Nacionalni pomen štukatur

Na Kongresnem trgu stoji po več kot sto letih izpraznjena hiša. Zgradbo Slovenske filharmonije že od lanske jeseni obnavljajo, da bi slovesno pričakala pomembno obletnico. Najstarejša filharmonija v srednji Evropi letos praznuje 300. obletnico nastanka. Sicer je Ljubljana že v 16. stoletju postala slovensko kulturno središče, kjer so se shajali ljubitelji orkestralne umetnosti. Po vzoru italijanskih akademij so ustanovili Academio philharmonicorum labaecensis, ki jo prvi opisi omenjajo leta 1701. Takratni plemiči so začeli zgodbo, dolgo tri stoletja, imenovano Slovenska filharmonija. Danes spada v klasično sveto glasbeno trojstvo drama-opera-filharmonija in je najvišja kulturna in državna svetinja, tako rekoč dokaz zahodne civiliziranosti.

Od zadnje celovite obnove bo 25. oktobra minilo natanko 110 let. Od takrat so delna obnovitvena dela potekala še leta 1936, najverjetneje pod Plečnikovim vodstvom. Leta 1970 je ob zadnjih posegih dvorana Slovenske filharmonije postala eksotična koncertna dvorana s kinematografskimi sedeži! In taka je bila filharmonična dvorana vse do konca stoletja.

Danes notranjost zaseda gradbeno ogrodje, po katerem se vzpenjajo delavci in obnavljajo, restavrirajo, konservirajo... Na oboku, tik pod stropom, se svetijo pozlačene štukature. Te so februarska najdba, zaradi katere so morali ustaviti dela. Na pomoč jim je priskočila restavratorska skupina, ki je ravno takrat končala obnovitvena dela na Magistratu. Točne starosti štukatur še ne poznajo, a po plasteh barve sklepajo, da je precejšnja. Velika dvorana bo po obnovi imela tudi nekaj (po novem nekinotečnih) sedežev manj, balkon pa bodo skrajšali, da bo tak kot pred zadnjimi posegi. Skratka, hiša in dvorana Slovenske filharmonije naj bi bili posodobljeni.

Pri tem so opravili tudi akustične meritve. Ob analizi so ugotovili, da so bile stare akustične obloge morda na videz še všečne, a so bile nekakovostne in so krajšale odmevni čas. Nasploh se je v zadnjem stoletju marsikaj spremenilo, na primer količina prometa in s tem povezanega hrupa. Morda ni odveč podatek, da je Slovenska filharmonija pred obnovo prepuščala 80 odstotkov zunanjega hrupa. Po zamenjavi 70 odstotkov strešnikov in namestitvi dodatne betonske plošče, ki bo dušila zunanje zvoke, bo hrupa slišno manj.

Težava, ki se ji tudi po tej dobesedno temeljiti prenovi ne bo mogoče izogniti, je prostornina dvorane. Ta je premajhna, zato bodo po tem, ko se posuši beton, morali opraviti akustične preskuse z orkestrom, zborom in novimi orglami, ki jih izdelujejo v Hočah pri Mariboru in bodo ena bistvenih novosti po obnovi.

Doslej je bila v sklopu prenove zamenjana električna in vodovodna napeljava, za kar so porabili največ sredstev. Zraven sodi tudi radijska in televizijska mikrofonija, ki bo odslej skrita očem in nogam obiskovalcev. Od številnih inovacij je treba omeniti dvigalo za invalide v malo dvorano in dvižno ploščad za inštrumente. Urejanje sodobnega prezračevanja in ogrevanja bo v prihodnosti izničilo temperaturne razlike in zvišalo stopnjo uigranosti orkestra.

Dragi zapleti

Prvotni načrt je predvideval, da bi se zunanjost uredila do januarja. Vendar so se stvari začele zapletati že na začetku. Najdba pozlačenih štukatur in nanos pozlate pod stropom velike dvorane, zaradi česar so morali dobiti pomoč, sta še najmanjša težava.

Precej večja je nasprotovanje sosede, s katero so se, po besedah Mojce Menart, direktorice Slovenske filharmonije, "pogovarjali nekaj mesecev". Osnovna pravica (oziroma za SF težava) starejše gospe je pač, da nekaj metrov pred svojim oknom ne želi imeti poslovnih pisarn. Zato ni dala soglasja, zaradi njene pritožbe je bila prenova ustavljena. "Ne razumem, kako je zasebni interes prevladal nad javnim," se čudi Menartova. Namesto soglasja so šele pred desetimi dnevi dobili pravnomočno delovno gradbeno dovoljenje. In če dovoljenja za štiri sporne pisarne ne bodo dobili? "Ne vemo," se je glasil kratek in izčrpen odgovor na torkovem srečanju ministrice za kulturo in direktorice Slovenske filharmonije z novinarji.

Nasploh je treba vrstico ali dve posvetiti srečanju, ki je plastično predstavilo državno kulturno sfero. Nova ministrica Andreja Rihter je v podzemlju filharmonije (v bodočih prostorih arhiva, ki sicer obsega le povojni opus od leta 1946) najprej dejala, da je "zelo zadovoljna. Dela so dobro opravljena in zastavljena za naprej." O gospe, ki želi ohraniti pravico do zasebnosti: "Gospa ima verjetno večji problem sama s seboj." In tudi če dovolimo ministrici tak predsodek do državljanke, se lahko globoko zamislimo ob njenem poznavanju resorja, ki ga vodi. Navkljub trem državnim uradnikom še zdaleč ni znala postreči z zneski, povezanimi z obnovo. "O številkah težko govorim," je dejala. Omenila je tudi, da bodo znane čez približno deset dni.

Pa vendar so številke vsaj v grobem znane. In so šokantno visoke. Morda bi ministričino nevednosti opravičevalo to, da stroški obnove, ki jih je do sedaj potrdilo kulturno ministrstvo, veselo rastejo. Sprva so za obnovo odobrili okoli 450 milijonov tolarjev, večina je bila namenjena gradbeni pogodbi. Po mnenju filharmoničnega gradbenika zneski pri takih prenovah navadno zrastejo za 15 do 20 odstotkov, tukaj pa se bodo (zaradi štukatur in čakanja) dvignili za 30 odstotkov. Če bodo obnovo seveda končali v predvidenem roku. Začasne prostore je Mestna občina Ljubljana orkestru zagotovila v dvorani v Zadvoru.

Potem so lani Slovenski filharmoniji namenili še 800 milijonov za stroške plač in programa. Večina je bila porabljenega za plače in prispevke, 79 milijonov za stroške obeh izvajalskih korpusov in 32 milijonov za nakup novih inštrumentov. Iz naslova projektnega financiranja so dobili še 30 milijonov. Iz tega naslova vsako leto dobijo sredstva za naročila treh ali štirih glasbenih novosti za orkester in zbor (in se MK zahvalijo z navedbo, da je izdajo plošče omogočilo MK - le zakaj jo potem kupimo?!). Če na hitro seštejemo, ugotovimo, da je samo lani ministrstvo za kulturo Slovenski filharmoniji odobrilo nekaj manj kot 1,3 milijarde tolarjev!

Še: MK je zapisalo, da je treba za sredstva za opremo zagotoviti nadaljnjih 64 milijonov tolarjev. Ne pozabimo zvestega občinstva, ki koncertov ne obiskuje brezplačno. Nadaljevanje predvidenega stroškovnika bi bila predvidena postavka ministrstva za kulturo ob jubilejni sezoni Slovenske filharmonije. Tudi na vprašanje o višini jubilejnega zneska kulturna ministrica Andreja Rihter ni znala odgovoriti. Šele na dodatno vprašanje: "Sto, dvesto milijonov?" je vehementno odgovorila: "Ah, kaj več pa bomo že dali ..."

Visoka umetnost pač pomeni veliko denarja. Mojca Menart poleg tega meni, da je premalo vlaganja v plemenite inštrumente. Nekakšne zlate palice velikih orkestrov. Gre predvsem za godala, katerih cene se začnejo pri več sto tisoč nemških markah. Ali milijonih ... Tukaj Menartova vidi možnost vlaganja države. In ne boste verjeli, ima okvirni seznam - predvsem godalnih - inštrumentov. Seštevek - 1,8 milijarde tolarjev. Kulturna ministrica Rihterjeva ima sicer pretanjen okus za klasično umetnost, tako da se stvar ne zdi zgolj utopija. Ampak nazaj k skromnosti.

Domicilna dvorana Slovenske filharmonije ima kulturni pomen. Pa vendarle se ob omenjanju zneskov, potrebnih za obnovo, marsikdo začudi. Toliko? "Manj kot za reportažni avto RTV," se zasmeji Menartova. "Naše izhodišče je bilo, da se poveča prostor za javno rabo." Jubilejna, tristota sezona, bo (za zdaj!) brez zvezdnikov. Za odprtje sezone so želeli najeti slovitega ruskega čelista. Ko se je znesek sukal okoli nekaj milijonov tolarjev, je bila stvar še zanimiva. Ampak znesek je narasel prek desetih milijonov in to je še dodatno spodbudilo usmeritev k neelitizmu. A pri vseh prej omenjenih milijardah nekaj milijonov ne bi pomenilo bistvene spremembe v dihanju filharmonije.

Stare zdrahe

Pri tem Ljubljana, pa tudi Slovenija nimata večnamenske dvorane za simfonični orkester. Status Cankarjevega doma v primerih, ko bi ga simfoniki ali radijci potrebovali, meji na obrazložitev postavitve egiptovskih piramid ali nastanka Beethovnovih skladb pri popolni gluhoti. Čeprav so prav RTV-jevci sofinancirali njegov nastanek. Matej Venjer, šef radijskih simfonikov, je med nedavnim pogovorom dejal: "Že leta imam načrt, da za pet milijonov mark zadevo spravim pod streho!" Menartova pa meni, da bi za dvorano vrhunskega svetovnega razreda potrebovali milijon dolarjev. Za začetek.

O nacionalnem pomenu Slovenske filharmonije nima smisla razpravljati. Lahko pa se vprašamo, kje in za kakšno ceno kaj prenavljati. Dosedanje naložbe so nujne, strokovna ocena upravičenosti investicije, ki so jo pripravili na ministrstvu, po zagotovilu Irene Lozič, svetovalke vlade z MK, nedvomno drži. Žal pa se je znova pokazalo, da je resničnost precej oddaljena od zamisli in načrtov - od prezgodnjega začetka prenove in neurejenosti gradbenih dovoljenj do soglasja sosedov; s precej višjimi stroški, kot so prvotno načrtovali. In z grozečo zamudo, čeprav eden od mojstrov na gradbišču zagotavlja, da bo fasada končana do konca meseca. Predvideni rok za dokončanje obnove je konec julija, k temu pa teži tudi načrt filharmonije. Program jubilejne sezone se - po načrtih - začne 13. septembra, uradna otvoritev (na 110. obletnico zadnje restavracije) bo 25. oktobra, 8. januarja prihodnje leto pa še obletnica prvega dokumentiranega koncerta. Ob čestitkah za rojstni dan si davkoplačevalci lahko želimo le, da bi bilo življenje - v prihodnjih treh stoletjih - cenejše od obnove.

povezava