praznovanja / Ganjaland ob Soči

Priznam, nekoliko me je zaskrbelo samo nekje tik pred odhodom, ko je s končnega cilja - sam ga je dosegel že dan poprej - telefoniral znanec in se vljudno pozanimal, ali bi mu bilo mogoče priskrbeti kaj svete zeli. Ustrašil sem se zato, ker me je vendar klical iz domnevnega epicentra rastafarijanskega razvrata, iz začasne prestolnice slovenske pohaške scene, iz same zeliščarske Gomore, točneje s sedaj že dodobra tradicionalnega Riversplasha ob prečudoviti Soči. Mojbog! se mi je zagolsnilo, če mora od tam klicati v zatohlo Ljubljano, ali bi se dalo napuliti kaj trave, potem je moralo iti tam pri Tolminu nekaj blazno blazno narobe. Nazadnje se je izkazalo, da je kolega ob tamkajšnji rapidni porabi skrbno nakopičene substance samo skrbelo, da zadeve ne bi zmanjkalo, kar se je vsem pljučnim preobremenitvam navkljub navsezadnje izkazalo za prazno zebnjo in še enkrat potrdilo staro pravilo, da hodi z učinkovito gandžo praviloma vštric tudi dobra stara paranoja.

Ogabno cijazenje po notranjih robovih idrijskih rid je odtehtal že prvi pogled na prečudovito Sočo, ki se ji ob vseh nezamisljivih gravžarijah tega sveta poleti še vedno uspe lesketati v tako očarljivem turkiznem odtenku, da si še tako opešane oči ne morejo kaj, da si ne bi kaj hitro odpočile. Samo prizorišče lahko najbolj korektno opišemo kot popoln paradiž, idiličen koktejl prvobitne narave in festivalskega vznemirjenja, pravljično fuzijo nature in mladosti, nebesa za ležerne uživače vseh ver in prepričanj. Ker dejansko, k Soči se je tudi letos romalo počenjat predvsem dve reči: ležkat in pohat.

Aktivnosti in razpoloženje festivala lahko geografsko in časovno razdelimo na dva dela: geografsko na gornje območje z morjem majhnih, a funkcionalnih šotorov sredi gozdiča ob velikem glavnem odru in tihožitje spodaj ob reki, s tem da sta bili obe miniregiji povezani z ljubko strmo potko, ki je bila v nočnem času okrašena s tisočerimi žarnicami. Velika večina reči, povezanih z uradnim programom, se je dogajala zgoraj, spodaj pa se je na bisernatih prodnikih uživalo v neposredni komunikaciji s tekočo vodo in z vsemi tistimi veličastnimi hribi, ki so posamezniku neprestano šepetali, naj v čast njihove lepote vendarle zvije še kakšno smotko. Ker so udeleženci podobnih prireditev praviloma prijazni in pozorni ljudje, se glede tovrstnih projektov niso dali kaj preveč prositi.

Časovno lahko dogajanje razcepimo na tisto pred mrakom in po njem. Čez dan je dogajanje spominjalo na še posebej barvit šotorski kemp brez morja, točneje na, recimo temu (zelo pogojno), odraslo šolo v naravi, kjer so lahko veseljaki popolnoma brez vsakega nadzora zagovednih vzgojiteljev na veliko lovili hude sončne opekline, uživaško dremuckali in prešerno skakljali pomivat posodo. Če se je vse skupaj odvijalo nekoliko ležerno, lahko razlog iščemo v eni sami barvi, in ta barva je, kako ste vedeli, zelena. Gigantska komuna je kolektivni vžigalnik prvič prikurila ob jutranji kavici in potem nikoli več začutila potrebe, da bi ga vzela iz rok. Ključni besedi sta bili vzdržljivost in taktika: nekateri so radi že ob prvem svitu poprijeli za macolo in si navoščili nič manj kot orgijo skanka, pri čemer so starejši poznavalci samo žalobno odmajevali z glavami, saj je vendar jasno, da si ne gre kar takoj prepeči možganov, temveč je na samem začetku dneva seveda neprimerno bolj na mestu kaj domačega, torej kaj, zaradi česar potem slišiš, dejansko zaslišiš živahni dialog ptičkov in klokotanje reke - kaj, kar ti z ustnic izvabi vsesplošno razumljive stavke, kot je bil na primer: "Ti, ampak tukaj se pa v bistvu splača biti krava, a ne?" Isti poznavalci so še toliko bolj prizadeto zmajevali, ko so pretežno iste mlajše osebke že ob šestih popoldne, preden se je pravzaprav sploh kaj začelo, že videli v zadnjih štadijih nabiksanosti, ko se je v njihovih motnih očeh, ki so še najbolj spominjale na očke angora zajčkov, že na kilometer daleč zrcalilo, da bo podaljšana hrbtenjača zdaj zdaj ugasnila luč.

Prvo pravilo notranje dinamike regijaške fešte bi se glasilo nekako Več ljudi poznaš, bolj si zadet. Džointa preprosto ne moreš skaditi sam, že urbana kultura zapoveduje čimširokosrčnejšo delitev žlahtnega plevela, tam, v zibelki narave pa bi hipotetičnega samotnega škrtuha drugi po hitrem postopku izobčili. In prav bi bilo tako, kar je skupno, je pač skupno. Naša ekipa se je recimo pogovarjala s hecnim Avstrijcem iz Linza, ki je slišal nekaj o obrečni kadilniški žurki in iz čistega firbca priromal do nje, potem pa je bil ves iz sebe od navdušenja, kako skulirani smo glede tega v Sloveniji, kako prijazni in darežljivi: s sabo ni sicer prinesel niti grama robe, a naj mu verjamemo, da ni po uvodnem šoku niti sekunde preživel nezadet.

Kadilo se je vsepovsod, kadilo se je javno, kadilo se je na veliko. Tudi če bi si imaginarni asket iz tega ali onega čudnega razloga dal za nalogo celotno prizorišče prebresti brez ene same inhalacije, bi mu, če ga vse skupaj v podzavesti vsaj bežno mika, že nekje na četrtini poti zapredla izrazito trda, saj je obstajalo preprosto toliko priložnosti, toliko v obraz pomoljenih splifov, toliko kameradskih plemenskih nasmehov - in kdo si dandanes sredi naše splošne atomizirane borze ne želi pripadati kakšnemu plemenu? Kar se tiče (z(e)lo)rabe drugih, manj benignih plemenil mundane vsakdanjosti, kaj reči drugega kot: ja, tudi ta so se našla, od E-ja do pejotla in celo kakih nobel novih drog, kot je za zdaj še eksotični Philosopher's Stone, ob katerem naj bi si posameznik v mrtvohladni betici režiral zares razmišljujoče filme. Trezne so bile na širšem prizorišču samo soške postrvi, pa še te samo nekatere.

Zanimivo je bilo, ko je v soboto okrog poldneva na prizorišče prineslo tudi prve zastopnike postave (vsaj prve, ki smo jih zaznali mi), pravzaprav enega samega, takega s pištolo in z walkietalkiejem, ki pa je samo naredil par korakov okrog glavnega odra, izmenjal pozdrav z verjetno naključnimi rastami in pokramljal z redarji. Nekaj si je zapisal v beležnico, se nekaj malega posmejal in na poti proti izhodu z bliskovitimi refleksi ujel badmintonsko perjanico, ki jo je skrajno galantno vrnil živahno zblojenima lastnikoma. Za kake dilerje se ni preveč vidno zanimal, čeprav bi se v bistvu lahko in celo moral, saj je naša detekcijska služba odkrila, da je šlo večinoma za naravnost nezaslišane oderuhe, zaslužkarske gulikože, ki so za količine, ki v normalnih situacijah nikakor ne bi smele preseči vrednosti šestih tisočakov, zaračunali tudi po petdeset evrov. Čisti rop, a včasih je treba izgubljene zaloge pač nujno nadomestiti, da se lahko bogati lepljivi vonj še naprej tako opojno dviguje nad mirno gladino turkizne reke.

V čakanju večera in vsesplošnega rajanja na prostem je bilo moč čez dan početi vrsto reči, pri čemer je prevladovalo martinčkanje in kopanje, točneje hrabro metanje v vodo in temu praviloma sledeče panično spotikanje nazaj na obalo, saj ni bila Soča nič manj šklepetajoče mrzla kot ponavadi. Med športi smo našli nekaj malega nogometa, nekaj več badmintona in bistveno več pojanja za frizbiji, kot najpopularnejša tobažna disciplina regijevskega prepričanja pa se očitno čedalje bolj uveljavlja bunkabrc, ki so ga nekateri naštudirali že do ravni mednarodnega velemojstrstva. Komur se ni dalo migati, je lahko rolal in na hrbtu poslušal glasbo, lahko pa je tudi čekiral raznovrstno prodajno ponudbo vodnih pip, stajlerskih oblačil, najrazličnejših brošk in pestre palete plemenske parafernalije. Organizirane so bile neke delavnice, kjer si lahko stopil v stik s svojim kundalinijem, če pa je bil človek odljudna zmrda, je lahko preprosto bolščal v kakšno liso na zidu, kar zna biti - kot morda veste - na gandži čisti zakon. Celotno območje festivala bi lahko opisali kot en velik zabaviščni park, poimenujmo ga GANJALAND, kjer je bilo dovoljeno in podpirano prav vse, razen neposrednega teženja drugim.

Same glasbe morda ne bi šlo obširneje popisovati, saj sem verjetno zadnji, ki je o njej poklican spregovoriti karkoli pozitivnega, a vsekakor lahko zapišemo, da je stoodstotno opravila svoje poslanstvo, torej gradnjo spektakularnih mostov za doseganje novih vezi s prej nedostopnimi lastnimi notranjimi bogastvi. Angleščina je bila ustrezno polomljena, ritmi obvezno sinkopirani, posamezne pesmi pravoverno dolge tudi po deset ur in več. Med sobotnim velikim finalom sva se s prijateljem dodobra nakratkočasila, ko sva lahko na dvajset zaporednih komadov v istem ritmu, z istim tempom in identično melodijo brez najmanjših problemov mantrala naključno debilni verz "No communica-shian just vibra-shian!", kar je seveda maloumno, a nama ni zagotavljalo zato nič manj otroške radosti nad dokončno zlomitvijo univerzalne regi kode. Med navdušenja polno publiko je največ odobravanja požela hodeča, govoreča in z vsakršnim mogočim lišpom navešena legenda Lee "Scratch" Perry, ki smo ga, tolikokrat napovedanega pri nas, vendarle celo dočakali. Kičasti dedek je zbranim z odra prenesel marsikatero modrost, ki jih, se bojim, zaradi naglasa vseh po vrsti nismo razumeli, je pa s svojo vitalnostjo verjetno kar upravičil sloves nosilne zvezde festivala, dasiravno nas je njegov bobnar uvodoma mirno pozdravil z: "Greetings, Ljubljana!"

FUCK THE SYSTEM in POLICE IS SHIT so se smejali grafiti na prizorišču, vendar nekoliko brez smisla, predvsem nekje reda radi, saj se tako sistemu kot njegovi podaljšani plavi roki pravice v to oazo drogeraške naslade ni ljubilo zares vdirati. Prav hecno se mi danes zdi, kakšno paniko smo pred leti zganjali, ko se je v hramu slovenske modrosti sprejemal nov zakon o prepovedanih substancah: saj ne, da nismo imeli za to vseh pravih vzrokov, namreč kriminalne nerazčiščenosti najosnovnejših pojmov, ki smo jo opazili pri poslanskih klepcih, in končno s pomankljivostmi prepredenega zakonskega skrpucala, ki je tako neskončno veliko diskrecije prepustilo trenutnim izvajalcem. Če smo se bali, da bodo lahko na podlagi novega zakona posedovalci že manjših količin aromatične začimbice, če se do konkretnih vzvodov oblasti dokoplje kaka izrazito mračnjaška opcija, romali celo v zapor, si lahko v tem trenutku samo glasno oddahnemo. Najprej izjemno uspel marihuanski marš v Ljubljani, ko se je v Zvezda parku, torej v sami srži sistema, brez nadaljnjih komplikacij za celo popoldne izoblikovalo osvobojeno ozemlje čistega pohaškega odklopa, in sedaj tako kvalitetna in hkrati tako nesankcionirana zeliščarska fešta lučaj od Tolmina. Trenutno opcijo tako ali tako zanimata samo lastna roka in tuj žep, in kdor se ga hoče zadevati, toliko bolje - toliko lažje.

In hvala Bogu, vsaj to. Festival je bil čudovit. V primerjavi z nekaterimi drugimi lahko poudarim tisto bistveno in takoj opazno razliko, ki bi bila seveda ta, da se na rokovskih veselicah pač toliko več žlampa in je posledično toliko lažje naleteti na dolgolasega motenca, ki se ti spravi spreminjat osebni opis na podlagi suma, da si grdo pogledal njegov v resnici čisto res imbecilni tatu. Slovenski zadetki so v primerjavi s slovenskimi pijandurami neprimerno bolj fini ljudje, ki ti, če nič drugega, v primeru overdoze kruleči ne padajo čez šotor in ti nazadnje ne pobruhajo plinskega kuhalnika, temveč malce poblinkajo, vljudno pomahajo v lahko noč in zaspijo kot medvedki. Tudi ob izteku, torej po več dneh absolutnega žongliranja z vrati lastne percepcije, ni večina udeležencev niti približno spominjala na zombificirane beer monsterje, kakršnim si se lahko izmikal recimo ob vsaki Zgagi, temveč je bila za mnoge potrebna samo topla juha, močna kava in že so bili v glavnem nared za dolgo vožnjo domov in tudi za izzive novega delovnega tedna. Z besedami enega izmed njih: "Sem nekako tako, kot da bi tri dni skupaj orenk pil, samo da je občutek mega."