Prelep dan

Ker smo jih v zadnjih letih videvali čedalje bolj kot predvsem rezultanto egotriperskega stajlinga, predimenzioniranih odrskih nastopov, porivanja super modelov in na trenutke precej oholih mi-smo-večji-kot-Višnu intervjujev, jih je človek kaj zlahka pozabil v luči - ki jo imajo na samih sebi bojda najraje tudi sami - tistih štirih v več pomenih zelenih irskih pokovcev, ki so s svojo golo prvinsko energijo in intelektualno inovativnostjo v začetku osemdesetih let utrujeni in precej naveličani glasbeni industriji pomagali utreti pot naprej. Če jih imate radi ali jih ne prebavljate, U2 so svojčas nedvomno zasedali pomembno mesto na frontni črti redefinicije rockovske zgodovine.

Danes gospodje v zrelih letih so že lep čas vsesvetovne ikone, katerih vsak nov Izdelek se avtomatično šteje za Dogodek in je že sam na sebi več kot dovoljšen povod za zaporedje specializiranih, njim posvečenih dni na vseh mogočih svetovnih glasbenih kanalih. Tako to gre in vse skupaj niti ni preveč narobe, samo da so U2 nekje vmes (glede na zadnji album na srečo očitno le začasno) prenehali biti U2.

Zelo težko se je odločiti, kdaj točno so avtorji kostni mozeg tresočih mojstrovin, kot so Sunday Bloody Sunday, New Year's Day in Until the End of the World, podpisali podzavestno pogodbo s korporativnim hudičem in se zaradi naravnost bolestno predimenzionirane promocije svoje z vsakim tednom lepše spolirane embalaže odrekli velikemu delu tistega, kar je njihovi glasbi vlivalo primarno moč. Tovrstnih očitkov pri zdravi pameti vsekakor ne bi mogli metati v smer odličnega in zelo razgibanega Achtung Baby, vendar pot od tam do tistega v najboljšem primeru nemotečega, anemičnega grandad-rocka, s katerim so nas vsi možni kanali hvaležno pumpali zadnja leta, sicer ni bila kratka, dolga pa tudi ne.

Kontrast najbolj boleče zazeva, če si primerjalno ogledamo njihove videospote iz prve polovice osemdesetih let in tiste iz zadnjega obdobja. Prvi so v resnici prava mala šola kmetavzarstva - v naravnost nezaslišano pošvedrane bundice oblečeni Irci, ki se jim občasno prav očitno vidijo dlake izpod pazduh, entuziastično skačejo na kakšni barki oziroma ob zapuščenem gradbišču. Po oblikovni plati se ne morejo niti približno primerjati s kasnejšimi do kraja zestetiziranimi minifilmčki, vendar obstaja tu še ena veliko pomembnejša razlika: v prvi polovici osemdesetih let so se videospoti še snemali zato, da so bili v podporo glasbi, in ne ravno nasprotno.

Razkroj

Začetek razkroja še najbolje določimo z letnico izida Zoorope, ki jo moramo takoj na začetku ločiti od ZOO TV. Ta sintagma pomeni drzen in izviren koncertni projekt, ki se je prek in-yer-face odrske ekstravagance spretno in nesramno poigral s shizofrenim kalejdoskopom družbenih kodov tehnokapitalističnega sveta, v katerem vladajo izključno imidž, površina in simulacija. Sama glasba se je ob tem umaknila v drugi plan, kjer ji je postalo očitno tako zelo všeč, da si je tam vsaj začasno omislila stalno hišno številko. U2 so sicer ohranili velik del sporočilne superiornosti, vendar so tokrat malce zgrešili medij: namesto da so se delali, da še vedno delajo predvsem glasbo, bi lahko morda začeli delati filme ali pisati knjige. Kar se je začelo kot ostra kritika družbe izčrpanih pomenov in fatalnega dolgočasja, se je zastrupilo s svojim lastnim strupom, to pa se je izrazito pokazalo na dolgočasnem ploščku Pop, ki se je zaradi sijajnih spotov za mediokritete, kot sta Discotheque in Last Night On Earth, zelo dobro prodajal.

Pop je bil logično nadaljevanje Zoorope in je pomenil tudi dokončno poroko z MTV; ta jih je takrat predvajala pogosteje kot reklame za Coca-Colo. Slabšo muziko so delali, večje zvezde so postajali.

Res je, da se ni skupina vse te na krožniku servirane promocije prav nič branila: Paul Hewson, ki se je, ko je bil še najstnik, bril po prsih, da bi s tem pospešil rast dlak, se je fatalno zaljubil v Bona Voxa, kot ga je občinstvu prenesla Zooropa. Vsevedni sardonični kameleon, ki je svetu vsak dan znova razložil, kaj naj si misli sam o sebi, vedno znova večji od življenja na seriji gigantskih zaslonov. Namesto vašega najljubšega militantnega pacifista, ki je na začetku širil sicer na trenutke nekoliko konfuzno, a vseeno prekrasno sporočilo krščanske ljubezni, ponosa in skoraj nasilne jeze, je bilo to obdobje MacPhista v bajno dragi hologramski obleki, ki je blodil nekaj o diamantih, ki jih je menda treba v njihovi glasbi po novem iskati pod debelo plastjo dreka. Ko je postala ustvarjalna impotenca tako očitna, da se je same na sebi ne bi dalo več prikriti celo MTV-občinstvu, se je bilo treba samo skriti za provokativnim sarajevskim humanitarizmom in za sodelovanje najeti Luciana Pavarottija, in že smo bili za pol leta zopet nepozabno in.

Vzpon

Poznam ljudi, ki so zaradi prejšnjih uspehov celo desetletje malodane religiozno spremljali kariero "Zelenega tornada" in jim je zdaj žal vsakega tolarja, ki so ga vložili v nakup vseh možnih novih cedejev. Ta bitja so resnično oškodovana, saj pravijo, da prav zaradi tega ne nameravajo kupiti najnovejšega albuma All That You Can't Leave Behind. Res je, da prvi singl Beautiful Day z neizrazito melodijo in bombastičnim videom razumljivo ne zbuja prevelikega zaupanja, vendar preostali material na albumu eventualni nakup vsekakor osmisli. Da je album zelo drugačen od predolgo gojene smeri iz devetdesetih let, previdno priznavajo tudi sami člani benda. "Želeli smo narediti nekaj popolnoma drugačnega," je povedal Bono, "želeli smo se ponovno roditi."

Najbolj pozitivno in up zbujajoče na stvari je, da so se U2 končno nehali skrivati za vso tisto elektroniko, ki jim jo je le redko uspelo toliko podrediti, da bi jim lahko zares koristila, in za vso tisto prisiljeno samoironičnostjo, ki so jo od časa do časa z novo mesijansko gesto pokozlali kar sami. Po novem so vsi zasloni odmaknjeni in ostali so štirje ne več tako zelo mladi fantje na čistini, kar naenkrat zopet polni čustev in vsebine. Gigantski preskok je viden že v sami produkciji: zaradi zelo neposrednega in bazičnega zvoka so nekateri površni kritiki album označili za vrnitev k prvinskim rockovskim koreninam, vendar to preprosto ne drži, saj gre za kakovosten, kristalno čist in samo ponekod na robovih malce bolj grob pop. Bono pravi, da je po dolgem času zopet dobil priložnost, da lahko dejansko poje - čeprav tega sicer ni rekel, se zdi, da je tudi njemu jasno, da se je prej vrsto let predvsem afnal - in da je po enako dolgem času s tem ciljem v mislih tudi pisal pesmi.

S preprostostjo in sporočilno potenco daje All That You Can't Live Behind jasno vedeti, da so štirje fantje v kmetavzarskih bundicah še vedno tu in da jih je vmes samo uspaval blišč samopotencirajoče spirale kričeče votlosti, ki so jo toliko časa soustvarjali skupaj z množičnimi mediji. In prav zaradi tega si U2 enkrat za spremembo po dolgem času v resnici zaslužijo osrednji žaromet.

povezava