Univerzumi neskončnih zgodb

Poslednji sin Kryptona je bil prvi. Na Zemljo je privršal leta 1938 in prehitel Temnega viteza, ki je začel razdeljevati pravico pod okriljem noči šele slabo leto kasneje. Oba se kljub zavidljivo dolgemu stažu v tesno oprijetem kostumu odlično počutita. S Supermanom in Batmanom je vzletela tudi povsem nova in silno priročna zvrst zabavnega čtiva: stripovski zvežčiči, zlitje popularnega časopisnega stripa ter vplivne šund literature, ki je stereotipne žanrske ekstreme gnala do roba domišljije. S pojavo stripovskih zvežčičev jih je lahko končno pahnila čez.

Rodili so se superheroji, individualni borci proti zlu in krivicam, ki v pisanih trikojih letajo naokoli in nikomur razen zvestim bralcem ne izdajo svoje prave identitete. Njihovi enoplastni značaji in konzervativni nazori nikogar niso kaj prida motili. Štela so njihova spektakularna dejanja.

Še preden je v domovini zmanjkalo superproblemov, se je onkraj oceana neki Adolf s svojo vojsko odpravil na turnejo po Evropi. Superherojev lokalni običaji sprva niso zanimali, a ko je 7. decembra 1941 iz dežele vzhajajočega sonca pribrenčal roj zerov in stresel smrtonosni tovor na havajsko vojaško luko Pearl Harbor, je stvar postala osebna. ZDA so odkorakale na branike demokracije in med drugim rekrutirale superheroje, takrat najmočnejše psihološko orožje na svetu. Ko so ZDA objavile, da uradno vstopajo v vojno, je prodaja superherojskih zvežčičev dosegla magične številke. Pustolovščine kostumiranih patriotov, ki meljejo vojaški aparat sil osi in suvajo Hitlerja na gobec, so vsak mesec natisnili v skupni nakladi 15 milijonov izvodov.

S superheroji nikoli ni bilo heca. Supermanu in Batmanu so se tako na fronti kot pri detektiranju notranjega sovražnika pridružili Sub-Mariner, Human Torch, Challenger, Fin, Blue Diamond, Black Marvel, Captain Daring, Captain Terror, Captain Wonder in kakopak v nacionalne barve odeti Captain America, ki sta ga leta 1941 ustvarila Joe Simon in legendarni Jack Kirby. Patriotska presežna vrednost je bila že sama geneza superheroja. Mladenič po imenu Steve Rogers bi se silno rad pridružil ameriški vojski, toda naborna komisija ga zaradi asketske konstitucije zavrne. Razočaran naleti na serum, ki ga je za potrebe vojske zvaril profesor iz vladnih laboratorijev. Preden znanstveniku uspe projekt speljati do konca, ga fentajo nacisti, tisto malo seruma pa Steve Rogers zadrži v sebi. Captain America, ki potem nikoli več ne sname maske, je bil formiran. Po koncu vojne je njegova popularnost drastično upadla.

Na začetku šestdesetih se je pridružil skupini enakih med enakimi, ki je nosila ime Avengers. Avengers so bili ob Fantastic Four najbolj priljubljen superherojski tim. Po njihovi zaslugi se je superherojskega univerzuma oprijel vzdevek ameriška mitologija 20. stoletja. Bralci niso bili več zgolj bralci, marveč sodobni verniki, ki so fanatično zbirali vse, kar je dišalo po fantastični četverici. Ob vsakem času so na izust zrecitirali njihovo zgodovino. Njihove podvige so citirali na pamet, do najmanjših podrobnosti. Superheroji so postali popkulturna biblija. Ne, postali so popularnejši od biblije. V adolescenčnem jeziku so postali drugo ime za boga. Kar je podjetni Stan Lee, reformator založniške hiše Marvel Comics in ameriška legenda, pri priči vnovčil. Angažiral je Jacka Kirbyja, ki je tako Avengersom kot Fantastični četverici vtisnil prepoznaven, klasičen pečat, in leta 1962 sta skupaj eksploatirala naturalistični panteizem nordijske mitologije. Jack Kirby, s pravim imenom Jacob Kurtzberg in vzdevkom King of Comics, je umrl 6. februarja 1994, star 76 let. Za vse, kar je ustvaril, je nebo postalo premajhno. Njegovi superheroji so osvojili vesolje in vse znane paralelne dimenzije. Kirby preprosto ni prenesel praznega papirja in niti Marvel ni mogel natisniti vsega, kar je ustvaril. S Stanom Leejem sta zakoličila zlata leta založbe. Captain America, Avengers, Fantastic Four in Mighty Thor so orali fanovsko ledino. A superheroji so še kar prihajali. Daredevil, Incredible Hulk, Iron Man, Silver Surfer, pa stripovska verzija Kubrickove Odiseje 2001 in naposled - X-Men.

No, leto pred finalno mutacijo, torej leta 1962, je Stan Lee z risarjem Steveom Ditkom zaključil zadnjo fazo v ekspanziji Marvelovega vsemirja. Po moških in ženskih superherojskih transformacijah je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj se bodo v superheroje začeli sprevračati še najstniki. Odločitev je padla v obdobju predvietnamske psihoze, ko je Amerika potrebovala mlado, zdravo meso, ki bi na tujih terenih dokazovalo njeno suverenost. Takrat je radioaktivni pajek ugriznil mladega študenta Petra Parkerja, ki je simptomatično pridobil vse pajkove lastnosti - in postal Spider-Man. Spider-Man nikoli ni šel v Vietnam, ostal je doma in dokazoval, da ima superheroj tudi zasebno življenje in s tem superprobleme, npr. kako pred svojo drago skriti dvojno identiteto, kako uskladiti mladost in supermoč, kako pod pezo odgovornosti normalno odraščati. Spider-Man je eden prvih superherojev, ki je bralcu vsaj nakazal, da realnost obstaja in da status superheroja ni zdravilo zanjo. Ravno nasprotno.

Idealnega fikcijskega materiala je bilo na lepem toliko, da je preprosto moral mutirati.

Mutacija!

Serial X-Men, ki je septembra 1963 štartal takorekoč vzporedno z Avengersi, je dejansko predstavil popolnoma nov koncept superherojev. Mularijo, ki nadnaravnih sposobnosti ne pridobi z ugrizom radioaktivne živali, s spremenjenimi atmosferskimi učinki ali po nesreči, ko se v hipertajnih laboratorijih zalomi pri znanstvenih eksperimentih, ampak svojo drugačnost nosi v genih od rojstva. Njihove nadčloveške lastnosti so posledica nepojasnjenih mutacij in običajno šele s puberteto udarijo na površje. Scenarist Stan Lee je hotel serial sprva poimenovati kar Mutants, a so mu sodelavci prišepnili, da ima izraz mutant preveč negativnih konotacij in bi utegnil zmesti adolescenčno publiko. Naposled se je odločil za ime X-Men, ker je dovolj nedoločljivo in v sebi skriva prizvok nečesa neznanega. Oznaka ni imela nič skupnega z detektivom, ki je pod šifro X-Man kraljeval v pulp literaturi konec tridesetih, je pa v prihodnosti zaplodila veliko bolj ali manj tihih, večinoma uspešnih franšiz kot X-Factor, X-Force in nenazadnje Dosjeji X.

X-Men prve generacije so bili materializacija največjega najstniškega strahu in hkrati najbolj obsesivne najstniške želje - biti drugačen od ostalih. Eksploatirali so dilemo, ali je tovrstna drugačnost blagoslov ali prekletstvo. Najstniki so se še zlasti našli v osnovni podmeni seriala, češ usoda drugačnih, v tem primeru mutantov, je hočeš nočeš taka, da jih normalni ljudje sovražijo, zato se morajo naučiti racionalnega obvladovanja svojih talentov, da bi ubežali predsodkom, primitivizmu in zapovedanemu povprečju okolja, ki jih obdaja. Njihove zavidanja vredne sposobnosti so obenem tudi neizčrpen vir travm in etičnih dilem. Kaj naj recimo stori Angel, ki je rojen s popolnoma funkcionalnimi krili? Naj se podredi diktatu konformizma in jih celo življenje skriva pod plaščem ali naj se požvižga na vse in svobodno leta naokoli, za kar je bil konec koncev tudi rojen? Da bi lažje prebrodili krizo identitete, jim mentorstvo ponudi Charles Xavier, na specialni invalidski voziček priklenjen sin nuklearnega znanstvenika, najmočnejši telepat na svetu, ki je sposoben brati tuje misli, svoje pa projicirati v radiju 500 kilometrov. Broj 1 par excellence, če se še vedno sprašujete, kje sta Magnus in Bunker našla inspiracijo za tisto nesmrtno paralitično tečnobo. Xavier, tudi sam mutant, drugače pa ekspert za genetiko in biologijo, kot Profesor X vodi zavod za posebej nadarjeno mladino. Poleg Angela so se v izvirni verziji X-Men pod isto streho znašli še Iceman, simetrična fotokopija človeka bakle iz Fantastične četverice, ki namesto ognjenih krogel razmetava ledene in zamrzne vse, česar se dotakne; Cyclops, ki z rušilnim laserskim pogledom sesuje vse in vsakogar; Marvel Girl, ki premika predmete s pomočjo telekineze; in Beast, vrhunski erudit, ujet v telo gole gorile.

Čeprav sta Lee in Kirby v serial vložila ogromno napora in entuziazma, je bil odziv med neadolescenčno publiko precej mlačen. Pri petorici mladih mutantov so pogrešali predvsem individualnost sprejemanja odločitev. X-men so bili navsezadnje nekakšni večni študenti, svoje moči pa so aktivirali le, kadar je dovolil Profesor X. Fak, superherojski strip pa res ne more zgledati kot kolidž, ne. In kakšna je korist od drugačnosti, če jo pokažeš samo v šoli, oblečen v uniformo navadnega učenca. Da ne govorimo o Xavierjevem politično nekorektnem pošiljanju mladostnikov v smrtonosne spopade. X-Men so lahko izrazili prirojeno neprilagojenost in uporništvo samo, če so špricali šolo. Nekateri so čakali do prihoda mutantskih brucev, potem pa odšli po svoje in dosegli vidne uspehe pod firmo X-Factor. A takrat niso bili več otroci.

Prvo desetletje je minilo brez evforičnih presežkov. X-Men so sicer ostali enaki med enakimi, marvelovski stil risanja in prepletanja zgodb pa se je medtem razvijal in pridobival na simpatijah tudi med odraslimi ljubitelji mitologije 20. stoletja. Število strani stripovskih zvežčičev, ki je nihalo med običajnih 32 in občasnih 48, kmalu ni več zadoščalo za razvejane epizode, ki so se vlekle tudi po več mesecev. "Če hočeš, da se dobra zgodba prime, potem mora biti dolga," je bil prepričan Stan Lee. "Glede na to, da moram vsak dan izsanjati kup novih zgodb, mi možnost, da jih podaljšam na dve, tri in po potrebi še več številk, znatno olajša delo."

Ni bilo malo bralcev, ki so nergali, da je vse skupaj le marketinški nateg, s katerim zagotoviš prodajo naslednjega zvežčiča, večina pa je tak način podajanja zgodb odobravala. Štorija, ki obvisi v zraku, ko je najbolj napeto, je postala Marvelov standard, ki so ga hitro prevzele konkurenčne založniške hiše. Stan Lee je svoje delo pogosto primerjal s pisanjem žajfastih nadaljevank za televizijo. Portretiranje trpečih, razrvanih osebnosti je bila od nekdaj njegova specialnost, ki je najbolj prišla do izraza pri patetiki Silver Surferja, limonadnih vložkov pa ni manjkalo niti pri X-Men, kar je dokazal nerazrešen ljubezenski trikotnik - govorimo kajpada o platonski različici, saj je že en sam pogled na superherojska mednožja brez najmanjših obrisov genitalij zadostoval za ugotovitev, da pri njih seks ni ravno vsakdanja tema debat - med Angelom, Cyclopsom in Marvel Girl.

V sedemdesetih je serial začel rapidno usihati in je nujno potreboval lifting, če je hotel preživeti v neusmiljenem konkurenčnem boju na kioskih. Upehane mutante, ki so malodane že ležali na smrtni postelji in čakali na odpis, sta pobrala pisec Len Wein in risar Dave Cockrum. Plan revitalizacije je bil jasen. X-Men rabijo svežo kri. In da bi bilo že navzven videti, da mislijo resno, je maja 1975 zvežčič s prvo epizodo in napisom Giant-Size X-Men izšel na velikem formatu. Od starih znancev sta ostala samo Cyclops in Profesor X, ki je rekrutiral novo ekipo vzornih učencev. Tokrat internacionalno.

Novi X-Men so postali hit. Še več, postali so najbolje prodajani strip vseh časov. Naslov, ki ga sodeč po trenutnih nakladah ne nameravajo zlahka izpustiti iz rok. Pri Marvelu so jim na vrh pomagali tudi tako, da so kako zbirateljsko oziroma jubilejno številko natisnili s štirimi različnimi naslovnicami. In vsak zagrizen kolekcionar je moral imeti vse štiri. Če je imel samo tri, je bilo enako, kot da ne bi imel nobene. Kar je dalo vedeti, da ameriški stripofili stripe vse manj berejo in vse bolj zbirajo.

Antiteza

Ameriki so in bodo verjetno tudi v bodoče vedno vladali superheroji, zato tam s stripom zadnja desetletja niso kaj prida eksperimentirali. Niso odkrivali Amerike, bi lahko pripomnili. Ni bilo potrebe. So pa storili prelomni korak, ki je superherojem utrl pot tudi na evropske trge. V osemdesetih so superherojem, nekaterim tudi ponovno oživljenim, dopustili, da odrastejo in postanejo podobni ljudem iz mesa in krvi, da pokažejo resnična čustva ter se soočijo s svojim poslanstvom, ki nikakor ni blagoslov, ampak breme, ki preoblikuje značaj in psiho. Ključna stvaritev osemdesetih so postali Watchmen, definitivni superherojski ep, prvotno mišljen za objavo v dvanajstih nadaljevanjih. Podpisala sta ga scenarist Alan Moore in risar Dave Gibbons, Angleža, ki sta v ZDA kreativno emigrirala s strip magazina 2000AD. Amerika je pač ponujala več. Obsežna, surova in inteligentna pripoved o skupini ostarelih samozvanih superherojev, ki se reaktivira, ko nekdo začne pobijati njene člane, je mojstrovina, ki se sestavlja kot čudovit mozaik. Gre za najbolj dovršeno zgodbo o mitu superherojstva in mučnem poslanstvu, ki je prej mora kot podoba vedno nasmejane pravice. Watchmen se v svetu superherojev vprašajo, kdo za vraga nadzira nadzornike, poleg tega pa nam postrežejo še z edinstvenim psihološkim vpogledom v superherojski vsakdan, zmes šibkih značajev, ki pod vplivom alter ega in brez kostuma postanejo impotentni, razrvani, krvoločni ter navkljub redkim zadovoljstvom popolnoma in za zmeraj oropani človeškosti. Vse, kar iz teh emocionalno oropanih ljudi dela superheroje, je le zbirka socialnih špekulacij in političnih napak, ki so jih ves čas sami pogojevali.

Watchmen je bil superherojski strip, ki naj bi končal vse superherojske stripe. A ker v superherojskem univerzumu ni nič dokončnega, dokler tako ne odločijo bralci, so X-Men preživeli. In od nas še zmeraj hočejo samo, da jim pokažemo denar. Mimogrede, če so vam superheroji količkaj pri srcu, še posebej X-Men, potem se prostovoljno odrecite njihovi celuloidni verziji.