Obletnice / Po Titu Titov žur

O ustanovitvi društva Josip Broz Tito (JBT) se je v Istri šušljalo že pred nekaj leti okoli martinovega na srečanju slovenskih, hrvaških in italijanskih partizanov v Kučibregu, nekaj sto metrov čez slovensko-hrvaško mejo proti Buzetu. Vendar le šušljalo, saj so ustanovitev društva nostalgični upokojeni oficirji JLA v Bujah napovedovali avgusta leta 1999, ko so, v času Tuđmanovega režima, pred tamkajšnjo občinsko hišo zbirali pristopne izjave. V enem tednu so zbrali več kot 500 pristopnih izjav preprostih in pragmatičnih obmejnih prebivalcev z obeh strani meje, ki jim je bilo dovolj razdora, neonacionalizmov in z osebnimi ozkimi interesi pogojene prepirljivosti.

Danes je klubov v Istri kar nekaj in prešjnji teden je svoj piknik priredil tisti iz Poreča, ki je med množičnejšimi in bolje organiziranimi. Žur se je zgodil na Rušnjaku nad Rakovci, od koder je ravno na dan piknika leta 1943 v boj krenila prva Istrska četa pod vodstvom Joakima Rakovca. Uvodni kulturni program in spomini na osebna srečanja z maršalom, ki so jih z zbranimi delili slavnostni govorniki, so izzveneli v zanosu, da se spominjajo velikega moža, ki je bil pač v vseh pogledih nekaj posebnega. Še posebej v tistih malih, vsakdanjih. Ob tem so nastopajoči opozarjali na pozabljanje zgodovine, rušenje spomenikov NOB in s ponosom naštevali število na novo včlanjenih sodrugov iz različnih društev Josipa Broza Tita, tudi takšnih, ki so stari samo kakšnih petnajst let. Po končanem slavnostnem uvodu je seveda sledila zabava.

Med udeleženci je bilo čutiti slavnostno razpoloženje, kljub rekordni temperaturi nekaj čez 30 stopinj Celzija. Pomešala sva se med "bataljon" zbranih borcev, med katerimi začuda nisva opazila nobenega pomembnejšega istrskega politika, gospodarstvenika ali kulturnika, kljub temu, da je šlo za neke vrste občinski praznik. Vsaj tako bi lahko razumeli obletnico odhoda v partizane pred 59 leti. Takrat je v Gorski kotar odšla prva skupina istrskih borcev, mladih fantov, ki so bili do kapitulacije zaprti po italijanskih zaporih, nekateri pa so do takrat služili v Ducejevi vojski. Nihče od zbranih ni bil oblečen v partizansko uniformo, tudi odlikovanj niso prinesli s seboj. So pa bili vsi, tako moški kot ženske, pražnje oblečeni. Kot se spodobi, je izstopal predsednik društva, admiral v pokoju Martin Matošević. Kot nekdo, ki je 45 let preživel v mornarici, je bil seveda od glave do peta oblečen v belo. Res pa je, da je gospod admiral vsaj na začetku vzbujal občutek, da kot pravi vojak pretirane demokracije ne pozna. Na vprašanja je odgovarjal - kratko in jedrnato, raje kot odgovarjal pa je postavljal vprašanja - kratko in jedrnato.

Gospod Matušević je začel postavljati vprašanja: "Povejte mi, ta vaša Mladina, katera je po branosti v Sloveniji ... Ali je še tako močna, kot takrat, ko je na Mladini delal še tisti zastavnik ... pomagajte mi, kako mu je že ime ... Janša, mislim ... on je na desni v smislu slovenskega narodnega ponosa. Ali je zunanji minister Rupel tudi njegov ..." No, no, no, gospod admiral, saj nismo v vojski ali Severni Koreji. Kdo je poleg Kučana na levi v Sloveniji? To je malo težje vprašanje. Pahor, Ribičič, Jelinčič, Drnovšek ... Pri nas so vsi levi, jasno, pri nas ni pravzaprav nihče lev, morda po horoskopu. Gremo naprej. Aha. Prišli ste, da boste napisali člančič, pravzaprav nekaj o našem društvu, kdo smo, kaj delamo, kaj želimo ... Debata o tem, da nimamo slabih namenov, je brez zveze. "Gospod admiral, Janše na Mladini ni že 20 let in takrat je bil menda čisto drugačen človek ..." Po začetnem zaslišanju sem le dočakal nekaj odgovorov. "Do lani smo imeli na Hrvaškem le eno društvo JBT, ki je bilo registrirano v Zagrebu, čeprav je bilo največ članov iz Istre. Odkar je sabor lani sprejel nov zakon o društvih, smo se začeli širiti. V Istri imamo tako do danes registrirani že dve društvi, v nekaj mesecih pa pričakujem, da bo pogoje imelo že 12 društev," je ponosno povedal gospod admiral. Kaj pa na območju nekdanje Jugoslavije, kot vem, je v bujsko društvo včlanjenih veliko Slovencev. "Letos smo se simpatizerji lika JBT 25. maja srečali v Kumrovcu pod geslom Mladost je veselje, veselje je mladost. No, iz Istre je bilo tam kar 12 avtobusov. Tam so bile delegacije borcev iz vseh nekdanjih republik in dogovorili smo se, da naredimo mrežo društev JBT po vsej nekdanji Jugoslaviji, saj je tistih, ki spoštujemo njegovo delo, povsod veliko." Ko mi je morala padla že pod ničlo oziroma sem računal samo še na to, da se bodo borcem razvezali jeziki po tem, ko bodo spili dovolj kozarcev vina, je zadevo povsem nehote sprostil Andrej, ki je hotel na resen admiralov obraz privabiti nasmešek. "Quando era Duce, cera la luce. Quando era Tito portava vestito. Adesso qe che Franjo, neanche non mangio.

(Ko je bil Duče, je prišla luč. Ko je bil Tito, je prišla obleka. Odkar je Franjo, ni več niti jesti.). "Mali, pa od kod ti to poznaš?" je presenečeno vprašal admiral. "Zakaj nista že na začetku rekla, da sta naša, da sta Istrijana? Pa potem res nista iz Ljubljane. Moj bog, pa vdvai sta naša!" Led je bil prebit. Pa da ne bo kdo mislil, da gre za kakšen istrski nacionalizem. Gre za staro zakoreninjeno nezaupanje, ki ga imajo Istrijani do tujcev. Ali kot je pozneje pribil eden od udeležencev praznovanja: "Težave v Piranskem zalivu so se začele takrat, ko so mejo v njem začeli postavljati tisti, ki ne vedo, kaj je morje. Če bi morsko mejo reševali domačini, bi bila ta že zdavnaj rešena in to tako, da bi Slovenci zagotovo dobili svoj dimnik na odprto morje, mi pa vPiranskem zalivu tisto, kar nam pripada."

Zakaj društvo JBT?

Novica, da sva tudi midva čistokrvna Istrijana, se je bliskovito razširila po žur placu. Ovire so bile odpravljene, zbrani pa so začeli ceniti tudi dejstvo, da sva edina reporterska ekipa na prireditvi in da so jih praktično ignorirali tudi lokalni mediji. "Kot sami vidite, je lik Tita na Hrvaškem že odšel v pozabo, saj se od leta 1990, odkar je oblast prevzel HDZ, vse, kar je povezano z likom tovariša Tita in antifašizma, ignorira. V šolah se propagirata NDH in ustaštvo, partizanov pa v učbenikih ni več. Mislim, da ste v Sloveniji vseeno pametneje postopali, saj se z zgodovino le ukvarja stroka in ne politika," je povedal g. admiral. Sicer pa sva se po tem, ko sva dobila zeleno luč od admirala, ki je mimogrede Istrijan z najvišjim doseženim vojaškim činom, z veseljem pomešala med borce, tu pa tam kaj vprašala in malce prisluškovala.

Splošno mnenje je bilo, da je napočil skrajni čas, da se o pove, kaj je Tito bil in kaj je pomenil kot Hrvat, Jugoslovan, Evropejec in prebivalec sveta., saj je navsezanje bil vse. No ja, ne čisto vse. Če bi člani društva čez noč rešili mejo v Piranskem zalivu in vprašanje krške elektrarne, pa glede Titove narodnosti ne bi niti mrtvi pristali na kompromis. Tito je bil Hrvat in pika. Pripombo, da je bila njegova mama Slovenka, so preslišali ali pa komentirali nekako takole: "Tito je bil rojen blizu Slovenije, a to še nič ne pomeni. Bil je Hrvat in ne glede na to, da si je sam želel biti pokopan sredi Beograda, bi bilo danes pošteno, da ga pripeljemo v Kumrovec ... če lahko mrtve Karađorđeviće vozijo gor in dol, bi lahko tudi Tita pripeljali nazaj domov ..." Sicer pa, zakaj bi bilo tako pomembno, da njegove posmrtne ostanke pripeljejo na Hrvaško? Nenazadnje je Tito postal velik zaradi Jugoslavije, katere glavno mesto je le bil Beograd. Ne glede na Titove želje gre za prestiž ali, kot je povedal simpatičen gospod, ki je na srečanje prišel iz bližnjega Vrsarja: "V svetu ga cenijo kot eno največjih osebnosti 20 stoletja. Dokaz je bil njegov pogreb, saj noben drug državnik ni imel na pogrebu tako velikega števila šefov držav, ministrov ... in velike osebnosti so danes tržno zanimive." Skratka, s Titom bi se dalo zaslužiti. Pa da ne bi kdo tega narobe razumel. O Titu se je govorilo samo v presežnikih: "Ponosna in srečna sem, da sem smela odraščati v varnem Titovem času. Vsako obdobje moje mladosti mi je dajalo občutek pripadnosti. Najprej je bila to organizacija cicibanov, slavnostni sprejem med pionirje je bil pozneje tudi doma za moje otroke praznik. In nato mladinci - ponos Titove države. Članstvo v verigi pripadnosti organizaciji je dajalo občutek osebne pomembnosti, varnosti in moči. Tudi to so spomini. Škoda, samo še spomini ... Lepo bi bilo, če bi obstajala reinkarnacija in bi se tovariš Tito lahko vrnil med nas. Tudi če ne bi bilo mogoče v liku človeka, ki ga poznamo, bi lahko vsaj vsak dan poletel nad našimi glavami in bi lahko bdel nad našimi sanjami vsaj kot reinkarniran v prekrasno ptico ... Prvič sem bil v njegovi bližini leta 1946. Bil sem eden redkih, ki je v Kraljevici smel stopiti čisto blizu njega. Takrat sem ugotovil, da tov. Tito govori tudi angleško ... Bilo mi je v čast, da sem lahko živel v njegovi dobi in bil državljan države, katere predsednik je bil ..."

Svet brez meja

Da ne bi kdo mislil, da člani društva živijo le v preteklosti. Ko smo se pozneje ob igranju različnih družabnih iger, briškule, tršeta, pikada, mora ..., malce bolj zapletli v pogovor, smo pozabili na preteklost in se osredotočili na prihodnost. Seveda ne brez spomina na Tita. V ospredje smo postavili njegove ideje in delo. Jugoslavija je razpadla, o bodočnosti Evrope pa si ljubitelji Josipa Broza nikakor niso edini. Na grobo bi jih lahko razdelili na tiste za in na tiste proti.

Simpatičen gospod, ki je služboval na Brionih in je bil neke vrste Titov butler, pravzaprav človek, ki je vedel, s čim se da Tita pocrkljati, pravi: "Evropa bo razpadla v nekaj dneh. Bodočnosti ni. Vodile naj bi jo štiri močne države, majhni pa bomo brez besede." Da ne gre za pesimizem, temveč za realnost, nama je razložil njegov sovaščan: "Avstro-ogrska monarhija je vzdržala 750 let. Danes, ko gre vse hitreje, je vsega tudi hitreje konec. Tudi civilizacija gre h koncu." Kljub temu civilizacije ne bo še jutri konec. Zakaj ste prepričani, da bo EU razpadla, še preden bo pravzaprav zaživela, sem nekoliko naivno vprašal. "Poslušajte, mladenič. Tudi Jugoslavija je razpadla, čeprav smo bili 40 let vsi prepričani, da to ni mogoče. Saj veste, kako je to. V vsakem izmed nas prebiva nacizem. Kdor ima za to pogoje, ga razvije. To je tako kot v kmetijstvu. Določena semena imaš lahko v zemlji tudi po sedem let in iz njih ni nič. Če jim daš primeren gnoj, vzklijejo takoj. Tako je tudi v politiki." In kdo, mislite, je za to kriv? Gospod se je nekoliko pogladil po svoji bradi in z zmagoslavjem v glasu odgovoril: "Bog vendar, ki si je za narediti svet vzel samo šest dni. Če bi si vzel več časa, npr. vsaj 600 let, bi naredil veliko manj napak."

Seveda se pri vseh božjih napakah nismo mogli izogniti tistim, ki so nastale zaradi njega in naših meja. Pogovoru se je priključil gospod iz bližine Buj in povedal dve paradoksni zgodbi iz življenja svojih vnukov. Prvi študira prek interneta. Da izve za rezultat nekega preizkusa znanja, mora navadno počakati minuto, največ dve. Drugi obiskuje Zavod združenega sveta v Devinu, kjer z mladostniki iz vsega sveta spoznava tudi vrednote sožitja. Za potovanje iz Buj v Trst potrebuje najmanj uro in pol, prek meje pa mora na borih 30 kilometrih dvakrat. "Pred leti, ko je še obiskoval piransko gimnazijo, mu je nekega dne slovenska policija preprečila pot v šolo, ker kot mladoletnik ni imel, tako kot večina njegovih sošolcev, urejenih vseh dokumentov, ki jih je predvideval zakon o tujcih. Pustimo sedaj to, iz Buj do Trsta porabi skoraj toliko časa, kot če bi se iz Trsta vozil v Avstrijo, do katere je trikrat dlje, pa mu kljub meji ni treba nikjer pokazati dokumenta. Sprašujem se, kje so tisti, ki naj bi pomagali lajšati življenje ob meji. Skoraj dve uri v avtobusu za borih 30 kilometrov ali pa denarna kazen in sodnik za prekrške za ljudi, ki živijo ob meji, ki ob nabiranju gob nevede prestopijo mejo ... Zame je to škandal. Medtem ko po svetu padajo meje, smo jo mi zgradili tam, kjer je nikoli ni bilo."

Hvalabogu, da se je v pogovor ponovno vmešal admiral, ki je k zgodbi dodal: "Še bo lepo, ko meja ne bo več. Vi boste v Evropi kmalu, mi pa že čez nekaj let. Ideja o veliki in močni Evropi je fenomenalna, vendar je veliko vprašanje, ali jim jo bo uspelo uresničiti." Pa vendar, menite, da je lahko primer razpada Jugoslavije neke vrste šola tudi za EU? "Seveda, napake, ki so se naredile pri nas, se v Evropi nikakor ne bi smele ponoviti. Kljub vsemu pa bi se Evropa od Jugoslavije lahko naučila tudi veliko dobrega. Jugoslavija bi lahko obstala in ostala, kot konfederacija seveda. Največjo napako pri razpadu Jugoslavije je naredil general Kadijević kot načelnik generalštaba JLA. Ko je bil še čas in so se bile štiri federalne enote, Slovenija, Hrvaška, BIH in Makedonija, pripravljene sporazumeti tudi o konfederaciji. Takrat bi moral Kadijević reči Miloševiću, da je JLA na strani konfederacije in da bo, če bosta Srbija in Črna gora proti, JLA to zagotovila z orožjem, in bi ga v ta novi koncept na ta način prisilil. Tako bi se izognili vojni in številnim žrtvam." Se vam morda ne zdi, glede na razpoloženje, ki je tedaj vladalo, da bi bilo to malo težko? "Morda bi bilo težko," mi je popolnoma prepričljivo zabrusil g. Admiral. "Vendar jaz verjamem, da bi Jugoslavija lahko obstajala še dandanes kot konfederacija, v kateri bi vsi skupaj živeli veliko bolje, kot živimo." Morda je bil moj kisli obraz kriv, da je na koncu dodal: "Morda vi v Sloveniji ne, drugi pa zagotovo."