Kako bomo pa to igrali?

Navdušencem nad namiznimi špili preteklost ni bila kaj pretirano naklonjena, saj jim je ob tistih nekaj monopolijih, tombolah in Črnih Petrih ponujala kaj malo priložnosti za prave, malce kompleksnejše igralske užitke. Kasneje so se deloma celo prijele nekatere nove klasike tipa Risk ali Cluedo, vendar se je tisti definitivni kvalitativni preskok začel šele pred nekaj leti, ko so tudi v naše kraje pripihljali vetriči blagovnih znamk, brez katerih bi si v tujini le s težavo predstavljali normalen potek družabnega vsakdanjika.

Če se vam zdi zadnja oznaka morebiti pretirana, bi morali prejšnjo soboto v do kraja zabasani ljubljanski Festivalni dvorani ujeti odblesk prihodnosti, kakršna v vsej košatosti bržkone čaka najstniškega potrošnika čez pet ali celo deset let naprej po naši skupni cesti. Sama scena je nekoliko spominjala na nekdaj tako popularne otroške Živžave, le da je bila velika večina pozornosti usmerjena na neposredno participacijo vseh tistih mališanov, ki jim je uspelo starše nahecati, da so jih pospremili do za to populacijo najbolj vročega dogodka v mestu in tudi po provinci širom naokrog. Predstavljajte si snežni metež pisanih igralnih rekvizitov, mize z galantnimi tutorji za kar najhitrejšo iniciacijo v mamljive skrivnosti posameznega oglaševanega naslova, v mitološke kostume odete člane slovenskega tolkienovskega združenja Gil-galad s ponosno razstavljeno srednjezemeljsko orožarno ter vso drugo neizogibno parafernalijo, cel kup malce izgubljenih mamic ter nezadržni stampedo v najrazličnejše sisteme kart, katerih zapletenost bi znala nedvomno zbegati znaten proporc naših univerzitetnih profesorjev, zrečih nadobudnih kratkohlačnikov.

Kateri špili so bili ob tej priložnosti dani na vpogled? Na prvem mestu bomo navedli očaka večine modernih borilnih iger s kartami, namreč resplendentni Magic: The Gathering. Magic je bil ob svojih začetkih leta 1993 videti kot še kar šarmantna muha enoletnica, zaradi vedno novih vsebinskih in dizajnerskih bravur pa je ob prelomu tisočletja prerasel v svetovni fenomen z multimilijoni igralcev, ki se med sabo naskakujejo, upepeljujejo in izpostavljajo dežju slonovskih tac na turnirjih, kjer prve nagrade presegajo celo znesek 30.000 dolarjev. Pri nas je prodaja kart v zadnjem času sicer nekoliko upadla, ker je zadeva pač logično izgubila marketinški draž novitete, si je pa igra nedvomno zagotovila zdravo bazo zapriseženih entuziastov, ki je ne bomo zapustili.

Najbolj vroča tovrstna roba je ta hip pri nas kvartopirska verzija Pokemonov, v sklopu katere sta se do sedaj prodala cela dva milijona kart, kar metaforično pomeni, da imamo vsak po eno. Pokemončki so, če blago poenostavimo, Magic (tega se resneje praviloma ne začenja igrati pred recimo trinajstim) za najmlajše, saj je sistem igranja z mano, uroki in s kreaturami praktično identičen, le da je vse skupaj bistveno preprosteje in glavni cilj ni v vašo korist ugodno rešena končna krvava kopel, temveč se igralčeva bitjeca raje "onesvestijo" in se odpravijo nabirat moči za naslednji spopad. Po identičnih tračnicah pelje tudi vlak namiznega Harryja Potterja, ki pa je v bistvu šele dobro zapustil vstopno postajo, saj je napovedani megalomanski bum te licence tudi pri nas vezan na uspeh prihajajočega in z vsemi fanfarami napovedanega filma. V soboto je bil poleg prestižnega turnirja v Magicu za osem povabljenih najuspešnejših igralcev v deželi prirejen še veliki turnir v Pokemonu, na katerega se je dejansko prijavilo okrog sedemdeset mladih upov, med njimi pa je bilo mogoče končno opaziti tudi kar nekaj punčar.

Poleg iger s kartami so bile na voljo še demonstracije za paleto namiznih iger, poleg tistih uveljavljenih tipa Zofijin svet recimo še čedalje bolj popularna Gospodar Prstanov (kot plod gromozanskega distribucijskega napora v štirih mesecih prodan v 1500 izvodih) in obetajoča Naseljenci otoka Catan (po svetu jo bojda preigrava enajst milijonov posameznikov) - v zvezi s to je bil za naslednji festival ob letu osorej obljubljen vseslovenski turnir, katerega zmagovalcema bo zatem omogočena udeležba na svetovnem prvenstvu. Obeta se nam še nekaj drugih spektakularnih naslovov, a se bodo vpeljevali precej počasi. Ljudi je treba namreč, tako kot vedno, najprej vzgojiti: da - na primer - doma nimamo samo ene igre, ki jo potem nadrkavamo, dokler nam ne začne zaradi nje na usta mezeti pena, temveč jih je smotrno nabaviti več, kjer pač vsaka ustreza določenemu razpoloženju.

Miran Kranjc, direktor podjetja LaserPlus, ki ni samo ekskluzivni zastopnik Nintendove licence pri nas, ampak tudi distribucijska mama večine udarnih namiznih iger (kar se tiče kart, dominira koprski IRTs), je med drugim povedal, da si Slovenci, kolikor starejši smo, čedalje manj dovolimo, da bi se igrali. Glede na leta izkušenj na tem področju je pri nas po njegovem na prvem mestu delo: delo v službi pa delo doma in delo na vrtu, nakar si privoščimo kozarec in morda še kako nogometno tekmo po televiziji, to pa je nekako tudi to. Ker smo se že kar navajeni primerjati s kakšnimi Nemci, bi bilo zanimivo navesti podatek, da imajo dobri stari krauti registriranih več kot 150 igralnih klubov, ki se ukvarjajo samo z družabnimi igrami, kar je za naše razmere najfantastičnejša izmed znanstvenih fantastik.

Ob tem naj bi bila ena izmed glavnih slovenskih bolezni tega trenutka obsedenost s striktno materialno gratifikacijo, saj naj bi bilo zelo veliko povabljencev na omenjeni turnir v namiznih igrah namesto Kuuuul, kako se bomo pa lahko igrali? najprej vprašalo Aha, aha, kaj bomo pa dobili za zmago, kaj ponujate? V Nemčiji, tako Krajnc, imajo ves čas gigantske turnirje v najrazličnejših igrah, kjer dobijo za končno nagrado tudi samo plaketo, pa jih iz samega užitka hodijo obiskovat celo igralci iz daljne Japonske, pri nas pa se zdi nekaterim preborna stimulacija celo Gameboyeva konzola. A osnovna nota festivala ostaja glede na zares odlično obiskanost izredno optimistična: prihodnje leto torej spet, še z več malčki, s še več igrami in tudi z bornejšimi nagradami.

Pokemonov, v sklopu katere sta se do sedaj prodala cela dva milijona kart, kar metaforično pomeni, da imamo vsak po eno.