godba / Manjšinska muzika

Čelniki Cankarjevega doma, organizatorja 43. jazz festivala v Ljubljani, so z vsakega večera posebej odhajali dolgih nosov. Tistim, ki so z ene najstarejših glasbenih prireditev v mestu odšli na četrtkov after v metelkovsko Gromko na klubski špil čikaškega tria DKV, so se razvedrila lica. Klub je pokal od dobre volje in zbranega poslušanja fine godbe. Razlog za mrke obraze v "brlekovini", v Križankah je bil porazen, vsaj podpovprečen obisk. Temu primerno je bilo anemično vzdušje. Letošnji festival je postregel z več odličnimi nastopi in širše sprejemljivim programom kakor večina v zadnjih letih, občinstva in še posebej jazzofilov, ki so svojčas polnili prizorišče z žargonom, značilnim jive-talk, pa ni bilo. Spretno sestavljen program Oliverja Belopete je hotel ugajati v več smereh. Nič ni pomagalo. Niti jazzovska ikona, saksofonist Wayne Shorter, niti oživljeni saksofonist Charles Lloyd, ki je z zadnjimi albumi balad za ECM vznemiril evropsko jazzovsko občestvo, niti Femi Kuti, ki je s svojo različico političnega, plesnega, domišljenega afrobeata po vzoru legendarnega očeta uprizoril enega najmočnejših koncertov muzikantov iz Afrike pri nas sploh.

Morebitni izgovor na hlad in dežno ujmo odpade. Svojčas so bile Križanke na jazzu polne, četudi zadekane, mokre in premražene. Osip publike po lanskem enodnevnem preblisku, ki je bil bolj posledica "večnega" kulta di Meolove kitarske pirotehnike, je trend zadnjih let. Sploh so bili vsi "množičnejši" koncerti v zgodnjem poletju z izjemo Manu Chaa slabo obiskani: Druga godba, David Byrne, jazz festival. Donedavni junijski paradiž za organizatorje popularnogodbenih koncertov, ki ne jahajo zgolj na populističnih vsebinah, na "zabavi", kakor se danes reče, ob pridelanih minusih postaja mora.

Kako je z jazzom? Niso njegova zlata leta. A zgodovina nas pouči, da najbolj žlahtna muzika, ki jo je v prejšnjem stoletju dala Amerika, razen v predvojnih letih swinga nikdar ni bil množična umetnost. Prav narobe. Zgodovinar Eric Hobsbawm, ki ima redko srečo, da ga v živo in s plošč spremlja od tridesetih let do danes, tehtno ugotavlja, da je bil jazz vedno predvsem manjšinska muzika. Igrala ga je manjšina in poslušala ga je manjšina. Bil je urbana, sodobna popularna umetnost manjšine na ameriških tleh. Bil je tudi glasba diaspor, saj so se jazzovski muzikantje in poslušalska skupnost selili in širili z ameriškega juga na urbani sever, iz Amerike v Evropo in na Japonsko. Jazz je odlikovala specifična glasbena praksa. Jazzovsko muziciranje je demokratična, alternativna umetnost. V jazzovskem bendu glasbeniki sodelujejo in tekmujejo, a jazz ostaja skupinsko ustvarjanje. Privilegiran, na pol skrit prostor, kjer se je oblikoval v intimnem stiku s publiko, je bil gostinski lokal, jazzovski klub, špelunka, na drugi strani pa snemalni ali radijski studio. Novatorski in za Evropejce marsikdaj simbol svobodnega izražanja je bil obenem tudi protiasimilacijski. Ko je obveljal za hot, "vročo" glasbo drvečih, zibajočih ritmov, so se jazzarji obrnili proti toku. Kakor odpadniki, uporniki proti prevladujočim družbenim in glasbeniškim normam. Charlie Parker je bil jazzbandit. Clint Eastwood nam v filmu Bird sicer postreže z interpretacijo, da je muziko improvizacijskega navdiha uničila "nižja" poenostavljena godba mladih amaterjev, rokenrol. V marsičem ima prav, a pozablja, da so visoki glasbeni in etični kriteriji, ki jih je vzpostavila manjšinska jazzovska skupnost neprimerljivi s tistimi, ki jih je ponujala globalna muzika mladostnikov. Pozablja tudi, koliko so druge popularne godbe dobile od jazza in koliko so ga spremenile. Po eni strani so jazzovski muzikantje pospešeno prevzemali tehnološke inovacije, zamisel o skupini, bendu, in vnovič stalni, pulzirajoči ritem. Po drugi je bil odziv rez freejazza, ki je za številne fene pomenil smrt jazza. A z opuščanjem razpoznavne ritmične in harmonske strukture se je jazz kozmopolitsko odprl drugim godbam. Postajal je vse manj ameriški. Zgodovine jazza vsaj od srede šestdesetih let ni mogoče pisati brez Evrope, Afrike in Japonske ter slišnega doneska tamkajšnjih muzikantov. Igralo se je v več smeri, svobodno improviziralo, skladalo, tudi rokalo.

Od sedemdesetih let je prihajalo je do manjših revivals. Tudi po zaslugi Evrope in njene stalne fascinacije z jazzovskim muziciranjem. Z razmahlimi festivali je nad vodo držala muzikante, ko jim je šlo najslabše. Tarnanje za zlato dobo, ali v našem primeru, za dobrimi časi jazz festivala v Ljubljani, je ničevo. Najslabše je, če bi iz jazza naredili vrsto "klasične glasbe". Po Hobsbawmu bi postal "splošno sprejet kulturni zaklad, katerega repertoar so mrtvi stili, ki jih igrajo za publiko srednjega razreda srednjih let črne in bele polti in turiste". K temu prispevajo vse večja institucionalizacija, glasbeno šolanje po vzorih zahodne umetne glasbe, založniki, festivali, radijski programi.

Organizator ljubljanskega festivala je, tipajoč med okusi obiskovalcev, ponujal anketne razglednice, ki so povpraševale po "zvrsti jazza, ki bi jo želeli slišati". Štiri ponujene kategorije so bile, blago rečeno, čudne: "tradicionalni jazz", "rock jazz", "mainstream jazz" in "hardbop". Tradicija je seveda v govoru o jazzu vsepovsod prisotna velika beseda. Pomeni predvsem oziranje nazaj, rekreacijo preteklih slogov velikih umrlih mojstrov. Včasih je "jazzovska tradicija" predstavljala neworleanski slog. Bila je prva parola revivalistov, ki so se vračali k avtentičnim "folk" izvorom, ko muzika domnevno ni bila komercialno eksploatirana kakor v dobi swinga. Danes pomeni predvsem vračanje k slogu muziciranja iz bebopovske in hardbopovske ere, od Parkerja, Milesa Davisa, Sonnya Rollinsa do zgodnjega Coltrana. Mainstream je rekreacija slogov iz štiridesetih in petdesetih let. "Rock jazz" (mar "fuziji", ki je predvsem dedinja Milesovih električnih bendov, niso rekli jazz-rock) je zaznamoval tisto obdobje v sedemdesetih letih, ko se je jazz približeval rocku, a tudi otrpnil v obrazcih, ki so jih reciklirali Milesovi adepti. Ameriški saksofonist Ellery Eskelin je krasno ponazoril stanje: "V nekem smislu je jazz že nekaj časa mrtev. Toda naokrog je ogromno kreativnih muzik, ki izhajajo iz jazza, se pri njem oplajajo, a gredo v različne smeri. Tisti, ki čakajo na prihod novega Parkerja ali Coltrana, pozabljajo, da družbeni pogoji, ko sta v glasbi dominirala, niso enaki." Jazzovsko glasbeniško skupnost so vedno odlikovali radovednost, imperativ inovacije in, ja, spoštovanje tradicije. Udejanjala se je na nepredvidljive načine. Še najmanj z dobesednim posnemanjem slogov. Tako je free jazz Ornetta Colemana v skupinski igri, polifoniji in poliritmiji bližje neworleanskemu slogu kakor novodobni dixieland bendi, ki okorno igrajo When The Saints Go Marchin' In. Mainstream je v zadnjih dveh desetletjih zatuškal, da so na obrobju, v klubih, celo na vodilnih svetovnih festivalih glasbeniki in glasbenice z medsebojnim spoštovanjem in poglobljenim študijem gradiva snovali in igrali vznemirljive muzike. Črpale so tako iz jazzovske zgodovine kakor iz drugih godb. Lahko so bile svobodno improvizirane, skladane, tematsko zgrajene. Vsekakor niso bile dolgočasne. Igrajo jih z zagonom jazzovskega benda.

Cankarjevski vprašalnik za jazzofile je simptom prevladujoče predstave o jazzu. Po okusu povprašuje občinstvo, a ignorira osnovno držo jazzovske glasbeniške skupnosti, ki je vedno sama postavljala visoke standarde. Znanje in veščino je prenašala na mlajše generacije. Njeno razmerje z (manjšinsko) publiko je bilo itak vedno delikatno. Dobrodušna anketa je za povrh uperjena proti programu lastnega jazzovskega festivala in koncertom, ki jih med letom organizira.

Povzemimo vrhunce letošnjega festivala. Prvi je bil koncert Petra Br*tzmanna in čikaškega tenteta. Silovit pihalec velja za evropskega pionirja free jazza. Vedno je razglašal, da le "pripoveduje svojo malo osebno štorijo". Običajno je odigrana v gostih dolgih pasažah in v brutalnem saksofonskem kriku. Dotaknila se je Čikagovcev, tudi dvajset let in več mlajših od Nemca. Skupaj in vsak posamič snujejo godbo, ki je v kompleksnih kompozicijah, razporeditvi solov, skupinskih temah ali odprti svobodni improvizaciji v napeti tišini daleč od "neuke glasbe". Ni vsakdanja. V drobcih je poklon Ellingtonovemu zvenu, objame ritmična občutja plesnih godb, oplazi spiritual Alberta Aylerja, raziskuje na način avantgarde. A predvsem je njihova in je odigrana do zadnjega atoma moči, osredotočeno in "pankovsko" zares. Za eno glavo okrnjeni tentet je sicer napol izpraznil avditorij, ki je prišel poslušat kvartet Wayna Shorterja. Toda tristoterica se je bendu poklonila stoje. In banda njej. Premočrtni počasni tok muziciranja Shorterjevega kvarteta je oživel, ko je vodja zapihal v sopransaksofon. Zbudil se je duhoviti pianist Danilo Perez, ki je preskakoval z enega vzorca na drugega in se igral z bobnarjem Brianom Bladom. Celo virtuoz Patitucci je manj šmiral na basu kot ponavadi. Oddaljevali so se od bop klišejev. Bili so "klasičen jazzovski kvartet".

Koncert Femija Kutija je bil anomalija zase. Še posebej, ker je sin slavnega očeta še nedavno razglašal, da so "osnove afriške glasbe drugačne kakor ameriške" in da, sklicujoč se na "tradicijo", Afričan nima kaj igrati zapletenih not in kompleksnih harmonij kakor ameriški jazzarji. Na čelu Positive Force je od prve minute z godbo, nastopom, nagovori dal vedeti, da je kritični glas Afrike iz Lagosa. Občinstvu med plesom, med layback ritmi lahko brezkompromisno ovadi skorumpirane afriške voditelje, ki jih podpirajo iz Evrope, med velika imena afriških borcev za neodvisnost in svobodo uvrsti svojega očeta, dvoumno zafrkantsko ozaveščeno opozarja na epidemijo aidsa. Ko kot vodja odstopi solo trobentarju, se spoštljivo umakne k spremljajočim pihalcem. Zapleše z atraktivnimi plesalkami z nerevijsko ohlapno koreografijo, zapiha ob aranžmajih benda, ki dolgujejo tako očetu, Jamesu Brownu in Countu Basieju. Tako odkritega, močnega koncerta s kritičnim političnim tonom, Manu gor ali dol, v Ljubljani že dolgo ni bilo. Kuti ni jazzar. A v nečem "je". Potlačeni del jazzovske zgodovine in sedanjosti je odkrita svobodomiselna politična drža glasbenikov, začenši s Charlesom Mingusom in Maxom Roachom.

Muzični in zakonski par Julie in Keith Tippett sta v okrogli dvorani na sobotni predvečer izvedla predstavo, ki je intimno njuna. Pevka in pianist ne igrata barske, a Julie se v improvizaciji zna poigrati z balado, pianist pa namesto čistih akordov raje prefinjeno šari in išče barvne odtenke v notranjosti klavirja.

Kar nas vrača v klub, posvečeni jazzovski prostor, ki je skrit in javen obenem. Muzikant se v njem preizkuša pred izbranim občestvom. V Gromki na Metelkovi so člani čikaške ekspedicije iz tenteta odigrali trikrat. Zdaj po Mariboru tudi v Ljubljani vemo, zakaj DKV trio s saksofonistom Kenom Vandermarkom na čelu hvalijo. Njegova jazzovska arheologija odkriva zamolčano krasno muziko, kakršno je igral Don Cherry in sodobniki. Bobnarja Michael Zerang in življenja poln Hamid Drake sta v torek odbobnala duet in pokazala, kaj vse iztisnejo tolkala brez melodijskega glasbila. Trio Zerang, čelist Longberg-Holm in basist Kent Kessler so pošteno odimprovizirali, s praznimi prostori in nekaj silovitimi trenutki. V Gromki in mariborskem Satchmu se pozorno in kritično občinstvo oblikuje skoz redno koncertno dejavnost in je del vzporednih glasbeniških omrežij.

Za "drugi najstarejši jazz festival v Evropi" je v igri preveč drugih dejavnikov. Štorija se vleče. Častitljiva starost sama po sebi ne pomeni polnih Križank. Očitno zanjo Cankarjevim ni preveč mar, saj jo na grafični podobi izriva znak bančniškega sponzorja. Če so pritekli novci javnih in zasebnih podpornikov razlog, da v predprodaji ni bilo znižanih cen vstopnic, potem precenjujejo kupno moč potencialnih obiskovalcev. Ali pa gre za navadno malomarnost.

V soseščini je vsaj deset festivalov, ki so na letošnji ravni ljubljanskega. In vsaj toliko tistih, ki igrajo na preverjene karte in na populizem, ki je v Ljubljani ob koncu Rončelovega uradovanjem vse bolj prevladoval v devetdesetih letih. Glasbo letošnjih nastopajočih je redno predstavljal predvsem Radio Študent. Radio Slovenija jazz in improvizirane godbe s "sproščenega" II. programa potiska na "klasični" III. program. Koliko Vandermarkovih cedejk je na voljo v ploščarnah? Je o Br*tzmannu ali vsaj o Shorterju, razen v Muski in občasno v tej reviji, na famoznih glasbenih straneh časopisov in revij najti kakšen daljši zapis, ki ni napoved? Saj, jazz je bil vedno manjšinska godba. V družbi, ki mu ni bila po meri in si ga ni zaslužila, je do zdaj znal preživeti.

povezava