Leseni Edi za fuk v snegu

Poceni filmi so lahko valilnice idej. Festival poceni filmov v državi v razsulu pa je potencialna kreativna eksplozija. Zato ni čudno, da so se festivala jugoslovanskega nizkoproračunskega in kratkometražnega filma v Subotici udeležili tudi "skavti", ki za svoje festivale iščejo zanimive filme. Organizatorji - subotiški KLJUN (Klub ljubiteljev umetnosti in znanosti), STRIPER (beograjska revija za ekstremni strip) ter LOW FI-VIDEO (beograjska različica našega Retrovizorja) - so že tretjič pripravili najbolj pristen, nepretenciozen in originalen filmsko-stripovsko-glasbeni LOW-FI festival.

LOW-FI je pojem iz glasbene industrije, ki označuje odmik od hladnega, digitalnega, hiperproduciranega studijskega zvoka, ki se ponovno vrača k prepričljivosti primarne energije, brez pretirane uporabe novih tehnologij. V filmskem (video) žargonu LOW-FI pomeni predvsem neobremenjenost s tehničnimi zahtevami profesionalne produkcije, pri čemer dovršenost slike, zvoka in celotne podobe filma ni pomembna. Festivalska formula je preprosta: narediš selekcijo in izbereš 80 domačih filmov v konkurenci za nagrade, povabiš tuje goste, ki predstavljajo svoje filmske programe - poleg ljubljanskega Breaka še VideoGONG, mednarodno predstavitev svobodnega neodvisnega videa in računalniške animacije, ki vsako leto v okviru Film Video Monitorja poteka v italijanski Gorici, selekcijo festivala Mediawave iz madžarskega Gyora ter častnega gosta - Američana Arija Golda, dobitnika letošnjega študentskega oskarja za film Helicopter. Ob filmarjih so povabili še 10 najboljših domačih stripovskih avtorjev, za brezplačno pofilmsko druženje pa poskrbijo glasbene skupine različnih stilov - od naših Žoambo Žoet Workestrao do legendarnih subotiških Džukel, vročih beograjskih Jarbolov in še bolj vročega domačega violinista Lajka Felixa. Za dodatno zabavo je poskrbela zvezna policija, ki je vsak večer točno opolnoči prekinila zabavo, kljub temu da je mestna oblast dovolila koncerte do treh zjutraj. Za res vrhunec pa Slobotova stranka SPS, ki je brez vnaprejšnjega opozorila zavzela dvorano, kjer so se prikazovali filmi, za enega svojih predvolilnih sestankov.

Čip film scena

Filme v konkurenci, ki so v povprečju dolgi 3 minute, bi lahko razvrstili v naslednje kategorije: dokumentarni filmi kot refleksija na bližnjo preteklost; animirani filmi, vključujoč računalniške eksperimente; glasbeni spoti; enodejanke s stupidno humoristično poanto in naracijsko klasični kratkometražni filmi. Podeljenih je bilo kar 22 nagrad, lesenih ploščic leseni Ed, simbolno imenovanih po slavnem ameriškem režiserju B-filmov. Ob klasičnih obrazložitvah nagrad kot najboljši dokumentarni, animirani, video, reklamni, vzgojni film so si morali člani mednarodne žirije v glavnem izmisliti kar se da bizarne kategorije. "Sneg" Aleksandra Gubaša in Aleksandra Vasiljevića je bil zaradi scene fuka v sneg razglašen za najboljši pornofilm; "Jebo ježa", hišni lutkovni film v stilu "Zverinic iz Rezije" kolektiva Mladi kadrovi, si je izboril nagrado za najboljšo filmsko predstavitev narodnega reka; "Welcome to my world" Aleksandra Vasiljevića in Zadruge, kjer v 55 sekundah gledamo ponavljanje ene in iste scene - pozdrav prebivalca iz smetnjaka - je bil ocenjen kot najboljši "urban trash" film; "Mrmr-piratska verzija" Nenada Mikolačkega pa je dobil kar nagrado brez obrazložitve. Največ lesenih Edov je pokasiral beograjski Videognom production, ki je ob skupini Happy individuals iz Požarevca na festival poslal tudi največ filmov.

"Videognomova" hišna produkcija v primerjavi z drugimi še posebej izstopa po kvaliteti in popolnem obvladovanju filmskega jezika. Razcvet avtorskih skupin, ki se ukvarjajo s filmsko produkcijo, je viden po vsej Srbiji. Tako je tudi v Vršcu ob meji z Romunijo, od koder prihajajo odštekanci pod režisersko taktirko stripovskega mojstra Wostoka (njihov film "Propali projekat: Veštac iz Burjana", kjer v glavni vlogi nastopa Wostokov oče, sicer ni dobil nobene nagrade, je pa brez dvoma eden izmed najbolj "low budget" produkcij celotnega festivala). V Subotici in Novem Sadu deluje generacija, ki jo je kreativno okužil predvsem Želimir Žilnik, tudi častni predsednik festivala. Epicenter pa je seveda v Beogradu, kjer je tudi sedež OTPORA, za katerega veliko avtorjev in avtoric dela v propagandnem filmskem oddelku. Videokamera in računalnik sta ta hip najmočnejše orožje mladcev in mladenk, ki iščejo smisel življenja v državi brez perspektive. V "Privatni Srbiji" Aurela Kiša, eksistencialnem videodnevniškim dopisovanjem med prijateljema (eden je pred Natovim bombardiranjem in vpoklicem v srbsko vojsko prebežal v Budimpešto, drugi pa je bil vpoklican v vojsko in čakal na konec bombardiranja), ki je dobil nagrado za najboljši dokumentarec, je vidna vsa tesnoba in nemoč življenja v Srbiji.

Posebno poglavje so animirani filmi, ki ta hip nastajajo v Srbiji. Izjemna kakovost produkcije, originalna likovna izvedba in zanimive zgodbe so splošno prisotni elementi teh animacij. "U ogledalu" Jelene Jelača in "Sve je stalo, samo deca rastu" skupine avtorjev sta zelo estetska in artistična filma. Medtem ko je prvi klasično zrisana metamorfoza ženskega obraza v ogledalu, je drugi animacija objektov na temo treh kratkih poezij Jovana Jovanovića-Zmaja. 2D-računalniška animacija Želimirja Žarkovića z naslovom "Kamaleon" pa je posebej izstopala po originalni zamisli prikaza interakcije med moškim in žensko. Nagrado za življenjsko delo je prejel kralj srbske trash produkcije Radomir Belaćević, ki je ob koncu festivala prvič javno pokazal svoj novi film v nastajanju z naslovom "Ne pušim više", parodijo na srbski mit o pravem moškem kadilcu. Sedemdesetletni Belaćević, po izobrazbi elektrotehnik, po vokaciji pa samoproklamirani filmski režiser, znanstvenik in pisatelj (napisal je 35 knjig!), je med srbskimi privrženci ekstremnih low-fi filmov zaslovel predvsem s filmoma "Dečak iz Junkovca" in "Tatin sin".

Selekcija najbolj zanimivih filmov bo v bližnji prihodnosti prikazana tudi v Ljubljani.