znanost / Čas brez prepiha

Bi kdo opazil, če bi Znanstveno raziskovalni center čez noč ukinili?

Bi. Danes bi.

Zakaj ste koristni?

Otipljiva korist so zbirke podatkov. Vodimo, denimo, kataster jam. Ko gradbinci z buldožerji rijejo po Krasu, najprej pridejo k nam, da izvedo, kaj jih čaka spodaj. Iz prve roke dobijo informacije, kaj se jim lahko pripeti.

Zakaj še ste koristni?

Zaradi pravopisa. Izšel je ob koncu preteklega leta. Pustimo ob strani strokovne in nestrokovne polemike. Dejstvo je, da smo po 40 letih dobili korekten, posodobljen pravopis in da je pri pripravi pravopisa sodeloval ZRC.

Smo v postolimpijskem času. S katerimi odkritji bi se znanstveniki ZRC na znanstveni olimpiadi uvrstili na stopničke?

Smo gotovo šampioni v poznavanju slovenskega jezika.

To je eksotična disciplina.

Ne tako zelo. Na vseh resnejših svetovnih univerzah se znotraj slavistike ukvarjajo tudi s slovenskim jezikom. Znanstvena disciplina slovenistika obstaja.

Imate kak svetovni rekord?

"Neandertalčeva" piščal, ki so jo sodelavci Arheološkega inštituta našli v jami Divje babe, v strokovni javnosti velja za najstarejši glasbeni inštrument na svetu. Hkrati ta piščal povzroča precej težav pri interpretaciji zgodovine. Kakšno je bilo razmerje med homo sapiensom in neandertalcem? Kdaj je prvi premagal drugega? S katere strani je homo sapiens prišel v te kraje? Iz zahoda, torej prek Gibraltarja, ali prek Balkana? Presenetljiva je tudi datacija, ki govori, da je piščal stara 40 tisoč let. Je bil neandertalec bolj iznajdljiv, kot se nam je dozdevalo? Se je neandertalec že znal izražati? Se je ukvarjal z glasbo? Ali pa je homo sapiens v ta prostor prišel prej, kot smo domnevali do zdaj?

Pa so vaši raziskovalci na piščal igrali?

Igrali so na tri različne načine. In skomponirali so skladbo za piščal.

Se lahko pohvalite še s kakšno olimpijsko kolajno?

Na vsakem od naših inštitutov bi se našlo kaj, kar je vsaj zelo blizu stopničk. In na vsakem inštitutu bi se našlo kaj, kar je koristno za vsakega državljana. Ker pa koordiniram delo 17 inštitutov, združenih v ZRC SAZU, bo tole naštevanje nehvaležno, ker bom zagotovo kaj pozabil. Se pa enako veselimo odkritja dinozavrov kot piščali ali izida pravopisa.

Dinozavrov?

Ja, ostanke smo odkrili pri Kozini. Naši sodelavci imajo dovolj dobro predstavo, kako je ta dinozaver izgledal. Na Ljubljanskem gradu bomo imeli razstavo, na kateri bomo predstavili dinozavra, njegovo življenjsko okolje, materialne ostanke. Otvoritev razstave bo predvidoma aprila.

Dozdeva se mi, da skušate iz znanosti delati spektakel.

Prej bi rekel, da skušamo biti čim bolj inventivni.

Inventivni pri prezentaciji?

In pri interpretaciji. Ob tem vedno znova poudarjamo, da je treba redno razmišljati tudi o metodoloških vprašanjih, tako raziskovanja kot tudi prezentacije. Če moramo sami skrbeti za to, da imamo vsaj za silo urejeno delovno okolje, si lahko dovolimo tudi vsa strokovna in metodološka vprašanja. Če moramo z leta v leto iskati dodaten denar za knjige, računalniško podporo, teren, ... lahko brez slabe vesti stekleno gledamo vse tiste, ki vedno znova sprašujejo ali je to, kar delamo, potrebno. Poleg tega nam ni nikoli odveč razlagati, da je znanost potrebna in koristna samo, če funkcionira. Za to, da bi lahko čim bolje funkcionirala, pa denarja v Sloveniji močno primanjkuje.

Kaj pa, če ga neracionalno trošite?

Ne, kronično ga primanjkuje. Poglejmo za primer naš Inštitut za slovenski jezik, na katerem dela 40 ljudi. To je inštitut, ki mora skrbeti za precej stvari. Za terminološke slovarje, za pravopis, za Slovar slovenskega knjižnega jezika in celo vrsto drugih temeljnih del. Ves čas se soočamo z interpretacijo, da je Slovenija majhna država in da bi se morali teh bazičnih reči lotiti z manjšim številom ljudi. Vendar zahteva bazično preučevanje slovenskega jezika ravno tolikšno energijo kot v Nemčiji bazično preučevanje nemščine. Včasih to težko dopovemo predvsem tistemu delu državne administracije, ki izvira iz naravoslovja.

Kaj pa, če državna administracija denar deli pod mizo, pa zato ne pride do vas?

Ne. Sistem financiranja je presenetljivo transparenten. Pozdravljam dejstvo, da so podatki o celotni porabi razstavljeni na internetu. Delež reči, ki se dogajajo pod mizo, je vsaj v znanosti danes zelo majhen.

Deset let ste direktor ZRC SAZU. Kaj se je v desetih letih spremenilo?

Nekajkrat se je spremenil način financiranja. Če pa govorim o širšem kontekstu, se je v znanosti dogajalo nekaj podobnega kot v politiki. Prepih, ki se je zgodil leta 1990, se je v zadnjih letih ustavil. Nekdo je zaprl vrata. Prepiha ni več. Leta 1990 je na sceno prišlo veliko novih ljudi. Izgledal si kompetenten, če si bil star 30 let. Sam sem pri 32-ih postal direktor ZRC SAZU. Danes je ta meja postavljena mnogo višje. Da ne govorim o tem, da se moč odločanja vedno znova seli tja, kjer ni mladih akademikov. Tipični primer za to so fakultete. Potem, ko so v senate po spremenjeni zakonodaji začeli vstopati tudi docenti, se moč seli v upravne odbore, kjer sedijo stari mački ... Ta prostor se tudi v akademskem okolju zapira. Postaja vedno bolj okostenel. Vedno pogosteje prihaja do posegov v avtonomijo znanosti!

Kdo posega v avtonomijo znanosti?

Najkonkretnejši primer je aktualna situacija okoli osnutka novega zakona o raziskovalni dejavnosti. Končno redakcijo delajo ljudje z ministrstva za gospodarstvo. Človek do neke mere razume in podpira sodelovanje med znanostjo in ekonomijo; nenazadnje je tega res premalo. Všeč mi je tudi, da so resno vzeli naslov, ki ima ob raziskovalni dejavnosti v naslovu tudi tehnologijo. Ne razumem in ne strinjam pa se s tem, da so gospodarstveniki končni redaktorji tega dokumenta!

Drug tak primer kršenja avtonomnosti znanosti je vse pogostejše vtikanje politike v humanistično in družboslovno raziskovalno delo in njegove rezultate. Vse pogosteje se namreč nekateri politiki ali sopotniki politike vtikajo v tiste rezultate družboslovja, ki po njihovi laični oceni lahko vplivajo na mnenje volivcev. Pri tem gre za dve oslariji hkrati; prvič, za neposredno prevajanje rezultatov družbene analize v politično življenje, drugič pa za to, da ti ljudje sodijo in vrednotijo tudi take stvari, na katere se ne spoznajo. Na katere se zaradi svoje neizobraženosti ne morejo spoznati. Najpogosteje se v te sodbe spuščajo literati. Ker sami producirajo tekste, verjamejo, da lahko dokončno razsojajo o vsem, kar je napisno. Pri tem pa ne vidijo, da je to isto, kot če bi zobozdravniki kirurge učili, kako se izpelje bypass!

In kaj vas pri tem moti?

Moti me neznosna lahkost razsojanja. Sam ne gojim iluzij o objektivnosti humanističnih ved in družboslovja. Ali če sem še bolj konkreten, kot zgodovinar se docela zavedam polifonije, ki vlada v interpretaciji preteklosti. Toda dejstva, ki v teh interpretacijah nastopajo, morajo biti resnična. Po drugi stran me bega tudi to, da historična, predvsem amaterska historična interpretacija, želi s poenotenjem pogleda na določena (travmatična) poglavja (odporniško gibanje - kolaboracija) v zgodovini osvojiti preteklost in nato s poenoteno podobo o njej usmerjati dogajanje v sedanjosti in prihodnosti.

povezava