17. 7. 2000 | Mladina 28 | Družba | Intervju
Profesor!
Anthony Braxton ali Zakaj je pomembno igrati in obenem misliti godbe
Komponira, pa ni skladatelj iz enciklopedije. Pozna jazz in ga celo igra, pa ni jazzist. Improvizira, toda improvizira kompozicije. Predava na univerzi, a je zelo rad predvsem študent. Ne spada v nobeno skupnost, pa ni marginalec. Objame vse godbe, toda to sliši komaj kdo. Obtožujejo ga hladu, intelektualizma, ker so gluhi za čustvene razsežnosti. Igra, misli in živi svetovne godbe, pa mu jih je speljala World Music, Inc. Kot mladenič je v čikaški AACM spoznal, da ni utrgan. Ni si upal prositi za nastop Ornetta Colemana, ko se je zatekel k njemu po začasnem eksilu v Parizu, leta 1971. Preživljal se je s šahom. Med prvimi je javno igral solo saksofone vseh registrov. Nagrado 300.000 dolarjev za genija je porabil za pisanje oper in stare dolgove. Dve leti je imel izklopljen telefon in tačas ni vedel, kako preživeti ženo in tri otroke. Napisal je skladbo za 100 tub in si še vedno želi postaviti orkestre, da bi hkrati zaigrali z vseh planetov. Anthony Braxton je star 55 let.
Pred letošnjim Jazz festivalom ste nazadnje nastopili pri nas pred 15 leti. Kako bi orisali niz sprememb na področjih jazza, improvizacije, nove muzike in svetovnih godb?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.