art / Galerija kot komunalni servis

Kakšno vizijo delovanja si imel?

Na začetku razen tistih, ki so me osebno poznali, nihče ni hotel razstavljati v Kapelici. Da bi povečali ugled galerije, smo vabili priznane tuje umetnike. Za rating Kapelice to zdaj ni več potrebno, zato se nam zdi pomembneje predstaviti najzanimivejše umetniške poetike, ne glede na to, ali so umetniki znani, neznani, tuji ali domači. To so projekti, ki ne želijo ugajati umetnostnemu trgu, ampak ga problematizirajo in dvomijo o njem. Mislim, da je treba odpreti čim več različnih pogledov na življenje. Moram tudi poudariti, da nase ne gledam kot na kustosa, ampak kot na nekoga, ki nekako komunalno servisira te umetnike, da lahko v optimalnih razmerah končajo svoje projekte. Danes so projekti taki, da se za izvedbo potrebuje recimo deset računalnikov, toliko pa jih umetniki najpogosteje nimajo, zato lahko projekt šele tukaj razvijejo do konca. Pri tem je galerija nekakšna delavnica, inštitut, v katerem vsi s svojim znanjem in storitvami pomagamo pri uresničitvi projekta. Tukaj pogosto predstavljamo projekte, ki sami po sebi niso umetniški, vendar to počnemo na način umetniškega nagovora. Recimo neki medicinski dogodek, situacija, ki jo sicer poznamo le iz operacijske sobe.