Očetov naših imenitna dela

Živimo v času, ko se po slovenski preteklosti brska za velikimi osebnostmi, ki bi se kvalificirale za mučenike, blažene ali pa svetnike. To je trend. Je Prešeren, dohtar pravice in nekdanji c.k. pravdosrednik v Krajnji, pisan na kožo temu trendu? Vsekakor. V obeh smislih, po obeh kriterijih. Po eni strani je storil veliko dobrih del (njegova poezija, največji slovenski pesnik, rešitelj slovenske jezikovne individualnosti, libertin in protestnik, pionir samobitnosti, zedinjevalec Slovenije), po drugi pa je veliko trpel. Naravnost mučeniško. Zlasti po letu 1835, ko je v Savi - specifično, v tolmunu pri Tomačevem - z majhno pomočjo infarkta in čudnih okoliščin utonil Matija Čop, ki mu je bil več kot najboljši prijatelj, več kot mentor, več kot guru, več kot junak in več kot modrostni zob. Da je Prešeren planil v silovit plač, se razume - solze so mu neutrgoma lile, ko je tekel čez mesto do bolnišnice, v kateri je ležalo Čopovo truplo. Toda to je bil le začetek - sledil je alkohol vseh sort, predvsem drago žganje, neskončne pijanske odisejade, bohemski tripi, hiranje, blodenje, nespečnost, omamljanje. Menjal je le gostilne. Živo si lahko predstavljamo, kaj bi počel, če bi imel na voljo heroin. Ali pa vsaj opij. Itak mu je bilo vseeno. Glavno, da je imel oštir kako mlado hči, po možnosti najstnico, tam pri petnajstih ali šestnajstih. Za imidž se ni več menil, kar seveda pomeni, da se je začel mastno rediti, da je začel naglo siveti in da je okrog taval zanemarjen, ves odsoten in - kot so rekli - nekako breztežen. In res, odtehmal kakega tehtnega razloga, da bi se spremenil in uredil ali pa da bi se nehal napijati in občasno onesveščati, ni imel. V naslednjih letih so se katastrofe valile s filmsko naglico in šekspirjansko stresnostjo. Umre mu oče, Šimen, in potem še mati, Mina, ki mu je zrežirala znaten kos življenja. Na lepem ohromi njegov drugi najboljši prijatelj, Andrej Smole, "bratec Andrej", ki nekaj let kasneje tudi umre - na poslednji večerji, huh, dobesedno. Spentlja se s 15-letno Ano Jelovšek, črnolaso pestunjo, s katero ima hčerko, ki pa kmalu umre. Ko Ana rodi še eno hčerko, je besen, ker ni rodila sina - ko zatem rodi sina, ne verjame, da je njegov, tako da mali že po tretji dan roma v rejo. Razide se z zoprno, zadirčno sestro Katro. Prošnjo za samostojno advokaturo mu zavrnejo, huh, prvič, drugič, tretjič, četrtič in petič - očitajo mu neurejeno življenje, pijančevanje, čutnost, grobo vedenje, nemarnost, prenaglo poslovanje, preslabo vodenje zapuščin in sfantaziranost. Na lepem za tifusom umre njegov novi prijatelj, Emil Korytko, poljski disident in poet. Tudi njega samega vse pogosteje grabi bolezen, tako da mu morajo puščati kri. Julija, njegova velika muza, vsa modrooka, belolica in plavolasa, se poroči z drugim. Tudi Jerica, gostilniška hči, njegova nova muza ("bela ko mleko, rdeča ko kri"), ki jo je pecal od njenega šestnajstega leta, se poroči z drugim. Veliki projekti - tragedija, povest, novela, roman - mu padejo v vodo. Izda Poezije (1846), toda kupcev ni, tako da zbirko v glavnem raztala prijateljem in znancem. Umre dr. Blaž Crobath, njegov mecen. Končno dobi samostojno advokaturo, toda pošljejo ga v Kranj, zgodnje-kapitalistično vukojebino, ko interneta, e-majlov, satelitov, televizij in videorekorderjev še ni bilo na spregled. Julija 1848, v času evropskih revolucij, skuša narediti samomor, in to na dokaj javnem kraju - v kuhinji neke gostilne se obesi, a ga rešijo. Iz kuhinje se napol pri sebi primaje za mizo in zbranim gostom oznani: He-he, samo hecal sem se! Po vsem, kar se mu je zgodilo v zadnjih trinajstih letih, je bil res videti kot vic, ki čaka, da ga nekdo pove. Kot kozmični vic, ki ga Bog v nemščini pripoveduje Jerneju Kopitarju. A takrat je že tudi sam vedel, da se mu je zgodilo vse tisto, kar se mora zgoditi človeku, če hoče, da bo njegovo ime trajalo. Vedel je, da je goden za beatifikacijo. Najmanj. "Ko bo moje truplo gnilo, moje bo ime slovilo!" Hja, vedel je, da ga komaj čakamo. Z razlogom. Ne preseneča, da se je vedno primerjal le z velikimi, priznanimi in slavnimi, pogosto s Petrarko (Gazele). Vedel je pač, da slovenske literature ni le pisal, ampak da jo je ustvaril. Skoraj iz nule. Dobro delo. Računal je na 70 let. Ni jih potreboval.

Družinske vrednote

Danes nenehno poslušamo, da je družina v krizi, da izgublja osnovno funkcijo, da družinske vrednote jemlje vrag in da jim je treba vrniti obraz, čast in oblast. Prešernu s tem ne poveste nič novega. Prej narobe. Prešeren ni bil prvak družinskih vrednot. Kaj šele njih junak. Natančneje, družinske vrednote so se mu upirale. Obnašal se je tako, kot da živi leta 2000. Kot rečeno, z divjo, cinično, koketno Ano Jelovšek, pestunjo pri družini dr. Crobatha, sicer posvojenko Julijine mame, je imel tri otroke, toda zunaj zakona. Še huje, vsi trije so takoj romali v rejo. Še huje, pri tretjem se je delal, da ni njegov. Še huje, za poroko z Ano - kljub njenemu teženju, kljub njenemu izsiljevanju in kljub njenim zarotniškim fintam - ni hotel niti slišati. Še celo zdravnik mu je dal recept, da naj se oženi, ker da bo to dobro za njegovo zdravje. Spočetka je sicer govoril, da se ne more poročiti, ker da nima dovolj denarja in ker da nima samostojne advokature, kasneje, ko je Ana dva otroka vzela iz reje, pa se je taktično preselil tako rekoč v sosednjo hišo, da bi jim bil čim bližje - toda heh, ne v isto hišo. Bil je umetnik v izogibanju. Ergo, trudil se je, da bi bili skupaj, toda na zelo moderen način. Rezultat: disfunkcionalna družina. A po drugi strani, tudi sam Prešeren je bil rezultat disfunkcionalne družine, no, čeprav disfunkcionalne na malce bolj sublimen način. Prešerni resda niso bili reveži, prej narobe, imeli so eno izmed najbogatejših kmetij v Vrbi, toda mama Mina, sicer zgledna Kristusova vojščakinja, je svoje otroke - vključno s Francetom, se razume - že zarana razposlala dobro situiranim, svetovljanskim, izobraženim sorodnikom, ki naj bi bili boljša odskočna deska. Prešeren je očitno vedel to, kar je vedela njegova mama: da je disfunkcionalna družina v resnici zelo propulzivna in da otroka ojača ter pripravi za boj s konkurenco, potemtakem za vstop v svet, v katerem igrajo le tekma, uspeh, storilnost, rezultati, ratingi, slava. Iskreno rečeno, mati in sin sta vedela to, kar ve vsak sodobni h'woodski agent: da mora material za bodoče zvezdnike iskati v disfunkcionalnih družinah - disfunkcionalni otroci si namreč bolj kot vse želijo občudovanje in posledično slavo... za to so pripravljeni storiti vse... in za to so to tudi najbolje opremljeni. Prešeren je bil tak material. Zelo moderen. Zelo obseden s slavo. "Na posodi v zlatih črkah slava se bo brala /od naroda do naroda tvojega imena," je v prvi gazeli sporočil svoji ljubi. Zaradi mene boš slavna - heh, lahko si misliš, kako slaven bom šele jaz. Besedo slava je uporabljal tako pogosto, kot da si jo je sam izmislil. Ni čudno, da jo je tudi Slovensko društvo v njegovi osmrtnici uporabilo več kot enkrat.

Alkohol, samomori & ciroza jeter

Kot nam skuša s svojim prohibicijskim dekretom namigniti ljubljanski Mestni svet, je povprečni Slovenec alkoholik, pred katerim sta le dva zasilna izhoda - samomor ali ciroza jeter. No, Prešeren zelo lepo pade v ta panični slovenski stereotip. Kot že rečeno, veliko, celo ekscesno je pil, zlasti po Čopovi smrti. Janez Trdina je sicer trdil, da se je Prešeren zelo opijal že v rani, dijaški mladosti, toda to naj bi bil le trač. In kot že rečeno, malo pred smrtjo je skušal narediti samomor. Nič posebnega. Tedaj je imel za sabo že bogato zgodovino samomorilnih impulzov, nagibov in naklepov. Še več, ni izključeno, da se mu ni v tem času primeril še kak primer spodletelega samomora. Nenehno je namreč mislil na samomor: "dan jasni, dan oblačni v noči mine, srce veselo in bolno, trpeče upokoj'le bodo groba globočine" (Matiju Čopu)... "Dolgost življenja našega je kratka... Znabiti, da kdor zdaj vesel prepeva, v mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva molče trobental bo: Memento mori!" (Memento mori)... "prijazna smrt, predolgo se ne mudi, ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta... tje v posteljo postlano v črni jami... šele v pokoju tihem hladne hiše, ki pelje vanjo temna pot pogreba, počije, smrt mu čela pot obriše... al' vendar zanjga ni pomoči rešne" (Sonetje nesreče). Huh! Dalje, v Neiztrohnjenem srcu grobarji nabašejo na truplo samomorilca ("umrl je nespovedan in ne v svet' olje djan"), v Prekopu samomorilca butnejo v neposvečen grob ("ker sem se sam bil usmrtil"), v Krstu pri Savici pa si samomorilec v zadnjem trenutku premisli. Kot James Stewart v filmu Življenje je čudovito. In potem - 8. februarja 1849 ob 7.30 - umre za cirozo jeter.

New age

Fakt: po razpadu velikih, dominantnih Ideologij je trg za raznorazne nove spiritualnosti, nove religije, nove kulte, nove sekte in nove onostranske memorabilie vse večji. To je očitno, ne. Bi bil Prešeren tudi v tem smislu danes kralj? Vsekakor. Najmanj guru. Tudi Prešeren je namreč izvedel svoj mali salto mortale... ee, svoj mali new-age manever. Takoj po Čopovi smrti je napisal Krst pri Savici, v katerem se pogan Črtomir spreobrne v kristjana. Kaj si obeta od spreobrnitve? Bejbo Bogomilo. Kaj si od spreobrnitve obeta Prešeren? Kontakt z onostranstvom, kontakt s Čopom. To je pač edini način, da obdržita plodne stike, ne.

Workaholizem

Že Max Weber je takoj po II. svetovni vojni lepo pojasnil, da sta protestantska etika in duh kapitalizma tesno povezana, česar praktični rezultat so vse tiste dobro znane himne marljivosti v poklicu, pridnosti, delu kot poklicu, neutrudnemu poklicnemu delu, ugonabljanju iz ljubezni do poklica in "misli o poklicni dolžnosti, zadolžitvi, ki jo mora občutiti in jo občuti posameznik do vsebine svoje poklicne dejavnosti, ne oziraje se na to, v čem ta obstaja". Če trpiš, pomeni, da premalo delaš. Če imaš psihološke probleme, več delaj. Če dvomiš vase, več delaj. Uf, to še posebej velja za današnje čase, ste si rekli. Točno to sem hotel reči tudi sam. In seveda, tudi Prešeren bi nam le prikimal. Že v dunajskem pismu svojim staršem, 24. maja 1824, je poudaril, da misli le še na svoj poklic, na advokatsko službo - in da ga ne more od tega nihče odvrniti, niti materine prošnje. V prigodnici Mladi pesnici je 16-letni Luizi Crobath razložil, da je poklic vse in da moraš "čutiti silo tega klica", Pevcu pa: "Kako bit' hočeš poet in ti pretežko je v prsih nosit' al' pekel al' nebo! Stanu se svojega spomni, trpi brez miru!" Poklic je vse. V poklicu se je treba ugonabljati, pa naj stane, kar hoče. Četudi izgubiš vse bejbe, vse prijatelje in življenje. "Vendar peti on ne jenja" (Glosa).

Oberkrajner & evropop

Ko je Slovenija postala samostojna in unikatna, je začela iskati svoje unikate, predvsem kakopak unikate, ki so imeli v preteklosti težo tudi v širnem svetu. In na lepem je Slovenija ugotovila, da je njen največji izum narodno-zabavna, oberkrajnerska muzika, za katero imajo največ zaslug Avseniki, internacionalno najbolj prodajan slovenski bend vseh časov. Nič novega za Prešerna. Kot je namreč znano, svojih prvih drastičnih pesmi ni zlagal po pravilih tujih metrik, ampak je rolal klepetavi metrum poskočnega verza, značilnega za plesne pesmi alpskih - gorenjskih in koroških - Slovencev. Je Prešeren mislil na Avsenike? Le zakaj ne! Kak Hčere svet, še bolj pa pesem Od železne ceste si zlahka predstavljam v navihani, klepetavi, jezikavi interpretaciji Franca Korena in Danice Filiplič - tako kot sta se nekoč v slogu "nadpevanja" nagajivo in ritmično zelo naravno prerekala o tem, kdaj ga moški spije preveč (on: "Pil sem ga ženkica", ona: "Saj se ti kar pozna", on: "Oh, saj ni t'ko hudo", ona: "Kar precej ga je b'lo", on: "Bolj slučajne je bil", ona: "Vem, na silo si ga pil", on: "Veš, prijat'la starega sem dobil", ona: "O, ja, ja" itd.), bi se lahko, kot zaljubljeno-ljubosumni parček v pesmi Od železne ceste (saj veste, "Bliža se železna cesta, nje se, ljub'ca, veselim; iz Ljubljane v tuja mesta, kakor ptiček poletim" itd.), jezikavo prerekala o vlaku, ki retorično ogroža njuno romanco. Ni kaj, Prešeren je bil najboljši tekstopisec Avsenikov.

Strpnost

Slovenija se je po osamosvojitvi sicer ločila od združbe južnoslovanskih narodov, to pa ne pomeni, da ni ostala neke sorte miniaturna združba južnoslovanskih narodov, v kateri sta nestrpnost in nacionalizem tako latentna, kot je balkanski žur manifesten. Kaj ima s tem Prešeren? Vse. Prešeren je namreč rezime dvomov, strahov in paradoksov samostojne, neodvisne Slovenije. Po eni strani ni bil fan tedanjega panslavizma in ilirskega gibanja, daleč od tega, kar pomeni, da je bil proti združitvi južnoslovanskih narodov pod enim imenom in v enem jeziku. Po drugi strani je v družabni, tedaj "nevarni" in cenzurirani Zdravljici - v ritmu Marseljeze - zapel visoko pesem združeni, samostojni Sloveniji, nič nižjo pa slovanskim narodom, ki jih vendarle veže nekaj več kot le geografija: "Otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, da oblast in z njo čast, ko pred, spet naša bosta last!" Po tretji strani pa je očitno dvomil, da bi lahko v Sloveniji odnosi med različnimi narodi kdaj dosegli stopnjo politično korektne čistosti, harmonije in absolutne strpnosti: v Turjaški Rozamundi se krščanski vitez Ostrovrhar in muslimanka Lejla združita šele, ko ona sprejme njegovo, krščansko vero, v Krstu pri Savici mora pogan Črtomir sprejeti krščansko vero, če se hoče združiti z Bogomilo, v Judovskem dekletu pa se zalomi romanca med mladim kristjanon in mlado Židinjo ("Ljubezen jih sklenila je, al' vera jih ločila je"). Nič, Prešeren je hotel reči le, da Slovenija ni glavno mesto strpnosti.

EU

Velika dilema nove Slovenije se glasi - naj gremo v Evropo ali ne? Ta dilema je napenjala odnos med Prešernom in Jernejem Kopitarjem, slovitim dunajskim cenzorjem, dvornim knjižničarjem, filologom in mentorjem Vuka Karadžića, ki je hotel, da se Srbija vrne v Evropo. Drži, Kopitar ni maral Prešerna - Prešeren ni maral Kopitarja. Drži, Kopitar je Prešerna cenzuriral in poniževal - Prešeren je Kopitarja javno zbadal in žalil ("čevljarček", "smolec", "mož kopitni"). In drži, Kopitar je v Prešernu videl "od sile spretnega" manipulatorja - Prešeren je v Kopitarju videl grobarja Slovenije. Pomeni: drug brez drugega nista mogla. Toda nista se mogla razumeti. Pa ne zato, ker sta bila sanjača, ampak zato, ker sta živela leta 2000. Specifično, Kopitar je bil prototip Slovenca, ki se zavzema za vključitev Slovenije v Evropsko unijo (mislil je pač, da se bo habsburška država razvila v zvezo Evropskih narodov), medtem ko je bil Prešeren prototip Slovenca, ki je do slovenske vključitve v Evropsko unijo skeptičen.

Spolno nadlegovanje

Ker sodobna družba in sodobni civilizacijski standardi temeljijo na enakopravnosti med spoloma, se spolno nadlegovanje kvalificira za kaznivo dejanje, za nekaj nedopustnega, primitivnega in šovinističnega. Prešeren je nenehno testiral mejo med romantičnim zapeljevanjem in spolnim nadlegovanjem oz. izsiljevanjem, celo zalezovanjem. Ko je objavil Sonetni venec, tudi z akrostihom eksplicitno posvečen Primičevi Juliji, je družina Primic v šoku in zgroženosti ponorela. Joj, to je sramotenje moje hčerke, je pihala mati. Joj, s Sonetnim vencem jo je onečastil! Jasno, v Prešernu je po tedanjih standardih videla spolnega nadlegovalca, spolnega izsiljevalca, zalezovalca. Še toliko bolj, ker je Prešeren Julijo videval le na daleč, ponavadi na ulici. Dolgo se ji sploh ni približal. Ko jo je poleti 1934 malal Matevž Langus, je hodil k njemu gledat njen portret. Okej, vaši domišljiji prepuščam, kaj je počel, ko je Langus skočil na stranišče. Ali pa po popcorn. No, in ko jo je končno videl tudi od blizu, ji je izročil rokopise pesmi, ki jih je posvetil njej - sprejela jih je, a hitro dodala, da naj ji ne bo napoti s to svojo "ljubeznijo". Ker pa spolni nadlegovalec nikoli ne odneha, se je Prešeren spentljal s služkinjo in posvojenko družine Primic, z Ano Jelovšek. Prešernove poezije so eno samo nagovarjanje, pecanje, stokanje, hlipanje, moledovanje, nadlegovanje: usliši me, o, usliši me... daj mi, o, daj mi! Prosim! Prosim, daj mi! Dajva se dol! Daj mi - to bo dobro zate, za Slovenijo in za zgodovino! Daj mi, pa boš slavna! "Ak' hočeš, med Slovence da tvojo čast neso, vsaj name se oziraj, ak' nočeš me ljubit" (Prošnja). Ker pa bejbe niso klonile, jih je v navalu strasti maščevalno razkrinkal: razglašal jih je za prevzetne, neusmiljene, pokvarjene in preračunljive... za device brez seksualne fantazije... za nevarne pijavke... v nekem smislu mrtve... napol vampirke, ki moškemu spijejo kri, "dokler krvi ni prazna vsaka žila". Nad Urško, veliko manipulatorko, je v Povodnem možu poslal črne oblake, strašno grmenje, sovražne vetrove, deroče potoke, apokaliptične sile in srhljivega, pošastnega povodnega moža, "ki bil ji je kos". Hja, "prič'jočim pokoncu so vstali lasje". V Ponočnjaku bejba mutira v pošast. Ni čudno, bejbe je nenehno svaril, da jih itak čaka starost... da bodo itak zarjavele... da jih bo čas itak iznakazil... da bodo na koncu itak ostale same... magari v samostanu, huh, kot Turjaška Rozamunda. Ne, za bejbe ni upa: "al' mene po sili pomnila boš ti do zadnjega dne" (Sila spomina). Kaj je pa vedel, da bo leta 2000 tak zvezdnik, da bi mu takoj dale vse bejbe. Od prve estradnice do zadnje ministrice.

Pedofilija

Pedofilija je postala v zadnjih letih socialno dejstvo, problem in trend - od Belgije do Slovenije. Zato le namig, da bi imel Prešeren kaj povedati, pa ne zato, ker je otrokom talal sladkarije in metal kovance, ampak zato, ker naj bi kot otrok v tisti famozni ribniški normalki doživel zelo stresno, "bridko izkušnjo", ki je bila, kot pravijo, erotične narave. Pustila mu ni sled, pač pa travmo, ki ga je menda mučila še na smrtni postelji, kot je vedno rad poudaril prešernolog Anton Slodnjak. Kaj natanko se je zgodilo in kdo je odigral "spolnega nadlegovalca", ni jasno, je pa znano, da je Prešerna pestila huda govorna motnja - s težavo je izgovoril prve besede v stavku, hočem reči, težko je začel stavek. Kar je očitno kompenziral s tem, da je pesem vedno začel z udarnim, efektnim, tako rekoč hard-boiled verzom. Recimo: "Luna sije, klad'vo bije". Ali: "Ko brez miru okrog divjam". Ali pa: "Očetov naših imenitna dela".