konvencionalno vzgojene živali," je povedal Boris Uranjek, vodja kontrole pridelave na KON-CERT-u.

Za uspešno konkuriranje tujini, na primer Italiji s 50.000 ekokmeti in skoraj 5000 predelovalnimi podjetji, bi bila torej deloma, toliko, kolikor je za Slovenijo primerno, nujna industrializacija ekoproizvodnje. Industrializacija seveda pomeni, da prednostno postane nižanje stroškov in se potem začne proizvodnja počasi, a vztrajno seliti v tretje države s poceni delovno silo, hkrati pa standardi pridelave in predelave postajajo vse ohlapnejši. Dvomljivci zato svarijo, da bo že samo pritisk potrošnikov, ki si želijo vedno polne police, v kombinaciji s pomanjkanjem pravih ekoloških dobrin povzročil degradacijo ekomeril.

Nadzor in zlorabe

Vsi ekološki pridelovalci in predelovalci morajo pridobiti ustrezen certifikat, z njim pa si pridobijo pravico do uporabe ekooznačb. V Sloveniji ga lahko dobijo od treh registriranih nadzornih organov; največji od teh je, kot že omenjeno, mariborski KON-CERT, ki izda približno 80 odstotkov vseh ekocertifikatov. Od prijave kmetije v sistem nadzora pa do podelitve certifikata morata miniti vsaj dve leti, za vinograde in sadovnjake tri leta. V prehodnem obdobju pridelkov ni dovoljeno prodajati, kot da so ekološki. Redni, 24 ur vnaprej napovedani nadzor nad pridelavo izvajajo enkrat, nad predelavo pa dvakrat na leto, pri čemer sta v predelovalnih obratih predvidena tudi do dva nenapovedana obiska inšpektorjev, kmete pa tak obisk čaka le, če so ga v preteklosti kaj "lomili". Nadzor izvajajo tudi nad prodajo na tržnici, v trgovinah pa morajo hraniti certifikate vseh ekoloških izdelkov, ki jih prodajajo. Sistem certifikatov je sicer deležen tudi kritik. Predvsem naj bi nadomeščal osveščanje potrošnikov, hkrati pa z vedno debelejšimi katalogi dovoljenih sredstev povzroča postopno erozijo standardov.

Zlorab certifikatov je v Sloveniji malo, tudi zaradi naše pregovorne majhnosti, saj kmetje niso izpostavljeni zgolj očem nadzornikov, ampak tudi nadzoru kolegov v panogi, ki prežijo na morebitno nelojalno konkurenco. "Zlorabe so povezane s precejšnjo sramoto v domačem okolju," je pojasnila dr. Darja Kocjan Ačko z Biotehniške fakultete v Ljubljani. "Lahko bo kdo dokupoval pridelke iz konvencionalne pridelave in jih prodajal kot 'bio'. Ampak večjih odkritij za zdaj ni bilo. Kmetje morajo popisati količino pridelka in količino prodanega, tako da ko enkrat porabijo zaloge, po logiki nimajo več kje vzeti." Bolj skrb zbujajoči so necertificirani pridelki, ki se zaradi neozaveščenosti potrošnikov kitijo s tako imenovanimi "zelenimi trditvami". Torej, da gre za naraven, tradicionalen, zdrav izdelek. Na spletni strani Zveze potrošnikov Slovenije najdemo definicijo "zelenih trditev" (angl. green claims), ki so jo pripravili strokovnjaki Svetovne potrošniške organizacije: "Zavajajoča 'zelena' trditev je nedoločna in nejasna ter zato brez pomena. Potrošnik verjame, da bo z izbiro in nakupom tega izdelka, drugače kot pri podobnem izdelku iz iste kategorije, kupil dodatno dobrino in s tem prispeval k ekološko trajnostni proizvodnji in potrošnji, za kar lahko plača višjo ceno. Potrošnik se prednostno odloči za nakup izdelka, ki je prijazen do okolja." Zelene trditve so dveh vrst, in sicer nedoločne, nespecifične trditve (na primer: tradicionalno kmetijstvo, visoka kakovost narave, naravnost iz zemlje ...) in jasne, specifične trditve (na primer: dobro za okolje, dobro za živali, prijazno do delfinov, manj intenzivna reja ...).

Še bolj megleno je neživilsko področje, saj na evropski ravni še ni urejeno. Na primer ekoturizem. Ekoturističnih kmetij je pri nas iz leta v leto več, pri čemer standardi sploh niso določeni. "Ekoturizem ni certificiran. To so kmetije, ki pač pridelujejo in predelujejo ekološko. V Sloveniji ni standardov za to. Ni jasno, ali te kmetije dokupujejo izdelke za goste," je povedal Boris Uranjek. "Največja zloraba je pri biogorivih. Pridelava rastlin za biogoriva ni niti slučajno organska," je pojasnila Kocjan Ačkova.

Prihodnost

Delež ekoloških izdelkov se bo pri zdajšnjem družbenem razpoloženju in tem, da se tega razpoloženja zavedajo tudi trgovci, v prihodnosti gotovo povečeval. Ni pa jasno, koliko. Po mnenju Emila Erjavca se nam obeta bipolarizacija. "Na eni strani kmetijstvo kot industrija, pri čemer se bodo okoljski standardi kljub temu ohranili in zaostrili, saj se družbeni nadzor krepi, vendar se bo izgubila identiteta hrane, pri prehranskih navadah pa bomo verjetno zašli v nekakšno uniformiranost. Na drugi strani, malo kot protiutež, malo pa kot tržna niša, do okolja prijaznejše, tradicionalnejše pridelovanje, ki vsaj v prihodnjih 20 letih ne bo prevzelo večjega deleža, bo pa postalo pomemben segment na trgu, predvsem ko bo preskočilo ideološko obarvan okvir in še v večjem obsegu prevzelo nekatere temeljne metode in zakonitosti."