umetnost / Zemlja kot gravitacijski zapor

Mož, ki je ob neki premieri na Marka Crnkoviča poveznil posodo paradižnikove mezge, bo v vesolje izstrelil satelit, in to ni samo še ena za artistične kroge tako značilna visokoleteča primera, temveč visokoleteče golo dejstvo. Ko je leta 1991 javnosti na pet ur trajajoči tiskovni konferenci prvič obelodanil zasnovo svojega življenjskega Petdesetletnega projektila Noordung, je imel za finale leta 2045 pred očmi že povsem dodelano vizijo šestnajstih umetnih satelitov v ekvatorialni orbiti, vendar se mu ni še niti približno sanjalo, da bo dobil priložnost za izstrelitev prvega, poskusnega, tako kmalu kot leta 2004. Tudi ko je njegova predstava Ljubezen in država 20. aprila 1995 doživela premiero, si še ni mogel predstavljati, da se mu bo uspelo v naslednjih sedmih let tako učinkovito hiperkonektirati v mrežo najznamenitejših kozmonavtičnih oseb in institucij, da bodo njegove sanje lahko postale realnost cela desetletja prej.

Za začetek bi bilo verjetno prav, da si osvežimo spomin glede tega, za kaj pri projektu Noordung sploh gre. Herman Potočnik Noordung je bil med prvimi, ki so rešili tehnološka vprašanja, ki se postavljajo ob vožnji po vesolju, in Dragan, obseden z njegovim pionirskim duhom, mu je sklenil posvetiti eno najbolj ambicioznih in razkošnih umetniških sekvenc, kar jih je kdaj vzklilo pri nas. Že prej razvpit in priznan režiser si je sklenil v ta namen prvič v življenju za izhodišče postaviti že napisano dramsko besedilo, točneje dramo Ljubezen in država Vladimirja Stojisavljeviča, ki ga ima v globalnem smislu za enega najmočnejših besedil postmodernizma nasploh. Kompleksno dogajanje se vrti okrog mladega Williama Shakespearja, čuvaja konjev gledalcev pred gledališčem Rose, ki mu je po smrti dramatika Marlowa direktor gledališča Barbitch v kombinaciji serije naključij in splošnega ozračja velikih političnih intrig dal priložnost za dramopisno samodokazovanje, glavna poanta pa se spoprime z idejo represivne tolerance ali točneje z vprašanjem, zakaj se v ideoloških sistemih sploh simulira nuja umetnosti.

Ta odskočna deska za nadaljnji prodor umetnosti v vesolje je bila do sedaj uprizorjena samo enkrat, posamične ponovitve pa se lahko javnost nadeja vsakih deset let. Vsakič, ko bo kateri izmed šestnajstih igralcev podlegel zobu časa, ga bo režiser zamenjal z daljinsko vodenim mehatroničnim "znakom", torej s kovinsko substitucijo, ki bo vlogo - tako kot drugi igralci iz mesa in krvi - nadaljevala, kot bi se ne bilo zgodilo nič. Ko bo podlegla ženska članica gledališkega organizma, bo njen znak govor zamenjal z melodijo, ko bo šel rakom žvižgat kerlc, bo njegova replika v prostor pumpala ritem. Po režiserjevem načrtu (ko ga poskuša sogovornik zrelativizirati, postane sicer nekoliko zadirčen) bodo do datuma zadnje uprizoritve, torej do 20. aprila 2045, rajnki prav vsi, razen njega, oder pa bo, v ostrem kontrastu s povsem govorjenim in vsebinsko smiselnim besedilom izpred petdesetih let, v celoti zapolnjevalo bogastvo električarsko povzročene glasbe MATMOS-a in KOZME, ki bo skupaj z znaki proizvajala abstraktno gledališče v zemeljski gravitaciji.

Na tej točki bo Dragan, po svojih besedah zapriseženi "fanatik ruskega vesoljskega programa", iz Rusije izstreljen v ekvatorialno orbito, kjer bo okrog materinega planeta razpostavil šestnajst satelitov, ki bodo za vedno ali pa vsaj za zelo zelo dolgo predstavljali šestnajst igralcev. Če v tem ne vidite nobenega smisla, je vaša nejevernost samo voda na režiserjev zob, saj trdi, da si umetnost ne sme niti pod razno privoščiti, da bi bila razumljiva, saj jo tako potem nemudoma vpnejo v ideološke, religiozne in nacionalne koncepte, hkrati pa mora biti kozmična abstrakcija, torej mora čim bolj očitno izgubiti osnovne prirojene človeške orientacije, kot so levo, zgoraj in znotraj, ter dokončno prenehati oponašati prirodo. In kateri prostor bi bil za ta namen sploh lahko boljši kot prav vesolje, polje gravitacije nič?

Na to osnovno vizijo se je v zadnjem času priklopil povsem nov moment, Draganu se je namreč prek vseh v zadnjih letih pridobljenih poznanstev nasmehnila priložnost izstrelitve nultega, poskusnega umetniškega satelita - pri čemer gre v sklopu matičnega projekta nedvomno za tako koristno priložnost, da njegov idejni oče trdi, da bi se ji bilo odreči naravnost slaboumno. Med pomisleki, ki pridejo ob takem podvigu na pamet navadnemu smrtniku, bržkone seveda prednjači denar, vendar vedo bistveno bolje poučeni povedati, da sploh ni tako: o tem bi lahko pričala recimo veriga težav, ki jih je imel s sorodnim projektom sam James Cameron, čeprav so mu tisoči zelencev kot meni in vam stotini. Kot obstaja zelo dodelan kodeks sankcioniranih pravil pod nazivom mednarodno pravo, postaja z vsakim mesecem kompleksnejši tudi kodeks prava bližnjega vesolja, ki je dostopno čedalje ožjemu idejnemu krogu.

Ker je umetnost v breztežnosti še vedno marketinško zapeljiva novica, ima Dragan s to platjo zadeve nekoliko manj težav, kot jih bo imel kdo drug. Ruska vesoljska agencija je že poslala pismo dobrih namenov, kjer se glede same izstrelitve izjasnjuje zelo naklonjeno in celo dodaja navedbe osnovnih dimenzij, ki jih satelit glede na zastavljeni znesek ne bi smel presegati. Kar se tiče sredstev, jih naš režiser ocenjuje na dve običajni slovenski operi, to pa se mu zdi glede na dosežek bagatela: glede materialnih sredstev je nasploh več kot optimističen, še več, v sklopu svojih številnih mednarodnih kontaktov trdi, da so že praktično zagotovljena. Na kupček naj bi se stekla iz tako različnih virov, kot so na primer institucija Kulturne prestolnice Evrope 2004 Lille, za katero bo Živadinov režiral opero v slovenščini in ruščini, center Evropske vesoljske agencije v Toulousu in organizacija MIR - Microgravity Interactive Research Rotterdam, London. Vse skupaj naj bi bilo več kot realno izvedljivo, o čemer delno priča tudi ljubki in lični že povsem dodelani prototip, ki se bo zainteresiranim obiskovalcem v razmerju ena proti ena smehljal na predstavitvi 28. februarja v galeriji Arkadija in pri obredu poslavljanja od TANK-a.

Nultemu, preizkusnemu satelitu je ime ARTJOM-MM in se ima za obstoj zahvaliti še trem sodelavcem: za konkretno vizualizacijo Draganovi družici in večni inspiraciji Dunji Zupančič, za digitalno vizualizacijo Arxlovemu art direktorju videoiger Laurentu Paulu Robertu in za mukotrpni menedžment logistike produkcijskih odnosov kolegu umetniku Marku Peljhanu. ARTJOM, ki je dodatek MM dobil po enem izmed igralcev v izvirni predstavi, Marku Mlačniku, je mišljen kot njegov neposredni substitut: kar se tiče hardvera, svojega zastopanca v kozmosu predstavlja z antenasto obliko, ki si jo je izbral sam Marko Mlačnik, softver pa zastopajo podobe premierne predstave Ljubezni in države, ki jih na svoj krožniček projicira sam satelit. Leta 2045 bo softverski komponenti namenjeno bistveno več pozornosti, saj bo šestnajst satelitov perpetualno oddajalo na digitalne nosilce shranjene igralske biografije, ki bodo obsegale celotne kariere posameznih igralcev. Če bo do takrat kaj takega omogočala splošna raven tehnologije, boste lahko neprenehne reprize posameznih predstav spremljali z žepnimi teleskopi.

Sintagma ARTJOM označuje prvi umetniški satelit, poleg tega, da je artjom, pa je ARTJOM tudi umbot, kar je skovanka nekoliko novejšega datuma. Umbot pomeni Živadinovu eno izmed možnih režij bodočnosti - učeno povedano je to digitalno shranjena igralčeva geografija obraza, ki jo je moč z vektorsko animacijo spraviti v kinetiko. Tu režiser priznava paradoks: čeprav se zavzema za absolutno abstrakcijo kot redukcijo vseh orientacijskih točk, hkrati operira z geografijo obraza! V isti sapi dodaja, da nas paradoksi na tej ravni resnično ne bi smeli zastrašiti, saj je paradoks kot tak pravzaprav ključni generator umetnosti in je samo stična točka dveh sistemov, ki sta na videz kategorično različna, vendar ju je moč kljub temu učinkovito inkorporirati v edinstveno enačbo, to pa je tako ali tako naloga znanosti. "Nekoč davno so nas umetnike in znanstvenike razdelili na dvoje, a vedite, da znanost je umetnost in umetnost je znanost!" V sklopu tisočih novih poznanstev je ugotovil, da obstaja zelo veliko umetnikov, ki se dobro spoznajo na znanost, a krvavo malo znanstvenikov, ki dejansko razumejo umetnost in znanost. "Naša naloga je, da ta dva pojma zopet združimo v eno, in to eno ima postati nova religija."

Poleg analognih ("koža", zunanja podoba satelita kot znak za Marka Mlačnika) bo ARTJOM tudi nosilec digitalnih umetniških funkcij, saj umbot ni usmerjen samo proti Zemlji, temveč se prenaša še v vesolje in torej naslavlja absolutni nič. Naknadno bo satelit, ki bo izdelan prihodnje leto, na voljo še za celo vrsto povsem funkcionalističnih uporab, torej najrazličnejših tržno zanimivih nalog. Predvsem bo na voljo za prenašanje kakršnihkoli (z ostro izjemo vojaških) transmisij, vsekakor bi znal biti zanimiv za meteorološke in televizijske namene. Dragan si želi, da bi se ta sklop funkcij čim bolj vezal na njegovo rodno regijo, vendar glede na negativne izkušnje pri ustanavljanju Slovenske vesoljske agencije domneva, da je Slovenija vendarle premajhna, da bi jo to zares zanimalo. "Ne smeš pozabiti, da so slike, ki visijo na novih hodnikih ministrstva za znanost, slike kozolcev!!! Če bi Slovenijo satelit tako zelo zanimal, bi ga že imela."

Tudi če nulti umbot potemtakem bržčas ne bo ustvarjal mastnega profita, njegovim kreatorjem pozitivne naravnanosti niti pod razno ne primanjkuje. Živadinov je gromozanski pospešek entuziazma pred kratkim doživel, ko je na Šri Lanki z režiserjem Michaelom Bensonom in Markom Peljhanom v sodelovanju z legendarnim Arthurjem Clarkom snemal dokumentarec Zero o umetnosti v breztežnostnem stanju. Veliki angleški znanstvenik in pionir je pri stvaritvi enega izmed svojih najepohalnejših dosežkov, namreč prvega informacijskega satelita, neposredno izhajal iz tehnoloških zamisli in rešitev Hermana Potočnika Noordunga, našega nepriznanega inovatorja in Draganove velikanske inspiracije, za katero pravi, da mu je kot nov prostor dobesedno odprla kozmos. Doživetje je bilo nepopisno: "Si predstavljaš? Leta 2001, dejansko 2001, sedim za hrbtom Arthurja Clarka, medtem ko na velikem ekranu gleda MOJO predstavo BIOMEHANIKA NOORDUNG: igralci lebdijo, on komentira ... Sem si lahko od življenja želel še kaj več? Bi mi lahko kdo kdaj izplačal večji honorar?" Srce mu je še posebej zaigralo, ko se je lahko fotografiral pod uokvirjenim Clarkovim doktoratom, kjer se kot prva referenca jasno, če že ne glasno svetlika Potočnikov priimek.

Preden smo ga znova prepustili večnim nasladam čiste kreacije, smo ga iz gole igrivosti povprašali, ali se mu zdi - ako vsoto recimo zrelativiziramo v toliko in toliko milijonov skodel toplih juh, ki bi lahko vsaj za hip pogrele toliko in toliko drugače premrlih brezdomskih udov - umetnost, ki bo dostopna tako ozkemu spektru ljudi, vredna zneska dveh razkošnih slovenskih oper, kolikor nevzdržni že bili. Njegov odgovor se glasi, da je kapital abstrakcija v akciji in da je sam trenutno v tretjem življenjskem obdobju bogostvarstva, v katerem posameznik obenem vse ve in ne more nikogar ničesar naučiti, tako da ga ne more na njegovi poti iz tira vreči nobeno vprašanje, tudi ne vprašanje tople juhe. Na reformulirano vprašanje, torej ali projekcija slike Marka Mlačnika na miniaturni krožniček v kombinaciji z umbotskim naslavljanjem absolutnega niča odtehta recimo tristo človeških življenj, odgovarja: "Ne, ne odtehta, to pa zato, ker teže ni. Razumi, da v ničti gravitaciji ni teže! Če se spremenijo etični kanoni in metodologije, če se končno odpravi čaščenje smisla, potem je odgovor ja, odtehta! Človek mora najprej spremeniti telo, da bo lahko enkrat končno osvobojen teh tvojih juh, da jih ne bo več potreboval!" Čeprav našim naivnim in seveda poklicno hipertrofiranim humanističnim pomislekom tako zlahka nikakor ne more biti zadoščeno, smo človeku, ki se ne zavzema le za postdramsko gledališče in postgravitacijsko umetnost, ampak tudi za malikovanje absolutnega niča, nekoliko strahoma zaželeli, da bi nekoč tudi sam kot prva referenca visel na steni kakega angleškega velikana prihodnosti.

povezava