bih / Morbidni Disneyland

Tu se ne živi samo, da bi se umrlo, tu se tudi umira, da bi se živelo, se glasi verz velikega bosansko-hercegovskega pesnika Maka Dizdara. Vsebina tega verza se je med zadnjo vojno v Bosni in Hercegovini neštetokrat potrdila. V bosanski prestolnici, mestu, ki je preživelo najdaljše obleganje v sodobni zgodovini, je veljalo še eno pravilo - v njem ljudje trpijo in se mučijo, da bi živeli. Mesto je bilo popolnoma blokirano in obkoljeno skoraj štiri leta, večino vojne pa je bil edini izhod iz njega in vhod vanj ozek predor, skopan pod pristajalno stezo sarajevskega letališča. Danes je ta predor spremenjen v nenavaden povojni muzej, v spomin na vse, kar se je dogajalo, in na vse, kar je šlo skozenj. A najprej se vrnimo nekoliko v preteklost, da pojasnimo nastanek predora.

Dokončan je bil leta 1993, vojna pa se je začela že aprila 1992. Kako je torej povprečni Sarajevčan, ki ni imel dovolj denarja, da bi silam OZN plačal prevoz, zapustil obkoljeno mesto, preden je bil skopan predor? To je bilo videti kot nekakšna peklenska videoigra. Najvarneje se je bilo odpraviti ponoči, saj so oblegovalci v temi, pa še brez elektrike, zelo redko granatirali, le ostrostrelci so delali v treh izmenah. Zaradi policijske ure od desetih zvečer do šestih zjutraj se je bilo potrebno izogniti tudi policijskih patruljam. Sicer je bilo treba igro začeti od začetka. Če je komu uspelo priti do letališke steze, je prišel na drugi nivo videoigrice. Paziti je moral, da ga niso opazili iz transporterjev OZN, ki so patruljirali po letališki stezi, hkrati pa, da ga ni zadel ostrostrelec, ki je od časa do časa streljal na vse, kar je opazil na pisti. Počakati je bilo treba, da so se reflektorji transporterjev obrnili v drugo smer ali da so luči vsaj za minuto ugasnile. Potem je bilo treba z največjo hitrostjo steči čez pristajalno stezo. Tisti, ki so ga ujeli unproforjevci ali bosanska patrulja, se je moral vrniti na izhodiščni položaj. Obstajala pa je še večja nevarnost. Nekateri unproforjevci so Sarajevčana, ki so ga ujeli pri poskusu bega na svobodno ozemlje čez pristajalno stezo, "izpustili" kjer koli zunaj območja letališča, to pa je lahko pomenilo tudi na Ilidži, torej so ga poslali v četniško ujetništvo. Če se je komu uspelo izogniti vsemu temu in priti na drugo stran letališča, je moral v trdi temi paziti, da ni zašel na kako minsko polje. Če se je tudi temu uspešno izognil, je zbral dovolj točk za vstop na naslednji nivo. Prebil se je skozi majhno primestno naselje Hrasnica tik ob vznožju Igmana. Potem se je moral vzpeti po zelo strmem pobočju, ne glede na to, ali je bil alpinist ali ne. Varnejša je bila hoja skozi gostejši gozd, ker je bil tako vsaj nekoliko zavarovan pred šrapneli, kajti Igman so pogosto obstreljevali z minometi. Po uspešnem vzponu na vrh je bilo na drugi strani mogoče priti do koridorja, ki je vodil do hrvaške meje ali drugih bosanskih mest, ki niso bila obkoljena. In tudi do nekaterih begunskih centrov. Game over.

Vsekakor ni znano, koliko ljudem je uspelo iz obkoljenega mesta pobegniti po tej poti, ve pa se, da jih je bilo zelo zelo malo v primerjavi s tistimi osemstotimi, ki so umrli na pisti, večinoma pod streli ostrostrelcev.

Tedanja bosanska in mestna vlada sta se v dogovoru z glavnim štabom takrat nastajajoče bosanske vojske odločili, da se izkoplje predor, predvsem da bi se izognili umiranju meščanov, ki so poskušali zapustiti Sarajevo. Seveda so računali tudi na to, da bi skozi predor v mesto prišlo več hrane, zdravil, streliva in orožja. Odločitev je bila sprejeta konec leta 1992. Za izvedbo načrta so na skrivaj zbrali nekaj inženirjev in geometrov, da so proporcionalno izračunali dolžino in položaj predora. Uradno je bil poimenovan "objekt DB - Dobrinja-Butmir", po naseljih, kjer se je začel in končal. Butmir je na zahodni strani, na območju, ki je bilo zunaj obroča, Dobrinja pa vzhodno od letališča, znotraj obroča. Kopali so z obeh strani in rova na polovici poti uspešno združili.

Gradnja izhoda

Dela so se začela 28. januarja 1993. Čeprav se je kopalo skrivaj, so četniki vedeli za zamisel in za načrt. Takrat je bilo v mestu težko kaj skriti. Zato so bila dela naporna in nevarna. Granate so redno treskale vse naokrog, ostra sarajevska zima je kopanje še oteževala. Zelo pogosto ni bilo električne energije, zato so uporabljali različne improvizirane vire svetlobe. Kopali so po zgledu rudniških jaškov in strop utrjevali z lesenimi podpornimi stebri. Ker na sarajevski strani ni bilo ravno veliko lesa, so uporabljali pločevino, za oblaganje sten, da bi preprečili osipanje zemlje, pa različen odpadni material.

Dodatne težave je povzročala podtalnica, ki je včasih napolnila skoraj ves predor, tako da so dela začasno ustavili, dokler niso odstranili vode in blata. Predor je bil končan 30. julija 1993. Vanj so namestili ozke tire, da bi hrano in drugo nujno blago hitreje in laže prevažali v majhnih vagončkih. Izkopali so okoli 2800 kubičnih metrov zemlje. Predor je bil dolg 800 metrov, povprečno širok meter in povprečno visok 1,5 metra (višina je bila na različnih mestih različna). Skozenj so poleg hrane in streliva prenašali tudi hudo ranjene in bolne. Tedanji predsednik BiH Alija Izetbegović je včasih uporabil predor, da je zapustil Sarajevo in obiskal tiste na bojišču in na prvih frontnih črtah, skozi predor pa se je v mesto tudi vračal. Hoja skozenj je bila zelo težavna. Nekako na polovici poti, po približno 400 metrih, je zrak postal redek in dihanje oteženo. Večinoma ni bilo mogoče hoditi vzravnano, ker je bil strop dokaj nizek, predvsem visokoraslim ljudem je to povzročalo precej preglavic. Posebno težko se je bilo srečati s kom, ki je prihajal iz nasprotne smeri, še posebej zapleteno je bilo vse skupaj, če je človek pri tem na hrbtu nosil kako breme, torbo, nahrbtnik, vreče s hrano in podobno. Skoraj vsak, ki je šel skozi predor, je z glavo nekajkrat treščil ob steno, tako da so ljudje ven prihajali popolnoma prepoteni in marsikdo z buškami na glavi. Vsak si je želel na koncu odpočiti, vendar to ni bilo priporočljivo zaradi granatiranja. Nekajkrat so granate povzročile prave pokole, saj je bilo pri vhodu/izhodu v Butmirju ubitih po deset in več ljudi. Okoli vhoda so bile postavljene zaščitne vreče, izkopani so bili rovi. Umetniki, glasbeniki, igralci, športniki in celo pevci, ki so nastopali na Evroviziji, so iz Sarajeva prišli skozi ta predor in se skozenj spet vrnili v mesto. Manjši alternativni vir električne energije je bil z Igmana napeljan skozi predor. Električni kabli z napetostjo približno 12 mW so bili speljani pod stropom. To je bilo vsekakor nevarno, saj bi tudi najmanjša poškodba ubila ne samo tistega, ki bi se dotaknil električne napeljave, ampak tudi vse okoli, ker bi elektriko prevajala voda, ki je tako rekoč vedno stala na dnu predora - tudi če ni bilo dežja, je bila to podtalnica, pogosto pa jo je bilo celo do kolen. Predor je pripomogel k temu, da je približno 350.000 prebivalcev Sarajeva preživelo ob takšni in drugačni alternativni prehrani, ker človekoljubne pomoči ni bilo dovolj, poleg tega pa je bila hrana, ki so jo razdeljevali, nekakovostna in stara. Isto velja za strelivo in dodatno orožje za obrambo mesta od znotraj. A tudi ta vojna je, kot vsaka druga, poznala vojne dobičkarje. Številni tihotapci so s predorom precej obogateli. Tem je večinoma ustrezalo, da mesto ostaja obkoljeno, ker jim je tako cvetel posel in so kopičili bogastvo. Tihotapili so vse, hrano, alkohol, strelivo.

Kolarjeva hiša

Danes, šest let po podpisu daytonskega (ne)sporazuma, s katerim se vojna v BiH ni končala, a je vsaj prekinjena, je ostalo samo še 50 metrov prvotnega predora z butmirske strani. Izhod oziroma vhod je spremenjen v muzej. To se je zgodilo na nekoliko nenavaden način. Predor se je onstran pristajalne steze končeval v kleti zasebne hiše družine Kolar. Kolarjevi so med vojno svojo hišo zaradi predora tako rekoč poklonili Sarajevu in državi BiH. Hiša je bila neštetokrat granatirana, a so jo nekako usposobili za bivanje. Po vojni je bilo videti, da so na predor in Kolarjeve pozabile državne, mestne in kantonalne oblasti. "Nihče se ni spomnil, da bi nas obiskal, kaj šele, da bi nam kdo pomagal popraviti hišo, predvsem kdo od tistih, ki so imeli od predora največ koristi, čeprav nikoli nismo zahtevali nobenega povračila. Bila sva domoljuba, jaz in moj sin Edis. On sam je potiskal voziček, v katerem je sedel predsednik Izetbegović, ko je skozi predor zapuščal mesto. Tudi nam je do tega, da se to ohrani, to je spomenik, vsem nam je pomagal preživeti," razočarano pripoveduje Bajro Kolar, glava družine. Bajro in njegov sin Edis sta del predora pri hiši na lastno pobudo spremenila v muzej. Hiša je videti prav taka kot med vojno. Preluknjana je kot švicarski sir, namesto s strešniki je pokrita s plastičnimi folijami. Za obnovo hiše družina ni dobila nič, zamisel za muzej pa se je porodila očetu in sinu. Od tega v glavnem živita, s tem zaslužita. Za obisk muzeja je treba odšteti simboličnih pet mark. Obiskovalci pa se sprehodijo skozi ohranjenih petdeset metrov prvotnega predora in si ogledajo spominsko sobo, posvečeno vsemu, kar je povezano z vojno, obleganjem in s predorom. Zraven sodi klet, kjer so shranjeni posamezni predmeti, ki so potovali skozi predor: izvirni tulci granat, voziček za prevoz, strelivo, medvojni zavitki cigaret, vreče riža in nekaloričnih makaronov, deli izstrelkov ...

V spominski sobi je ogromno emblemov enot OZN, Nata in Sforja, saj so vojaki teh enot najpogostejši obiskovalci muzeja. Tam so tudi zastave držav, katerih veleposlaniki so prav tako obiskali muzej. Očitno se je glas o njem nekako razširil med tujimi diplomati in politiki, zato so tujci še vedno najpogostejši obiskovalci.

Edis Kolar, starejši Bajrov sin, je gostitelj in vodnik skozi predor in druge prostore. V spominski sobi si je po sprehodu skozi muzej mogoče ogledati dvajsetminutni dokumentarni film o nastajanju in uporabi predora z izvirnimi posnetki iz vojne, pa tudi fotografije o tem. Edis med ogledom poudari vedrejšo plat tistega časa, omeni kar nekaj mladoporočencev, ki so v svečanih oblačilih prišli skozi predor, da bi medene tedne preživeli v kakem manj nevarnem mestu. Pri tem ni manjkalo niti proslavljanja v samem predoru, ob žganju iz Tuzle, Hrvaške ali Slovenije, prinesenem čez Igman. Prihajajo sosedje, nekdanji vojaki, in na kratko obudijo spomine na predor in vojno. Posebno kadar se govori o najnevarnejših delih zapletenega prehoda skozi predor, na primer o omenjenih električnih vodih z visoko napetostjo. Ti sosedje le tako mimogrede dopolnijo pripovedovanje koga drugega s svojim, preprostejšim. "Če bi udarila tista elektrika, bi šlo vse v pičko materino, oprosti izrazu, stari," slikovito pojasni posledice možnega predorskega elektrošoka demobiliziran star borec bosanske vojske, ki je neštetokrat šel skozi predor. "Še huje, vse bi šlo v kurac," ponudi plastičnejši opis Zijo, vojaški vojni invalid, prav tako poznavalec predora iz vojnega časa.

"Ni mi jasno, kako da mestne oblasti ne poskrbijo za to; če bi se v mojem rodnem mestu in v moji državi zgodilo kaj takega, bi postavili ogromen spomenik, tole pa je videti prav zapuščeno in pozabljeno," se utemeljeno čudi eden od nemških vojakov Sforja, ki od časa do časa v skupini obiščejo predor muzej. Martin S. Past, glasbenik iz Nizozemske, ga je obiskal že nekajkrat. Z Edisom sta prijatelja, Martin tja vodi sonarodnjake in še druge radovedneže. Zamisel o muzeju je nanj naredila precejšen vtis, tega niti ne skriva: "Tu sem bil že nekajkrat, posebno zanimiv se mi zdi dokumentarni film o predoru Človek, ki je hišo zamenjal za predor. To zamisel je treba podpreti."

Mlad študent, bruc iz Pančeva, Ivan, je bil prvič v življenju v Sarajevu. Dokumentarni film in zgodbe o bombardiranju, ostrostrelcih, preživetju so skupaj z anekdotami o predoru nanj učinkovali kot nenavaden akcijski film, tako da se je zdelo, kakor da je bil zanj sprehod skozi - čeprav majhen - del predora obisk nekakšnega nekoliko morbidnega Disneylanda. "Vse te zgodbe so res neverjetne, toliko zgodovine, toliko pustolovščin na tako majhnem prostoru v nekaj letih," je pojasnjeval in vljudno krotil čustva. "Mislim, da je tem ljudem, tej družini vsekakor treba pomagati, in pri tem bi rad sodeloval s svojim prispevkom," je resno dodal Mike McNally, ameriški pisec, ki pripravlja knjigo o vojni v Dubrovniku in Sarajevu. Tisti, ki so šli skozi predor med vojno, se šele danes prav zavedajo, da so bili pod pristajalno stezo, na kateri so pristajali tuji jumbo jeti in vohunska Natova letala, in to le kake tri ali štiri metre nad njihovimi (našimi) glavami. Ni isto, če letalo leti nad tabo nekje daleč v višavah ali če gromozanski jekleni ptič na kolesih potuje točno nad tvojo glavo. Dobiš vtis, da je vse trpljenje tega sveta ujeto v teh nekaj metrov zemlje in betona med človekovo glavo in kolesi orjaškega letala, napolnjenega s hrano prav za te ljudi pod njim in pod letališčem, ti pa spodaj hodijo prav zato, da bi dobili vsaj več hrane, če že ne morejo priti do boljše.

Takšen predor ima kot muzej kljub vsemu poseben pomen. Videti je, da zanj obstaja upanje, ko je toliko tujcev tako zelo zaskrbljenih zanj, skupaj z družino Kolar. A Bosancem so, tako je videti, nekatere stvari tradicionalno bolj in hitreje jasne, kadar so v dreku. Mladi gostitelj, Edis Kolar, se strinja z mislijo: "Predor je rešil nas, rešimo še mi predor, pa čeprav samo z govorjenjem o tem, kako je bilo."