godba / Levinja

Če je kakšen komad komadov, ki ga lahko povežemo z južnoafriškimi godbami, je to Mbube, Vimove, Lev. Zadonel je in zmigal prisotne, ko je Nelson Mandela postal prvi pravi južnoafriški predsednik. Danes ga v raggamuffin slogu vzorčijo, pregibajo ali odbrbljajo johannesburški raperji. V svoja ljubljanska koncerta sta ga prefinjeno vtkala oporečnika politiki apartheida, južnoafriška jazzarja Dollar Brand alias Abdulah Ibrahim in Dudu Pukwana s skupino Zila. Na razvpitem praznovanju rojstnega dne Johna F. Kennedyja v Madison Square Gardenu leta 1962, ki najbolj slovi po cukru "vse najboljše" predsednikove konkubine Marilyn Monroe, ga je kot edina povabljena Afričanka iz Afrike zapela Miriam Makeba. Kot se spodobi, v sozvočju z urbanimi glasbenimi predstavitvenimi konvencijami južnoafriških townships, s spremljevalnim vokalnim moškim triom. Komad poslušalstvu v ZDA ni bil tuj. Leta 1951 ga je v zulujščini posnel folk vokalni kvartet The Weavers s Petom Seegerjem. Leta 1961 je bil lestvični hit doowopske skupine The Tokens, prepesnjen v The Lion Sleeps Tonight. Tukajšnje širše občestvo ga je nazadnje lahko zaslišalo v Disneyevi risanki Levji kralj.

Leta 1959 je Miriam Makeba zapustila Južno Afriko kot lokalna pop zvezda, ki je zaslovela z glavno vlogo v priljubljeni glasbeni predstavi, jazzovski operi King Kong o usodi mestnega boksarja. S pomočjo očaranega kalipsovskega popevkarja Harryja Belafonteja, ki jo je slišal na londonski predstavi, je pridobila vizo za Združene države, kjer je s pojavo in repertoarjem v liberalnih krogih, na koncertih, v časopisih in na ploščah začela predstavljati svobodomiselno Afriko.

Zaradi ostrega javnega nasprotovanja rasistični politiki apartheida so ji južnoafriške oblasti že leta 1960 prepovedale povratek. Spomnimo se. To je čas narodnoosvobodilnih gibanj v Afriki in pritiskov novih neodvisnih afriških držav v okviru Commonwealtha, da iz skupnosti izključijo pretorijski režim. Navsezadnje je bil v igri boj za predsedniški položaj v Washingtonu ob vse bolj razplamtelem gibanju za državljanske pravice v ZDA. Kennedy je potreboval glasove ameriških črncev, zato je v predsedniški kampanji napadal republikansko politiko v Afriki. Eisenhower bi prej mirno podpisal izjavo južnoafriškega šefa vlade J.G. Strijdoma za BBC iz leta 1957, ki je v zagovoru politike "ločenega razvoja" ugotavljal, da bi "Južna Afrika drugače pospešeno padla nazaj v barbarstvo in bila izgubljena za krščanstvo" in da "sami Afričani niso proti apartheidu, marveč so proti njemu pod vplivom komunistov in agitatorjev le detribalizirani Afričani". "Detribalizirani Afričani" so bili kajpak prebivalci industrijskih središč, urbanih getov, townships: sezonski delavci, rudarji, učitelji, popevkarice, pastorji, uradniki, prodajalke in ne "etnični prebivalci podeželskih rezervatov".

Miriam Makeba je v ZDA pela v mestnem popularnogodbenem slogu, ki je bil južnoafriška hibridna različica zgodovinskih predelav jazza različnih oblik. V ZDA to ni najbolje šlo. Kot glasbena predstavnica Afrike, "Mama Afrika", je prisluhnila nasvetom založnikov in začela peti predelave zulujskih in ksoških tradicionalnih pesmi. Če je na glasbeni ravni komercialno uspela in bila sprejemljiva za mainstreamovsko publiko, je bila politično vse bolj angažirana. Leta 1964 je prvič pričala pred odborom Združenih narodov proti apartheidu. Južnoafriška vlada je doma nemudoma prepovedala predvajanje njenih plošč. Njeni sodržavljani drugega reda so jo lahko poslušali le prek Radia Svoboda Afriškega nacionalnega kongresa, ki je oddajal iz Tanzanije.

Leta 1967 je posnela plesni štikelc Pata Pata in se z njim kot edina glasbenica iz Afrike zavihtela proti vrhu ameriške pop lestvice. Obrnilo se je že naslednje leto, ko se je poročila s političnim aktivistom, Črnim panterjem Stokeleyjem Carmichaelom. Sledili so neznanski pritiski glasbene industrije, medijev, policijska šikaniranja. Z možem, njen prvi je bil z njo prebežali glasbenik Hugh Masakela, sta se bila primorana preseliti v Gvinejo. Ameriška diskografska blokada je trajala dobro desetletje. Ugled in priljubljenost Miriam Makeba pa sta naraščala na njenih številnih nastopih po Evropi, v Afriki in sčasoma ponovno v ZDA, začenši z libertarnejšimi jazzovskimi krogi. Leta 1990 se je po tridesetih letih izgnanstva vrnila v Južno Afriko, kjer je zapela Nelsonu Mandeli in sodržavljanom.

Gospa Makeba prihaja na koncert v Ljubljano. Verjetno se njene godbe spomni predvsem poslušalstvo Radia Študent. Za mnoge je bil njen močan, mehak glas s ksoškimi tleski ob soulovski muziki prvi stik z godbami iz Afrike. Vabijo nas z geslom "kraljica afriške glasbe". Če velja, da je Miriam Makeba na zahodu dolga leta poosebljala "afriško glasbo", danes pač lahko rečemo, da afriške glasbe ni. So pa afriške godbe, popularne in (neo)tradicionalne.

Južnoafriške se razlikujejo od ostalih v Afriki. Najbolj očiten razloček je v zunanjem glasbenem vplivu. Poglavitni vir navdiha je bil afroameriški iz ZDA in ne afrokubanski ali kongovski. Tradicionalna godba v Južni Afriki je predvsem vokalna z značilnim polifonim petjem s kompleksnim prekrivanjem odzivnih vzorcev. Razen Vendov, južnoafriška ljudstva ne premorejo bogate bobnarske tradicije in poliritmije. Zato so bile črnski populaciji bližje afroameriške popularne oblike, ki so jih poslušali tudi afrikanski in angleški naseljenci. A še pomembnejši dejavnik afiliacije z afromeriško godbo je bila identifikacija s segregirano, deprivilegirano črnsko populacijo v Združenih državah in njenim političnim bojem za državljanske pravice. Že ideološki vpliv afroameriškega misijonarstva na oblikovanje afriških krščanskih kultur skoz popularne oblike in načine predstavljanja je bil močan, učinki pa protislovni. Južnoafriška kultura se je hierarhizirala, a s posnemanjem "črnske misijonske" godbe je rastel "rasni ponos" med južnoafriškimi glasbenimi skupinami. Zato je bila isikatamija, moški zborovski vokalni slog, ki je postajal slog migrantskega delavstva in sindikalnega gibanja in se je vse bolj oddaljeval od starega misijonskega sloga, tako vztrajna oblika. Med njenimi komadi je tudi znameniti Mbube, ki ga je leta 1939 zložil in s svojo vokalno skupino Original Evening Birds polifono odpel Solomon Linda iz Durbana.

Miriam Makeba je v petdesetih letih z dekliško vokalno skupino Skylarks v Johannesburgu med drugim posnela starejši "marabski" komad Stimela, ragtime z značilnimi "tradicionalnimi" krožnimi harmonskimi vzorci. Dekleta so v verzih združevala več jezikov, ki so jih govorili priseljenci v urbanih središčih, tudi v lokalni različici angleščine. Apartheidski režim je v radijskih programih za "bantustane" po stari kolonialni angleški maksimi o "spoštovanju kulturnih razlik" forsiral etnične muzike.

S poslušalsko "detribalizacijo", ki se dogaja skoz sprejemanje "zahodne" popularnogodbene oblike, je Nelson Mandela utišal vnete ameriške afrocentriste med svojim prvim obiskom v ZDA. Težke čase v ječi si je lajšal s poslušanjem soula Marvina Gaya.

povezava