glasba / Sveti mož in tehno frik

Lee Scratch Perry

Veljate za enega izmed izumiteljev reggaeja, kakršnega je prek Boba Marleyja in podobnih glasbenikov spoznal ves svet. Kako ste se pravzaprav začeli ukvarjati z glasbo?

Moj začetek. Sem sveti mož in verjamem v svetost. Verjamem v pravičnost in v človeške in živalske pravice. Verjamem v boga očeta, boga sina in boga svetega duha.

Ste precej religiozni. Se ukvarjate s kakšno posebno vero?

Nočem iti v smrtnost, in če ne verjameš v boga kot stvarnika, si smrtnik. Samo dva svetova sta: eden je, da živiš, in drugi je, da si mrtev. Po smrti pa za vernike pride nesmrtnost.

Kaj pa glasba? Kdaj ste prvič začutili, da je glasba najpomembnejša v vašem življenju?

Glasba je moj tolažnik in moj ekonomski rešitelj. Glasba je moje telo. Basovske linije so moji možgani, prihajajo iz mojih možganov. Biti pa prihajajo iz mojega srca. Jaz sem telo glasbe. Jaz sem dedek reggaeja, jaz sem ustvaril reggae. Hotel sem ustvariti novo raso, ki ne bo pohlepna, tako da bo v prihodnosti lahko preživela.

Vendar so vaši glasbeni izdelki zajadrali v veliko bolj "tehno" vode, še posebej v bolj trendi ritme, tako da niste ostali pri kakšnem roots regaeju.

Reggae sem spremenil v "jah-man" glasbo, ker je bilo v njem preveč vampirjev. Žrli so me pregloboko, zato sem moral izpuliti srce in se vrniti nazaj k "jah-man" osnovi ter začeti ustvarjati na novo. S tem sem odgnal vse vampirje.

Mad Professor pa je človek, s katerim že dolgo sodelujeta. Najbrž ima tudi on vpliv na vašo glasbo?

Zaradi vampirjev sem moral zapustiti jamajško sceno. Čeprav sem moral oditi, me šovbiznis ni hotel spustiti iz rok. Tako sva se nekako zbližala, saj mi je edini pomagal, potem ko so me na Jamajki okradli.

Mislite Boba Marleyja? Menda vam je pobral vse izvirne posnetke in jih odnesel Chrisu Blackwellu.Vi ste ostali praznih rok. Nekoč ste dejali, da ste bili takrat prevečkrat "to high".

On je bil preveč pohlepen. Hotel je biti bog. Potem pa je pogledal svojo senco in ugotovil, da je črna, in je uvidel, da ne more biti bog, saj bog ni črn. Razlika med mano in njim je, da je bila njegova mati kurba, moja mama pa je bila kristjanka ...

Kaj pa vi in rastafarijanstvo? Menda niste prevelik privrženec?

Nihče ni pravi, vsi so pokvarjeni, vsi so politiki, paraziti in vampirji, pa še ovce za povrhu. Bog ni "dread" in imam dokaze za to. Če bi bil bog "dread", Bob Marley ne bi umrl. Če bi bil bog "dread", Peter Tosh ne bi bil mrtev ...

Torej sta bila spor z Bobom Marleyjem in Chrisom Blackwellom in bankrot glavna razloga, da ste zapustili Jamajko? Hkrati ste tudi zažgali svoj studio Black Ark ...

Čeprav sem ga poimenoval Black, ni bil črn, saj tudi jaz nisem več črn, zato sem ga zažgal. Pa tudi Jamajčan nisem več. Sem Etiopijec. Večina ljudi, s katerimi se družim sedaj, ni črna, zato tudi ni potrebe po takšnem imenu. Pa še bankrotiral sem zaradi Black Arka.

Iz Anglije, kjer ste potem ustvarjali, ste se preselili v novo domovino, Švico. Kako to, da ste si za domovanje izbrali prav Švico, državo, ki je v nekaterih pogledih še precej konservativna?

V Švici živim, ker imam višjo zavest. Prepričanje, ki sem ga imel, je bilo prestaro, pa sem ga zavrgel. Zato sem se preselil v hribe, da sem se ponovno našel.

Kje točno živite?

Živim nekje, kjer sem bliže bogu.

Navsezadnje še vedno veliko ustvarjate, čeprav imate 64 let. Ste že pomislili, da bi bil čas za upokojitev?

Lahko, da sem star 64 let, vendar se imam za desetletnika (6 + 4 = 10). In imam najbolj seksi ženo v mestu. In imava najboljši pum-pum. Ha, ha, ha ...

Polni energije. Od kod vam toliko navdiha?

Zelišču bi se prej odpovedal kot znanju. Vseeno pa me zelišča, ki jih kadim, naredijo ekstra. Ljudje jemljejo ecstasy. Jaz pa ne vem, kako vzeti ecstasy, raje pokadim malo zelišča in sem v ekstazi, ki me popelje zelo visoko. Jemljem tudi LSD. Vendar je LSD preveč povezan z ekonomijo, zato ga mešam z magičnimi gobami. Gobe so magične v moji spalnici, saj vesta, kaj mislim. In glasba mora biti ekstremno seksi. Če ni, ti ni do plesa. Ko pa je seksi, si želiš leteti ...

Kakšna pa je ta seksi glasba? Vaša lastna ali poslušate kaj drugega?

Poslušam nekatere stare pop singlice. Preden sem se prepustil reggaeju, sem poslušal pop na BBC-jevih lestvicah. V reggae so me potegnili Bob Marley in drugi uporniki. Takrat še nisem vedel, da so kvaziuporniki in da so za en drek. Jaz pa sem superman.

Poleg tega da ste superman, ste tudi "scratch", "king", "master", navsezadnje tudi "fu man" ...

Torej, verjamem v ljudi, ki verjamejo v pravico. Zato je moj junak tudi Bruce Lee.

Kaj je glavno sporočilo vašega glasbenega ustvarjanja?

Pomembno je predvsem, da ne počneš vedno istega, ampak ustvarjaš vedno kaj novega, ne pa tako kot na Jamajki. Če ponavljaš isto stvar v nedogled, je to prekletstvo, ne blagoslov.

Kaj pa se sedaj dogaja na Jamajki? Greste še kdaj tja?

Odkar je Lee Perry odšel, ne morejo več preživeti prihodnosti. Samo eni so Upsetters. Provocirali smo ameriško politiko in jim nismo izkazali milosti. Če pogledamo poročila sedaj, ugotavljamo, da se vse ruši v New Yorku. Kapitalizem se ruši. Poslovni center se ruši. Neumne Američane naj žive pokopljejo, to pravi Lee Scratch Perry in ni me strah.

Politika vas očitno še zmeraj zelo privlači. Kaj pa boj proti terorizmu?

Nedolžni Afganistanci jim niso porušili zgradb, to so storili sami. Zlo se jim je le vrnilo. In potem so si izmislili moža, ki naj bi jih bil napadel. Kaj zanje, ki gredo lahko na Luno, pomeni reven človek? Zanje je pomemben le ameriški biznis. Nič več milosti.

Kaj počnejo vaši otroci? Koliko jih imate? So tudi glasbeniki?

Šest. Dva sta v "reggae muffin squadu" na Jamajki. Sta neumna kot njuna mati. Imam pa jih posejane še od Amerike do Afrike in ne vem, na kateri celini bo prišel naslednji ven.

Mad Professor

V četrtem poskusu naj bi vas končno videli v Sloveniji.

Prejšnji organizatorji koncerta niso bili preveč resni. Ti zadnji so videti precej bolj.

V mladih letih vas je menda bolj zanimala elektronika. Toda nazadnje ste postali glasbeni producent.

Ko sem bil še majhen fant in sem poslušal glasbo, sem se počutil zelo dobro.

Iz vašega hobija sta nastala tudi prva mešalna miza in prvi domači studio. Od kod vzdevek Mad Professor?

Ko sem bil mlad pobič, nisem igral kriketa ali nogometa, kot so to počeli vsi moji vrstniki. Vzdevek pa so mi dali sošolci že v osnovni šoli v Gvajani v Južni Ameriki, kjer sem odraščal.

Pozneje ste imeli celo studio v dnevni sobi, vendar so sosedje znoreli in morali ste se preseliti drugam.

To je bilo že pred davnimi leti. Predvsem smo se preselili, ker je okoliš postal prehud za nas. To se je dogajalo v Peckhamu.

Peckhamu? Tistem svetovno znanem delu Londona iz nadaljevanke Only Fools and Horses?

Kakšna je bila ta nadaljevanka, ne vem, ker je ne poznam. Peckham je sicer precej čudna soseska na jugu Londona, kakšnih pet kilometrov oddaljena od Brixtona.

Kako to, da ste pristali ravno v dub glasbi? Vpliv londonskega okolja?

Preprosto imam rad občutek, ki ti ga da dub. Hkrati pa lahko to zvrst glasbe ustvarjam sam.

Pri vseh projektih ste vsaj v začetku skušali vkomponirati kakšno klasično reggae zvezdo.

Delal sem s številnimi ljudmi. Vsak je nekaj posebnega. Delal sem z Macka B-jem, s Kingom Tubbyjem, z Leejem Perryjem in s številnimi neznanimi glasbeniki. Vsakič je to posebna izkušnja.

Kako pa ste začeli sodelovati z legendo Leejem Perryjem?

Ko je zapustil Jamajko, je prišel v London, v moj studio. Eksperimentalno sva posnela nekaj trakov ...

Sprva ste se veliko posvečali mešanju tradicionalnih afriških in karibskih zvokov, zadnje čase pa je vedno več primesi trendovske elektronske glasbe, od jungla do drum'n'bassa. Zgolj eksperiment ali kaj več?

Ko se ukvarjaš z elektronsko glasbo, lahko eksperimentiraš. V bistvu moraš eksperimentirati, ker je takšna narava te glasbe. Zdaj je elektronska glasba vrh tehnologije. Sicer pa imam rad soul, glasbo šestdesetih in sedemdesetih let. Glasbo, ki uporablja veliko tehnologije, veliko analogije ... Sem pač tehničen patron.

Zgolj reggae ni več dovolj navdihujoč? Najbrž je preveč enoličen in dolgočasen?

Mogoče so bile nenehno prisotne podobne melodije, ampak vseeno uživam v njem. Mogoče je težava bolj v tem, da elektronski mediji predvajajo predvsem eno vrsto reggaeja. Jaz pa ne morem nenehno ustvarjati istih ritmov.

Se na vaši sceni v Veliki Britaniji sploh dogaja kaj presenetljivega?

Po pravici povedano, ne preživim ravno veliko časa v Veliki Britaniji. Vseeno bom poskušal odgovoriti. Mislim, da reggae scena boleha zaradi medijske ignorance. Na žalost mediji v Angliji nimajo pustolovskega duha. So zelo nepustolovski. Verjetno bolj kot drugod po svetu. Zdaj so tam sami neumni ljudje. Če si slučajno upaš eksperimentirati v glasbi in početi to, kar si želiš, te ignorirajo. Hkrati pa je zanje pomembno tudi, koliko denarja jim prineseš. Če se vključiš v njihovo igro, je vse v redu.

Kje je boljše? Na Jamajki ...

Ne, tudi tam je enako. Mogoče so tam le boljše priložnosti za reggae ustvarjalca. Jaz se vsekakor ne mislim pridružiti nobeni skupini.

Kaj pa tehno scena? Za angleško sceno je značilno veliko najrazličnejšega mešanja tradicionalne glasbe z novimi trendi ... Pakistanske, afriške, jamajške ...

Jungle in drum'n'bass scena imata v bistvu korenine v črnski glasbi. To je črna glasba iz Anglije, ki jo je desetletja v rokah držal beli mož. Zdaj pa je scena multikulturna. V glasbi ni več le belcev, ampak so tudi pripadniki drugih ras. Z emigranti in njihovimi otroki je Anglija dobila nov okus. Kar slišimo, je proizvod multikulturnosti. Vse je različno. Tudi reggae pobira vplive z vsega sveta.

Znani ste po tem, da delate veliko remiksov drugih glasbenikov, skladb in tudi celih albumov. Najodmevnejši je bil remiks albuma Protection Massive Attack, No Protection.

Veliko je zanimivih glasbenikov, s katerimi sem sodeloval, album No Protection pa je najbrž najbolj znana zadeva. Še vedno je največja zadeva, kar sem jih posnel za kakšno večjo založbo. Mislim, da je bilo prodanih več sto tisoč albumov. Sicer pa ne vem, s kom bom še sodeloval. Navsezadnje se še ne mislim upokojiti.