provokacija / Imate problem?

Kako si se sploh znašel tukaj?

V Milanu sem se ukvarjal s slikarstvom in scenografijo, potem pa sem prišel v Slovenijo obiskat prijatelja in spoznal ljudi, ki so bili aktivni na Metelkovi. Takrat je bila situacija na Metelkovi zelo kritična, saj je bil njen obstoj vprašljiv. Ni bilo vode, elektrike, ogrevanja, ničesar, ampak kljub temu sem tam ostal in delal več kot eno leto. Tako sem se vključil v ljubljansko dogajanje, ki je bilo zame precej izzivalnejše kot milansko. Moj prvi projekt tukaj je bila urbana akcija "Potrebujem denar, da bi bil umetnik".

Pri tem projektu si po Ljubljani namestil bele nabiralnike z večjezičnimi napisi "Potrebujem denar, da bi bil umetnik", potem pa zadevo ponovil v Benetkah.

Projekt sem izpeljal s pomočjo galerije Kapelica, Pošte in Javne razsvetljave in ga ponovil v Benetkah v času 47. bienala, čeprav je projekt potekal neodvisno od njega. Izkoristil sem pač priložnost in to izjavo umestil tja, kjer je bil velik pretok ljudi. Tam sem namesto 26 majhnih postavili 6 velikih, stoječih nabiralnikov. Akcija je tako potekala v dveh popolnoma različnih mestih, kar je bilo zelo zanimivo.

Kakšna je bila razlika med vsebino, ki se je nabrala v Ljubljani in Benetkah, pa tudi med odnosom do samih nabiralnikov? V Ljubljani so veliko vdirali vanje, verjetno predvsem zaradi denarja, ki se je nabiral v njih, kako pa je bilo s tem v Benetkah?

Tudi v Benetkah so vdirali, vendar manj. Da ne bi zaradi vlomov izgubljal vsebine, ki je bila osnova za evaluacijo reakcij na mojo izjavo, sem jih vsak dan praznil. Vse, kar se je dogajalo v zvezi z njimi, sem popisal, dokumentiral in objavil v katalogih in na internetu, tako da lahko vsak analizira rezultate in sklepa po svoje. Ljudje so puščali različna sporočila, pa darilca, kot so barvice, kondomi, jointi in boni za hrano. Bilo je tudi nekaj denarja, čeprav to ni bil končni cilj projekta, in pa pošte, ki sem jo po otvoritvi seveda poslal naslovnikom. V beneških nabiralnikih se je poleg tega nabralo tudi ogromno smeti, ki sem jih na koncu moral meriti v kilah - vendar verjetno bolj zaradi bele barve stoječih nabiralnikov in turistov, ki so mislili, da je to smetnjak.

Si pričakoval, da bodo ljudje tako reagirali? Si sploh kaj pričakoval?

Ne, pričakoval sem sicer reakcije, nisem pa vedel, kakšne bodo. Zame je bila to neke vrste raziskava - te vsebine veliko povedo o mimoidočih, ki se v nekem času gibljejo v določenem prostoru. To veliko pove tudi o odnosu, ki ga imajo ljudje do izjave "potrebujem denar, da bi bil umetnik". V Ljubljani sem imel občutek, da so se ljudje ob pogledu na te nabiralnike začeli spraševati o določenih stvareh, v Benetkah pa ne toliko. Med sporočili so se sicer tudi v Benetkah našla razumevajoča, nekdo mi je napisal cel esej, vendar govorim o količini tovrstnih sporočil, ki je bila v Benetkah bistveno manjša. V Ljubljani so bile tudi bolj raznovrstne reakcije.

Zanimivo je, da so v Ljubljani, na razstavi vsebine nabiralnikov, obiskovalci kar precej denarja preprosto pokradli.

Ja, dobro polovico. V Benetkah se je nabralo pol manj denarja, zato pa na razstavi niso ničesar ukradli.

Ali to pomeni, da imajo tam več spoštovanja do razstav?

Na to gledam drugače. Ljudje v Ljubljani so pristopali brez zadržkov in bolj neposredno, kar se mi zdi pozitivno. Všeč mi je, da so imeli ljudje tukaj pogum reči: "Hej, stari, vzemimo jurja za en pir!" Kajti, kakšen je bil pravzaprav pomen denarja v tem projektu?

Eden tvojih zanimivih projektov je bil tudi Nuclear body, ki pa ni bil tako socialne narave. Pri tem projektu si uporabil medicinsko tehnologijo, še zlasti s področja radiologije.

Stimulirale so me takratne debate o tematikah, povezanih s telesom, njegovo obsoletnostjo in omejitvami. Začel sem prepisovati svoje telesne podatke v digitalni format, kar bi pozneje omogočilo predstavitev mojega digitalnega dvojnika v virtualnih okoljih. Pri tem projektu sem sodeloval z različnimi oddelki Kliničnega centra. Šlo je za veliko raziskovalno delo na področju, ki me je od nekdaj zanimalo. Imel sem priložnost poglobiti svoje znanje v zvezi z raziskavami, ki uporabljajo radioaktivne substance, in pri tem nekatere od raziskav izkusil tudi na lastni koži. Rezultat se je izkristaliziral v video instalaciji, ki sem jo predstavil v okviru festivala Lepota extrema 2 v Cankarjevem domu leta 1999. Pripravil sem uvodni video, realiziran v sodelovanju z režiserjem Simonom Obleščakom, in instalacijo, ki je bila kot velik aluminijast "inkubator", v katerem je bila rekonstrukcija mojega telesa, projicirana na dim. Moj virtualni dvojnik je bil sestavljen iz podatkov o delih mojega telesa, raziskanih v pripravljalni fazi projekta v bolnišnici.

S tehnologijo si se ukvarjal tudi pri projektu Brainscore, le da si se pri tem osredotočil na možgane.

Z Brainscorom je diskurz o telesu postal še bolj radikalen. Če je bilo telo v Nuclear Body še potrebno, pa čeprav samo kot vir podatkov, in je tudi njegova estetska oblika še imela določeno relevantnost, je v bilo v Brainscoru vse to odveč, saj smo se skoncentrirali tako rekoč samo na možgane, njihovo delovanje in funkcije. Brainscore je komunikacijski sistem, namenjen virtualnemu okolju. Pri njegovi uporabi performer ne potrebuje ničesar razen svojih možganov, pogleda in avatarja, ki je njegova prezentacija v digitalnem okolju. Gre za sistem "breztelesne komunikacije". Pri tem smo se seveda soočili z omejitvami, vendar izključno tehnološkimi, ne pa idejnimi ali ustvarjalnimi, saj gre za umetniški projekt, pri katerem proračun ni primerljiv s podobnimi znanstvenimi projekti. Ta projekt bomo novembra spet predstavili v Cankarjevem domu.

Na TV Slovenija so v oddaji Sobotna noč pred kratkim prikazovali tvoj video Ron's story, ki je nastal v okviru glasbenega projekta Bast. Video prikazuje enega najbolj avantgardnih in radikalnih ameriških body art umetnikov, Rona Atheyja. Kako je prišlo do sodelovanja med vama?

Ko je Ron prvič prišel v Ljubljano, je za svoj nastop v galeriji Kapelica potreboval tonski posnetek svojega glasu. Posnel ga je Aldo Ivančič, ki je avtor glasbe za Bast, in tako smo se spoznali. Ron se je v Ljubljano vrnil še trikrat in med drugim nastopal tudi v Cankarjevem domu. Potem ga je Aldo prosil, če lahko za en komad uporabi njegovo pesem in glas, ki sta ga takrat posnela. Ta komad je izšel na albumu, iz posnetkov Ronovih performancev in materialov, ki jih je poslal iz Los Angelesa, pa sem zanj naredil tudi video. Video je pravšnji format za televizijo, tako po sporočilu, kakor tudi minutaži. Če bi ga prikazal v galeriji, bi s tem močno omejil število in strukturo gledalcev, tako pa je dosegel svoj namen. Niso ga videli samo tisti, ki tudi sicer poznajo Ronovo in Aldovo delo, temveč tudi ljudje, ki se z umetnostjo ne ukvarjajo neposredno, kar je tudi sicer vodilo mojega ustvarjanja.

Ron Athey gre pri svojih projektih čez vsako mejo običajnega. To, da si dobesedno iz riti vleče biserno ogrlico in si prebada kožo na glavi, da mu kri lije po obrazu, so precej radikalni prikazi. Si imel zaradi tega kakšne težave z uredniki?

Sam tukaj ne vidim nič neobičajnega. Dogovarjal sem se z Igorjem Bašinom, urednikom Sobotne noči, ki je bil zelo odprt do tega projekta in je celo organiziral širšo promocijo tega dogodka. To pomeni, da mi ni dal samo 5 minut programa, ampak je v oddajo vključil še Jurija Krpana, ki je potem govoril na temo body arta, na drugi strani pa tudi Uršulo Cetinski, vodjo gledališkega programa v Cankarjevem domu. Tako sta bila v oddaji prisotna dva pola - torej institucionalna kultura s Cankarjevim domom, pa alternativa tej kulturi - galerija Kapelica. Poskušali smo podati širši pogled na body art in tovrstne prakse.

V lanskem letu si se v sodelovanju z Igorjem Štromajerjem lotil tudi priprave projekta Problemarket.com, ki ga boste letos predstavili na Manifesti v Frankfurtu. Ta projekt ste zasnovali na ideji borznega trgovanja s problemi in ste ga tudi zelo resno promovirali.

Gre za prvo borzo, ki podjetjem, ki se ukvarjajo izključno s problemi, v mednarodnem merilu omogoča kotiranje na v ta namen ustanovljenem specializiranem trgu. Februarja letos smo v okviru sejma ARCO v Madridu uradno odprli oddelek Borze problemov v Evropski skupnosti, imenovan ProDelegation EU. Gre za predstavniški urad Borze problemov, pooblaščen za pokrivanje tržišča Evropske skupnosti, ki se bo predvsem ukvarjal s problemi Evropske monetarne skupnosti, natančneje - uvedbe nove valute, evra. ProDelegation EU je že začela z delom, da bi pravočasno izpolnila zastavljene cilje v letošnjem letu, ki smo jih napovedali in predstavili na tiskovni konferenci v Madridu. Takoj po odprtju našega predstavništva v Španiji so se na prostem trgu problemov pojavila nova španska podjetja, kar je vplivalo tudi na situacijo in kotacije na Borzi problemov.

Trenutno načrtujemo tudi odprtje predstavništva v Frankfurtu, imenovanega dPAPd - Displaced Problemarket.com Art-Problems Department, in sicer v okviru evropskega bienala sodobne umetnost - Manifesta 4. Področje umetnosti je danes zagotovo eno najbolj problematičnih, še posebej, če govorimo o sodobnih umetniških izrazih, raziskovanjih in načinih produkcije.

Še letos pa bomo odprli oddelek za urbane probleme v Zagrebu, oddelek za probleme onesnaževanja v Benetkah (Mestre) in poseben oddelek za balkanske probleme v Atenah.

Trguje se z valuto, ki ste jo ustanovili prav v ta namen.

Valuta za trgovanje se imenuje Pro in je vezana na evro. Delamo pa na tem, da bo kmalu postala samostojna valuta s svojo lastno vrednostjo, da bi se izognili morebitnim težavam z vezanimi valutami, kot se je na primer zgodilo argentinskemu pesosu, vezanemu na ameriški dolar.

To je očitno spet eden tistih projektov, ki temelji na vzbujanju reakcij. Tako opozarjate na probleme in en problem ste podarili tudi naši ministrici za kulturo.

Borza problemov je široko zastavljena akcija. 11. januarja letos smo ministrici za kulturo na novoletni zabavi ministrstva uradno podarili zelo zanimiv problem. Gre za vlogo policije pri preprečevanju računalniškega piratstva, se pravi za problem zakona o avtorskih in sorodnih pravicah ter izvajanja tega zakona. Sicer pa Borza problemov veliko sponzorira kulturne in umetniške dogodke. Tako smo bili generalni sponzorji dogodka ob otvoritvi P.A.R.A.S.I.T.E. muzeja z naslovom "Plagiat je nujen del napredka" v MGLC in pokrovitelji gledališke predstave "Trgovci" Dejmostisnt Teatra v KUD-u France Prešeren.

Kakšna pa je vrednost problema, ki ste ga podarili ministrici?

Takrat je bila njegova vrednost 960 PRO. Če ga je dobro investirala, je lahko do danes njegovo vrednost že podeseterila, če ga je samo spravila v predal, je izgubila približno 0,3 % na dan, če ga je "pomotoma" rešila, pa ga je seveda uničila in ni vreden ničesar več.

Kako pa ta problem kotira v primerjavi z drugimi problemi?

Na naši strani lahko najdeš probleme od 250 projev pa do okoli 12.000 projev. Kaj več o tem si lahko pogledaš na naslovu www.problemarket.com.

povezava

povezava

povezava