Hej, France, koliko rorov ima Lenora?

Bil je prijazen sončen dan, kot nalašč za protistresen sprehod v naravo. Trije sprehajalci so prisopihali do slapa Savice in zastali, da si malce privežejo dušo. No, pa tudi brhka lepota prirodnega pojava menda ni bila za odmet, ravno prav monumentalna, da v lirični duši trzne pesniška žilica, zato je stihov vešča in navajena trojica malce podebatirala tudi v tej smeri.

Matija Čop po stari navadi od sebe ni dal nobene zgodovinskega spomina vredne fige, se je pa toliko bolj raznežil Miha Kastelic in jel baročno razpredati, kako je v slavo Savičinih prelesti že zložil poemo ter jo predočil čislanim kolegom, ki so ga nato po rami potrepljali, češ, dobro si opravil, Miha.

France se za Kasteličevo samohvalo ni kaj prida zmenil. S senco nasmeha na ustnicah in prešerno iskrico v očeh je zrl v vrenje vodne gmote ter pred vznesena literarna pajdaša iz rokava stresel verze:

Oj, Savica, nisi več devica!
Si prasica, ki na široko šči.

Filmski prizor. Bučanju navkljub naenkrat vse tiho je postalo. Iz Francetovih ust vsega hudega vajena Matija in Miha sta lovila sapo in krotila smeh, ki je bil v dani situaciji logična, a žal politično nekorektna posledica. Ti, France, zdaj ga pa že serješ, ko takele žaltave razdiraš na račun lepote božjega stvarstva. Dobro, da te razen naju ni nihče slišal. Pa da ne boš teh kvant okoli trosil, ko se ga boš vnovič nacedil in Tončko Šarabon za rit šlatal. Še pokoro si zate izmisliva. Za kazen boš Savici v opravičilo napisal kaj resnega in lepega... ee, tako epskega, da bo slovenske dramske umetnike kar privzdigovalo od patosa, ko te bodo recitirali. Zmenjeno? Zmenjeno. A se Krst pri Savici v redu sliši? Odlično se sliši, France.

Samo Tončka Šarabon,
Ta ti da za božji lon.

In vrnili so se v dolino ter zavili v gostilno na kupico, dve. "Tako jedraste, korenite in resnične besede so tekle iz ust tega našega klasika," je pribeležil Janez Trdina v gostilni pri Bitencu. "Le za dve reči sem ga obžaloval: da je tako težko govoril in jecljal in pa da je zabredel včasih v grde kvante, katere je osolil in zapopral tako, da so pobegnile vse ženske in ni mogel nehati smeh mladega sveta okoli njega, ki je poslušal in poslušal žal še zmeraj najraje take nespodobnosti."

Ni se jih ohranilo prav dosti, teh nespodobnosti. Bolj ko jih je France štepal, bolj so mu tiščali dlan čez usta. Več listkov ko je popisal s priložnostnimi zbadljivkami na račun teh dlani, več ko je naokoli nastlal pildkov s fukfehtarskimi prebliski, več jih je romalo v peč in več so jih razcefrali na micene koščke. Lepa pornografska poezija je lepo gorela. Kljub temu so jo Prešernovi feni znali na izust. Tisti s šibkejšim spominom so dr. Franceta poprosili, naj jih nekaj posebej zanje zdeklamira - kar je koštalo ekstra rundo - da jih za domačo rabo vendarle vržejo na papir. Recimo skrajšano verzijo famozne ubij-te-grom-devištva-tat Lenore Gottfrieda Augusta Bürgerja, kot ponedeljek dolge balade o nesrečni pastorjevi hčeri, ki je zaradi svoje komplicirane pesniške strukture Francetu med poslovenjanjem očitno povzročala toliko preglavic, da je njeno bistvo cinično strnil v dve vrstici:

Lenora ima dva rora,
iz enga šči, iz druzga pa prdi.

Kaj je hotel pesnik povedati? Točno to, da je Lenora predolgo ignorirala svoj tretji ror in se ga je zavedla šele, ko je bilo prepozno, kar je konec koncev vir njene nesreče. No, pa tudi pesnikove, ki vselej, ko se v alkoholnem tornadu frustracij znese nad babo, ki zna po njegovem svoj spodnji štuk uporabljati zgolj za scanje in prdenje, benigno pokaže sredinec celotnemu ženskemu spolu. Kar je konec koncev simptomatična reakcija pregovorno introvertirane osebnosti, ki se je začela samozadovoljevati šele nekje okoli šestnajstega leta - pa še to na pobudo nekega konjskega hlapca - in je prvi stik z žensko izkusila kot totalno travmo. Če k temu prištejete patološki, značilno slovenceljski kompleks manjvrednosti, ki je Franceta silovito ruknil vsakič, ko se je znašel v kraju, večjem od Vrbe, postane evidentno, da Prešernovo pesnjenje ni posledica kakšne nadpovprečne genialnosti, kot nam slehernega 8. februarja vbija v glavo neposredni prenos iz Cankarjevega doma, ampak ventil, skozi katerega je pod velikim pritiskom žvižgala nezmožnost vzpostavljanja kvalitetne zveze z nasprotnim spolom na seksualnem nivoju. Težko je shajati z ženskami, če ob slehernem pogledu na vagino najprej pomisliš na mamo, ne.

Nune

France je bil z ženskami sposoben vzpostavljanja stikov le na vulgarnem, neosebnem nivoju, pa še za to je potreboval zvrhano dozo poguma, ki jo je zbral le, če je bil prekomerno pod gasom. V krempljih moralnega mačka se je jutro potem kot sirena oglasila slaba vest. Preglasil jo je s pisanjem opravičil vsem, ki jih je hote ali nehote poslal v tri krasne. Opravičil, ki nosijo umetelne naslove kot Nezakonska mati, Dekletom, Zapuščena, Ženska zvestoba, Sonetje nesreče in ostalo suho zlato za psihopatološki profil zakompleksane moške osebnosti.

Želje, poželenja, nagnjenja, duševne ali telesne privlačnosti so razumljivo izpostavljeni modifikacijam, če jih prizadeti subjekt zavrača, bi pisalo v Francetovi psihoanalitični anamnezi. Spremembe namreč blažijo šokantno naravo teh nagnjenj in jim utirajo pot v človekovo notranjost. Oseba, ki se noče ali ne sme izraziti neposredno, se mora pač izraziti posredno, s simbolično mislijo. To je smer vpliva erotičnih tendenc na umetnost, sanje in nevroze.

Do zdaj ste ble še d'vice,
do zdaj še niste dale,
do zdaj ste jo imele
zato le, da ste scalele.

Tako je pisalo na vratih Uršulinskega samostana, mimo katerih se je France zvečer nabasan odmajal domov. Spat. Pisat. Porivat proletarsko Ano Jelovškovo in hrepenet o meščansko čisti Primičevi Juliji. Ali pa iskat trden žebelj in vrv, da bi se obesil. Bržčas vse naenkrat. "Bila sem pravzaprav še otrok in Jelovškova mi ni zaupala veliko o Prešernu. Vedno je pa tožila, da je ne mara in jo je zapustil," je leta 1928 za Slovenski narod povedala 93-letna Ljubljančanka. "Vsi so bili prepričani, da ni pri zdravi pameti. Imeli so ga za prismuknjenega. Saj veste, navadni ljudje imajo človeka, ki je bolj učen, vedno za prismojenega... Spominjam se prav dobro, kako je Prešeren nekoč pripovedoval, kakšen mora biti napis na njegovem nagrobnem spomeniku. Dejal je, da mora biti napisano: Tu počiva nemiren, nevaren Prešeren. Čuden človek je bil."

No, Prešernov ljubezenski pozdrav nunam ste verjetno zasledili tudi v rahlo spremenjeni verziji:

Mi smo še cele,
nismo držale,
smo jih imele,
da smo iz njih scale.

Razlagi sta dve. Prvič, Prešeren je šel pogosto mimo Uršulinskega samostana ter vsakič nekaj zacahnal, in drugič, France je preveč momljal, da bi mu zbiralci kvantaške zapuščine lahko sledili, pa so vse skupaj ubesedili po smislu in spominu.

Njihov trud nikoli ni šel v cvet. Zbirka poetovih skatoloških domislic ni ugledala luči dneva. Česar ni ihtavo pomendral kler in z rdečico na obrazu uničila Prešernova žlahta, so zaradi strahu, da se Francetov človeški obraz ne bi najlepše rimal s kultom nacionalne ikone, v najgloblje bunkerje pometali varuhi institucionalizirane kulture. Prvo resno reševalno akcijo je leta 1972 organiziralo uredništvo Problemov, ki je v številki 111-112 po ustnem izročilu objavilo komentirane fragmente Francetovih ekscesov. Publikacija je razdražila slovenski akademski Olimp, s katerega se je vsevprek razleglo grmenje njegove visokosti Josipa Vidmarja, ki je z Delovih strani na liberalizem pobalinskih Problemov bruhal ogenj in žveplo. Hecno, a bolj kot Prešernove kvante so javnost vznemirile govorice, da je Delo zavrnilo objavo odgovora na Vidmarjev stampedo, ki so ga v bran Problemov spisali Dušan Pirjevec in člani uredništva.

Ne ravsaj

Trženje vatlov za določanje dimenzij največjega nacionalnega pesnika je domena profesionalcev. Dolžnost nas laikov je, da rezultatom brezpogojno verjamemo. Da ne dvomimo. Da se njihov izbor v vzgojno izobraževalnem procesu učimo na pamet. In da se ne sprašujemo, zakaj je ob nekrofilskih zletih na osmega februarja dan iz leta v leto težje ostati resen. No, pa se vseeno vprašajmo, zakaj. Ker je nepopisno zabavno gledati visoke obrate domače kulturne mašinerije s slovenskimi dramskimi umetniki na čelu, kako na videz polni duha, vzvišeni in polni Prešerna deklamirajo o nekih znucanih idealih, zbranemu avditoriju - kamera vsakič sadistično neposredno skenira prazne sedeže, zategnjene toalete in kinkajoče obraze - po službeni dolžnosti formalizirajo koncept kulture kot dobrine nacionalnega pomena in si naposled potalajo doživljenjske penzije. Ko zavesa pade, smo vsi bogatejši. Elita okupira topli bar in naslednji dan dnevno časopisje preplavi žolčna polemika o zahtevanih višinah honorarja in mizernih vsotah, ki so bile dejansko izplačane za razprodajo umetniške integritete zaslužnih posameznikov.

Jej, pij in kavsaj,
za večnost se ne ravsaj.

Latinski izvirnik, Prešernov prevod. Jep, nekaj filmskega je v tem tradicionalnem prešernovanju. Žal ne filmskega v smislu Zaljubljenega Shakespeara, obrtniškega izdelka z umetniškimi pretenzijami, ki je s taktičnim manevrom v oskarjevski igri priblefiral grmado zlatih kipcev. Pa čeprav so žanrske manipulacije z zgodovinskimi dejstvi na nivoju duhovitega skeča tisto, po čemer Francetova akademsko atrofirana karizma tu in zdaj najbolj hotno hlasta. Slakov Prešeren za pol milijarde tolarjev resda stavi na tezo, da je film o umetnosti že apriori umetniško delo, zagotovo pa iz zgodovinske osebnosti ne bo naredil pop ikone, kajti najbolj duhovita stvar, ki se lahko zgodi Francetu, je, da v kaki alkoholni omami zabrni: "Svet ni eden, svetova sta dva."

No, hočem reči, da mi prešernovanje v spomin prikliče tiste mazohistične vaščane vasice Ffynnon Garw iz filma Anglež, ki je šel na hrib in se vrnil z gore, kjer so zelo ponosni na istoimeno goro, ki se dviga v ozadju. V kratkem se bodo po njeni zaslugi znašli na zemljevidu britanskega kraljestva. Velika čast za celo vas. Toda ko prideta kartografa iz štaba njenega veličanstva, z natančnimi meritvami ugotovita, da Ffynnon Garw sploh ni gora, ampak hrib. Do gore ji manjka pet metrov višine. Načrti v zvezi s piko na zemljevidu britanskega kraljestva tako padejo v vodo. Hej, niti slučajno, vzrojijo vaščani. Sklenejo, da bodo manjkajočih pet metrov navozili s karjolami. Pljunejo v roke in rinejo. Na petek in svetek, v soncu in dežju. Dokler njihov hrib naposled ni gora. Ne morem se znebiti vtisa, da je vsako prešernovanje ena taka karjola. France Prešeren se na literarnem zemljevidu sveta itak sliši kot Ffynnon Garw. Naj vsaj doma zgleda kot Mont Blanc. Ni posebej seksi, lahko pa koga prevzame do te mere, da bi smučal z njegovega vrha.

Vem, kaj si hotel reči,
ampak priskrbi mi
nocoj
eno samo samcato žensko,
ki mi prihaja naproti,
pa lahko obdržiš čisto vse moje pesmi
dobre,
slabe
in tudi tiste, ki jih bom morda napisal po tejle.

Ne, teh ni pridelal France. Napisal jih je Charles Bukowski. Tip, ki je ljudi gledal od daleč, kot v teatru. Bili so na odru, on pa edini med publiko. Frajer, ki je začel pisati pri petintridesetih in kmalu spoznal, da je fino biti intelektualec, ker lažje zapecaš žensko. Če ga je kak oboževalec med branjem poezije poslal v kurac, se ni sekiral. Nasprotno, sproščalo ga je, ker je to razblinjalo svetniški sij poezije.

Pojma nimam, ali je Bukowski kdaj slišal za Franceta Prešerna, toda tile verzi za prmejduš zgledajo, kot bi bili namenjeni prav njemu.

povezava