klubi / Biseri in svinje

Streljaj od Postojne, kjer smo obiskali tamkajšnji MC, je Pivka. Mladinci iz obeh krajev si že tradicionalno ne hodijo v zelje, ampak skušajo sodelovati. Hiša kulture (HK), ki je dejansko hiša v središču Pivke, tik ob križišču, je videti zapuščena samo na prvi pogled. Že ob vstopu ni mogoče zgrešiti velikanskega napisa Medo ni mona (z obveznimi rdečimi črkami, s srpom in kladivom) ter slike zlomljene puške. Relikvije poletne kolonije, nastale kot odgovor lovcem, ki so prav okoli njih hajkali kosmatince. Že v pritličju je opazen napis Čuza d. o. o.!

A pravo dnevno življenje poteka v prvem nadstropju. Galerija, grafični studio, fototemnica, kuhinjica in smučarski klub! V svoji drugi sezoni. Premik se je zgodil - kdaj prej kot - po lokalnih volitvah. "Prijavili smo se zadnji teden in dobili pet odstotkov, enega svetnika," pojasnjuje Marko Dores, sicer svetnik s pupedanske liste. "Potem sem jim povedal, da sem drugačen. Da ni ene ali dveh opcij, leve ali desne, ampak milijon!" In zaveda se, da na občini "ni keša". Sicer pa je, po njegovem, poanta politike na vasi interes skupnosti, ne pa političnih strank. Njegova stranka je, za dodatno pojasnilo, glasbena skupina Ana Pupedan.

V HK so trije klubi: izpostava postojnsko-pivškega kluba študentov (ti so edini redni financer HK s stotimi tisočaki na mesec), MKDC Postojna in Društvo HK. Stavbo je mladincem v upravljanje dala občina, sicer pa je bila hiša nekoč last mestnega trgovca, ki so ga ljudje "obrajtali. Ni bil škrt bogataš. Morda ima tudi zato bajta tak duh ..." Podobno naklonjena je občina, saj jih oprosti plačila najemnine, za novo leto pa še časti tristo litrov vina za fešto na dvorišču ...

Hišo so mladi dobili v precej razsutem stanju, zgodba pa zveni znano: prenovili so jo sami in leta 1985 je ZSMS odprla klubček. Mladinsko ekipo je kmalu zamenjala punkerska (na čelu s skupino Gnojne bule), obdobje šankpanka pa je prekinil odklop elektrike. Po letih zatišja in pogajanj z lokalno oblastjo so pred slabimi tremi leti z gostujočimi stripcorovci odprli prvo razstavo, nato pa sčasoma širili uporabni teritorij hiše. Razvoj se še ni ustavil.

Preden vstopimo v Čuzo, se prebijemo mimo najnovejše okrepitve inventarja - razreda rabljenih šolskih miz in stolov. Čuza je klub, ki ne vznemirja sosedov. Sicer so improvizirani šank, plesišče - koncertna dvorana in še nekaj kubičnih metrov pod zemljo precej zbiti skupaj, vtis pa je več kot prijeten. Glavni koncerti potekajo pod kratico PKP, ki bo zazvenela znano starejšim bralcem. A ne pomeni Perutninski kombinat Pivka, ampak Ponedeljkovi koncerti v Pivki. Skupine, ki imajo nekaj časa in se zadovoljijo s potnimi stroški (ter zasilnim spanjem v HK), imajo tukaj možnost, da jih sliši do sto ljudi. Sicer se na razstavah zbere ducat do dva ducata ljudi, vsi gostje - z obeh strani odra - pa postanejo člani HK. Da lahko pridejo do pijače za šankom, ki obratuje po balinarskem klubskem sistemu. Prednost članstva je tudi obveščenost o svežih pivških dogodkih. "Daš samo razstavo in ne pride skoraj nihče. Daš še pingpong mizo in pridejo. Zato kombiniramo vsebine," razlaga koncept dogajanja Dores. Nasploh je boj za pozornost mladih v Pivki dokaj zabaven - zdaj je njihova najresnejša konkurenca duhovnik, ki je namesto namiznoteniške mize nabavil biljard.

Sicer pa aktivno ekipo, poleg Marka, sestavlja dober ducat ljudi, katerih delo je prostovoljno. Z njimi je bilo že tako "hudo", da so jih celo obtožili, da v hiši živi ilegalec. V resnici se je Dime, sicer skopski DJ Bushava azbuka, med študijem v Ljubljani zaljubil v Pivčanko in nikamor ne beži! Pred prazniki je s svojim promocijskim partyjem napolnil Čuzo. Poleg njega med stalneže spadajo še Dani Kavaš (sicer vodi Podjetje za slovensko malomeščansko umetnost alias Radikalni D.R.K.A.rkolizem), multikulturnik Pavel Tanko ... Zdaj si želijo, da bi enega človeka zaposlili prek javnih del, zato se bodo prijavili na državni razpis.

Po njihovi zamisli o dostopnosti interneta v vasici bi se lahko zgledoval kak minister, mogoče prav tisti za informacijsko družbo: "Pri avtocesti bi razpeli platno, internet-stop v Pivki! Pa magari od četrtka do nedelje." Deloma temelji zamisel tudi na podatku, ki jim ga je tovarišica že v osnovni šoli vtepala v glave: da je Pivka 60 kilometrov oddaljena od Ljubljane, Reke, Gorice in Trsta. Tudi festival Trnje, ki bo letos potekal tretjič, deloma meri v to smer - privabljanje ljudi od vsepovsod. Festival je že tako svojevrsten fenomen, letos okrnjen na dva dni, a še vedno brez vsakršnih sponzorjev!

Svojčas so sodelovali še s Pristrančani. "Najprej so negodovali krajani, nato je občina prenovila dvorano. In odkar je župan prerezal trak, tam ne organiziramo več koncertov," je na politične botre alergičen Marko. Zato tudi nekaj manj denarja za dejavnost kluba, saj večino porabijo za stroške obratovanja. Lani je dejavnost s sto petdesetimi tisočaki podprlo kulturno ministrstvo. Dodatek za uresničevanje osnovne usmeritve, ki jo je Marko gladko zrecitiral v duhu časa hiše: "Pred vojno je princ zapiral vince, med vojno Italijani partizance, po vojni partizanci domobrance, zdaj pa mi odpiramo mladince!"

Nova Gorica - mesto mladih brez mladine

Boštjan je Novogoričan, ki je v fanzinu 13. brat priobčil pesem Nova Gorčica in v njej zajel stanje duha: "Glavni trg je podoben zravnani Hirošimi ... Tudi v najbolj zakotni ulici ti v faco sveti neonski cirkus za Lahe ... Nova Gorica, to ni mesto, to je kamp." Isto pove mladinka, ki preprosto ne zna odgovoriti, kje se zbira mlajša populacija. Tako rekoč najbolj oprijemljiv odgovor bi bil - nikjer. S tem so mladi v Novi Gorici nezadovoljni že leta. A ne prav vsi. Pod tribuno novogoriškega stadiona je sodoben razkošen državni mladinski center. "Mi smo center, ki nima problemov," nas je po predstavitvi neposredno nagovorila Kaja Širok, ena od štirih članic posadke. Center deluje od januarja 1999 in je vsaj deloma zapolnil praznino v mestu ob meji. Dobiva neposredna občinska nakazila in deluje predvsem za osnovno- in srednješolsko populacijo. Poleg ducata računalnikov so na voljo še delavnice, tečaji, kreativne čajanke in priprave za nadaljnje šolanje. Inštrukcije dajejo prostovoljci, cene tečajev so nizke. Ob našem obisku je ilustracije razstavljal Miki Muster, v sobi za kartanje pa ... ne briškula, mladi raje vrtijo po rokah karte Pokemona in Magica. Sicer so karte privlačne same po sebi, MC pa je zgolj zbirališče. A mladi prihajajo, čeprav ne ravno na žur. Za zabavo jim je na razpolago ena (1) diskoteka. Ki dela, če dela. "Poleti se mladi še zbirajo zunaj, pozimi pa nikjer," pove Kaja.

Občinski veljaki obmejnega mesta so očitno presodili, da so pomembnejši ostareli tujci v številnih igralnicah, ki se bohotijo na vsakem koraku v spedenani, neonski Gorici, kot pa lastna mladina, ki že od delovanja legendarnega CRMK-ja v Šempetru (v osemdesetih letih in v začetku devetdesetih) ne premore prostora za uresničevanje svojih zamisli. Položaj je že od nekdaj takšen, da morajo Goričani zadovoljevati svoje glasbene kaprice v bližnjih vasicah. Še bolj nerazumljive so poteze občine glede na to, da so v osemdesetih letih vsi študentje prispevali 10-odstotni davek od svojega poletnega dela za graditev stavbe mladinskega centra za občinsko stavbo, kjer sedaj poteka tržna, pridobitna disko dejavnost. Goriška mladina je hendikepirana, kar zadeva prostore za drugačno kulturo, ker jih preprosto ni. Prireditve, ki bi jih moralo gostiti igralniško mesto, alternativci priložnostno obiskujejo v Ajdovščini, Tolminu, Sežani, na Dobrovem, Humu, v Vipolžah ...

Že pred nekaj leti se je peščica aktivistov spomnila, da bi lahko (tako kot v Ljubljani ali Mariboru) zasedli zapuščeno zgradbo. Namesto nasilne vselitve so se odločili, da bodo Mostovno, objekt pri solkanskem mejnem prehodu, pridobili v sodelovanju z lokalnimi oblastmi. To pa se je izkazalo za kapitalno napako. Minila so že štiri leta od velikega shoda, kjer je več tisoč obmejnih prebivalcev potrdilo, da je mladinski kulturni center res zelo potreben zaradi številnosti lokalnih ustvarjalcev. Medtem se je mestni svet novogoriške občine zavzel za reševanje mladinske problematike, na razpisu za upravljanje prostorov pa je zmagal Zavod Masovna, ki ga sestavljajo Klub goriških študentov, Klub Druga stran, Klub 13. brat in podružnica ŠKUC-a. Čaka se le še na podpis pogodbe z občino, ki naj bi se zgodil, ko bo propadli in dotrajani objekt usposobljen za delovanje. V skoraj sterilno urejeni Gorici je Mostovna edini objekt, ki vidno izstopa iz povprečja, saj je videti, kot bi ga napadli in izropali Kozaki. Edina stvar, ki manjka, so sredstva za prenovo. Sicer na občini zatrjujejo, da se sedaj resnično premika in da so v letošnjem proračunu že zagotovljena sredstva za obnovo ter da bo objekt v kratkem usposobljen, a se zgodba vleče kar predolgo, da bi lahko optimistično pričakovali hitro ureditev razmer. Namesto prenove bosta kmalu potrebna rušenje in novogradnja. V. d. direktorja Masovne Tomaž Ljubič se čudi odgovornim, da jih ne zanima populacija, stara od 16 do 35 let, ki bi ji bili ponujeni glasbena, besedna, vizualna in virtualna umetnost, dobra zabava in kup informacij: "Tak center naj bi bil mladostnikom tudi motivacija za ustvarjanje in odvrnitev od kriminalnih dejanj; za socializacijo."

Najbolj aktivni in produktivni Goričani, ki se gibljejo okoli Kluba 13. brat, prirejajo koncerte v ajdovskem klubu Jutro. Pred dvema letoma so ustvarjali v najetem stanovanju v središču Nove Gorice in v majhni sobi nekaj mesecev pripravljali koncerte, ki so se zaradi sosedov morali končati do 22. ure. Seveda se je veselje hitro končalo. V povprečju se ukvarjajo z enim ali dvema koncertoma na mesec. Stil: hardcore - punk - grind - noise. "Če bi imeli svoj plac, bi imeli več koncertov že zaradi tega, ker bi bilo z vsakim manj dela," negoduje Miran Rusjan, gonilna sila 13. brata. Zdaj morajo najeti prostor, se premakniti 25 km do Ajdovščine in tja pripeljati pijačo in opremo. Vse to počne deset prostovoljcev. Denarnih sredstev ni, saj v Novi Gorici ne morejo prijaviti dejavnosti, v Ajdovščini pa kot klub iz druge občine tudi ne. Kaj jih potem sploh žene v aktivno delovanje, pri katerem le zapravljajo svoj denar? "Mladi bi radi kaj delali. Ko smo bili še mlajši in je bilo vse razsuto in v izgradnji, smo posedali po gradbiščih in v nedokončanih stavbah. Sedaj pa že dolgo ne hodimo več ven, sploh pa ne ob večerih."

Najbližja lokacija, kamor se lahko odpravijo žurat, je Strelišče na Dobrovem. Da bi prišli do te nekdanje punkerske meke v Goriških Brdih, je treba zapeljati nekaj kilometrov po italijanski strani, k sreči brez potnih listov ali lir! Kmalu zatem se med vijuganjem po cesti nariše grad, iz kleti pa zadonijo kitare. Vasica "na koncu sveta" je v preteklosti gostila celo vzornike začetne jugoslovanske hardcorovske populacije, skupino Disorder, ki je vsaj trikrat zaobšla Ljubljano. Namesto v hotelu so na trati poleg strelišča skupaj z ljubljanskimi punkerji prespali tudi Američani RKL (Ritch Kids on LSD) na gostovanju. Strelišče je eden izmed redkih klubov v okolici, ki kontinuirano ustvarjajo subkulturno ponudbo. Za njim stoji le osem članov. Na koncertu sicer ni več kot trideset obiskovalcev, vendar od tako majhne vasice in neznanih italijanskih bendov nismo pričakovali bistveno več. Največji problem povzroča klubu bližnji policijski blok. Policisti so sosedi punkerjev že od začetka delovanja, od leta 1981, vendar je šele sedaj eden izmed "modrih" stanovalcev v glasni glasbi odkril nerešljiv problem oziroma jih je prijavil sodniku za prekrške, ta pa jim je naložil četrt milijona kazni. Obiskal jih je tudi inšpektor, ubadajo pa se še s kopico dovoljenj, ki jih prej niso potrebovali. Rešitev težav, kot jo vidijo policisti in občina, je v preselitvi M-KUD-a v nove prostore ob bencinski črpalki. Prostor je odprt vsak dan, če ne zaradi drugega, da se posluša dobra muzika. Lani je občina v vsem letu za delovanje mladinskega zbirališča namenila petdeset tisočakov, letos se je izprsila z devetdesetimi. "Imamo polna jajca prosjačenja," pove glasbeni organizator Andrej Medvešek, predsednik Sašo Peršolja pa doda: "Ampak moramo se pogovarjati in iskati kompromise."

Vedno prost vstop

Veliko bolje se godi Komencem. Spomladi 1998 so prišli do prostorov v Stari šuli, čeprav so društvo ŠUZ Komen ustanovili že pred štirimi leti, ves ta čas pa imeli na razpolago le eno sobo. V prvem nadstropju je galerija, v pritličju vadijo bendi, zraven je tudi klubska sobica, v kleti pa prisrčen prostorček za petdeset obiskovalcev. Večinoma prireditve obiskujejo lokalci, na večje koncerte pa se pripeljejo tudi iz Postojne, Sežane, Ilirske Bistrice ... Tudi tu še vedno prednjačita punk in hard core. Šola je v lasti občine, ta jo je prepustila mladim v upravljanje. Mesečna sredstva zagotavlja klub študentov, občina doda za arhiv, elektriko in najemnino. Glavna protagonista sta Tanja Godbič in Borut Benedejčič, med drugim pa prirejata vsakoletni festival v Škrbini za okoli tristo Primorcev. Čeprav je Borut iz Škrbine in je na šoli, kjer poteka festival, opravil veliko prostovoljnega dela kot vaščan, se pri najemu dvorane odgovorni obnašajo, kot da ga ne poznajo. Zato letos pozimi ni bilo zimskega festivala, poletni pa bo najverjetneje v Komnu. Še vedno se bo imenoval Škrbina, saj so vezani na ministrstvo, ki jim je izključno v ta namen dalo sto jurjev. V preteklosti so jim na pomoč priskočili tudi pri postavitvi WC-ja. Bolj kot s programom in z umetnostjo se morajo mladi ukvarjati z osnovnimi eksistencialnimi vprašanji, za to porabijo tudi največ denarja. Drugače kot v diskotekah, ki so tu le zato, da izvlečejo čim več denarja od obiskovalcev, so vsi koncerti v Komnu zastonj: "Na koncertih nimamo nikoli vstopnine, ker vedno nažicamo keš za bend. S šankom pa pokrijemo hrano in pijačo, ki jo damo izvajalcem." Seveda organizacija koncertov ni vse, s čimer se ukvarjajo, to pove že samo ime društva, v katerem se skrivajo kratice: šport, umetnost, zabava. Najbolj preseneča, da morajo skrbeti za športno dejavnost mladih, ki, drugače od vrstnikov iz prestolnice, nimajo na voljo savn in fitnesov. Večji premik naj bi se zgodil v kratkem, saj so ravno te dni odprli podružnico kluba študentov, zaradi česar naj bi privabili več ljudi, glavna pridobitev pa bo računalnik z neomejenim dostopom do interneta za vse. Končno jim je tudi župan dovolil, da gredo v razpis za popravilo strehe, ki je občina ni mogla zakrpati s svojimi milijoni proračuna. Stavba je ena izmed starejših, poleg cerkve, druge so požgali Nemci med drugo svetovno vojno, ko so v taborišče poslali vse Komence. Nova pridobitev klubske sobe je barvna televizija, ki je nadomestila črno-belo, tako da klub tudi med tednom pritegne tiste, ki ne želijo viseti v gostilnah in barih. Kakšna sploh je perspektiva angažiranega delovanja v takem okolju? Je ni! Vseeno pa obstaja vizija, da bi združili čim več prebivalcev in jih pripravili do skupnega dela. Profit nikoli ni bil motiv, saj pravzaprav prirejajo koncerte le zase in za svoje prijatelje ...

povezava