Profiji s posluhom za najgloblji Balkan

i avantgardi i mainstreamu.

Lepota jazza čemi v tem, da ga lahko užijemo celo tisti, ki prvi priznavamo, da je v hudi krizi. Ključen del tega užitka postanejo potem takšne reči, kakršne so festivalske zasnove. Medtem ko vsakršna kriza večino festivalov požene proti sredinskim tokovom ali suhim strugam, gre naša pozornost toliko bolj tistim, ki vztrajajo v obrečjih, na brzicah, meandrih ali celo podpirajo tisto glasbeno srenjo, ki že lep čas pluje proti toku - torej avantgardo. Na takšnih prireditvah potem zlahka pogoltnemo celo zapolnjevanje zgodovinskih lukenj, korifeje in junaštva iz starih časov. In sredi vsesplošnega kraha evropskih jazzovskih festivalov postaja skopski - poznavalski, zračen, konsistenten, predvsem pa neskončno očarljiv, gostoljuben.

Skopje Jazz Festival je delo enega človeka in - ne njemu, pač pa skupni stvari - docela predane ekipe. Jasnoda ekipa s tem tudi temu samemu človeku ne more biti predana bolj. Govorimo o Oliverju Belopetu, programskem direktorju, zdaj že drugo leto tudi selektorju zgodovinsko nesrečnejše ljubljanske festivalske inačice, in njegovih. Glasbene zasedbe imajo od prihoda na letališče Petrovec do odhoda od tam več ko popolno oskrbo. Skupina hostes, vzemimo, je tako profesionalna in obenem človeška, da zanjo nikakor ne moremo več uporabljati te uradne besede - zaprimo jo tokrat v kak Cankarjev dom, kjer naj mirno prenaša svoje nosilke, tiste mumijaste, obešalniške, od vse (bodisi zgolj zunanje bodisi namišljene) lepote ohole osebke. Punce v Skopju so čisto normalne, s svojimi gosti in gostjami se znajo pogovarjati celo o jazzu; ko so z njimi, si ne nadevajo umetnih nasmeškov, hkrati pa ne dajejo zoprnega vtisa, kakor da se z njimi poznajo že tisoč let. Kratko malo opravljajo svojo družbeno in družabno funkcijo in dobro vejo, kje so medčloveške koordinate. Prav rade volje jih omenjam na prvem mestu v tejle reportaži, saj delujejo, kot da so rojene za ta posel - noben slab štos jih ne zmede, noben težak ne zživcira, vedo za vse festivalske sheme, urnike in morebitne zaplete, če ne, pa si vzamejo pet minut, da se pozanimajo promptno in brez histeričnih izpadov. Utrujenosti ne razglašajo vsevprek; če sem natančnejši, sploh ni opaziti, da opravljajo kakšno posebno, naporno delo. Zdajle sledi majhen šok: Večina teh deklet prihaja s skopske Glasbene akademije. Predstavljajte si, da bi tovrstno ekipo najel na AG v Ljubljani, saj bi punce - brez odvečne seksistične žalitve! - še hoditi ne znale prav; morda katera le bi, toda potem bi se zapila s prvim glasbenikom, ki bi se razgovoril malo bolj, in pozabila, da soodgovarja za njegov jutrišnji špil; zna biti, da se tudi ne bi, zagotovo pa bi nobena ne znala sproščeno komunicirati s kakim Ahmadom Jamalom, in to ne zgolj zategadelj, ker bi sploh ne vedela, kdo je to. Seveda se moremo pri vprašanju njihove in še marsiktere, tudi moške vzgoje in izobraževanja vrniti k programskemu direktorju in poudariti, da ima ves festivalski čas odprta vrata svoje pisarne, ki je hkrati tudi njegov dom, pa tega nobena in nihče ne izkorišča za postopanje tiste sorte, v kateri se zasebno in javno rado pomeša do tečnobne neprepoznavnosti. Vse je kristalno jasno, priboljškov za piti in jesti zmerom dovolj, celo diskoteka na zaupno voljo pa v pouk, in to sredi mesta, ki ima obupno razpotegnjen center, še edino neokrnjeno balkansko nrav in obče nezadovoljstvo nad samim seboj, svojimi politiki in sosednimi državnimi tvorbami. Festival jazza je Skopju vsak konec oktobra v posebno veselje, pri čemer ni čutiti, da bi bil Oliverju kdo posebej nevoščljiv (prej obrnjeno), ker opravlja tako pomembno in odgovorno nalogo - razveseliti razočarane, ponižane in razžaljene z nekaj izvrstnimi godbami vsaj enkrat na leto. Tako je čutiti po ovacijah, ki spremljajo njegov prihod k odrskemu najavljanju, tako sklepamo, ker skupine dajo na tem odru dejansko vse od sebe.

Gostoljubje

Skopski oder je v Univerzalni sali, ki jo je dala zgraditi vlada Ljudske republike Bolgarije kot darilo skopskemu mestu in makedonskemu narodu po katastrofalnem potresu leta 1963. Dvorana je res univerzalna, saj od zunaj spominja na malce večji ljubljanski kinematograf Šiška, njena streha je planetarijska, konstrukcija premore tisto pločevino in vijake, ki so nam znani iz hale Tivoli, kukanje od strani v avditorij pa daje vtis, da smo nekje med cirkusom in bojevniško športno areno. Nekaj tednov pred Jazzom so jo dejansko spremenili v kegljišče, prav primerna pa bi bila tudi za bikoborbo. V njej je namreč prav pasje, saj tribune na obeh konceh segajo do polovice odra, noben izmed 1570 sedežev pa ni pretirano oddaljen od njega, zato sta protagonist, protagonistka prisiljena k neposrednemu stiku. Zvok se ne more zanesti na nikakršno parabolo ali visokosten odmik, pač pa ima pravo pravcato klubsko odliko, kar je nekaterim zasedbam v prid, drugim v pogubo. Dvorana je univerzalna še iz nekega drugega razloga, ki spričo njega sivijo lasje premnogim organizatorjem v Ljubljani: Medtem ko je, recimo, najemnina za Križanke bistven, večkopolovičen del vsakršnega promocijskega predračuna, so v Skopju, kar zadeva Univerzalno salo, ohranili tist najbolj zdravo samoupravljalski "regulativo v kulturi" - dvorana je "naša", zato bo takšna tudi ostala, lupina in njena infrastruktura pa bodita v brezplačen najem vsaki "napredni ideji". Oliver Belopeta zelo rad zatrjuje, da mu je v Skopju delati veliko laže kot v Ljubljani, pa pri tem nismo čisto prepričani, ali gre samo za elementariko "tujca"; z druge strani pa se, kajpada, takoj vprašamo, ali nima znani nemo profeta in patria sua na Slovenskem spričo takšnih oseb in izjav še dvakrat hujšo metaforiko. Skopje ima namreč tudi jazzovski radio - pustimo vnemar vprašanja in kritično dilemo, zakaj na njem ni čuti skaja, regija, elektronike, nojza, soula, "sodobne resne" glasbe in rapa, pač pa kvečjemu kak blues, toda Skopje ima jazzovski radio, radio za jazz vseh zgodovinskih pojmovanj, zvrsti in podzvrsti, kakor na svetu samo še New York in Berlin - londonski se je tačas že generaliziral, in to iz vzrokov komercialne narave. In ta radio, ki ga vodita oče Ljupče in sin Alen Hadžistefanov - znan in cenjen kot eden izmed najboljših snemalcev za žive nastope na Dolnjem vzhodnem koncu NYC - diha s festivalom. Kakor dihajo z njim tudi tisti norci, enega sem imel srečo spoznati, Gordana, ki imajo doma v svoji sobi svetišče z ojačevalcem na elektronke, cede napravo in pekač, nad njimi pa 5.000 primerkov avantgarde - vseh struj. In navsezadnje dihajo s festivalom tudi tiste ploščarne '' la Blow Up, v katerih lahko užiješ blagodeti države v hudo resni tranziciji in si za tristo tolarjev sredi ponudbe, kakršno je najti samo še v zahodnih velemestih, na Kitajskem, v Jugoslaviji ali v Republiki Srbski - morda še v Bolgariji - omisliš najnovejšo produkcijo, sveže zapečen piratski CD album z lično, barvno fotokopiranim ovitkom in prav takisto lično odtisnjenimi osnovnimi podatki na samem disku. Dekleta z akademije, dvorana, radio, diskofilski norci, diskografski pirati, balkanski kaos, svet med Ferusom Mustafovim, Petrom Barbaričem, Šutke, Bit pazar z doma posnetimi albanskimi kasetami, Kočani, porajajoči se kumanovski jazz festival (dodobra prav tako Belopetovo maslo) - vse to nekje v barvitem ozadju oblikuje tisti šestdnevni dogodek z enim do dvema nastopoma na večer, spričo katerega je prof. Anthony Braxton (z družino) ostal v Skopju še kar nekaj dni za navrh in spričo katerega je Ahmad Jamal s triom in gostom, tenorsaksofonistom Georgeom Colemanom igral zdržema eno uro in triinpetdeset minut, česar ne pomnijo niti prekaljeni poslušalski starci.

Hotel za nas in glasbeno srenjo, tista petzvezdična arhitekturistična gmota nekje na samem pa pooseblja Oliverjevo promotersko pedantnost, kar zadeva počutje: Glasbenik, glasbenica morata imeti mir, najboljšo sobo, temperaturo in relativno vlažnost, ravno prav trdo in ravno prav mehko postelj, da udobno in učinkovito prenoči tudi člane David Murray Octeta, če so malce preradoživi noč pred nastopom. Oliver zelo dobro ve, kako se v tem poslu ceni ugodno počutje, kaj vse se lahko rodi na odru, če prideš tja gor spočit, sit in dobre volje. Svojim gostom in gostjam nudi dva obroka - kosilo tik po prihodu v mesto in večerjo po nastopu. Tudi osebno je lahko karseda veliko z njimi, kajti njegova deviza je: "Zaključiti festival dva dni pred njegovim začetkom, imeti tudi sam kaj od njega in se torej za njegovega časa ubadati le še s sprotnimi problemi." Gostišče Marakana poleg novega stadiona je prizorišče, kjer se uvodno gostoljubje prepleta s poslavljanji, časnikarju pa je vsaka oseba na voljo - nekateri se slikajo vsevprek, drugi klepetajo, vsakdo pa ima tudi možnost, biti tiho in razmišljati o nastopu ali o članku. Celo sprejem v pivnici Skopske pivare, glavne festivalske pokroviteljice ni tog in zadržan, kljub množici diplomatskih in predstavniških krogov, ki se radi zberejo tam - vse je namreč urejeno tako, da so v središču pozornosti glasbeniki in skrbno, zvito premišljena osebna trdnjava, nevsiljiv in neskončno zavezniški prijateljski krog, ki Oliverja podpira na vsakem koraku. In kakor da tudi poslušalska množica ve za finančna razmerja, v dvorani med omembo sponzorjev hudomušno zažvižga, ko se je omeni "ministrstvo" (to daje približno 30% vseh potrebnih sredstev), in življenjsko navdušeno zavpije bravo!, ko beseda nanese na radodarno pivovarno.

Evforija

Publika v Univerzalni sali - zvečine navadni ljudje z ulice, prav nobene šminke ali statusnega kazalca - nasploh ni vzgojena v nekem enostavnem smislu, prej bi lahko rekli, da spoštuje goste, že sam njihov prihod, kar je v bistvu njen velik trik: Vpitje namreč, ki sprejme bend na samem začetku, je na ravni Ljubljane, kadar se ta malce razživi kvečjemu po odigranem uspelem štiklu - in bend kratko malo mora dati od sebe vse, že tako in tako ožgan z gostoljubjem se na lepem ves presenečen sreča še s prijateljsko divizijo občinstva. Kar se dogaja vmes, med špilom, presega najnavdušenejše besede iz tega prispevka - česa tako hvaležnega in pozornega namreč še ni bilo slišati nikjer. Prav identična evforija se namenja i avantgardi i mainstreamu, in rade volje priznam, da sem med pop nastopom Marise Monte z zasedbo, ki sicer spremlja tudi samega Caetana Velosa, nenehno dvomil o njeni iskrenosti (mar dejansko sploh ve in živi, kar poje?), a sem si v hipu, ko je krog mene vse norelo od navdušenja, nekje na tihem le rekel, da to morda tisti čas niti ni tako zelo pomembno. In tezo o podvojenosti življenjske izkušnje za glasbeno podajanje prihranil za druge krati, za kako samotno, predvsem pa severnjaškejšo noč. Ko David Murray z oktetom po burni noči mojstri komade Johna Coltranea in na basovsko intonacijo (Jaribu Shahid) "A Love Supreme" poziva k "splošni duhovni prenovi", ga množično prepoznavanje geste ponese tako daleč, da reč raztegne na več ko dvajset minut in se najde v besedni religiozni zanki tipa "John Coltrane, John Coltrane - J.C., džeej si - Jesus Christ, Jesus Christ ...", tako da ga je lahko reši le briljanten trombonist Craig Harris - tisti, ki ga poznamo vsaj iz Bowiejevih Brass Fantasy -z genialno gesto, ko roki hipoma in z ledenim izrazom postavi v mohamedanski položaj in s tem nevtralizira mučno enoumno situacijo, kakršno povzroči njegov vodja.

Skopski oder aktivira celo znane lenivce in tremarje tipa Hamiet Bluiett in sprošča celo tako zadržane ljudi, kakršen je, vzemimo, avstrijski saksofonist Wolfgang Puschnig. V zasedbi Carla Bley 4 x 4 Puschnig in trobentar Lew Soloff na odru radoživo odigrata v partituri zapovedan baseballski skeč, kajti njun kolega in avtor skladbe je sam uradni orglavec Yankees Will Boulware. Samo predstavljate pa si lahko, kaj se dogodi v Skopju, ko tam nastopi The Sun Ra Arkestra pod vodstvom Mojstrovega naslednika Marshalla Allena. Mar je sploh primernejši konec sveta kakor globoki Balkan, da 14-članski ansambel s Saturna z vso "teoretsko podkrepljeno ironijo" zapoje: "We are not from here - we are not from here!" Desetletja gojena in prepričljiva iluzija, da je Zemlja bolna in da se je kaže lotiti z dobrimi godbami, je ansambel prežela z do konca dobrohotno mistiko, čudaškimi razlagami in vesoljskimi popotovanji, ki pa dogodka nikakor ne mistificirajo, zakaj sama arkestralna glasbena snov je do obisti materializirana - blues je konkreten blues iz mesa in krvi, in tu ni prostora za kakšno zavajajočo debato. Maestro Allen pokaže na basista, in ta ima solo; malce se zmede, počaka par sekund, da vzame lok - kako tudi ne, to je gospod John Ore, skoraj osemdeset let ima in napol slep je; igral je že s Theloniousom Monkom - kdo ve, kdaj je bilo to. Skoz štreno bluzi preudarno, še raje nerodno, noben ton ni pravi, vse gre prenizko in še leze narazen, spremlja ga tri minute hlastnega navijanja, in ko se vrne k izhodišču oziroma raje malo niže od samega izhodišča, se razplamti ljudski urnebes. Tudi sam si bom ta solo zapomnil za zmeraj, tako krasno falš je bil. Pozneje v hotelu mu novi altsaksofonist Noel Scott izreče izjemen kompliment: "Not space - bass is the place!" Scott je danes tisto, kar je bil za časa začasnega Rajevega bivanja na Zemlji Marshall Allen - mesto klaviatur je častno spraznjeno, Allen je edini z antenami priklopljen na Saturn in v stari Egipt ("Our music is a Secret Order" - Louis Armstrong), od zadovoljstva nad zvenečimi godbami dela žvečilne grimase, altist pa skrbi za zvezo med njim, bendom in monitorskim tonskim mojstrom. S telesom vidno in nenehoma koordinira troje opravil v "kozmični drami", na lepem pa vstane, odloži inštrument, gre počasi k bobnarju, ritualno poklekne predenj, a se že trenutek zatem eksplozivno izstreli v ospredje in izvede par saltov. Yahya- (=jazz) Abdoul Majid je njegov kolega, na tenorju pomore eni najboljših pihalskih sekcij, kar jih je mogoče slišati v vesolju ta hip, po predstavi pa se kar razneži: "Odkar je veliki John Gilmore zapustil planet, imam čast, igrati na njegovem mestu; in ne le to - tudi skoz njegov ustnik piham; in še spim v njegovi postelji." Slaba tretjina ansambla namreč še vedno živi v tisti filadelfijski hiši, ki jo je Sun Ra sčasoma odplačal Allenovemu očetu - brez seksa, brez drog, brez alkohola imajo dvakrat na dan svoje znamenite, dobro dokumentirane vaje. Saj ne vem, kaj je v Skopju poučneje - Arkestra na koncertu ali na vaji? Vsekakor velja kdaj opazovati železno disciplino, ko se štirinajsterica v uniformnih trenirkah brez besed posede, skoordinira, po svoje uglasi, zbere v kotu in pogovori, odigra tri komponirane komade, nakar Marshall Allen kriče zaukaže polminuten "impro", in že so upihani in nared za zvečer. Za predstavo, ki se konča z radostno all acoustic parado po dvorani in - v skopskem zgledu - tudi s petimi mladci, ki se jim zahoče arkestralnih podpisov na rolkah. Toda kdo bi se tamkaj v Skopju sploh čudil; tudi nenadno izrečeno vprašanje taistih mladcev, srečnih s podpisi, češ ali imam tudi kakšno knjigo o Krautrocku, me po vsem tistem sploh več ne preseneti kdo ve kako posebej.

In prav nobeno naključje ni, opisno posebej izpostaviti The Sun Ra Arkestra pod vodstvom Marshalla Allena, zakaj s tako "disciplinirano razposajenostjo" kot oni deluje tudi sam njihov prireditelj - Skopje Jazz Festival pod vodstvom Oliverja Belopeta.

povezava